Božič za vse

Sem pišem, ker bi vas rada povabila na

božični dobrodelni sejem

"BOŽIČ ZA VSE",

ki se bo letos odvijal v Lescah že tretjič zapored. Glavni cilj projekta je zbiranje finančnih sredstev, ki se bodo podarila Leškim oziroma okoliškim humanitarnim, nevladnim in neprofitnim organizacijam (npr. KRESNIČKA iz Lesc, ŠENTGOR iz Radovljice, ŽAREK iz Jesenic), ki bodo tudi same sodelovale pri izvedbi projekta. Pomemben cilj projekta je tudi vzpostavitev kulturnega, umetniškega, prazničnega in zabavnega dogajanja v predbožičnem času v Lescah. Za potrebe uresničitve tega cilja projekt vključuje tudi poljudno-znanstvena potopisna predavanja, dramske igre, glasbene koncerte, razstave in kreativne delavnice za otroke.

Sejem se bo odvijal od dne 18.12.2009 do dne 20.12.2009 v neposredni bližini Župnijskega urada Lesce (zemljevid). Vsi organizatorji smo se odpovedali kakršnemukoli honorarju, plačilu oziroma nadomestilu stroškov za svoje delo.

V želji, da bi bil božič zares BOŽIČ ZA VSE, in da bi dogodek tudi z vašo pomočjo postal za Lesce tradicionalen in množično obiskan, vabim vas, vaše domače, prijatelje in znance k obisku sejma in obsejemskih dogodkov.

Za več informacij sem vam na voljo v komentarjih.

The End

Že nekaj časa se borim sama s seboj. Vedno bolj ugotavljam, da nimam (več) prave motivacije za pisanje. Ko prebiram svoje stare zapise, se zdijo tako zelo oddaljeni, tako ne (več) moji. Čeprav mi je všeč - morda zdaj še bolj - kako besede tečejo. Sedaj se zatikajo. Rojevajo se v želodcu in obstanejo v grlu.

V delovni tabli imam shranjenih kar nekaj osnutkov, ki ne bodo ugledali luč dneva. Nekaj zato, ker nisem hotela, da bi me določeni bližnji bralci, ki bi objavo uspeli prebrati, narobe razumeli. Bala sem se, da bi moje pisanje sprožilo pri prej omenjenih bralcih določeno mišljenje, ki bi bilo najbrž povsem izkrivljeno in daleč od resnice. Ker vem, da ne bi bilo prvič. In hotela sem preprečiti, da bi bilo zadnjič. Ampak na žalost določenim življenjskim izzidom ne moreš ubežati. Med osnutki je tudi nekaj lahkotnejših besedil, ki pa sem jih raje izživela in le neko 'poročanje' o dogodkih je izvodenelo. Ali pa sem bila - roko na srce - le preveč lena, da bi jih zapakirala v lično obliko primerno za objavo. Hotela sem pisati o perfect darilu in še popolnejšem voščilu. Hotela sem pisati o rojstvu oziroma dveh. Hotela sem...

Danes sem šla skozi vse svoje objave. Jih prebrala od začetka do konca. Res je, da sem velikokrat pisala o manj pomembnih stvareh oziroma z drugimi besedami povedano, o vsakdanjih stvareh in ne le ob t.i. življenjskih prelomnicah. Pisala sem o modi, o hrani, o ustvarjanju. Sem čestitala in pozdravljala. Ali pa sem gor 'lepila' tuje besede, ki so me ogovarjale. Prijateljica mi je večkrat omenila, da če že ne pišem, naj vsaj kako sliko / fotografijo objavim. Lahko bi. In na nek način ohranjala svoj blog pri življenju. Vendar to ni moj stil. Bilo pi ponarejeno, umetno. Ne bi bilo iz pravega razloga. Tako sem (samo) v virtualnem svetu letos pozabila na vse rojstne dneve, vključno s svojim.

Vendar kljub vsem tem naštetim razlogom zakaj ne pišem oz. zakaj ne morem pisati, ta želja v meni tli. Sedaj še toliko bolj. Moram sprostiti vso bolečino. Vendar ne tukaj in zdaj. Razmišljam, da bi odprla nov blog, kjer ne bi prestopila prag anonimnosti. Razmišljam, da bi ta blog zbrisala in s tem iz svoje zavesti in zavesti drugih umanila spomin na zgodbe za lahko noč. Razmišljam, da bi ta blog zaklenila in bi mi služil, kot neke vrste dnevnik (pod ključem). Razmišljam, da bi si kupila zvezek s trdimi platnicami ter vanj - kot včasih - zapisovala svoje misli. Razmišljam, da bi se še naprej pogovarjala s stenami, dokler mi ne odgovorijo nazaj.

Ne vem kaj (mi) bo prihodnost prinesla, a zaenkrat to pomeni konec. Poslavljam se, drage bralke in dragi bralci. Lepo vas je bilo brati in spoznavati, nekatere tudi v živo. Če imate moj email ali mobi številko se ne držite nazaj, vesela bom kakršnega koli kontakta.

Vse dobro vam želi,
vaša Storyteller.

