Poročilo: februar 2010

Februar je bil dober mesec. Takoj, na začetku meseca sem si pasla oči na pisanih in svetlečih kostumih v baletni predstavi Bajadera, ki je gostovala v ljubljanskem CD. Na žalost je izlet v Zagreb - ki je bil planiran za prvi vikend v februarju - odpadel (oz. je prestavljen) zaradi slabih vremenskih razmer. Kulturni praznik sem preživela v Mestnem muzeju Ljubljana, vendar ne na razstavi grafik Picassa. To razstavo in razstavo del Claveja sem si pogledala nekaj dni kasneje. V istem tednu sem imela abonmajsko predstavo v MGL-u. Predpremierno so mi doneli Bobni v noči. Na nabolj "rdeči" in "sladki" dan v mesecu naj bi si pogledala še predstavo Sugar - Nekateri so za vroče, ki pa je zaradi bolezni odpadla in je prestavljena na marec. Skupaj s Tabujevci sem odprla otvoritveni koncert turneje 42 v Kinu Šiška. Kljub namenu, da se v februarju udeležim (express) tečaja zdrave kuhinje, se to ni uresničilo. Tako se vam ne morem pohvaliti, da znam pripraviti makove cmoke iz sladkega krompirja ter after eight. Zaradi utrujenosti in lenobnosti se nisem našemila v zajklo in se prepustila disco ritmom v Cvetličarni. Bila sem na praznovanju kar treh rojstnih dnevov in na žuru do jutranjih ur, ki se je spontano razvil iz ene pijače. Če bolje pomislim, je bil tudi ta posvečen rojstnemu dnevu, samo na tega nisem bila povabljena direktno s strani slavljenca (ostale so bile slavljenke). Februarja nisem drsala, sem pa zato malo več plesala in si s tem prislužila še nekaj modric (letošnje poletje zame krila odpadejo) in boleči triceps ter zapestje. Nisem šla ne na dekliščino, ne na poroko oz. poročni obred. Shame on me! Hja, to so tisti "glavni dogodki" februarja 2010, ki so zapisani v moj rokovnik, da ne bi utonili v pozabo. Suma sumarum: februar je bil dober mesec.

I need... Potrebujem čas.

I need... Potrebujem čas. Da si očedim domovanje do zadnjega skritega kotička (odkljukano danes). Moj domek potrebuje osvežitev. Novo sliko. Morda rožo? I need... Potrebujem čas. Da KONČNO pospravim božično novoletno 'okrasje', ki sem ga sicer že odstranila iz njegovega začasnega bivališča, a se je še vedno valjalo na treh različnih koncih. Potrebujem čas. Da ga pospravim v za to namenjene škatle in na vnovično odpiranje počakam nadaljnih 10 mesecev (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da se lotim kupa, ki čaka na likanje. Včasih je bilo le-to moje najljubše gospodinjsko opravilo. Moj čas sprostitve. Sedaj mi ne predstavlja več tak užitek. Še vedno rada likam, vendar to ni več to. Iz prestola so ga izrinila druga - zdaj meni ljubša - opravila. Zdi se, da bom z leti vse manj likala, saj zdaj npr. brisače ne spadajo več v kategorijo "nujno likanje" (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da sem prepustim "lepotnim ritualom". Tako je na stand by-u depiliranje, pedikura, lakiranje nohtov... mogoče bi bil čas, da razmislim kaj naj ukrenem s svojim "naglavnim okrasjem" (odkljukano danes - upam). I need... Potrebujem čas. Da se posvetim svojemu blogu, da ne bodo objave obstajale (in obstale) le v moji glavi. Da se posvetim številnim blogom v zaznamkih. Pri večini sem le tihi opazovalec fotografij, a si lahko predstavljam, da čaka vsaj 200 objav (odkljukano danes - upam). Potrebujem čas. Da razmislim ali naj blogu št. 2 KONČNO vdahnem življenje, ali naj ga z enim klikom odrešim blogerskega životarjenja. I need... Potrebujem čas. Da spet kaj spečem, saj sem si vendar obljubila, da ukrotim piškote! Se pa že spogledujem s pitami. Receptov, ki si jih želim sprobati, je vsak dan več. Sprašujem se, kdo bo vse to pojedel... In, če bom vse to snedla sama, kako bom izgledala ob koncu leta. I need... Potrebujem čas. Da si omislim fotografske urice. Da ovekovečim zimo, zimo belo. Da si pošklocam novo profile picture za na fb. Ta, ki jo imam sedaj, mi namreč že od samega začetka ni preveč všeč. I need time... Potrebujem čas. Da se bom še v letošnji zimi 'šopirila' v svojem diy pletenem šalu. Pa v diy hlačnih nogavicah. Pa... Kar nekaj diy projektov čaka na svoj čas. I need... Potrebujem čas... Da se 'zadekam' v svojo 1,40 posteljo, s pol litre čaja na nočni polički in knjigo v roki. Da bi imela čas za branje več kot le strani in pol. I need time... Potrebujem čas.

Blazno resno o nepomembnem

Drage moje bralke, dragi moji bralci,

z žalostjo vam sporočam, da me je po letu in pol zapustil Navdih. Najbolj boleča lekcija te izkušnje je, da se zaveš kaj imaš (oz. kaj si imel) šele, ko to igubiš. Torej, ne gre toliko za to, da nimam časa. Tudi tako zelo ne-dogaja se mi ne, kot to rada velikokrat izpostavljam. Enostavno mi besede ne tečejo. Po drugi strani pišem. Razen izjemoma vsak dan. Tudi do dvomestno število ur. Svojo D. Finally. Morda v tem grmu tiči zajec. Morda tam iztrošim svoj besedni zaklad. Enostavno ne sfolgam dveh belih bojnih polj hkrati. Najbrž mi ni treba povdariti, da je danes tisto drugo bojno polje (beri: D) ostalo prazno. Zasluženo. Ali pa iz principa. Kdo bi vedel.

Kaj sem hotela povedati? Aha... Poleg tega, da veliko pišem, tudi veliko berem. Na mojem bralnem repertoarju je literatura s področja marketinga, književnosti (?, literarne teorije?... temu bi komot rekla 'šolska literatura'), zdrave prehrane, medsebojnih odnosov in... ob postelji je - na počasno napredovanje skozi strani obsojena - tudi Brida. Ravno sedaj me je, ob iskanju povezave do dotične knjige, iz nevednosti izstrelilo dejstvo, da sem v mesecu aprilu zamudila Dnevnikovo ponudbo za nakup Coelhovih knjig. Najverjetneje po cenovno dostopnejših številkah. Ahhh, ja. Po toči zvoniti je (žal) prepozno. Če vam pa kdaj v prihodnosti na uho pride novica o kakšnem ugodnem nakupu njegovih knjig, vas ponižno naprošam, da me pocukate za rokav. Vsekakor - tako ali drugače - bom nekoč imela doma njegovo zbirko knjig. In Brida je zadnja še neprebrana od teh , ki so prevedene v slovenščino. Spet sem zašla. Kljub podaljšanemu roku dvomim, da se bom pri Bridi in Mrhah pravočasno prebila do konca. Sicer je pa v zadnjem letu moj najpogosteje zastopani nebodigatreba izdatek ravno za zamudnine v vseh treh knjižnicah v katere sem včlanjena. Povsem druga zgodba je kar se tiče bolj strokovne literature. To konzumiram v kilah! Dvakrat na teden se s starim šolskim nahrbtnikom sprehodim do knjižnice in vsakič vrnem in vzamem tak kup knjig, da si knjižničarke najbrž mislijo, da z njimi le kvihtam! In vsak tak kup mi prinese cca. 5-7 novih strani na tistem drugem bojnem polju o katerem sem pisala zgoraj. Polje z oznako D. V tednu, ki prihaja me čaka pomebna bitka. Držite pesti!!! Možno je, da bo trajala tudi dlje, kot je zapisano v bojnem načrtu. Ko osvojim to bitko, sem že skoraj na konju. Recimo. Od oka.

