Tooth fairy

Ne prav dolgo nazaj sem zamenjala še zadnjo malce dotrajano plombo. "Čez pol leta se naroči za pregled". Ni jih besed, ki bi me bolj razveselile od teh. Vendar glej ga zlomka, včeraj sem ponovno sedela na tistem osovraženem stolčku. Priznam, ne maram te sekte, klan v belem… najmanj med njimi zobozdravnike. Torej, če ni nujno, me ni na spregled. Ne pri enih, ne pri drugih ali spet - pri kakšnih tretjih.

Spomnim se naše osnovnošolske zobozdravnice. No, ne prav nje osebno. Ne spomnim se niti njenega imena, niti njenega videza. Se pa zato prav dobro spomnim občutkov, ki nam jih je vzbujala. Strah in trepet. Povem vam, da smo se pred njo med šolskimi odmori skrivali po wc-jih. Če se je le dalo, smo poskušali dati vtis, da nas ni na šoli. Spomnim se, kako je tistega dne dežurna učenka prišla po našega sošolca. Enoglasno smo se strinjali, da ga ni pri pouku. Začuda razredničarka ni 'oddala' svoj glas. Revež si je oddahnil in komaj se mu je zarisal nasmešek na obraz je že bila na vratih ona. Da kako se ji upa narediti kaj takšnega, ko pa ga je videla med glavnim odmorom. V tistem času je bila Gregorčičeva ulica vsa razkopana, privadili smo se že bili na ves hrup, ki so ga pod svojimi stroji ustvarjali možje v sivem, vendar verjamem, da smo takrat lahko slišali zvok njenega svedra, ki je - vsem v opomin - potoval po izpraznjenih hodnikih, od pritličja pri vhodnih vratih, pa do učilnice za zemljepis v zadnjem nadstropju.

Ko smo končali osemletko naj bi si prostovoljno poiskali drugega zobozdravnika v najbližjem ZD. Prostovoljno?! Saj se hecate!!! Tako je šel mimo prvi, nato še drugi, sistematski pregled na srednji šoli in obakrat sem obljubila, da se pridem naročit za pregled. Očitno se ne držim vseh svojih obljub! No, na to temo bi lahko napisala nov post. Samo toliko, da veste: če sem prisiljena v to, da vam dam svojo obljubo, lahko na to, kar takoj pozabite! Ne bom jo držala, ne! Drugo je, če kaj prostovoljno obljubim.

Tako sem tudi maturirala… se vpisala na faks… Dolga leta zbirala pogum in se zanimala za priporočila. Hočem - nežnega, bolj nežnega, najbolj nežnega - zobozdravnika! Če ne, bom kar pobrala šila in kopita! In lani - ko se je iztekalo študijsko leto 2006/20007 in z njim moj status študenta - mi je to tudi uspelo. Pravi ljudje so me poslali v prave roke! Res je, da je bila moja zobozdravnica za predšolske in šoloobvezne otroke ob najinem prvem srečanju pošteno presenečena, vendar je, ko je slišala kdo me pošilja odnehala od svojih namenov, da me prepriča v to, da je prišlo do pomote.

Povem vam, da - če ne bi bila večni skeptik - bi že ob najinem prvem srečanju moj strah pred zobozdravniki izginil, tako je v zametkih vstrajal še do najinega naslednjega srečanja. Pri tretjem, nisem več v čakalnici čakala bledolična.

Bolečina! "Iz spanja" se je prebudil eden od štirih modrostnih zob. Osmica spodaj desno. Prvi dan sem ga občutila le kot 'neprijeten občutek', naslednji dan sem preživela v družbi Lekadola, tretji dan mi je dlesen okoli že toliko otekla, da sem komaj premikala čeljust. Moja zobozdravnica je do desetega marca odsotna. Lahko pridem ob 13h, ko začne z delom ta'druga na tem oddelku, lahko pa me veže na oddelek zobozdravstvenega varstva odraslih. Hmmm… bom že zdržala. Do 13h. Mogoče - vsaj malo - obžalujem to svojo odločitev.