Paulo Coelho: Brida

Bila je na plaži z očetom in on ji je naročil, naj poskusi, ali je temperatura vode v redu. Imela je pet let in bila je navdušena, da lahko pomaga; odšla je do obale in si zmočile noge.
"Nogo sem pomočila v vodo, hladna je", mu je rekla.
Oče jo je vzel v naročje, odšel z njo do obale in jo brez opozorila vrgel v vodo. Prestrašila se je, vendar ji je bila šala kasneje všeč.
"Kakšna je voda?", je vprašal oče.
"V redu", je odgovorila.
"Torej se od zdaj naprej, ko se boš hotela o kaki stvari prepričati, potopi vanjo."

***

"Sprejmi, kar ti življenje ponuja, in skušaj piti iz vsake čaše, ki jo imaš pred seboj. Vsa vina se morajo poskusiti - od nekaterih samo požirek, od drugih vsa steklenica."
"Kako naj vem, katero je katero?"
"Po okusu. Dobro vino spozna samo tisti, ki je poskusil slabo."

"Coctail & muffin" night

Mafini piña colada

Za 12 mafinov:
- za mafine:
3 rezine ananasa iz pločevinke

100 g moke

150 g kokosove moke
2 žlički pecilnega praška
1 jajce
100 g rjavega sladkorja
200 ml kokosovega mleka iz pločevinke
2 žlici belega ruma
- krema za okras:
200 g sladke smetane
1 zavitek utrjevalca za smetano
2 žlici kokosovega likerja
4 rezine ananasa iz pločevinke
12 češenj za koktajle
kokosov čips in melisini listi

1. Pečico segrejemo na 180 st. C (ventilatorsko na 160). Vdolbinice pekača pomastimo. Sama sem uporabila papirnate modelčke. Ananasove rezine narežemo in jih v mešalniku zmeljemo. Moko zmešamo s kokosovo moko in pecilnim praškom.
2. Jajce, sladkor, kokosovo mleko in ananasovo kašo gladko zmešamo. Hitro primešamo moko. S testom napolnimo vdolbine pekača / papirnate modelčke. Mafine pečemo na srednji polici pekača 20-25 minut. Ko se nekoliko ohladijo, jih vzamemo iz pekača. Z leseno palčko naredimo vanje nekja luknjic, ki jih zalijemo z rumom.
3. V sladko smetano vsujemo prašek za utrjevanje in jo stepemo. Primešamo kokosov liker. Kokosovo smetano razporedimo po ohlajenih kolačkih. Ananasove rezine narežemo na četrtine. Mafine okrasimo z ananasom, češnjami, kokosovim čipsom in melisinimi listi. Sama sem uporabila Decor zlate perle.

Sladoledni mafini

Za 12 mafinov:
1 limeta
250 g mešanega jagodičja (npr. ribeza, malin, borovnic)
in jagode za okras
500 g sladkorja v prahu
600 g jogurta
250 g sladke smetane

1. Pekač za mafine damo v zmrzovalnik, da se ohladi. Iz limete iztisnemo sok. 250 g jagodičja očistimo, preberemo, in če je treba, splaknemo.
2. Sladkor v prahu, imetin sok in jogurt zmešamo v gladko zmes. Smetano stepemo in jo primešamo k jogurtovi kremi. Potem v zmes previdno zmešamo še jagodičje.
3. Papirnate modelčke damo v vdolbine pekača in jih napolnimo z jogurtovo kremo. Pokrijemo s folijo za živila in postavimo za najmanj 6 ur v zmrzovalnik. Preden mafine ponudimo, jih damo za 15 min v zmrzovalnik. Nato jih vzamemo iz pekača in okrasimo s svežimi jagodami. Teknejo tudi brez "okrasa".

Mafini z okusom mete

Za 12 mafinov:
100 g čokoladnih ploščic z metinim polnilom (After five)
in 6 čokoladk za okras
100 g masla
100 g sladke smetane
200 g moke
2 žlički pecilnega praška
50g sesekljanih mandljev
2 jajci
100 g sladkorja
100 g sladkorja v prahu
2 žlički limoninega soka

1. Pečico segrejemo na 180 st. C (ventilatorsko na 160). Vdolbine pekača pomastimo. Sama sem uporabila papirnate modelčke. 100g čokoladnih ploščic in maslo damo v smetano in nad soparo mešamo, da se čokolada raztopi. Moko, pecilni prašek in mandlje zmešamo.
2. Jajci in sladkor zmešamo v raztopljeno čokolado. Primešamo zmes z moko. S testom napolnimo vdolbine pekača / papirnate modelčke. Mafine pečemo 20-25 minut. Ko se nekoliko ohladijo, jih vzamemo iz pekača. Čokoladke za okras razpolovimo. Sladkor v prahu zmešamo z limoninim sokom in 1-2 žlicama vroče vode. Kolačke premažemo z glazuro in okrasimo s polovicami čokoladnih ploščic.

Koktajl Piña Colada

Za en kozarec koktajla damo v mešalnik 3 zdrobljene kocke ledu, 4 cl belega ruma, 1 cl sladke smetane, 2 cl kokosovega likerja in 6 cl ananasovega soka. Stresamo, da se tekočina speni. Koktajl precedimo (nisem ga precejala) v kozarec in ga okrasimo s češnjo in koščkom ananasa, nataknjenega na leseno paličico.

Sama sem kos(ček) ananasa zataknila za kozarec, češnjo pa nanj s plastičnim nabodalom ter vsak koktajl postregla z dvema slamicama.

Dober tek!