Kaj še počnem? Poigravam se s fotografijami. Jih urejam. Jih režem in lepim v kolaže. Jim dodajam sence in jemljem moteče barve. Postajam odvisnik od www.picnik.com. Sicer sem do sedaj odkrila le vrh ledene gore od tega kaj vse ta spletna stran ponuja, a me je že povsem zasvojilo. Za kaj več za zdaj ni časa. V zagovor podajam dejstvo, da sem se za potrebe urejanja prelevila v fotomodel. S fotoaparatom nikdar nisva bila dobra prijatelja in sva svoj odnos ohranjala na distanci. V primerih, ko to ni bilo izvedljivo, sva kaj hitro izrazila nejevoljo, nestrinjanje, nezainteresiranost. Pa še kakšnen ne bi se našel. Sedaj se pred ogledalo z veseljem postavim tudi v (novih) kopalkah. Sicer z določenim namenom, ampak ne bodimo malenkostni. Posvetimo se urejanju. Torej, kljub temu, da se na odstanjevanje celulita in odvzemanju cm-ov okoli stegen ne spoznam in si tudi številko košarice ne znam povečati, sem s končnim rezultatom zadovoljna. Sploh, ker je namen dosežen! Poigravanje s svetlobo in umetno dodana zagorelost delata čudeže! Tudi na reklami za zobno pasto bi se lahko pojavila. V preteklosti sem poiskusila prav vse zobne paste z whitening efektom, kupila sem si celo nek prašek namenjen kadilcem in strastnim pivcem kave, a brez večjega efekta. Sedaj se smejem na vsa usta. Paziti moram le, da me ne zanese pri beljenju zob ter s tem dosežem nasprotni neestetski bling-bling efekt preveč belih zob.

Kot sem že omenila, sem si danes vzela day off pri projektu D. Ker danes praznujem. No, pravzaprav sem (preparty imela) že včeraj, tako je danes že second day off. In to je že lenoba. Ampak paše. Še pa še, še paše, še pa še. Ahhh, ja. Človek se brezdelja (pre)hitro navadi. Dasiravno brez dela dolgo ne zdržim. Spet sem zašla. Želela sem reči, da smo se dobile babe (kadar to besedo izgovorim/zapišem jaz ni nikdar in nikoli izgovorejna/zapisana v negativnem pomenu) - pet nas je bilo - torej vse tiste, ki nis(m)o na dopustu in/ali noseče. Jap, to je prekletstvo nas ta'poletnih, ko so vsi povsod drugje, le doma ne. Nosečke in doječe mamice se pa tovrstnih zabav ne udeležujejo. Enega kričača smo že dočakali, dva sta še na poti. Jap, naslednje leto, ko bom začela pisati trojko na začetku, bo treba misliti še na otroško varstvo.

Morda bo najbolje, da si naslednje leto v tem terminu še sama omislim dopust. Letos je ta - tako ali tako - posvečen študiju. Je moje žrtveno jagnje. V trenutkih slabosti se zdi, mi bo od sedaj v pomoč nadomestilo za dopustniške užitke... edini problem je, da imam tuš in ne - kad! No, bom pa tuširanje v kopalkah večkrat ponovila! Kot zakleto imam ravno letos prenovljeno plažno garderobo - tri pare kopalk, torbo, japonke in 'pajac' za npr. na sladoled. V kopalkah prehodim le relacijo brisača - morje in nazaj, v vseh ostalih primerih nase navlačem nekaj več metrskega blaga. Hmmm...

Hmmmmmm... Hmmm... Hmmmmhmmmm...

Če vsak dan podaljšam pisanje za eno uro (in zraven prištejem še kakšno uro za Mr. Murphy-ja), si lahko čez 14 dni privoščim dan na morju!! Jeeej! Me že ni več. Delo vabi, zabava čaka! Vam pošljem razglednico!!

April, maj, junij...

April, maj, junij... Saj ne morem verjeti, da so že trije meseci naokoli. Pravzaprav bi bilo bolje, če bi rekla - šele. Zdi se, kot da se je vmes zgodilo toliko stvari, da jih je dovolj za celo leto v naprej. Za določene si želim, da bi jih imela dlje časa 'v dobrem'. Sprašujem se, zakaj se dogodki lepo ne razporedijo. Da med enim in drugim lahko zajamem globok vdih. Da lahko v miru premislim, naredim seznam plusov in minusov, sprejmem najboljšo odločitev in se s pozitivno naravnanostjo podam v boj. Tako se vrstijo en za drugim, kot padle domine. Prvi, te okrepijo in si misliš "Jaz to zmorem. To situacijo sprejemam kot lekcijo, ki mi jo je namenilo življenje. Vem, da je vse v najlepšem redu.". Vsak naslednji ti malo bolj omaje to bojevniško naravnanost. Čez čas se te polasti pesimizem in si misliš "Kaj sem v življenju tako zelo groznega naredila, da si to zaslužim?". Kmalu se (ponovno) zavem, da to ni tisto pravo razmišljanje in da se s takim mišljenjem ne bom premaknila naprej. Vendar je naslednji korak že težji. Zanj je potrebno več energije in vsak rahel sunek vetra te ponovno podre na tla. Ko se ta isti vzorec dogodkov ponavlja iz dneva v dan, se prepustiš malodušju. Tako vsak naslednji dogodek v tvojem zaznavanju že meji na absurd ter se mu lahko le še smeješ. Ne pospremijo ga solze in ves rom-pom-pom okoli tega, kako se bo Zemlja nehala vrteti in "Kaj zdaj?". Ne, mirno ga pustiš, da gre mimo tebe, čeprav veš, da dokler se z njim ne soočiš, bo tam tudi ostal. Ob tebi. Nekaj časa, spretno krmarita eden mimo drugega. S časom jih zaslediš povsod. Na preži pod posteljo. Na zaslonu mobilnika. V rokavu najljubše jakne. Ob on-off gumbu mini radia, ki ga seliš iz sobe v sobo. V etuiu mesečne vozovnice. Odzvanjajo v vsakem koraku, ko se petka tvojih PPS dotakne razgretega asfalta. Hočeš-nočeš jim ne moreš uiti. Tako nocoj sedim tu, da se z njimi soočim iz oči v oči. Tu sem, da sprejmem nase težo teh treh mesecev. April, maj, junij...