Vsedem se, poskušam se umestiti v udobno pozo… "Ja, kolk si pa ti stara?" Verjamem, da se sprašuje kaj počnem na "otroškem" oddelku. Povem ji in se ji hočem prikupiti z "sem še študentka". Nakar se je name vlil val očitkov. Glasno je komentirala:

"Ja, kateri faks pa traja tako dolgo?"
"Pri teh letih, pa še študentka!!!"
"Še dobro, da jaz že delam, da lahko ti falirani študentje na moj račun živijo!"

Prosim?! Če sem kdaj živela na račun nekoga drugega, sem živela na račun svojih staršev and noone elses!!! Kdo od nas ni? Tisti, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen!

In, kaj je narobe, če sem pri teh letih še brez diplome? Je kdo pomislil, da sem večino svojih študentskih let (vsaj v tistem obdobju, ko sem dosegla leta, ko naj bi vsak vzoren študent doštudiral) oddelala '40h/teden' delovnik? Delala sem tudi po 7 dni na teden in tudi po 14h na dan. Ja, to je bil moj maksimum. Tako da, ne bi ravno rekla, da sem izkoriščala državo, prej obratno. Namreč, če bi bila v rednem delovnem razmerju, bi imela že 5 let delovne dobe! In bi šla lahko 5 let prej v penzijo! Yeah, I wish! Zavračam vsak utemeljen in/ali neutemeljen sum, da sem na kakršen koli način goljufala to našo državo. Nič bolj ali manj, kot smo bili ogoljufani sami, kot študentje, s strani naših delodajalcev. Verjemite mi, študentje smo poceni delovna sila. Res pa je, da smo (najbrž) dražji od Kitajcev.

Rdečica mi je stopila v lica in bi ji najraje v obraz vrgla svojo delavsko knjižico, če bi jo imela pri sebi. Draga moja zobozdravnica, tudi jaz jo imam!

Ufff… Še dobro, da se mi je vnela le dlesen in si antiseptični trakec menjam tu, za Bežigradom. In, da bom naslednjič (upam, da ob Sv. Nikoli), ko se bom vsedla za tisti osovraženi stol zagledala svojo zobozdravnico.

Trebušni ples

Bližnjevzhodni erotični ples obstaja že tisočletja, njegovo vadbeno uporabnost so odkrili ne dolgo tega. Pri valovitih gibih tega plesa sodelujejo trebušne, medenične, hrbtenične in vratne mišične skupine. Med plesom sklepi in vezi križa in bokov izvajajo vrsto nežnih, ponavljajočih se gibov. Če so pravilni porinejo medenico naprej, kar naj bi preprečevalo težave s križem. Pri plesu sodelujejo tudi roke in noge, ki s takšno vadbo postanejo napete in vitke.V nedeljo ponovno začnem!

Shakira, watch out!

Shakira: Ojos Asi

Ayer conocí un cielo sin sol
y un hombre sin suelo
un santo en prisión
y una canción triste sin dueño
ya he ya he ya la he
y conocí tus ojos negros
ya he ya he ya la he
y ahora sí que no
puedo vivir sin ellos yo

refren:
le pido al cielo sólo un deseo
que en tus ojos yo pueda vivir
he recorrido ya el mundo entero
y una cosa te vengo a decir
viaje de Bahrein hasta Beirut
fuí desde el norte hasta el polo sur
no encontré ojos así
como los que tienes tú

rabbou ssamai fika rrajaii
fi ainaika ara hayati
ati ilaikoum ya baladaho
arjouka Rabbi labbi nidai
viaje de Bahrein hasta Beirut
fuí desde el norte hasta el polo sur
y no encontré ojos así
como los que tienes tú

