Poglej do konca

Virtualna preobrazba

Danes sem v službi - od svoje nadrejene - izvedela za to spletno stran: http://elite-makeover.com/. Tu lahko - preden greš k frizerju - preveriš ali je željena frizura, ki jo občuduješ na svojem priljubljenem zvezdniku všečna tudi na tvoji glavi. Tu lahko - preden zaviješ v najbližjo drogerijo - preveriš, če ti je "ta-in-ta" odtenek senčila všeč tudi na obrazu ali le v "lični-mični" škatlici. Tako preprečiš praznenje denarnice brez željenega učinka. Všečno, predvsem pa kratkočasno. Danes sem v času malice ostala v pisarni in ustvarila sledeče virtualne preobrazbe (na modelih). Nisem se mogla odločiti katero gospodično naj objavim in katero ne. Tako objavljam vseh šest. Odločite se sami, katera je najbolje prestala preobrazbo izpod mojih rok. Jaz pa se bom ob priliki doma poigrala še z real me. Od nekdaj me zanima, ali bi mi pristajala afro-look pričeska.

PS: Imam nekaj (manjših) pripomb glede te strani. Predvsem me moti ta rumeni post-it listek, v katerega lahko vpišeš svoje sporočilo po želji. In če ne vpišeš nič, se ti izpiše ta tekst, viden zgoraj. Pa še moško obliko glagola so uporabili. Me prav zanima koliko moških uporablja to in njej podobne strani?! Vem, da svojega ne prepričam v milijon letih, naj si omisli virtualno preobrazbo. Tako, da bi se lahko nam večinskim uporabnikom te strani zahvalili s tekstom zapisanim v obeh oblikah: "Zdravo! Pravkar sem ustvaril/a navidezno preobrazbo". Bolje: zamenjajte tekst! Še bolje: Izpustite ga in dovolite uporabniku, da zapiše željene vrstice! Najbolje: Umaknite ta "ne-bodi-ga-treba" post-it listek!

Paper art

Majhne modrosti

Kdor hoče NEKAJ narediti, bo našel pot.

Kdor noče NIČESAR narediti, bo našel izgovor.

Nihče ti ne more škoditi, ker imajo pot do tvojega srca samo tiste stvari, ki jim TI odpreš vrata.

Oboje, to od česar bežiš in to, po čemer hrepeniš, je že V TEBI.

Čemur se ne moreš izogniti - SPREJMI.

Resnično LJUBITI nekoga, pomeni razbremeniti ga naših pričakovanj.

Prihodnosti se bojimo, preteklost nas zadržuje in tako nam sedanjost UHAJA.

Misel je lahko beseda.
Beseda je lahko obljuba.
Šele dejanje pa lahko postane ZAUPANJE.

Sanje nas vedno prehitevajo. To, da jih dohitimo in kak trenutek živimo skupaj z njimi, to je ČUDEŽ.

Tisti trenutek, ko spoznaš resnico - umre ILUZIJA.

Pomlad je

Zgodba pripoveduje, da je nekoč sedel na pločniku neki slepi mož, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano: " "Prosim, pomagajte mi, slep sem."

Neki ustvarjalni publicist je šel mimo, se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku. Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil k nogam ubožca ter odšel.

Popoldne je šel publicist znova mimo moža, ki je prosil miloščino. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža.

Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti, ki je napisal novi napis in predvsem kaj je napisal.

Publicist je odgovoril: "Nič takega, kar ne bi bilo tako resnično, kakor je bil tvoj napis, ampak z drugimi besedami."

Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli izvedel, da je njegovi napis imel naslednjo vsebino:

"Danes je pomlad in jaz je ne morem videti."

Ko nam kaj ne uspe, zamenjajmo strategijo... zamenjajmo pristop k reševanju problema... in mogoče bo naš novi način uspešnejši. Vsaka sprememba prenovi naše življenje!

Življenje je igra

Vsak pozna rek “življenje je igra”. Pred dnevi sem naletela na članek, ki govori ravno o tem. Sicer je res, da je ga. avtorica svojo teorijo gradila na teoriji reinkarnacije. Pravi namreč, da z vsakim svojim življenjem odigramo določeno igro, v kateri igramo določeno(e) vlogo(e), po v naprej določenem scenariju. In, ko z eno igro končamo, lahko pričnemo z drugo, kjer prevzamemo drugo(e) vlogo(e). Vendar pa naš življenjski scenarij ni togo določen, z zapisanim vsakim našim korakom in vzdihljajem. Ne. Scenarij naj bi si v naprej (torej pred začetkom igre, t.j. pred začetkom življenja) grobo določili sami, s pomočjo drugih duš (to so ostale razdeljene vloge v našem scenariju oz. ljudje, ki nas potem v življenju spremljajo).