Pure energy

• od danes naprej ne podcenjujem več moči vitaminov. Kozarec 100% pomarančnega soka te 100% napolni z energijo. Pure energy. Uvajam vsakodnevno rutino.
• prva odločitev, ki sem jo sprejela v tem novem stanju je bila, da ponovno primem kuhalnico v roke. Začnem jutri. Dva meseca sem se prehranjevala zunaj, saj sem urice po službi preživljala v knjižnici. Sedaj se selim za računalnik, tako da nimam več izgovorov, da ne bi kuhala. Sicer nikdar nisem iskala izgovore, žrtvovala sem se za višje cilje. Vendar sem se prenajedla vseh teh okusov, ki nam jih ponujajo ljubljanske restavracije.
• tako sem se odpravila v nabavo hrane, kar je, če se tja odpraviš z mestnim avtobusom rahlo nepraktično. K sreči sem imela prevoz za nazaj.
• ko sem prišla nazaj domov in odprla hladilnik, kjer se so se nahajale 3 limone, odprta steklenica rdečega vina, lonček kisle smetane, gorčica in sirup Ospen, sem se odločila, da je potreben čiščenja. Prazne steklene police so bile namreč okrašene z lisami sumljivih barv. Spodnji del, torej zmrzovalnik, je sicer napolnjen do zadnjega kotička, vendar se je sčasoma v njem nabrala znatna količina ledu. Tako sem zavihala rokave in se lotila dela. Ko je bilo delo opravljeno in hrana lično zložena na policah sem cel večer hodila gledat kako lep je.
• očitno me je po tem zagrabila pospravljalna mrzlica. Ker sem stanovanje posesala že dan prej, prav tako pomila umivalnik in tuš kabino, pobrisala prah iz knjižnih polic in ostalih skritih kotov, zdrgnila kuhinjski pult, korito in keramično ploščo, sem se tokrat lotila (zimskih) čevljev - škornjev. Skrtačila sem jih, namazala z zaščitno kremo ter z bombažno krpo spolirala do sijaja. Določeni gredo naslednji teden še na obisk k čevljarju, da petam nudi prvo pomoč, nato pa bodo na varnem počakali do naslednje jeseni/zime.
• nakar sem se lotila še plaščev in jaken ter jih povaljčkala in iz njih odstranila vse nečistoče.
• prišla sem do zaključka da so se temperature (zunaj) že dovolj dvignile, da končam z mučenjem oleandra na stopnišču bloka ter ga postavim (nazaj) na svež zrak, sonce in dež. Na njegovo mesto na balkonu. Za nameček sem balkon še pometla. Detajlno pomivanje sledi v prihajajočih mesecih.
• nato sem kolebala med likanjem in umetniškim ustvarjanjem. Zmagalo je slednje. Tako sem naredila nagrado še za tretjo izžrebanko Vixi in eno rojstnodnevno čestitko v zadnjem hipu. Nagrada za Vixi mi je RES všeč, morda si omislim kaj podobnega še zase (kolikokrat sem si to že rekla, izpolnila pa skoraj nikoli?!). Sem pa čisto na koncu doživela manjši spodrsljaj, tako da je nagrada potrebna manjšega popravila. Ah, ja. Vixi, nič ne skrbi, na koncu boš prejela brezhibno delujočo nagrado. Obljubim! Objavim jo pa seveda takoj, ko bo na varnem v lastničinih rokah.

Not bad for the day without plans!

Ugotovitve tedna

Nekje na polovici tedna sem padla na tla, kot sem dolga in široka. Človeško je, da me v takih trenutkih zapusti večni optimizem in ponavljajoče se odločitve, da se bom borila do zadnjega diha. Običajno se v takih primerih kot divja mačka z ranjenim ponosom odvlečem v svoje skrivališče, da si lahko v miru oblizujem s krvjo prepojen kožuh. Tokrat sem si morala poiskati drug brlog utehe, saj so se v mojem naselile hijene, pred katerimi se nisem hotela pokazati v svoji zelo-ne-kraljevski levji drži. Človeško je, da si je v težkih trenutkih težko priznati resnico ter jo sprejeti. Včasih podležem šibkosti svoje (čoveške) narave in obračam pogled stran od resnice, ki se mi smeji v obraz ter pometam dejstva pod predpražnik v upanju, da tam tudi ostanejo. Takrat si zaželim odrešujočih motečih dejavnikov, ki bi preglasili moje misli. Prvi na seznamu so najbližji prijatelji. Klepet v bližnji kavarnici me vedno napolni z navideznim občutkom sproščenosti. Življenje mi na pot postavlja izzive in odločitve, ki jim nisem kos. Komaj uspevam manevrirati med vratci in včasih se mi zazdi tempo tega veleslaloma tako nečloveški, da si zaželim zamižati in prepustiti hitrosti do... dokler mi pot ne prekriža prvo drevo. Streznitev bi bila milo rečeno boleča, a bi se vsaj končala kalvarija na katero sem se - brez pomisleka - podala, ko sem se spustila po tistem klancu navzdol. Krivično ocenjujem svoje najbližje za tako šibke, kot sem sama, da jim postrežem samo s tistim, kar so po mojem mnenju sposobni prebaviti. Nikdar jim nisem bila tako zelo ne-blizu. Nikdar si nisem bila tako zelo ne-blizu. Ko mi eden po eden ne sprejmejo klic ali pa vljudno zavrnejo moje povabilo na pijačo, ostanem sama. Sama.