Ayer vi pasar una mujer
debajo de su camello
un río de sal y un barco
abandonado en el desierto
ya he ya he ya la he
y vi pasar tus ojos negros
ya he ya he ya la he
y ahora sí que no
puedo vivir sin ellos yo

refren

rabbou ssamai fika rrajaii
fi ainaika ara hayati
ati ilaikoum ya baladaho
arjouka Rabbi labbi nidai
viaje de Bahrein hasta Beirut
fuí desde el norte hasta el polo sur
no encontré ojos así
como los que tienes tú

refren

Unknown

EDIT: Uvod tega posta spada k KLIK

Kot že veste, sem pred dnevi 'upedenala' svoj blog. Sicer mi je nov videz res všeč, ampak… Ja, vedno je kak ampak! Pripetil se mi je spodrsljaj, ki mi 'kravžlja' živčke. Namreč, moja stran o avtorju ne obstaja! Malo me je zaneslo prejšnjič. Ugotovila sem, da lahko v tej strani spremenim naslov. In sem ga. Tisto o blogu in avtorju mi nekako ni ustrezalo, predvsem zato, ker nisem napisala niti besedice o blogu. Torej, sem že zaradi tega morala naslov spremeniti. Tisto o blogu je bilo potrebno črtat, brisat, delitat! Stran bi se kvečjemu lahko imenovala o avtorju, a mi je ta naslov deloval preveč neosebno. Tako sem se igrala z več različicami možnih naslovov in opisov avtorja tega bloga - torej sebe. Potrebovala sem kar nekaj časa, preden sem našla zmagovalno kombinacijo. Naslov, ki mi je ustrezal in sliko, ki o meni pove več, kot 1000 besed. Vendar se je stran shranila (tudi) pod novim naslovom pod rubriko strani. Torej se je dalo do strani priti po dveh poteh oz. z dvema klikoma. Zgoraj, s klikom na "o avtorju" (kjer se je vse začelo) in na desni, kjer se je nahajala na novo nastala stran "me, myself and I". In to me je motilo. Tu so se začele moje težave. Nisem se mogla sprijazniti z dejstvom, da imam dve različni povezavi do enega in istega posta. Ne! Tako sem na "me, myself and I" pritisnila tipko delete! Puf, it was gone in a second! Zadoščenje je trajalo nekaj minut, preden sem ogorčena ugotovila, da je skupaj s to stranjo izginila nezanano kam tudi stran "o avtorju". Res je, da je govor o strani, vendar jaz to doživljam osebno, zelo osebno. Torej, kot da avtor ne obstaja, kot da jaz ne obstajam! AAAAAAAAAaaaaaaaaaAAAAAAAAAaaaaaaaaaaAAAAAAAA…

Preostanek dneva sem preživela v iskanju rešitve, kako naj ta problem rešim in povrnem svoj obstoj v virtualni svet. Kot se lahko prepričate sami - neuspešno.

Tudi ponoči mi ni in ni dalo miru.

"Vam lahko pomagam?". S tako uradnim tonom ni z menoj govorila od dne, ko sem prišla k njej na razgovor za službo . Ne vem, če je opazila moj presenečen pogled in nejevero v glasu: "Prišla sem v službo, delat!". "Pomota. Napačna pisarna. Tu podjetje to in to, koga iščete vi? Mogoče vam lahko pomagam… Usmerim do prave pisarne." Najbrž sem že izbulila oči. Zadrego poskusim odpraviti z nasmehom. "Ja, to je podjetje to in to in jaz delam tukaj. Je to skrita kamera?!". Ni ji bilo do smeha. Hladno me zavrne: "Žal vam ne morem pomagati, povprašajte po podjetju, ki ga iščete, pri vratarju v pritličju". S pogledom mi da vedeti, da nimam tu več kaj iskati. Ne morem verjeti svojim ušesom. Ne morem verjeti svojim očem. Pri vratih se še enkrat ozrem in se s skritim vprašanjem v glasu poslovim: "Nasvidenje". Poslovi se z odločnim "Nasvidenje".

Na hodniku se oziram za znanimi obrazi, ki bi upravičili mojo prisotnost tukaj. Vse kar slišim je zvonjenje telefonov, zvok fotokopirnih strojev… Za temi 'papirnatimi' stenami ne ostane nič skrito. Le obrazi, osebe. Usedem se na stopnišče pred vhodom in čakam. Čakam mimoidočega, ki bi namenil tisti uradni dober dan. Besede, ki bi me vrnile nazaj v realnost. Da spadam sem. Po slabi uri odneham.