Blazno resno o nepomembnem

Drage moje bralke, dragi moji bralci,

z žalostjo vam sporočam, da me je po letu in pol zapustil Navdih. Najbolj boleča lekcija te izkušnje je, da se zaveš kaj imaš (oz. kaj si imel) šele, ko to igubiš. Torej, ne gre toliko za to, da nimam časa. Tudi tako zelo ne-dogaja se mi ne, kot to rada velikokrat izpostavljam. Enostavno mi besede ne tečejo. Po drugi strani pišem. Razen izjemoma vsak dan. Tudi do dvomestno število ur. Svojo D. Finally. Morda v tem grmu tiči zajec. Morda tam iztrošim svoj besedni zaklad. Enostavno ne sfolgam dveh belih bojnih polj hkrati. Najbrž mi ni treba povdariti, da je danes tisto drugo bojno polje (beri: D) ostalo prazno. Zasluženo. Ali pa iz principa. Kdo bi vedel.

Kaj sem hotela povedati? Aha... Poleg tega, da veliko pišem, tudi veliko berem. Na mojem bralnem repertoarju je literatura s področja marketinga, književnosti (?, literarne teorije?... temu bi komot rekla 'šolska literatura'), zdrave prehrane, medsebojnih odnosov in... ob postelji je - na počasno napredovanje skozi strani obsojena - tudi Brida. Ravno sedaj me je, ob iskanju povezave do dotične knjige, iz nevednosti izstrelilo dejstvo, da sem v mesecu aprilu zamudila Dnevnikovo ponudbo za nakup Coelhovih knjig. Najverjetneje po cenovno dostopnejših številkah. Ahhh, ja. Po toči zvoniti je (žal) prepozno. Če vam pa kdaj v prihodnosti na uho pride novica o kakšnem ugodnem nakupu njegovih knjig, vas ponižno naprošam, da me pocukate za rokav. Vsekakor - tako ali drugače - bom nekoč imela doma njegovo zbirko knjig. In Brida je zadnja še neprebrana od teh , ki so prevedene v slovenščino. Spet sem zašla. Kljub podaljšanemu roku dvomim, da se bom pri Bridi in Mrhah pravočasno prebila do konca. Sicer je pa v zadnjem letu moj najpogosteje zastopani nebodigatreba izdatek ravno za zamudnine v vseh treh knjižnicah v katere sem včlanjena. Povsem druga zgodba je kar se tiče bolj strokovne literature. To konzumiram v kilah! Dvakrat na teden se s starim šolskim nahrbtnikom sprehodim do knjižnice in vsakič vrnem in vzamem tak kup knjig, da si knjižničarke najbrž mislijo, da z njimi le kvihtam! In vsak tak kup mi prinese cca. 5-7 novih strani na tistem drugem bojnem polju o katerem sem pisala zgoraj. Polje z oznako D. V tednu, ki prihaja me čaka pomebna bitka. Držite pesti!!! Možno je, da bo trajala tudi dlje, kot je zapisano v bojnem načrtu. Ko osvojim to bitko, sem že skoraj na konju. Recimo. Od oka.

Kaj še počnem? Poigravam se s fotografijami. Jih urejam. Jih režem in lepim v kolaže. Jim dodajam sence in jemljem moteče barve. Postajam odvisnik od www.picnik.com. Sicer sem do sedaj odkrila le vrh ledene gore od tega kaj vse ta spletna stran ponuja, a me je že povsem zasvojilo. Za kaj več za zdaj ni časa. V zagovor podajam dejstvo, da sem se za potrebe urejanja prelevila v fotomodel. S fotoaparatom nikdar nisva bila dobra prijatelja in sva svoj odnos ohranjala na distanci. V primerih, ko to ni bilo izvedljivo, sva kaj hitro izrazila nejevoljo, nestrinjanje, nezainteresiranost. Pa še kakšnen ne bi se našel. Sedaj se pred ogledalo z veseljem postavim tudi v (novih) kopalkah. Sicer z določenim namenom, ampak ne bodimo malenkostni. Posvetimo se urejanju. Torej, kljub temu, da se na odstanjevanje celulita in odvzemanju cm-ov okoli stegen ne spoznam in si tudi številko košarice ne znam povečati, sem s končnim rezultatom zadovoljna. Sploh, ker je namen dosežen! Poigravanje s svetlobo in umetno dodana zagorelost delata čudeže! Tudi na reklami za zobno pasto bi se lahko pojavila. V preteklosti sem poiskusila prav vse zobne paste z whitening efektom, kupila sem si celo nek prašek namenjen kadilcem in strastnim pivcem kave, a brez večjega efekta. Sedaj se smejem na vsa usta. Paziti moram le, da me ne zanese pri beljenju zob ter s tem dosežem nasprotni neestetski bling-bling efekt preveč belih zob.

Kot sem že omenila, sem si danes vzela day off pri projektu D. Ker danes praznujem. No, pravzaprav sem (preparty imela) že včeraj, tako je danes že second day off. In to je že lenoba. Ampak paše. Še pa še, še paše, še pa še. Ahhh, ja. Človek se brezdelja (pre)hitro navadi. Dasiravno brez dela dolgo ne zdržim. Spet sem zašla. Želela sem reči, da smo se dobile babe (kadar to besedo izgovorim/zapišem jaz ni nikdar in nikoli izgovorejna/zapisana v negativnem pomenu) - pet nas je bilo - torej vse tiste, ki nis(m)o na dopustu in/ali noseče. Jap, to je prekletstvo nas ta'poletnih, ko so vsi povsod drugje, le doma ne. Nosečke in doječe mamice se pa tovrstnih zabav ne udeležujejo. Enega kričača smo že dočakali, dva sta še na poti. Jap, naslednje leto, ko bom začela pisati trojko na začetku, bo treba misliti še na otroško varstvo.

