torek, 27. januar 2009

Inventura

Šele sedaj ugotavljam, da si s pritajeno svetlobo v kopalnici ne delam usluge. Šele sedaj ugotavljam, da se nikdar zares ne pogledam v ogledalo. Na to sem sicer ponosna. Ponosna sem na to, da ne preživljam svojega prostega časa narcisoidno pred ogledalom. Vendar si lahko takrat, ko gre vsak kvadratni centimeter tvoje kože pod drobnogled zelo presenečen. Sicer se po delih svoji koži na obrazu posvečam dovolj pozorno, npr. pri puljenju obrvi, nanašanju in odstranjevanju make-upa ipd., vendar, ko z vatirano blazinico drsim po celotnem obrazu ali si nanašam na obraz kremo stojim vsaj meter stran od ogledala ali pa vanj moj pogled niti ni uprt. Včeraj sem prižgala vseh 6 žarnic v kopalnici, ogledalo je bilo sveže pomito in svoj obraz sem mu približala na manj kot 10 cm. Pogoji so bili idelani, da sem eno po eno, odkrivala (na novo nastale) gube na obrazu. Vas že vidim, kako se zgražate nad zadnjim stavkom! Ne gre za gube (na splošno) oz. za njih število, gre za vrsto gub! Menim, da premorem dovolj razuma, da se gub (na splošno) ne bojim, pravzaprav sem mnenja, da me moje gube opredeljujejo, me delajo posebno. Saj mi jih je na obraz izrisalo Življenje. Moje Življenje z vsemi vzponi in padci. Moje prve gubice so se mi zarisale v obraz že pred časom, niti ne vem točno kdaj. Pojavljale so se v kotičkih ustnic in oči... ja, to so tiste, ki jim pravimo smejalne. Sedaj napenjam kožo na teh predelih, a so zaradi njih ostale le bežne sledi. Površinske gubice. Dlje kot se opazujem v ogledalu bolj se mi zdi, da jih je manj kot včasih (sicer mi to dejstvo ni ravno logično). Gube so se preselile iz zunanjih kotičkov oči v notranje, kjer zarisujejo začetek vsakega začetka loka, ki orisuje podočnjake pod očmi. In vsak naslednji je malo nižje, malo bolj spuščen navzdol. Dve globoki in dolgi gubi sta se mi zarisali na sredino čela, ki ga dvigujem ob vsaki "ne me jeb*t" situaciji. Vsakič, ko gredo dogodki svojo smer, kljub mojemu prizadevanju, da bi jih usmerila v željeno smer potegnem obrvi skupaj in tisti del kože vmes se mi naguba tako, da je vsaj tisti del mojega obraza podoben Shar Pei-ju. Sklepam tako po tem, kako razbrazdana je moja koža na tem delu obraza. Sicer tanke in površinske gubice so tako gosto nasejane, kot linije v milimetrskem papirju. Ko si kdo (od mojih najbližjih) vzame pravico do "pametovanja" sem sicer tiho in izgleda, kot da sprejemam in ponotranjam "nauke", vendar moja obrazna mimika "muzanja" kaže na moje nelagodje in neodobravanje, ki se izrisalo nad zgornjo ustnico.

Lahko bi se začela izogibati določeni obrazni mimiki iz lepotnih razlogov, da bi tudi v bodoče žela pohvale, da ne kažem svojih let in da izgledam dosti mlajša (vendar, če bolje pomislim, je teh vse manj). Vendar ne gre za to. Gre za to, da si želim Življenje, ki mi bo na obraz izrisovalo tudi prijaznejše gubice. Tiste v kotičkih ustnic in oči... ja, to so tiste, ki jim pravimo smejalne.

6 komentarjev:

Katja pravi ...

Svetloba v kopalnici je zakon. :)

Hehe, kmaklu bo sonček in potem se tudi koža in vse ostalo smeji, ne glede na gube in gubice. So pa gubice blazno simpatična zadeva. Če mene vprašaš. :)

p.s. Me veseli, da spet (bolj pogosto) pišeš in lahko prebiram tvoje poste. :)

Anita pravi ...

Gubice so kot fičo. Če si dobre volje in samozavesten so zakon. Če si pa slabe volje bi pa najraje v jok pa na drevo. :)

vađajna pravi ...

Sovražim tiste luči, ki so takoj nad ogledalom - te sploh ne šparajo pri kazanju obraznih nepravilnosti...

Je pa nekaj res... Gub nikoli nisem dojemala kot neko zlo, prej kot nekaj samoumevnega, čeprav priznam, da se res še ne ukvarjam s tem vprašanjem... So povsem življenjski proces, ni res?

storyteller pravi ...

Katja, tudi jst pogrešam tvoje (pogostejše) poste! :P

Anita, gub(ic)e me pa res ne spravijo v jok in na drevo! :)

Vađajna, seveda so gube povsem življenski proces!! In ta post ni spisan v negativnem razpoloženju, tako kot se morda zdi na prvo branje! ;) Gre za to, da si v svojem življenju želim več "drugačne" obrazne mimike, ki mi bodo na obraz izrisovale "drugačne" gube! :D

Anonimni pravi ...

well, a realy don't understand nothing at all, but I had like the story of the photos, blue mouths.. it's realy lovely.. nice image! OLÁ!..manuela.

storyteller pravi ...

Manuela, my dear sister! Welcome to my blog! :*