V centru je živahno. Že zelo dolgo se nisem v dopoldanskih urah sprehajala po Čopovi. 'Cikcakasto' se od trgovine do trgovine premikam v smeri Prešernovega trga. V H&M podležem skušnjavi in si kupim T-shirt. Belo majico s potiskom. V sadnih barvah. Mali, manjši, najmanši vprašaji. Prepričana sem, da je ne bom prav pogosto nosila (uporabna bo za zgornji del pižame). Vendar danes pritegne mojo pozornost. What the hell is going on?

Tam, pri izložbi knjigarnice na Wolfovi srečam njo. Nisva ravno prijateljici, vendar za voljo najinih staršev, ki prijateljujejo - tam nekje med 15 in 20 let - vedno poklepetava, ko se srečava. Lahko da je razlog tudi v tem, da se mi pobaha s svojim življenjem. S svojim popolnim življenjem. Mož, dva otroka, hiška v predmestju. Tako pravijo. Veliko mi ima za povedati, pa čeprav sem že vse slišala. Pozdravim jo in čeprav se mi zazre v oči ne odzdravi nazaj. Upočasnim korak. Ne morem verjeti. Sedaj že sodim tako ven iz njenega konteksta, da niti odzravi ne več? Ji gre to, kar je slišala o meni tako v nos, da ne odzdravi? Ji moje življenje v dvoje 'zbija' točke njenemu popolnemu življenju, da ne odzdravi? Me je izbrisala iz spomina, da ne odzdravi?

Že tedne - no, mesece - prestavljam zmenek s starim znancem. Tako dolgo se že nisva videla, da sva drug pri drugem zamudila vse pomembne novice. Drobtinice sva si ponudila v obliki mailov na službene naslove. Lahko bi se dobila danes. Saj mi danes ni treba kuhati kosila. Moj dragi bo danes pozen. Pride okoli 18h. Ravno dovolj časa imam.

On: "Halo?"
Jaz: "Oj, jaz sem. Poslušaj, razmišljala sem, da bi se dobila. Kako si kaj s časom?"
On: "Oprostite, napačna številka."
Jaz: "Hmmm… Oprostite."

Še enkrat preverim številko v rokovniku. Čeprav sem jo že takrat, ko sem si jo zapisala. Mišljeno je bilo, da z njo preverim tisto, ki sem jo že imela shranjeno v telefonskem imeniku. Čutim svoj utrip. Z vsako številko, ki jo vtipkam, ga čutim bolj. Pritisnem na "kliči". Izpiše se mi njegovo ime. Zvoni. Tudi meni v glavi.

On: "Halo?"
Jaz: "Jaz sem. Imaš čas?"
On: "Pomota."
Jaz: "Neee. Poslušaj, jaz sem…"

Njegov telefon: "Piiiiiii…."

Oblije me mrzel pot. Panično pritiskam tipke na mobilniku in kličem. Prvič me 'skensla', drugič pusti, da zvoni v prazno. Otrpnem. Že v naslednjem trenutku se tresem. Ne razumem, ničesar ne razumem. What the hell is going on?

Ura bo vsak čas 18h. Hitim proti domu. Potrebujem ga, da me objame in mi reče: "vse bo še vredu". Luč gori v kuhinji. Je že doma. Hvala bogu. Vrgla se mu bom v objem in se (i)zjokala. Vzel me bo v naročje in mi brisal solze ter me potolažil.

Ključ se noče obrniti. Pozvonim.