Ga. avtorica pravi:

"Preden pridemo v to življenje, se dobimo skupaj z drugimi dušami (večino jih poznamo že iz prejšnjih inkarnacij) in se odločimo za scenarij naslednje skupne igre, v kateri se bo vsak med nami nekaj naučil ali pa dokončal nedokončano iz prejšnjih življenj. Ko je dorečen okviren plan, se odločimo, kaj se želimo naučiti in dokončati v kolektivnem oziru (kot skupina, družina, prijatelji …). Ko so vse te informacije na mizi, skupaj skreiramo grobi plan in si razdelimo vloge."

V prvi vrsti je pomemben scenarij oz. njegova vsebina, sporočilna vrednost, druga - nič manj pomembna - je razdelitev vlog. Pojavljajo se vprašanja kot: kdo bi bil primeren za določeno vlogo, kdo si želi odigrati določeno vlogo. To traja, dokler se vsi ne zedinijo, katere vloge bodo najbolj primerne za to, da uresničijo tisto, kar so se namenili naučiti se v naslednji igri življenja. Enkrat, ko dobiš svojo vlogo je treba dodelati in razčleniti še oseben življenjski načrt življenja, ki postane sestavni del te igre življenja.

Ko so vse vloge razdeljene, načrti izdelani in usklajeni, je na vrsti generalka, ki pokaže na morebiten manjko malih, a ključnih informacij. Prav med generalko se domislimo posebnih znamenjev ali ključev, ki bodo za časa igre življenja odigrali vlogo dušnih opomnikov oz. sprožilcev ali 'trigerjev'. Ti naj bi izgledali nekako tako:

"…ko bom 28. januarja ob treh popoldan hodila po centru mesta in bom opazila kljunčkanje para belih golobov na mestnem spomeniku, mi boš prišel nasproti in ponesreči se bom zaletela vate. Ko se bo to zgodilo, mi boš rekel nekaj v zvezi z astrologijo in takrat se bom spomnila in odločila, da je pravi trenutek, da se vpišem v astrološki tečaj, kar bo močno spremenilo moje nadaljne življenje…"

Ko je generalka mimo, se še določi, kdaj se bo kdo vključil v igro (kar pomeni, kdaj se bo kdo rodil). V trenutku, ko se posameznik rodi oz. vstopi v življenje, se igra zanj začne. In ko se igra za posameznika zaključi (ko ta umre), se z ostalimi soigralci dobi na drugi strani, v dušnem svetu, kjer nato predebatirajo vse aspekte minulega življenja.

Meni - pri vsej tej stvari - nekaj ne da miru. Vsak je že na lastni koži občutil občutek že videnega. Vsak je že na lastni koži občutil, da se je nekaj že zgodilo ali pa, da je nekje že bil. Vsak je že na lastni koži občutil, kot da že od 'pamtiveka' pozna popolnega neznanca. Deja vu. So to res spomini na generalko, ki se je odvijala pred igro življenja? So to tisti opomniki, ki naj bi nas spomnili na to, kam smo namenjeni?

Sprašujem se, če znamo prepoznati svoje 'trigerje'? Ali pa le za trenutek pomislimo: kako nenavadno in gremo s svojim tokom naprej. Sprašujem se (v članku nič ne piše), ali se eden in isti ‘triger’ pojavlja večkrat? Na primer, da se tisto dekle takrat - po srečanju v parku - ne bi vpisalo v astrološki tečaj. Bi ji bil na ulici ponujen letak z vabilom k vpisu v astrološki tečaj? Bi za darilo prejela knjigo s podobno vsebino? Upam si reči, da ja. Da se isti 'trigerji' sprožajo večkrat. Vsaj nekateri. Za druge morda še ni napočil čas. Nekateri pa v naglici (s katero igramo igro življenja) niti niso bili zaznani kot taki. Sprašujem se, če so 'trigerji' učinkoviti? Včasih. Redko. Včasih tisto nekaj prestavim na kasnejši/primernejši čas. Prepogosto tisto nekaj prestavim na kasnejši/primernejši čas.

