30

Totka "meadow"

Ne morem verjeti, kako dnevi bežijo. Ter - posledično - da šele danes objavljam to prekrasno totko. Mojo totko! Če se sprašujete, ali ste zamudili Ajdin giveaway, naj vas potolažim, da ga niste (slaba tolažba, vem). Saj mi tokrat sreča ni bila naklonjena pri žrebu, temveč sem si totko "prislužila" s svojim -bolj ali manj rednim - zahajanjem na njen blog. Čeprav - roko na srce - se sprašujem ali sem zaradi tega dejstva sploh zaslužna za tako krasno darilo?! Namreč njen blog je že sam po sebi darilo. Ne moreš, da se ne bi vračal. Zato, vsi tisti, ki jo morda še ne poznate (in berete) hitro k Ajdi pogledat še ostale totke!

(vir)

Tebi Ajda še enkrat hvala!

I need... Potrebujem čas.

I need... Potrebujem čas. Da si očedim domovanje do zadnjega skritega kotička (odkljukano danes). Moj domek potrebuje osvežitev. Novo sliko. Morda rožo? I need... Potrebujem čas. Da KONČNO pospravim božično novoletno 'okrasje', ki sem ga sicer že odstranila iz njegovega začasnega bivališča, a se je še vedno valjalo na treh različnih koncih. Potrebujem čas. Da ga pospravim v za to namenjene škatle in na vnovično odpiranje počakam nadaljnih 10 mesecev (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da se lotim kupa, ki čaka na likanje. Včasih je bilo le-to moje najljubše gospodinjsko opravilo. Moj čas sprostitve. Sedaj mi ne predstavlja več tak užitek. Še vedno rada likam, vendar to ni več to. Iz prestola so ga izrinila druga - zdaj meni ljubša - opravila. Zdi se, da bom z leti vse manj likala, saj zdaj npr. brisače ne spadajo več v kategorijo "nujno likanje" (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da sem prepustim "lepotnim ritualom". Tako je na stand by-u depiliranje, pedikura, lakiranje nohtov... mogoče bi bil čas, da razmislim kaj naj ukrenem s svojim "naglavnim okrasjem" (odkljukano danes - upam). I need... Potrebujem čas. Da se posvetim svojemu blogu, da ne bodo objave obstajale (in obstale) le v moji glavi. Da se posvetim številnim blogom v zaznamkih. Pri večini sem le tihi opazovalec fotografij, a si lahko predstavljam, da čaka vsaj 200 objav (odkljukano danes - upam). Potrebujem čas. Da razmislim ali naj blogu št. 2 KONČNO vdahnem življenje, ali naj ga z enim klikom odrešim blogerskega životarjenja. I need... Potrebujem čas. Da spet kaj spečem, saj sem si vendar obljubila, da ukrotim piškote! Se pa že spogledujem s pitami. Receptov, ki si jih želim sprobati, je vsak dan več. Sprašujem se, kdo bo vse to pojedel... In, če bom vse to snedla sama, kako bom izgledala ob koncu leta. I need... Potrebujem čas. Da si omislim fotografske urice. Da ovekovečim zimo, zimo belo. Da si pošklocam novo profile picture za na fb. Ta, ki jo imam sedaj, mi namreč že od samega začetka ni preveč všeč. I need time... Potrebujem čas. Da se bom še v letošnji zimi 'šopirila' v svojem diy pletenem šalu. Pa v diy hlačnih nogavicah. Pa... Kar nekaj diy projektov čaka na svoj čas. I need... Potrebujem čas... Da se 'zadekam' v svojo 1,40 posteljo, s pol litre čaja na nočni polički in knjigo v roki. Da bi imela čas za branje več kot le strani in pol. I need time... Potrebujem čas.