Slišim korake, za trenutek postanejo. Očitno je uporabil kukalo. Nakar se obrnejo stran. Stran od mene. NE! It can't be! Z roko udarim po vratih in ga pokličem po imenu. "Odpriiiii miiii"! Koraki se ponovno približajo k vratom. Odpre jih. Uporabil je varnostno ključavnico. "Prosil bi vas, da ne zganjate hrupa, drugače bom primoran poklicati policijo". Oči se mi orosijo, v mojem glasu je moč prepoznati nemoč. "Srček, prosim, odpri mi. Ne muči me. Boli me. Grozen dan je za mano. Vse bo še vredu, samo spusti me v stanovanje. Se bova pogovorila...". Naredim korak bližje k vratom, stegnem roko proti njegovemu obrazu. Zapre jih. In obrne ključ. Obstanem. Srce mi želi iskočiti. Ubežati ven iz prsnega koša.

Solze se mi ulijejo. Tolčem po vratih in ga rotim naj me spusti notri. Sesedem se.

V daljavi slišim sireno. Zdrznem se. Policija? Pograbim torbo in stečem ven. Zvok sirene je iz sekunde v sekundo glasnejši. Tečem stran. Bežim od rezkega zvoka. Zvok je že tako glasen, da me bolijo bobenčki. Nekdo me prime za ramo. Prestrašeno se ozrem in…

… odprem oči. "Budilka ti zvoni. Jutro, draga". Hvala bogu, bile so le sanje.

Every breath I take

Hmmm… Do mene je prišel glas, da nekateri pogrešate moje "čičke čačke" oziroma kak moj nov post. Ne, nimam vas - dragi moji bralci - namen zanemarjati, pa tudi dobra vila navdiha me še ni zapustila. Pravzaprav sem tudi sama pogrešala to moje pribežališče iz vsakdanjika. Po glavi se mi plete lepo število drobcev zgodb, ki silijo na plano, v beli dan.

Tam nekje, sem se izgubila tudi sama. V trenutkih, ki jemljejo dih. Ne, to niso tisti glamurozni trenutki, ki kar kličejo po samohvali. Ti svoj obraz kažejo skozi majhne delce sestavljanke, ki - ko vsakega postaviš na svoje mesto - svojo lepoto postavijo na ogled drug ob drugem, tesno drug ob drugem.

Sonce je počasi - a vstrajno - zarisovalo svoj obris na nebu in nam, tu spodaj, nasmeh na obraz. Priznam, sem kot hladnokrvne živalice, ki ga kravo potrebujejo za svoj obstoj, ali pa vsaj za funkcionalnost le-tega. Nebo, brez oblačka… bela svetloba… mrzel zrak, ki mi pri penetraciji v mojo notranjost povzroča rezko bolečino, vse do zadnjega pljučnega mešička. Every breath I take. Snežna prevleka. Od nje se svetloba odbija, kot od ogledala. Zamižim. Zavem se svojega telesa, svoje kože, svoje meje - tega tu notri in tistega tam zunaj. Drhtim. Skozi vsako poro tisto tam zunaj pronica vame. It feels good.

Ja, šla sem na sneg. Kot majhna punčka sem se dneve in dneve veselila pred dnevom D. Premagala sem samo sebe in sedla za volan, ter prvič pritisnila do 150. Pred menoj so se v sončnih žarkih kopali pobeljeni vrhovi in bolj, ko so švigali mimo mene na levo in desno, bolj sem se prebliževala svojemu cilju. Še parkiram v prvem poiskusu in voila. V ledeni ploskvi so zarisane sledi tistih, ki so jih tu pustili pred menoj. Jaz jih svojim zamancem ne bom. Pozabila sem na svoje drsalke. Nič ne de. Jo mahnem čez peš. V družbi račk. Na drugi strani se vržem v znak v sneg. Pri padcu se dvigne snežni prah, majhni drobci, ki mi silijo v oči. Zamižim. Rahlo priprem oči. Pogled uprem proti soncu. Svetloba se ujame v kapljicah, ki mi počivajo na trepalnicah. Pred očmi se mi zariše podoba mavrice. Every breath I take. Globok vdih mi napolni trebušno prepono, ki izoblikuje majhno trdo kroglico, katere vsebina se počasi izliva navzgor, skozi prstni koš do ustne votline in še malo dalj. Ko prispe do končne točke, se kot val- ki se zažre v obalo - vrne v svoj začetek. Zadnjič sem pri tečaju joge izvedela, da poznamo tri vrste dihanja. Ta način naj bi bil najpravilnejši, saj naj bi z njim v svoje telo vnesli največjo količino zraka. Ne vem kako dolgo ostanem ujeta v tem plimovanju, v uvajanju molekul kisika in odvajanju molekul dioksida, v in iz - svojega telesa. Every breath I take.