Po krajšem preblisku, da pokličem še tiste, ki bi se mojemu povabilu na pijačo znali odzvati, a si tega pravzaprav ne želim, se odpravim po trgovinah. Dan vsekakor ni bil ustvarjen za študij v knjižnici. Kupim si torbo, ki sem si jo ogledovala od dneva ko se je pojavila na prodajnih policah naprej in je sedaj dosegla dovolj znižano ceno, vendar se ne ustavim. Hodim od trgovine do trgovine kot v transu, vešče rokujem s plastičnim denarjem ter polnim reklamne vrečke kot za šalo. Ko obredem vse trgovine v centru in obstojim na Čopovi 'okranclana' kot novoletna jelka se ponovno zavem, da sem sama. Sama. Ura je še zgodnja. Vihar v meni divja. Moram si prisluhniti. Se umiriti. Do takrat ne morem in nočem prestopiti domači prag. Nimam se več kam skriti. Na obraz sem si nadela že vse maske, ki jih premorem. Vsedem se v kot ter si naročim belo kavo s cimetom in kepico sladoleda z okusom cimeta. Poslušam se. Prisluhnem sebi, majhni deklici, ki je nase prevzela preveliko breme. Vzamem jo v naročje in jo božam po laseh medtem ko mi pripoveduje o tem, kako neuspešno rešuje svet pred bolečino in trpljenjem. Govorim ji o žametni mehkobi cvetnih lističev vrtnice in o neizogibnosti trnja na njenem steblu. Prisluhnem sebi, krhki najstnici, ki se bojuje s svojimi strahovi. Strah pred nesprejetjem in strah pred tem, da bo razočarala svoje najbližje ji krojita sleherni vsakdan. Vlivam ji pogum in ji kažem primere kako neupravičeni in neutemeljeni so njeni strahovi. Iskrice v njenih očeh in nasmeh na obrazu dokazujejo, da je sprejela ljubezen v svoje(m) življenje(u). Prisluhnem sebi, utrujeni materi, ki jo razjeda občutek krivde. Ker je kdaj pa kdaj sebe postavila na prvo mesto in se sedaj kaznuje tako, da izniči vsak svoj trud, ko iz dneva v dan skrbi za svoje najbližje in jih osrečuje (tudi na račun svoje sreče). Držim jo za roko in ji s potrpljenjem dopovedujem, da poskrbeti za sebe (še) ni sebičnost, da osrečiti najprej sebe (še) ni sebičnost, da postaviti se na prvo mesto (še) ni sebičnost. Dolga je pot do spoznanja, da se le s polnim lastnim rezervoarjem ljubezni lahko nesebično razdajamo drugim. Prisluhnem sebi, markantni domini, ki hoče vse takoj, v tem trenutku in zdaj. Ne meneč se za druge. Ne opazi razdejanje, ki ga pušča za seboj. Bijem notranjo bitko in se učim sprejemanja. Učim se sprejeti tudi tisti del sebe, ki mi ni všeč. Učim se sprejeti tudi tisti del sebe, ki ni všeč večjemu delu mene, saj se včasih zalotim kako z zavistjo pogledujem proti njej, ki si vzame kar se ji zahoče in kadar se ji zahoče. Plačam račun. Zdi se, kot da so se me ravnokar podajale kot 'slepo miš' s prevezo čez oči, sedaj sem z vsako izmed njih - z roko v roki - povezana v eno. En dih, eno telo.

Ugotovitve tedna:

• moj fetiš predstavljajo čevlji (sem ponosna lastnica dveh novih parov)
• my middle name could be "ovito" - moja garderoba sedaj šteje že kar lepo število oblačil (predvsem jop), ki se jih tesno ovije okoli životca pri čem se trakce zaveže v mašno (kič!)
• letošnjo pomlad bom preživela v tunikah in delno v etno stilu
• pri večerni toaleti ne moreš zgrešiti s črnino ujeto v svetleči material in s svetlečimi dodatki (veselim se kakšnega povabila na coctail, anyone?!)
• kljub temu, da sem si zadala (težko) nalogo, da se odpovedujem nakupovanju bižuterije (po novem prisegam na srebrnino in unikaten nakit) se nisem mogla upreti uhanom za 1 evro in verižici za 3.

Magičnih sedem

Težko se odločim, kateri so moji najljubši filmi, knjige, igralci, slikarji, pevci itd. Čeprav tisti, ki me zares dobro poznate, veste, da bi vsaj v eni izmed zgoraj naštetih kategorij znala izpostaviti najljubšega. Vendar, kljub vsemu, v svoji kategoriji ni edini, ki je omembe vreden. Na splošno se ne znam odločati. Oziroma mi odločanje predstavlja konkreten zalogaj. Preveč je stvari, ki mi nagovarjajo duha, tako da sem odkrila, da lažje pridem skozi, če se prebijam iz obratne smeri. Npr. namesto, da poiskušam povedati svojo najljubšo barvo, povem tisto/e, ki to ni/so. Torej, ne maram modro (razen turkizno in petrolej zeleno - zame je to moder odtenek) in roza (čeprav se najde kakšen precej kričeč odtenek tudi pri meni).
Rada imam sončnice. Rada imam okus cimeta, karamele in kokosa. Po novem sem zelo sladkosneda. Rada imam poletje. Rada raziskujem novem kraje. Sem knjigožer. Rada na veliko razmišljam (in debatiram). Nikdar nimam prazno glavo. Rada odkrivam nove okuse. Že dolgo razmišljam o prostovoljnem delu. Hranim vsa pisma, vse čestitke in vse razglednice, ki sem jih prejela. Sem odvsinik spominov. Imam samo svojo skodelico, iz katere ni nikomur dovoljeno piti (ljubosumno branim svoje spomine). Moje življenje je zaznamovala rdeče-rumena kombinacija zastave in avtobus št. 20. Obožujem gledališče. Ljubim modo. Ne, kot neko slepo sledenje trendom, vendar kot eden izmed medijev skozi katerega lahko izražam sebe. Postajam internetni odvisnik. Predvsem v tem letu, v katerem sem se seznanjala z bloganjem. Sem zelo čustvena oseba, ki pa se navzven obdaja z visokom obzidjem.

I'm a (day) dreamer! Vedno o nečem sanjam in po nečem hrepenim. Moje sanje so moje gonilo. Vendar priznam, da nisem tako dober borec, kot sem sanjač. Sanjam o spalnici s svojo kopalnico z masažno kadjo. Sanjam o počitnicah, ki bi jih izbirala tako, da bi zamižala, zavrtela globus in počakala na svojo "usodo". Sanjam o dolgih sprehodih v dvoje. Sanjam o veliki jedilni mizi, ob kateri bi se zbirali s prijatelji - pogosteje. Sanjam o avtodomu. Sanjam o laježu lastne kepe dlak. Sanjam o tem, da mi bodo nekoč rože uspevale. Sanjam o treh navihanih otrocih. Sanjam o službi, ki bi dajala še kaj več kot le mesečno izplačilo. Sanjam o sreči.

Smatram se za ustvarjalno bitje. Rada ustvarjam. Moj spekter ustvarjanja je širok. Ne, ne hvalim se. Kar hočem povedati je, da me zanima veliko različnih stvari. Veliko. Žal tako svoje znanje in sposobnosti na določenem področju ne izpilim do nekega zavidljivega nivoja in ustrajam v povprečju na več področjih. Saj, dokler se z ustvarjanjem ukvarjam le ljubiteljsko in za dušo mi tako tudi ustreza. Čeprav mi nek notranji glasek občasno pravi, da bi bilo prav fletno, če bi imela samo svojo 'prodajno ustvarjalnico'. Ravno prav natlačeno trgovinico s svojimi izdelki. Tako domačo. Kamor bi ljudje radi zahajali. In kdaj pa kdaj tudi kaj kupili. Pred novim letom je v meni vzklila ideja, da bi svoj stari blog na siol-u spremenila v moj ustvarjalni kotiček, kamor bi svoje izdelke postavila na ogled širšemu krogu ljudi. V oceno objektivnemu ljudstvu. Do tja je še dolga pot, medtem pa bom tudi v bodoče razveseljevala svoje najbližje s svojimi handmade darili. In, še letos se vpišem na šiviljski tečaj!

Perfekcionistka sem. Česarkoli se lotim, mora biti popolno. No, blizu popolnosti. Za moje standarde, seveda. Tako si pogosto naložim veliko dodatnega dela, saj s svojim izdelkom v prvem poiskusu nisem zadovoljna. Tako lahko poiskušam n-krat preden izdelek zadovolji moje standarde, da ga lahko dam iz rok. Če seveda prej ne obupam. Nemalokrat se zgodi, da darilo to be, kosilo to be ipd. pristanejo v košu za smeti. Takrat streljam z očmi in je bolje, da mi ne hodite blizu. Moji najbližji mi pravijo, da sem prestroga do sebe. Možno. Ne vem. Vem pa, da se zadnje čase skušam otresti nepotrebnega stresa v svojem življenju and I know I should work on this one!