Morda bo najbolje, da si naslednje leto v tem terminu še sama omislim dopust. Letos je ta - tako ali tako - posvečen študiju. Je moje žrtveno jagnje. V trenutkih slabosti se zdi, mi bo od sedaj v pomoč nadomestilo za dopustniške užitke... edini problem je, da imam tuš in ne - kad! No, bom pa tuširanje v kopalkah večkrat ponovila! Kot zakleto imam ravno letos prenovljeno plažno garderobo - tri pare kopalk, torbo, japonke in 'pajac' za npr. na sladoled. V kopalkah prehodim le relacijo brisača - morje in nazaj, v vseh ostalih primerih nase navlačem nekaj več metrskega blaga. Hmmm...

Hmmmmmm... Hmmm... Hmmmmhmmmm...

Če vsak dan podaljšam pisanje za eno uro (in zraven prištejem še kakšno uro za Mr. Murphy-ja), si lahko čez 14 dni privoščim dan na morju!! Jeeej! Me že ni več. Delo vabi, zabava čaka! Vam pošljem razglednico!!

Michael Jackson, a fashion icon?

Govori se, piše se... O Michaelu Jacksonu in modi. O Michaelu Jacksonu v povezavi z modo. Piše se doma in na tujem, in his homeland. Če bolje pogledam spodnje slike, I can see they were actually right. Na spodnji sliki "ga vzamem" v kompletu in prav nič ni videti, da majica pravzaprav pripada ženski kolekciji (ne bom delala reklamo in ne bom povedala čigavi). Je všečna popestritev črnine. Prav tako "vzamem" hlače na desni, saj obužem stil "harem hlač". Gležnarji/nizki škornji so za moj okus "brca v temo".

vir

vir

Na zgornji sliki se ni ravno potrudil z dodelano celoto, ampak suknjič je božanski! Tako da, žal Michael, moja izbira je na desni. Od glave do pete oz. od ramen do pete! Obožujem bleščice, obožujem paščke (na sandalih), spogledujem se tudi z belim in/ali strganim jeansom. Popoln styling za popolne poletne večere!

Zanimivo je, kako sta na isti dan o isti temi pisali dve povsem različni blogerki iz dveh različnih kontinentov. Sta kopirali ena od druge? Which one was first? Jaz priznam svojo krivdo! Kopirala sem od obeh!

Michael, R.I.P.

Follow your bliss

If you do follow your bliss, you put yourself on a kind of track that has been there all the while waiting for you, and the life you ought to be living is the one you are living. When you can see that, you begin to meet people who are in the field of your bliss, and they open the doors to you.

I say, follow your bliss and don't be afraid... and doors will open where you didn't know they were going to be. If you follow your bliss, doors will open for you that wouldn't have opened for anyone else.

- Joseph Campbell

Narobe

Včasih se sprašujem, kaj je narobe z mano. Zdi se, kot da sem ujeta v napačnem času, napačnem telesu, napačnem življenju. Verjamem, da imamo vsi določene predstave o tem kdo smo in o tem kam smo namenjeni. In verjamem, da s tem ni nič narobe. Dokler... Dokler te predstave ne sovpadajo z realnostjo. Prav tako sem mnenja, da določena odstopanja so in tudi morajo biti. Zakaj? Zato, da si lahko postavljamo cilje h katerim potem stremimo. Vendar, ko imaš pred seboj dve sliki in ena predstavlja tvoje predstave o tvojem življenju, druga pa tvoje videnje, dojemanje in občutenje tvojega življenja ter ko moraš med njima poiskati podobnosti (in ne razlike, kot pri tistih risbah v križankah) in ti ta naloga predstavlja prevelik izziv, takrat mora biti nekaj zelo narobe. Je narobe, ker živim drugačno življenje od večine populacije 'malo pod 30'? Je narobe, da imam drugačne želje in hrepenenja od določenih posameznikov s katerimi se prebijam skozi svoj vsakdan? Od vsega tehtanja, kaj je prav in kaj ne, niti ne vem več kaj je pristno in kaj ponarejeno. Kaj sem jaz in kaj predstavlja mojo kopijo izoblikovano po željah in pričakovanjih drugih. Vem le, da je nekaj zelo narobe. Eboran.

April, maj, junij...