*****

Jutro, naslednji dan. Iz sanj me katapultira pisk budilke na mojem Sony Ericsson-u. Še predno bi si moj mobilnik začel požvižgavati melodijo ga ugasnem. Tema. Popolna tema. Tišina. Vse kar je moč slišati je dihanje mojega dragega, na moji levi. Nasmehnem se. Vendar mu ne namenim ne poljuba, ne objema. Ne želim ga prebuditi. Ima rahel spanec. Potiho se splazim iz postelje in ko odprem vrata iz spalnice me oslepi svetloba. Hitro zaprem vrata in si na oni strani mencam oči. Stopim v sobo nasproti, od koder svetloba prihaja. Počasi se moje oči privadijo nanjo. Odprem okno. Every breath I take. Sonce je že visoko na nebu. Kljub rani uri. No, gledano v kontekstu. Nedelja je, ura je 9.00. Zdaj že nekaj minut čez. In za menoj ni tistih 8h spanja, zato je pred menoj sončno jutro. Stojim pri odprtem oknu in diham. Prisežem, da voham pomlad. Every breath I take. Slečem svojo roza pižamo posuto z raznoraznimi snežinkami… tudi takšne s srebrnimi bleščicami. Te ujamejo moj pogled. Namreč v soncu se svetijo skoraj identično, kot tiste prave - včeraj. Skupaj s pižamo odvržem še zadnje sledi zimske idile.

Čez nekaj minut sm že na vhodnih vratih. Ja, brez zajtrka… ljubši so mi tisti v dvoje. Tečem po stopnicah, še zadnji skok… bum … in sem že zunaj. Na nos si povesim svoja sončna očala ter se peš odpravim v mesto. Pospešim korak. Toplo je. Slečem bundo in si jo zavežem okoli pasu. Prvič letos. Hodim po praznih ulicah, vsake toliko me iz misli predrami zvok avtobusa. Sem že v Tivoliju. Malčki se podijo med trobenticami, psi lajajo. Prijeten "šundr". V Čolnarni me čaka N., ki je že zasedla mizo s strateško pozicijo. Srkam svojo belo kavo s cimetom, iz njene skodelice se vije vonj po gozdnih sadežih. Klepetava. Lepo nama je. Preventivno si oblečem bundo. Sonce mi greje hrbet. Prijetno mi je. Smejiva se. V dvoje pojem še zajtrk. N. se je na poti v Tivoli ustavila v pekarni. Sveže orehovo pecivo samo zame. Preden greva z žličko pojem še cimet, ki je ostal v moji skodelici.

"M. na Grad grem? Greš zraven?" Zmeniva se, da pridem mimo njenega bloka. Očitno ima novice. Mahnem jo mimo stojnic na Cankarjevem nabrežju. Tokrat me razstavljene starine ne ganejo. Iščem le bližnjice mimo Italijanov. Pozvonim, odpre mi. Čaka me na vhodnih vratih. Povabi me naj vstopim. Ja, očitno ima res novice. Na hitro mi postreže z njimi. Da bolje teknejo zraven doda še nekaj fotomateriala.

Odpraviva se na Grad. Hodiva v najhujši klanec in v isti sapi klepetava, klepetava, klepetava. Every breath I take. Pod nama se v soncu kopa Ljubljana. Takrat enkrat - ko se pojavi prvi oblak - se nama pridruži moj dragi. M. se poda novim dogodivščinam naproti in s sabo odnese tudi tisti smotani oblak. Midva uživava naprej, v sončnem popoldnevu. Jutro se je prevesilo v dan.

******

Life isn’t about the breaths you take, it’s about the moments that take your breath away.

*****

THE END