Redoljubna sem. V tem milo rečeno - pretiravam! O svojem ritualu pospravljanja omare sem že pisala. Moja druga posebnost (ki meji že na bolezen) je obešanje perila. Namreč obešam ga v posebnem vrstnem redu. Oblačila si sledijo po velikosti, barvi... In ščipalki na istem kosu oblačila morata biti iste znamke, modela in barve. In barva ter velikost se morata ujemati z barvo in velikostjo z njima obešenega kosa perila. I know! V glavnem, te kalvarije me je pred časom rešila moja mami, ki mi je podarila ščipalke v eni - rdeči - barvi. Tako da, sedaj usklajujem le še velikost. Imam jih namreč v dveh velikosti - majhne in velike. Ampak to je zame mala malica!

Ugotavljam, da mi z leti postajajo všeč stvari, ki sem se jih včasih izogibala. Sem - med drugim - spada tudi kuhanje. Včasih sem se držala le preverjenih simple receptov. No, teh se držim še danes. Hočem reči, da včasih nisem verjela maminim besedam, da je kuhanje umetnost. Znala sem pripraviti špagete ala carbonara, peresnike s tunino omako in njoke s 4-mi siri. In od recepta nisem odstopala. Nisem si dovolila spontanosti, preizkušanja, inovativnosti. In zato se mi je kuhanje in vihtenje kuhalnice res zdela umetnost. Ampak ne v smislu nečesa lepega, nečasa, kar prebuja vse tvoje čute, ampak v smislu nečesa zapletenega, nečesa, kar je namenjeno le izbrancem (tistim, ki "znajo" kuhati). Od časa do časa sem v roke vzela kakšno debelo kuharsko knjigo, poiskala recept (ki bi mu - po mojem mnenju - lahko bila kos) in se zaprla v kuhinjo (vstop prepovedan!). Pred menoj nastajajoči jedi nisem upala dodati niti začimbo več ali manj, ko je bilo zapisano v receptu. Takšna kuha me je utrujala. Vendar s časom se je to spremenilo. Že preizkušene recepte sem počasi - a redno - spreminjala. Izboljševala. Preizkušala nove recepte. Si izmišljevala svoje. In tako sem se "naučila" kuhati. Kuhanje je igra. Mešanje arom in okusov. Se pa še vedno držim simple receptov. Preprosto je preprosto najboljše. Tudi v kuhi.

PS: Veliko vas, ki vas berem in bi o vas rada brala, vas je že napisalo svojih sedem dejstev. Hvala vsem, ki ste me izbrali za naslednjo. Pozno, a navkljub temu, sem izpolnila svoj del dolžnosti. Štafeto predajam naprej Ani, Loliti in Shii Jazebel. Punce, potrudite se!

Navdihujoče

Sem v obdobju, ko bi na svoj blog raje objavljala dela drugih. Priznam, da se skoraj vsak dan (vsak teden pa res!) moj seznam blogov v zaznamkih poveča še za enega. Kljub temu, da sem si rekla, da me ne sme več zanesti v medmrežje med neštete navdihujoče strani, ki jih ponuja. Med novejšimi odkritji je Kolibri, v kateri sem našla (še eno) dušo dvojčico. Priznam, da se v mojem seznamu blogov v zaznamkih skriva največ craft & fashion blogov. Priznam, da me navdušujejo lične fotografije, priznam tudi, da teksta pri teh blogih ponavadi sploh ne berem (tu imam v mislih tuje bloge). Tudi če me določen izdelek tako navduši, da me zasrbijo prsti in se me polasti želja po ustvarajanju - bolje rečeno po posnemanju - nikdar ne berem navodil za izdelavo. Dobro preučim fotografijo in si zapomnim detajle, ki si jih ne želim ispustiti ter pričnem z delom. Pravzaprav mi te fotografije služijo kot inspiracija, kot vzvod za vzpodbuditev možganskih celic v tistem predelu možganov, ki je odgovorno za domišljijo in ustvarjanje (če kaj takega sploh obstaja). Priznam, da se že nekaj časa poigravam z mislijo, da bi odprla še en blog (I know!), ki bi mi služil kot virtualni dnevnik navdiha. Blog, kamor bi objavljala vse kar bi pritegnilo mojo pozornost. Ne glede na zvrst. Občasno se kaj najde tudi tukaj, vendar le v majhnih dozirnih količinah, saj se rahlo bojim prenasičenosti. Po drugi strani potrebujem besede, besede, ki se izlivajo na papir oz. priznam, rajši imam to moderno različico - spletni dnevnik ali blog. Nikdar nisem znala ustrajati v pisanju dnevnika. Vendar so v zadnjih dneh te besede postale preveč osebne, preveč se oklepajo le mojega bitja in nočejo na plano. Zato se zna zgoditi, da bom v bodoče na svojem blogu objavljala dela drugih. Vsaj nekaj časa. Spet sem zašla. Pri Kolibri sem odkrila The cherry blossom girl, fashion blog z (res!) navdihujočimi fotografijami. And I just fall in love with these two pair of shoes(!):

Kolibrijin blog skriva mnoge zaklade, med drugim tudi Kathryn in njene Secrets of Butterfly. Prevzelo me je njeno srce za zbiranje spominov v obliki razglednic, fotografij, drobnih daril, ilustracij ipd. Veliko bolj lična rešitev od Ikeine magnetne table. Vedno bolj se navdušujem tudi nad patchwork-om in resno razmišljam, da bi za prihajajoče praznike ustvarjala darilca v obliki obeskov (predvsem srčkov!) , kjer bi uporabila to tehniko, tehniko 'krpanke'. Dejstvo, da ne znam šivati, mi zaenkrat ne predstavlja ovire. Pogumno dekle sem, ni kaj!

Priznam, da me preseneča, da je rdeča nit zgornjih fotografij "punčkasto", "pinky", "vintage", "rože", "pudrasto bež", "pocukrano", "pasteli", "spomini", "čipka", "romantika". Vse, kar nisem jaz. Vse, kar do sedaj nisem bila jaz. Morda se je v meni zbudila majhna punčka s kitkami, ki ne želi ugajati, ampak si želi biti ljubljena takšna kot je: nežna, krhka in ranljiva. Na novo odkrivam romantiko. Včeraj sem iz vrhnje police knjižne omare vzela v roko knjigo, ki sem jo za Božič l. 1999 prejela v dar od mami. Preprosto bogastvo "je knjiga 366 esejev, po eden za vsak dan v letu, napisana za ženske , ki želijo živeti ob lastnih virih svetlobe. Vsak dan vas lastna prava pot vodi k srečnejšemu, polnejšemu in torej zadovoljnejšemu življenju - stanju duha, znanemu kot... Preprosto bogastvo. Sprejmite njegove nežne nauke, uživajte v njegovem zdravem razumu, drznite si živeti njegovo strastno resnico in razveseljivi dar z vsako žensko, ki jo srečate: pristni jaz je duša, ki je postala vidna." Čas je, da knjigo zopet postavim na nočno omarico. Čas je, da odstranim ovire, ki sem si jih postavila. Od sebe lahko naredim veliko več, kot sem si upala sanjati v najdrznejših sanjah! Čas je...