April, maj, junij... Saj ne morem verjeti, da so že trije meseci naokoli. Pravzaprav bi bilo bolje, če bi rekla - šele. Zdi se, kot da se je vmes zgodilo toliko stvari, da jih je dovolj za celo leto v naprej. Za določene si želim, da bi jih imela dlje časa 'v dobrem'. Sprašujem se, zakaj se dogodki lepo ne razporedijo. Da med enim in drugim lahko zajamem globok vdih. Da lahko v miru premislim, naredim seznam plusov in minusov, sprejmem najboljšo odločitev in se s pozitivno naravnanostjo podam v boj. Tako se vrstijo en za drugim, kot padle domine. Prvi, te okrepijo in si misliš "Jaz to zmorem. To situacijo sprejemam kot lekcijo, ki mi jo je namenilo življenje. Vem, da je vse v najlepšem redu.". Vsak naslednji ti malo bolj omaje to bojevniško naravnanost. Čez čas se te polasti pesimizem in si misliš "Kaj sem v življenju tako zelo groznega naredila, da si to zaslužim?". Kmalu se (ponovno) zavem, da to ni tisto pravo razmišljanje in da se s takim mišljenjem ne bom premaknila naprej. Vendar je naslednji korak že težji. Zanj je potrebno več energije in vsak rahel sunek vetra te ponovno podre na tla. Ko se ta isti vzorec dogodkov ponavlja iz dneva v dan, se prepustiš malodušju. Tako vsak naslednji dogodek v tvojem zaznavanju že meji na absurd ter se mu lahko le še smeješ. Ne pospremijo ga solze in ves rom-pom-pom okoli tega, kako se bo Zemlja nehala vrteti in "Kaj zdaj?". Ne, mirno ga pustiš, da gre mimo tebe, čeprav veš, da dokler se z njim ne soočiš, bo tam tudi ostal. Ob tebi. Nekaj časa, spretno krmarita eden mimo drugega. S časom jih zaslediš povsod. Na preži pod posteljo. Na zaslonu mobilnika. V rokavu najljubše jakne. Ob on-off gumbu mini radia, ki ga seliš iz sobe v sobo. V etuiu mesečne vozovnice. Odzvanjajo v vsakem koraku, ko se petka tvojih PPS dotakne razgretega asfalta. Hočeš-nočeš jim ne moreš uiti. Tako nocoj sedim tu, da se z njimi soočim iz oči v oči. Tu sem, da sprejmem nase težo teh treh mesecev. April, maj, junij...

Kdor išče, ta najde

Lov za PPS je - kot vidite - končan! Uspešno!
Moji n a j d r a ž j i čevlji ever, ki se jim enostavno nisem mogla upreti.
PS: Enkrat so že bili nošeni!

Neverjetno, a resnično

Nikoli nisem ničesar zadela! Do danes!
Mravljici oziroma rokam na zgornji sliki se zahvlajujem za žreb!

Glamurai diy

Že nekaj časa imam v mislih podoben projekt. In, ko sem danes odkrila ta fashion blog mi je kri definitivno pognalo po žilah! I want it!

And I want it now!

Cuando el ángel muere

Dozdeva se mi, da vlada neko obdobje obujanja spominov. Pred nekaj trenutki, sem prebirala svoje davno napisane pesmi in se čudila od kod sem dobila inspiracijo. Čeprav ni niti ena povsem avtobiografska se v marsikateri prepoznam. A šele sedaj, ko imam nekaj let življenja več za seboj. Ah ja, od nekdaj imam trenutke, ko se mi zazdi, da sem zrel um ujet v mladem telesu (velikokrat je tudi obratno). Na tem mestu naprošam morebitne hispanistke, ki prebirajo moj blog, da se vzdržijo komentarjev zaradi pravopisnih in slovničnih napak ;)

Cuando una persona

encuentra a su pareja

algo pasa en el cielo.

Entre las nubes

un ángel nace.

Cuando dos viven

como un cuerpo,

cuando dos viven

como un mismo latio de corazón,

causa que

un ángel crece.

Me habías mentido

cuando he sido en tus brazos.

Me has engañado

cuando he acariciado tu cara.

Te busqué

en nuestra laguna

pero no estuviste ahí.

Te busqué

en horizonte

pero no estuviste allí.

Te busqué

en esa noche de verano

pero no estuviste en ninguna parte.

Te enocontré.

Te vi.

Pero no estabas solo.

Vi la silueta de tu cuerpo

y la tuya jugó con la de ella.

Cómo pudiste marcharte

sin decir adíos.

Tus actos han infligido

a ángel de amor

las heridas mortales.

Tu injusticia ha infligido

a ángel de amor

las heridas mortales.

Tu frialdad ha infligido

a ángel de amor

las heridas mortales.

Tu inalterado ha infligido

a ángel de amor

las heridas mortales.

Estoy aquí.

No puedes ver mis lagrimas.

Está lloviendo.

Cuando el ángel muere

el cielo llora.

No puedes ver mis lagrimas.

In between

In between. Nekje vmes. Nisem človek ekstremov. Križpotja, kjer se je potrebno odločiti med levo ali desno, me spravljajo v obup. Ljudje, ki od mene zahtevajo odgovor da ali ne, me spravljajo v obup. Ravno zato se ne spoznam, ko od sebe zahtevam ravno to. Naj se postavim na eno stran tehtnice. Ko vidim le dve skrajni točki. Stremim k temu, da bi imela na izbiro le belo ali črno (čeprav sta obe izbiri le različna odtenka sive). Ne vidim pa, da je vmes cela b a r v n a paleta.

Strmim v zaprta vrata. Pogledujem k odprtemu oknu. Naj odprem vrata? Zaprem okno? Tako dolgo svoj pogled upiram proti njima, da pozabim na ves p r o s t o r med njima. Vidim le okno in vrata. Ne vidim pa, kaj je v prostoru. Je namen vrat in okna v tem, da lahko bivam v prostoru? Ali naj uprem pogled v strop?