Prijateljevanje s posteljo

Ne zmorem več. Sem povsem brez moči. Strašljivo je, kako ti lahko en zob - ki je pravzaprav le zametek zoba - odvzame vso življenjsko energijo. Počutim se, kot neuporabna cunja. Ja, povdarek je na neuporabna. Kar je še huje, kot (le) cunja. V tem trenutko se mi zdi, da bi takoj zamenjala za to, da bi bila (le) cunja. Začelo se je prejšnjo soboto, ko sem dan preživela z glavobolom, ki ga ni pregnalo niti čajčkanje, niti izdatno počivanje in spanje. Tudi prijateljeve "alternativne metode zdravljenja" (beri: orehovec z mlekom), ki so sicer teknile, niso pomagale. Naslednji dan sem ugotovila kam pes taco moli oziroma, da je glavol le najavljal zobobol (smem izbrati prvega?!). Tako sem v ponedeljek šla do svojega zobozdravnika, ki mi je med razbolelo dlesen in zob potisnil antibiotični trakec. Zgodba se je ponovila v torek. V sredo naj bi si sama odstranila trakec in zadeva naj bi bila pozdravljena. Rahlo sem bila skeptična, a recimo, da sem mu zaupala. V sredo in četrtek me sicer ni bolelo, vendar sem dlesen/zob čutila, zaradi česa je v meni naraščal nemir. V noči na petek se je dlesen/zob ponovno razbolela. Ker moj zobozdravnik ob petkih ne dela, sem bila primorana v obisk zdravstvenega doma, kjer so me zelo prijazno in profesionalno sprejeli. Pravzaprav sem bila rahko presenečena. Pozitivno seveda. V soboto se je zgodba ponovila. Bolečina je zaradi rednega čiščenja, uporabe antibiotičnega trakca, mazanja z curasept gelom ter grgranja in spiranja ustne votline z žajbljom, skoraj povsem popustila. Tako sem se danes - v veri, da je zadnjič - odpravila še k dežurni zobozdravnici na Metelkovo. Ta je v meni obudila mladostniški strah pred zobozdravniki, saj bi se z lahkoto zaposlila v kakšni mesariji. Rano mi je odprla, saj še sedaj, po 8-ih urah rahlo krvavim iz nje. Pri "špikanju" čitno ni prav dosti pazila, kam "cilja", saj mi ranila tudi jezik. Ta je poleg pridobljenega mehurčka nabrekel in zato zdaj, tudi težko požiram. Pravzaprav me boli cela leva stran ustne odprtine. V rani mi "kljuva", kar občutim kot zbadanje iglic v malih možganih. Tako kot ostale dni v preteklem tednu, sem tudi današnje popoldne preživela med rjuhami, saj nimam moči za nič drugega, kot za prehranjevanje (kar je prilagojeno trenutnemu stanju) in spanje. Mika me, da bi jutri ostala doma in bi svoj nos pokazala le pri svojem zobozdravniku, ki se me bo zdaj, zaradi pogostosti mojih obiskov menda zapomnil. Resno se sprašujem, ali je možno zaradi zobobola ostati na bolniški ter ali ti jo predpiše zobozdravnik ali splošni zdravnik?

Misija: črna, topla in zadnjica-pokrivajoča

Pred nekaj dnevi je moja TW črna bunda odšla v večna lovišča. Pet let - morda več - sva bili nerazdružljivi tam nekje od oktobra do aprila. Redko katero drugo zimsko vrhnje oblačilo si je izborilo njeno mesto. Ob posebnih priložnostih in v ne-preveč-mrzlih-dneh sem jo zamenjala s tanjšo bundico krajšega kroja ali s plaščem. Tiste dni, ko se alkohol v termometru spusti precej nizko in, ko zaradi različnih vzgibov preživim na prostem večji del dneva, takrat iz omare potegnem svoj najdražji kos oblačila, športno jakno Lowe alpine 2 v 1. Žal ta ni primerna za odhode v službo, ko spodaj oblečem hlače na rob ali krilo ter čevlje s peto. Alkohol v termometru se žal ne spusti pod 0°C le na dela-proste-dni in v tem grmu tiči zajec. Torej, moji TW črni bundi, ki ima ne vem-kolikokrat-zašite luknje v žepih, katere kovinski deli so tekom let izgubili svojo črno barvo in so zasijali v svojem srebrem sijaju, katere šivi so na dveh koncih že popustili, je pred nekaj dnevi odpovedala še zadrga. To, bi najbrž celo zamenjala, če ne bi ta moja TW črna bunda kazala še ostalih znakov staranja in dotrajanosti. Tako sem ji zaželela naj počiva v miru in se podala v lov na novo črno bundo.

Torej - IŠČE SE - bunda črne barve, ki naj bo dovolj topla za ljubljansko zimo, vendar na pogled ne preveč debela, da ne bom izgledala, kot komaj-premikajoči se-stvor, katerega roki bingljata skoraj pravokotno no trup. Naslednja željena lastnost, ki pravzaprav mutira v pogoj je, da mi pokrije vsaj zadnjico oz. še raje vidim, da mi seže do sredine stegen, sploh-krasno-bi-bilo, če bi se mi ustavila tik nad koleni. Da je estetiki mojega očesa zadoščeno mora biti krilo pokrito z vrhnjim oblačilom: od tu kriterij o dolžini. Sedaj napočijo ne-nepomembne finese. Bunda naj ne bi bila prepasana oz. kot se to rado pripeti pri bundah, z elastiko v pasu. Se mi zdi, da tak model paše le ženskam, ali bolje-rečeno-dekletom, brez oblin v spodnjem delu telesa, s konfekcijsko številko XXS. Ne bi se branila kapuce, ki je lahko snemljiva, vendar nujno(!) brez obrobe iz umetnega krzna (s pravim jih najbrž niti ne prodajajo, zato tega ne bom posebej podarjala). Tako, drugih kriterijev za IT bundo nimam (sem skromna, ne?!). Ko sem si jo vizualizirala, da jo lahko kupim na razprodajah - po (vsaj) polovični ceni - sem bila sploh z "nakupom" zadovoljna. A le v moji vizualizaciji! Zataknilo se je že pri prvih treh kriterijih. Torej, da bi bila dovolj topla, črne barve in da bi mi pokrila vsaj zadnjico. Karkoli bundi podobnega (torej, da ne gre za jakno iz tkanine) je bilo v dolžini moje usnjene motoristične jakne, ki se konča tam nekje, kjer se začne pas mojih kavbojk. No go! Ko sem preverjala debelino razpoložljivih bund, sem zgrožena ugotavljala, da si ne zaslužijo pridevnik "zimska". No go! Od barv mi je v spominu ostala le smaragdno zelena in barva fuksije. Priznam, všečni barvi, a ne za/na bundo/i. No go! Ne preveč pri volji, sem oko vrgla še na poudbo plaščev, ki so bili vsi po vrsti debeline mojih zimskih hlač, tako da se z estetiko le-teh niti nisem ukvarjala. Sprašujem se, kdaj za vra*a, naj človek kupuje zimska vrhnja oblačila, če ne pozimi?! Tako, sedaj si v roku meseca dni želim pomladi, da bom na dan lahko privlekla suknjič iz žameta, usnjeno jakno ter nobel punčkasto jakno iz umetnega krzna, ki se zapenja z zavezovanjem pentlje in bo tako mojih vprašanj o tem, kaj obleči čez - konec! I wish!