"V mladosti je bila prisiljena k preudarnosti. Romantiko je spoznala pozneje - naravno nadaljevanje nenaravnega začetka."

*Jane Austen*

Kaj si resnično želimo?

Pisala sem že o tem, da se zadnje dni (uspešno) spogledujem z diplomo. Sicer so moji koraki (še) majhni (zbiram in študiram literaturo), a modri vedo, da umetnost ni v tem, da delamo velike korake, temveč v tem, da naredimo (najtežji) prvi korak in vsakega naslednjega, ki sledi.

"Če najpočasnješi vidi svoj cilj ga bo dosegel hitreje kot najhitrejši, ki brezglavo bega."

Sem že skrenila s poti. Hotela sem povedati, da me je trenutno čtivo povsem posrkalo vase. Ugotavljam, da sem pogrešala študijsko literaturo. Ugotavljam, da sem pogrešala učenje oz. spoznavanje nečesa novega. Predvsem pa... Ugotavljam, da so odgovori vedno na dlani, če le znamo postaviti (pravilno) vprašanje in... prisluhniti.

Ugotavljam, da se skripta Pomen jasne vizije, poslanstva in organizacijskih vrednot za podjetje bere kot knjiga za osebno rast ali kakšno drugo motivacijsko čtivo. In ne samo zaradi znanih rekov še bolj znanih ljudi (govorcev, managerjev, duhovnih voditeljev, izumiteljev idr.).

Kdaj je čas za razmišljanje o vrednotah, poslanstvu, viziji v podjetju?

• ko želi podjetje zvišati uspešnost, kakovost in učinkovitost
• ko želi podjetje izboljšati rezultate
• ko želi podjetje razvijati se
  
• ko želi podjetje bolje razumeti sebe in dogajanje okoli sebe
• ko želi podjetje inovacije in spremembe
• ko želi podjetje skrbeti za odnose s potrošniki, strankami in drugimi pomembnimi skupinami
• ko želi podjetje skrbeti za počutje zaposlenih, njihovo zvestobo, osebno in strokovno rast
• ko želi podjetje izboljšati svoje zmožnosti za upravljanje s spremembami
• ko želi podjetje energično in motivirano delo
• ko želi podjetje širiti svoje meje in obzorja
• ko želi podjetje biti neodvisno
• ko želi podjetje razumeti, kako se njegovo delovanje povezuje z delovanjem drugih v okolju
  

Prav vsako izmed zgornjih vprašanj lahko preoblikujemo in se vprašamo:

• kako zvišati svojo uspešnost, kakokovost in učinkovitost? Si to (resnično) želimo?
• kako izboljšati svoje rezultate? Si to (resnično) želimo?
• kako se (tudi v bodoče) razvijati? Si to (resnično) želimo?
• kako bolje razumeti sebe in dogajanje znotraj sebe? Si to (resnično) želimo?
• kako do inovacij in sprememb v našem življenju? Si to (resnično) želimo?
• kako skrbeti za odnose s partnerjem, družino, prijatelji in drugimi za nas pomembnimi ljudmi? Si to (resnično) želimo?
• kako izboljšati svoje zmožnosti za upravljanje s spremembami? Si to (resnično) želimo?
• kako najti energično in motivirano delo? Si to (resnično) želimo?
• kako širiti svoje meje in obzorja? Si to (resnično) želimo?
• kako biti neodvisen/a? Si to (resnično) želimo?
• kako razumeti, kako se naše delovanje povezuje z delovanjem drugih v okolju? Si ti (resnično) želimo?
  

Naše osebne vizije temeljijo na naših notranjih predstavah o tem, kako razumemo svoj smisel. So podobe želelne osebne prihodnosti, kakršno želimo ustvariti, doseči. Odgovarjajo na vprašanja: "Kaj si resnično želimo?" Naše osebne vizije so nekakšen notranji kompas, ki nas vodi skozi življenje. Bolj kot so jasne, močnejše so. Globlje kot so zasidrane v nas, bolj zanesljivo vas vodijo, tudi takrat, ko drugi kažipoti odpovejo.

Vizije so izdelek našega uma."Smo kar mislimo. Vse kar smo izhaja iz naših misli. Z našimi mislimi ustvarjamo svet." Čeprav nas vizija usmeri v prihodnost, je vedno izkušnja sedanjosti. "Smo kar smo in kjer smo, ker smo si nekoč to predstavljali." Njena moč temelji na napetosti, ki nastane zaradi primerjave med predstavo o želeni prihodnosti in današnjo realnostjo. Ta ustvarjalna napetost je sila, ki vizijo spravi v tek, jo udejanji. Namreč naravna značilnost vsakega stanja napetosti je težnja po razbremenitvi, torej, po uresničitvi naše vizije. Vendar moramo razumeti kolikšna je naša optimalna sprejemljiva napetost, premajhna vrzel nas ne motivira, prevelika pa demotivira. "Morate imeti cilje, ki so skoraj izven vašega dometa. Če si zastavite cilj, ki je uresničljiv brez velikega naprezanja, obtičite daleč pod svojim resničnim darom in možnostmi." Ustvarjalno napetost si lahko predstavljamo kot raztegnjeno elastiko. Če jo ne raztegnemo, je isto kot bi uporabili vrv (naša vizija nas ne motivira), če jo raztegnemo preveč pa poči (naša vizija nas demotivira).

Če se (podjetje) ne poznamo (pozna) dovolj dobro, preprosto ne moremo (more) izkoristiti svojih (svoje) potencialov (potenciale) in priložnosti. Če o vrednotah, poslanstvu in viziji (podjetje) ne (razmišlja) razmišljamo (samo) sami, (mu) nam jih začnejo narekovati drugi.

"Ljudje vedno krivijo okoliščine za to, kar so. Ne verjamem v okoliščine. Ljudje, ki jim uspeva v tem svetu so tisti, ki vstanejo in poiščejo okoliščine, ki jih želijo, in jih, če jih ne morejo najti, naredijo."

"Dosežete lahko dobesedno vsak cilj, ki si ga zastavite, če je le cilj dovolj jasen in ste dovolj vstrajni."

"Začnite s podobo cilja, kot da bi ga že dosegli, in se vrnite postopoma nazaj v sedanjost. Predstavljajte si korake, ki bi vas popeljali od tam, kjer se nahajte do tja, kamor bi radi prišli."

"Ne gre za velikanski korak. Gre za veliko drobnih korakov. " (in prvi je najtežji)

"Sposobnosti določajo, kaj zmorete narediti. Motivacija določa, kaj lahko naredite. Odločenost določa, kako dobro boste to naredili."

"Narava je dala ljudem dva konca - enega za sedenje in drugega za razmišljanje. Vse odtlej je človekov uspeh ali neuspeh odvisne od tega, katerega bolj uporablja."