"Življenje ni generalka", zato v igro vložimo ves svoj talent in trud. Da bomo s svojo igro zadovoljni. Da nam - ko pade zavesa - ne bo žal, da bi to in ono lahko odigrali bolje. "Življenje je premiera", eno in neponovljivo.

Kratkočasnik, vojna med spoloma in otroški jok

Na eni izmed spletnih strani - ki mi je v veliko pomoč pri preganjaju g. Long Time-a in, ki mi ob vsakem vpisu servira z xy vabil za namestitev te in one aplikacije - je bila danes mojo pozornost usmerjena v naslednje vprašanje: "How many kids will you have?".

In, ker ta tema na določeni stopnji življenjske poti postane bolj aktualna (ko zaživiš s pripadnikom nasprotnega spola in ga ne imenuješ 'cimer', ampak 'moj dragi'), sem pomislila zakaj pa ne. Z enim klikom dodaš svojemu profilu aplikacijo, odgovoriš na vsega skupaj 5 vprašanj in čakaš na svojo instant usodo! To, da preden lahko izveš svoj rezultat moraš povabiti še določeno (dvomestno, ki je sestavljeno iz ene 2 in ene 0) število oseb (friends from your profile), ki naj bi ti sledili in storili isto, naj niti ne omenjam. Je itak že OT.

Rezultat je izven slovenskega povprečja. Pa ne govorim o dejanskih številkah, ampak o tipičnem odgovoru/komentarju na dotično temo. Torej, povprečnemu Slovencu in Slovenki ni važno število otrok ali pa spol otroka, le da je otrok zdrav in… da sta dva… par… torej fantek in punčka! Kot sem že rekla, ne spadam v slovensko povprečje in ne zato, ker mi je današnji mini kviz namenil 3 punčke, ampak zato, ker si nikdar nisem želela 2 otrok, punčko in fantka!

Pa poglejmo, kako se je pri meni odvijala materinska evolucija. Nekoč davno, ko sem bila še sama otrok, ko želja še nisem usklajevala z zdravo pametjo oz. takrat, ko se mi je poljubljanje med žensko in moškim zdel en sam 'bljak' (takrat sem si obljubila, da jaz tega že ne bom počela), takrat sem želela imeti veeeeeelikooooo družinico! Jaz - mami, 6 otrok in seveda očka. Ker pač mora biti! Še pomnite, kako smo risali svoje družinice! Očitno so bili 4-je (imam mlajšega brata) člani premalo za moje umetniško izražanje! Ne predstavljajte si napak, to ni bila le otroška želja, to je bil skrbno definiran načrt! Najprej bi povila prvorojenca (vedno sm si želela še starejšega brata), sledil bi mu še en korenjak, nato dvojčka - par (pa je vsaj malo povprečnosti v meni), peta bi bila punčka (da ne bila starostna razlika med sestricama prevelika in bi imeli druga drugo v boju za enakopravnost), zadnji pa bi bil mamin sinko!

Čez čas se je to število razpolovilo, tudi razmerje se je obrnilo le na 2:1 v prid fantkom. Priznam, nikoli si nisem želela hčerko zato, da bi jo lahko oblačila v vse tiste roza oblekice, z vsemi volančki in mašnicami. Tudi sama sem bila vedno bolj guy type of person (čeprav se to že nekaj let na kaže več v mojem oblačenju). Dolga leta sem verjela, da je moškim lažje v življenju in očitno sem želela svojim otrokom s spolom dati boljše predispozicije. Dokler nisem spoznala, da niso moški tisti, ki so zares močnejši spol.

In kakšna je situacija danes? Če sklepam iz preteklih časov, bi zlahka lahko prišla do zaključka, da predhodnemu številu odštejem število 3 in pridem do svoje najnovejše statistike, t.j. do števila 0. Danes se sprašujem ali sem pripravljena svoje življenje postaviti na glavo? Ali sem se pripravljena odpovedati - meni tako ljubemu - spancu? Ali sem pripravljena "ne videti" vsak teden novi madež na mojih lastnoročno pobeljenih stenah? Ali sem pripravljena nekomu zaupati svoje srce (v upravljanje)? Danes ne! Vprašajte me raje kdaj drugič!