Miselni pobeg

Rojstnodnevna

1. v polni velikosti
2. detajl
3. detajl v nagibu (da se bolje vidi "reliefnost" voščilnice)

Pure energy

• od danes naprej ne podcenjujem več moči vitaminov. Kozarec 100% pomarančnega soka te 100% napolni z energijo. Pure energy. Uvajam vsakodnevno rutino.
• prva odločitev, ki sem jo sprejela v tem novem stanju je bila, da ponovno primem kuhalnico v roke. Začnem jutri. Dva meseca sem se prehranjevala zunaj, saj sem urice po službi preživljala v knjižnici. Sedaj se selim za računalnik, tako da nimam več izgovorov, da ne bi kuhala. Sicer nikdar nisem iskala izgovore, žrtvovala sem se za višje cilje. Vendar sem se prenajedla vseh teh okusov, ki nam jih ponujajo ljubljanske restavracije.
• tako sem se odpravila v nabavo hrane, kar je, če se tja odpraviš z mestnim avtobusom rahlo nepraktično. K sreči sem imela prevoz za nazaj.
• ko sem prišla nazaj domov in odprla hladilnik, kjer se so se nahajale 3 limone, odprta steklenica rdečega vina, lonček kisle smetane, gorčica in sirup Ospen, sem se odločila, da je potreben čiščenja. Prazne steklene police so bile namreč okrašene z lisami sumljivih barv. Spodnji del, torej zmrzovalnik, je sicer napolnjen do zadnjega kotička, vendar se je sčasoma v njem nabrala znatna količina ledu. Tako sem zavihala rokave in se lotila dela. Ko je bilo delo opravljeno in hrana lično zložena na policah sem cel večer hodila gledat kako lep je.
• očitno me je po tem zagrabila pospravljalna mrzlica. Ker sem stanovanje posesala že dan prej, prav tako pomila umivalnik in tuš kabino, pobrisala prah iz knjižnih polic in ostalih skritih kotov, zdrgnila kuhinjski pult, korito in keramično ploščo, sem se tokrat lotila (zimskih) čevljev - škornjev. Skrtačila sem jih, namazala z zaščitno kremo ter z bombažno krpo spolirala do sijaja. Določeni gredo naslednji teden še na obisk k čevljarju, da petam nudi prvo pomoč, nato pa bodo na varnem počakali do naslednje jeseni/zime.
• nakar sem se lotila še plaščev in jaken ter jih povaljčkala in iz njih odstranila vse nečistoče.
• prišla sem do zaključka da so se temperature (zunaj) že dovolj dvignile, da končam z mučenjem oleandra na stopnišču bloka ter ga postavim (nazaj) na svež zrak, sonce in dež. Na njegovo mesto na balkonu. Za nameček sem balkon še pometla. Detajlno pomivanje sledi v prihajajočih mesecih.
• nato sem kolebala med likanjem in umetniškim ustvarjanjem. Zmagalo je slednje. Tako sem naredila nagrado še za tretjo izžrebanko Vixi in eno rojstnodnevno čestitko v zadnjem hipu. Nagrada za Vixi mi je RES všeč, morda si omislim kaj podobnega še zase (kolikokrat sem si to že rekla, izpolnila pa skoraj nikoli?!). Sem pa čisto na koncu doživela manjši spodrsljaj, tako da je nagrada potrebna manjšega popravila. Ah, ja. Vixi, nič ne skrbi, na koncu boš prejela brezhibno delujočo nagrado. Obljubim! Objavim jo pa seveda takoj, ko bo na varnem v lastničinih rokah.

Not bad for the day without plans!

Na kateri strani si?

Pravo življenje je na pravi strani.

Ne, ne delam reklamo za operaterja mobilne tehnologije. Le koncept oglasnega sporočila mi je všeč.

PPS

Pred dnevi sem iz nepooblaščenega vira (če ne želite, da se kaj izve, ne govorite tega moji mami) izvedela, da bom v prihajajočih pomladanskih mesecih krstna botra. Vendar ta objava ne govori o tem bodočem dogodku.

Povsem nenačrtovano sem si (že) kupila "bojno opravo": črno-bel karirasti hlačni kostim. 3/4 dolžina hlačnic in krajši z e l o teliran suknjič. Spodaj lahko oblečem le majico ali srajco (vendar bom po vsej verjetnosti prvo). Morda se le tolažim, da je model suknjiča tak in mi je v resnici za številko premajhen, a kaj, ko je bil edini. Namreč komplet je bil kupljen v zadnjih vzdihljajih zimskih razprodaj. Za 25 EUR (prihranek je - zaokrožen navzdol - 70 EUR). In ta znesek (no, še bolje, če manj) sem sedaj pripravljena zapraviti za Perfect Pair of Shoes. Spogledujem se s

Karlinimi

in Sarinimi , ki so mi ljubši.

Zelo podobne Sarinim sem videla od Miss Sixty v Stiefelkonigu na Cankarjevi v Ljubljani, vendar nimajo moje številke. Mi lahko poveste kje v Ljubljani še prodajajo Miss Sixty čevlje? Ali pa, če ste kje drugje zasledile(i) podoben model čevljev. Že v naprej se vam zahvaljujem za informacije(o).

Hvala! Thanks! Gracias! Danke! Grazie! Blagodaram!

Poglej do konca

Uhane dobi... Kameleonka

Ravnokar sem se vrnila iz najinega (prvega) snidenja s Kameleonko. V njeni družbi sem preživela dve prijetni urici ob sproščenem klepetu, mlačnem kakavu in mrzli palačinki (everything can't be perfect!). Čisto na koncu, preden sva se poslovili, sem ji izročila njeno "nagrado". Priznam, da sem imela malo (pozitivne) treme: ali ji bo všeč ali ji bo moja "nagrada" predstavljala le predmet za nabiranje prahu (interna fora). Veste kaj, moji uhani so ji všeč! Čisto zares! In veste kaj? Vesela sem zaradi tega! Zelo!