"Ne moremo postati, kar si želimo, če ostajamo, kjer smo".

Week-end

Wohoo! Vikend je za mano! Boste rekli "kaj ti je, baba zmešana, da se veseliš"?! Saj se ne, veselim se, da je delovnik, ki ga začenjamo za dan krajši! Šalo na stran. I enjoyed the weekend in že se veselim tedna, ki je pred nami.

V petek sva se z mojo M. dobili deloma za njen rojstni dan, deloma za moj. Zapili sva njen, v kino sva šli za moj. Imela sem namreč v dobrem kupon za ogled filma po lastni izbiri. Vem, da je od mojega rojstnega dne minila že 1/4 leta, a če vam povem, da me čaka obisk Koloseja z M. še od prehoda v novo leto 2007, sva bili kar hitri! Izbrala sem film Mamma Mia! in ni mi žal. Čeprav se ne prištevam med oboževalke skupine Abba me je njihova glasba v eni uri in 48ih minutah čisto posrkala vase. M. si je prepevala "Voulez-Vous", "Chiquitita" in "The winner takes it all", mene so pa pošteno srbele pete ob "Honey, Honey", "Dancing Queen" in "SOS". Po koncu filma sem si zaželela, da bi se z M. lahko prestavili v lokal, kjer bi vrteli njihovo musko. Takšna želja je prisotna tudi po vsakem koncertu, ki se ga udeležim. Sovražim, ko odjavna špica oz. moledujoč aplavz ter vriskinkrik po zadnji pesmi naglo prekine tok energije, ki se polastni mojega telesa. Vedno sem se spraševala, kako to, da gostinci ne zaznajo te tržne niše. Kako to, da gostinci ne zazanajo, da bi se trume oboževalcev vile v njihov lokal in ob pesmih njihovega najljubšega pevca ali skupine preplesale preostanek noči (in ob tem seveda zapravljale, da bi preprečile svojo dehidracijo). Morda le jaz razmišljam tako.

(klikni na sliko za trailer)

Ker takšnega lokala v Ljubljani (še) ni, sva se prestavili v Čupiterijo v starem delu mesta, kjer sva si privoščili vrček sangrije in babji čvek. Nazdravljali sva letu, ki je minilo in letu, ki je pred nama (od RD do RD). Ugotovili sva tudi, da v (koledarskem) letu, ki prihaja, praznujeva okroglo obletnico najinega poznanstva in prijateljevanja! Wohoo! Če povzamem besede moje M., naju v čast 10-ki(!) čaka leto žuranja, razen(!) če bo ona v 9. mesecu nosečnosti! Draga moja, se bova že prilagodili tvojemu rastočemu trebušku če/ko bo potrebno. In glej, da se ne premisliš(ta) glede imena, ker gredo pajacki že v izdelavo! Šalo na stran. Kot v starih časih (v najini ljubljeni Španiji) sva ustrajali dolgo v noč. Na poti domov sva šli še po burek, ter najino druženje (v moji kuhinji) podaljašali še za uro ali dve. Stara moja, dokazali sva, da nisva še za na odpad!

(del darila za M. / tisti del, ki je made by me)

V nedeljo zvečer sem si privoščila razvajanje v kopalnici. The big one! Piling telesa, vlažilna maska za obraz, kura za barvane in poškodovane lase, depilacija, beljenje dlak, pedikura. Ravno ugotavljam, da sem pozabila na manikuro. Glede na to, koliko se mi zadnje čase nohti lomijo in cepijo in je vsak drugačne dolžine, jih raje ne bi lakirala in s tem usmerjala pozornost nanje. Iz embalaže sem iztisnila zadnje kaplje svoje stare kreme za prhanje in svojega starega mleka za telo ter tako na polico postavila svoj nov gel za prhanje in novo mleko za telo. Že dolgo si nisem skoraj vsak del telesa namazala s svojo kremo (I said it was the big one!) ter se prepuščala različnim teksturam in vonjavam. Odrezala sem se od sveta za uro in pol! I really neaded! Ahhh...

In kaj sem počela ves čas vmes? Spogledovala se z diplomo! Uspešno!

Po malo

Po malo se vračam na stare tirnice. Prijeti nazaj za kuhalnico niti ni bilo preveč boleče, še posebej zato, ker je prve dni ena ali druga mama povabila na kosilo in midva sva se - za spremembo - z veseljem odzvala. Je pa zato - še vedno - zvok budilke nekoliko manj prijeten, kot običajno. Ker sem ZELO zmrzljive narave, me še najbolj daje temperaturna razlika: manj kot dva tedna nazaj sem svojo kožo izpostavljala toplim sončnim žarkom, danes se ovijam v rumeno barvo svoje najnovejše jope, ki ji družbo delata šal okoli vratu in termo nogavice. Včeraj mi je določena oseba prijazno svetovala, da sem preveč oblečena za ta letni čas, da kaj bom oblekla, ko zima pokaže svoje zobe, če sem že sedaj v škornjih, bundi in s šalom okoli vratu! Hmmm... Rokavice! Šalo na stran. Najbrž še en pulover več, ali dva, tri. Pozimi znam imeti na sebi tudi po 3-4 dolge rokave naenkrat (seveda niso vsi pletenine). Me ne skrbi, še vsako zimo sem preživela. Samo da zakurijo (tako doma, kot v službi), pa bom na konju! Sprašujem se, kje je tu pravica, da v Šiški kurijo, za Bežigradom ne. Mislila sem, da smo vsi ljubljančani enakopravni!

Po malo se vračam na stare tirnice. Prebrala sem prav vse - v času moje odsotnosti - napisane in/oz. objavljene poste, na kar lepem številu blogov, ki jih - bolj ali manj - redno spremljam. Večkrat se zalotim, kako večkrat na dan pregledujem bloge, ki so na mojem seznamu top of the top, pa čeprav vem, da me v tistem dnevu najverjetneje ne bo čakala še ena objava. Se zato razveselim novega komentarja. Če tudi tega ni, se vrnem čez kako uro dve. Prav zato (zdi se, kot da dneve hodim gor in ni nič novega) sem bila presenečena kako pogosto moji sobloggerji/ke objavljajo nove poste. Tako sem vikend preživela z likalnikom v eni in miško v drugi roki.

Po malo se vračam na stare tirnice.

Details

Back to reality

I'm back! Pravzaprav sem doma že od srede, vendar mi minute minevajo s svetlobno hitrostjo in nikakor ne najdem časa, da bi se prepustila dopustniškemu vzdušju še do ponedeljka (I don't want to go backto work!).

Jesensko vreme me je dočakalo nepripravljeno. Ko sem se podala na jug, v lov za visokimi poletnimi temperaturami je tudi tu, pri nas, sonce kraljevalo še visoko na nebu. Spakirala sem svoje najljubše majice in obleke in pustila vse skrbi za seboj, ne da bi dvakrat vrgla oko na koledar. Vedela sem, da bomo ob mojem povratku že zakorakali v drugo polovico septembra, ki s seboj prinese dolge rokave in (tudi) pletenine. Lahko bi že pred odhodom na dopust zimsko garderobo povlekla ven iz najvišjih polic garderobne omare in bi me sedaj sveža ter dišeča po mojem mehčalcu in vonju vetra, ki bi se ga nalezla na balkonu pričakala željna novih podvigov. Pa nisem. Nisem razmišljala v naprej. Želela sem si le morja, visokih temperatur in vetra v laseh. In vse to sem dobila.

Tako so sedaj moji dnevi napolnjeni s pranjem, sušenjem in likanjem. Tako se je moj dom preoblikoval v pralnico, sušilnico in likalnico. Žal mi vreme pri tem (vsaj v 2. fazi) ni naklonjeno. Upam, da bom imela v ponedeljek kaj za obleči!

"Beach party"

V soboto, v čast svojemu rojstnemu dnevu in poletju v zadnjih vzdihljajih, organiziram zabavo. Vabila sem razposlala po elektronski pošti in ko sem iskala primerno sliko/fotko za v prilogo sem naletela na kar nekaj zanimiv blogov oz. spletnih strani, ki jih sedaj večkrat dnevno pregledujem in nestrpno pričakujem nove objave. Ja, če bi lahko bi vsak teden organizirala kakšno zabavo oz. družabni dogodek. Seveda se jih tudi udeležujem rada. Če je le-ta poleg izvrstne kulinarike še stilsko dovršena so vsi moji čuti v blaženem stanju. Ahh... kakšna nepopisna sreča! Pravzaprav iz dneva v dan ugotavljam, da si želim imeti podjetje za organizacijo družabnih dogodkov in ker se rada smukam okoli štedilnika, bi vključila še ponudbo cateringa. Sanjam, ja. Ampak vseeno so spodnje strani vredne ogleda.

Party invitations
Tastefully Entertaining
Hostess with the Mostess

Jedilnik je sestavljen, dekoracija v izdelavi, a (malo več kot) dan prej še ne vem kaj naj oblečem. Any idea? Aha, sem vam pozabila povedati, da je rdeča nit moje RD zabave "beach party" oz. karkoli povezano s poletjem, plažo, morjem, coctaili... A kljub vsemu, se bo zabava odvijala za štirimi stenami ter na mini balkonu brez bazena.

Na kratko in v slikah

• pred časom nisem (več) našla smisla v pisanju bloga. Ne, ni me zagrabila blogerska kriza, vsaj ne v pomenu besede, kot jo jaz razumem. Ni bil razlog v tem, da nisem vedela o čem pisati. Na mojem blogu tako ali tako ni moč najti "veleumja", pišem le o vsakdanjih stvareh. Pravzaprav sem imela v delovni tabli shranjenih kar nekaj osnutkov, ki so pred minuto romali v koš. Povozil jih je čas. Ne maram pisati o stvareh, ki niso več aktualne. Besede, ki sem jih prebirala pred minuto in pol, me ne nagovarjajo več. Puščajo me ravnodušno. Ne samo besede, tudi mene je zadnje dni povozil čas. Zadnje dni sem tolikokrat uporabila frazo "nimam časa", da se bojim, da mi je prišla v navado. To je prvi razlog. Prebiram svoje besede, zapisane črno na belo in zgroženo ugotavljam, da pljuvam v lastno skledo. V življenju sem velikokrat požrla svojo besedo. Velikokrat ni bilo (le) od mene odvisno. Vendar sem sita nenehnega iskanja izgovorov. Ko prebiram svoje t.i. obljube, ki se jih že n-tič ne držim, mi gre na bruhanje. Tudi to je razlog, zakaj sem si zaželela uporabiti tipko d-e-l-e-t-e. Da mi ne bi bil (lastni) blog in (lastni) zapisi v opomin. Bodejo v oči (in v srce)! To je drugi razlog. Tako, kot sem se počutila glede zapisov na blogu, sem se počutila (tudi) glede svojih dejanj in misli. Izgubljeno, nemočno... kot tujka v (lastnem) življenju. Lahko bi pisala o tem. Vendar, če čutiš potrebo, da zgodbo zaviješ v celofan, je vse skupaj brez pomena. Izbrala sem drug način očiščevanja lastnih misli. Pustila sem jim, da same zbledijo. Vendar, če jih ne porineš, traja malo dlje. To je tretji razlog. But now I'm back! Is anybody glad?
• moje "fashion stories" samevajo. Ne zato, ker ne bi imela motivacijo in voljo. Nanje gledam kot na projekt. Da projekt "zalaufa" je potreben največji vložek v obliki posvečenega časa. Ko "steče" je vse lažje. In tu, se pri meni, zalomi. Vse ostalo se vzpenja po lestvici prioritet proti vrhu, one pa ostajajo na dnu. Ravno danes sem zasledila oglas, ki bo (ostal) le eden izmed tistih, na katere se ne bom prijavila. Zjutraj ni časa za photoshoot-ing, zvečer - ko se stanje umiri - je čas za spanje in moj "fotograf" vidi le še posteljo. Tako se potrjuje dejstvo, da če hočeš, da se stvari naredijo, jih naredi sam. Morda si omislim stojalo za svojega Nikona. Ne glede na vsa našteta dejstva sem imela možnost sodelovati pri stilskem izzivu skupaj s S. Pomagala sem ji namreč pri "domači nalogi". Tako sva na glavo obrnili moje obleke, čevlje in modne dodatke in ustvarili 8 različnih style-ingov. No, poslikali sva jih več, toliko jih je na koncu izbrala S. Za vsak dan v tednu po enega, za soboto pa dva. Predvidevam, da dopoldanski (tržnica) in večerni (club). Komaj čakam, da mi prinese CD s fotografijami in s podobo končnega izdelka. I found out I could do this for a living!
• ene izmed obljub se (še) striktno držim! Eastern promises! I proudly represent you a gift for my M.
• Blogres me je pustil ravnodušno. Sicer je res, da sem se udeležila le predavanj, ki so potekala drugi dan - v soboto. Po pravici povedano, sem se udeležila predavanj po 13. uri. Določena predavanja so bila zanimiva, določena malo manj. Za določena ne vem, kaj je bil njihov namen oz. sporočilnost. Glede na blogrolo prijavljenih sem pričakovala številčnejšo udeležbo blogerjev. Sama bi si želela večjo interakcijo med samimi blogerji že v sklopu "uradnega dela", morda v obliki delavnic in/ali okrogle mize. Morda se je družabni vidik Blogresa razvil v "neuradnem delu" v Rugby bar-u (v petek) in v Čupiteriji (v soboto), kjer sama nisem pristavila svoj piskerček. Z Meeyo sva se v petek tja namenili v dobri veri, a sva končali na sladoledu ob Ljubljanici. Morda se naslednjo leto spet prijavim, da vsaj dobim majico v pravi velikosti (morda bi lahko ob prijavi označil željeno velikost?!) in izkaznico s pravilno napisano povezavo do svojega bloga.
• končno najdem tisto, kar iščem. Končno so stvari postavljene na svoje mesto. Finally!
• za mano so kratke (študijske) počitnice na slovenski obali. En dan sva skočila še do južnih sosedov. Na ogled lokalnega akvarija (z jadranskimi vrstami).