Pred mano je še en izziv. Bom zmogla izžrebanko razveseliti tudi v tretje? Srčno upam! Ostanite z nami, nadaljevanje sledi. Vixi, na vrsti boš naslednji teden!

Broško dobi... Mymy

Priznam, da sem si vzela čas. A kaj, ko so srečne izžrebanke mojega "obdarovanja" v obliki žrebanja krasne punce (sicer poznam le eno, Mymy), ki so mi pustile svobodno izbiro glede "nagrade" ter me potolažile, da je trema glede dovršenosti mojega ustvarjanja odveč (Vixi). Celo namignile so mi, naj si z "nagrado" ne belim glave, saj je njihov okus glede všečnosti in uporabnosti zelo delikaten (Kameleonka). Ravno zato, ker se z Mymy osebno poznava, ali pa, ker je bila glede "nagrade" med vsemi tremi najbolj neučakana, je bila prva na vrsti za obdarovanje. V trenutku, ko sem potegnila listek z njenim nickname-om se mi je prižgala žarnica - broško ji bom naredila! Tako, tukaj je. Produkt mojih ustvarjalnih možganskih celic in potrpežljivih prstnih blazinic:

Mymy, upam, da jo boš z veseljem nosila (in da mi jo boš kdaj posodila!).

Lep je dan

Res je. Lep je dan. Prebudili smo se v sončno jutro! Zato so mi - oziroma soncu - oproščene sence na fotografijah. Ne bom na dolgo in široko opisovala nagradni žreb (čeprav je moj prvi), naj slike povejo svoje:

Čestitke izžrebankam!
Mymy, Vixi in Kameleonka pustite v komentarjih svoj kontakt.
I'll (try to) do my best!

Novo, novejše, najnovejše

Pa jo imam! Toaletno torbico. Manjšo. Priročno. Za v torbo. Sita sem že bila vsako jutro prestavljati vse tiste "must have with me" drobnarije iz torbe v torbo. Vkorakala sem v Lolo in od tam odkorakala s tole lepotico:

Toaletna torbica je unikatni izdelek Nine Holc, ki ustvarja pod blagovno znamko Ni-design. Blago je nedoločljive barve oziroma bi jo sama opisala kot sivo-sivkina barva. Na njem je svetleč potisk v petrolej modri barvi. Pravzaprav je bila ravno z njim ljubezen na prvi pogled. Prepričal me ja tale "smeško", ki mi na obraz prikliče nasmeh vsakič, ko ga zagledam. No, vsaj jaz vidim v teh dveh obkroženih jajčastih pikah smiley-ja. Čeprav so všečne prav vse toaletne torbice na spletni strani Ni design-a, mi je moja ravno zaradi "smeškota" najbolj všeč. Ima tisto nekaj.

Še vsebina za radovežneže:

What has made my day

Ko prejmeš novoletno voščilo februarja ter si privoščiš glas za dušo.

100-ka oz. ko Storyteller časti

Hja, se vam zdi neposrečena izbira fotografije za ta post?
Niti ne.
Naj vam razložim.
Zgodba gre tako...
Od začetka.

V novembru (lani, ja) sem pasla svoj firbec na raznoraznih domačih in tujih ustvarjalnih blogih (njih število v zaznamkih se je vsaj podvojilo v tistem obdobju), ki so "prilivali olja na ogenj" moji ustvarjalnosti. Ideje vezane na božično-novoletni čas so kar vrele iz mene. Seznam idej - kar se tiče izdelovanja home made voščilnic, okraskov in daril - se je vsak dan daljšal. Zaloga craft materiala iz Prometeja se je tudi - skladno z dolžino seznama - večala. Pravzaprav ga je bilo povsod dovolj, po celem stanovanju, saj vsega nisem uspela pospraviti v - mojim ustvarjalnostim namenjeno - omaro. Verjamem, da sem v prej omenjeni trgovini pustila vsaj polovico novemberske plače. Toliko za uvod. Da si ustvarite približek realne slike. Imela sem namen osnovati celo novo kategorijo, torej Bedtime story Božič, kamor bi "pospravljala" svoje izdelke. Menila sem, da bo teh ravno dovolj, da bom do 100-ke prišla tam nekje okoli Božiča. In takrat se seveda obdaruje. Pa mesec december žal ni bil ravno moj mesec. Idej in inspiracije mi ni zmanjkalo, zataknilo se je pri motivaciji in volji. Tako sem to, tako zaželjeno, obdarovanje prestavila na januar, ko tradicionalno, darove nosijo Sveti Trije Kralji. A kaj, ko je december (oz. to moje decembrsko vzdušje) trajal nekoliko dlje. Sem si rekla prav, kmalu bo moj blog praznoval svoj prvi rojstni dan. Tudi to je primeren čas za veselje in obdarovanje. Pa očitno spet ni bil pravi trenutek. Počasi sem se sestavila skupaj in sem začela bloganju posvečati nekoliko več pozornosti tako, da sem uspela spisati teh 99 postov in zakaj pa ne? Zakaj ne bi 7. februar primeren dan za obdarovanje? Torej, da ne bom dolgovezila ter ponovno natipkala še kakšno dolgo filozofsko razpravo ali post brez glave in repa, vas pozivam, da do nedelje 15. februarja pustite komentar na to objavo ter se pustite presenetiti! Nagrada je namreč tudi meni zaenkrat še neznanka oz. bom za izžrebanko(ca) poiskusila ustvariti osebno darilo, glede na mnenje, ki sem si ga ustvarila o vas na vaših blogih. Zmenjeno?!

(na fotografiji je detajl ene in edine hand made voščilnice, ki je bila ustvarjena izpod mojih prstov v pred-prazničnem času ~ tako sem letos pošiljala voščilnice iz "zaloge")

Dva obraza

Priznam, da sem presenečena. Presenečena sem nad tem, da me okolica vidi drugače, kot se sama. Trenutno od okolice sprejemam dražljaje kako močna da sem. Močna? Hja, ob pregledu skozi svoj 'življenjepis' lahko (po svojih merilih) izpostavim (le) dva dogodka, ki sta od mene zahtevala moč. Odločenost. Vero v svoje sanje. Prvi na samem začetku leta 2005 ter drugi jeseni 2006. 3-mesečno bivanje v Španiji ter selitev na svoje. Živo se spominjam občutkov, ki so se polaščali mojega telesa. A failure was not an option! (zveni znano?!) Vedno bolj ugotavljam, da smo tisto, kar mislimo. Naše misli nam izrisujejo načrt Življenja. No, tako sem se počutila takrat. Večino časa si ne upam leteti. Rekla bi, da sem v solidnem povprečju. Utrgam si svoj sadež, a iz tistih lažje dostopnih vej. Meni je prav. Vendar pridejo dnevi, ko se mi veja pod ritjo odlomi. In padem na tla. Pridejo dnevi, ko sem vse prej kot močna. Pridejo dnevi, ko sem šibka. Pridejo dnevi, ko postanem premajhna glede na lastno telo in se moja Duša zgrudi pod njegovo težo. In takrat ne morem pokazati svoj pravi obraz. Tako si nadanem masko, tisti drugi obraz, ki je domač okolici. Kar pa niti ni tako zelo napačno. Saj sem že rekla, da smo tisto, kar mislimo. In včasih mislimo, da smo tisto, kar drugi mislijo da smo. Complicated? Not really. Nekoč sem nekje prebrala, da če si želiš prisvojiti neko novo navado, jo je potrebno izvajati redno in dosledno 21 dni. Toliko naj bi bilo potrebno, da ti neka nova navada preide v kri. So, if I can fool the others I could fool myself too! To sicer ni moj namen, ne prvo, ne drugo. Verjamem pa v (pozitivno) moč afirmacij. Afirmacija je pravzaprav vse, kar izrečemo ali mislimo. Vse naše govorjenje o sebi, naši notranji dialogi so tok afirmacij. Afirmacije uporabljamo v vsakem trenutku, pa če se tega zavedamo ali ne. Z vsako besedo in mislijo potrjujemo in ustvarjamo svoje življenjske izkušnje.

"Tisto, kar si želite, in tisto, kar menite, da si zaslužite, sta morda zelo različni stvari. Biti morate pozorni na svoje misli, saj boste le tako lahko začeli izločevati tiste, ki botrjujejo izkušnjam, ki si jih ne želite v svojem življenju."

V roke sem vzela knjižico Zmorem!, ki sem jo dobila v dar od M.. Pustila sem, da me besede nagovarjajo. Pustila sem svoji Duši, da si izbere tisto, kar potrebuje.

"Zavedajte se, da je vsako pritoževanje afirmacija nečesa, za kar menite, da si tega ne želite v svojem življenju. Vsakič, ko se razjezite, potrdite, da si želite še več jeze. Vsakič, ko se počutite kot žrtev, potrdite, da si želite še naprej počutiti kot žrtev. Če menite, da vam Življenje ne daje tistega, česar si v svojem svetu želite, potem zanesljivo ne boste nikdar deležni bogastva, ki ga Življenje nudi drugim - se pravi, vse dokler ne boste spremenili načina razmišljanja in govorjenja."

Udejanjanje afirmacij je zavestno izbiranje določenih misli, ki bodo botrovale pozitivnemu razpletu v prihodnosti. Z besedami, ki jih izrekate zdaj oblikujete svojo prihodnost. Pomembno je, da afirmacije vedno izrekate v sedanjiku in v celoti. Vesolje jemlje vaše misli in besede povsem dobesedno in vam da pač tisto, kar pravite, da si želite. Vedno. Vsaka misel, ki jo mislite šteje, zato ne zapravljajte svojih dragocenih misli. Vsaka pozitivna misel prinaša v vaše življenje blaginjo. Vsaka negativna misel blaginjo odžene in jo prestavi izven vašega dosega.

Sedaj vem, mislim in čutim, da:

"Vse je v redu. Vse se odvija v moje najboljše dobro. Iz te situacije se bo porodilo le dobro. Vse življenjske spremembe, ki ležijo pred menoj so pozitivne. Sprejemam zdrave odločitve. Imam brezmejne možnosti. Varna sem. Močna sem. Sem sredi procesa uvajanja pozitivnih sprememb na vseh področjih svojega življenja. Dovolj močna sem, da ostanem mirna kljub spremembi. Življenje me podpira na vse mogoče načine. Svet vidim skozi oči ljubezni in sprejetja. V mojem svetu je vse dobro."