Kljub neuspešnemu iskanju nove bunde, je moja garderoba bogatejša za nekaj kosov, ki jih sicer ne potrebujem nujno, a so vseeno mojemu očesu prijetni ter moji denarnici prijazni. Tisti, ki se na mojem blogu potikate že dlje časa, veste, kako zelo rada nakupujem na razprodajah. Kljub vsem moji "budget fashion" finančnim ukrepom se čudim, da sem pri včerajšnjem "lovu" ulovila tudi spodnje gležnarje in uhane, pri čemer so uhani tisti-ta-dražji kos.

Forward novoletnih odločitev

Redkokdaj forwardiram maile. Če že, jih zato, ker menim, da so vredni ogleda, branja, poslušanja. Nikdar jih ne pošiljam naprej zato, ker na koncu piše, da bom drugače imela sedem let nesreče ali kakšna podobna jajca (morda bi se pa vseeno lahko zamislila, joke). Ta, ki je danes priromal v moj elektronski nabiralnik že žnj-tič, mi vsakič obrazne mišice razpotegne v velik nasmeh, tudi če je za mano dan, kot je današnji (ki se je v večernih urah prelevil v krasnega). In zato sem se odločila, da ga delim z vami (ter zato, da ga ne bi že žnj-tič enim in istim ljudem poslala naprej).

1. Odvrzite vse nepomembne številke, tudi nepomembne telefonske številke, leta, težo in višino. Pred 4 leti, 5 meseci in 20 dnevi sem dan preživela v postelji. Ker sem se žrla zaradi nepomembne številke. Čez 6 mesecev in in 20 dni se ne bom pustila nepomembni številki 30.

2. Obdržite samo vesele prijatelje. Slabovoljni vas samo vlečejo navzdol (zapomnite si to, če ste slučajno vi eden izmed teh slabovoljnežev). Še naprej bom odganjala svojo slabovoljnost, tudi z vašo pomočjo. Ponavadi se ob takšnih trenutki zaprem vase, saj nočem stresati slabe volje naprej. Vendar vsi vemo, kako poseben je občutek, ko si lahko pred kom tak kot si, ki te sprejema vključno s tvojo slabovoljnostjo. In v novem letu se bom oklepala teh ljudi.

3. Učite se. Naučite se več o računalnikih, vrtnarstvu, čemerkoli. Nikoli ne pustite možgane nezaposlene. Nezaposlen um je hudičeva delavnica. A ime hudiča je Alzheimerjeva bolezen. Seznam stvari, ki bi se jih v življenju še rada lotila in naučila je dolg. Vsekakor pa letos obkljukam vsaj kakšno. Na vrhu seznama se nahaja učenje tujih jezikov (oz. bolje rečeno obnovitev jezikov, ki sem se jih tekom let učila in ki jih - z izjemo angleščine - ne uporabljam več) in šivanje.

4. Uživajte v enostavnih stvareh. Prevečkrat dopustim malim, preprostim, enostavnim stvarem, da uidejo mimo mene, ne da bi se jih zavedala, ne da bi jih v polnosti doživela. Letos jih postavim na svoje mesto, tudi tako, da si, preden zaspim, v spomin prikličem pet takšnih, ki mi je polepšalo ta dan.

5. Smejte se pogosto, dolgo in glasno. Smejte se, dokler ne ostanete brez daha. In, če imate prijatelja, ki vas spravlja v smeh, preživite z njim veliko, veliko časa. Vedno in povsod. Ohranjala bom stara prijateljstva in sklepala nova.

6. Solze se zgodijo. Žalujte in nato pojdite naprej. Edina oseba, ki je z vami celo življenje, ste vi sami. ŽIVITE dokler ste živi. Solze se rojevajo v vročici moje duše in umirajo v stiku z brezčutno okolico. Imajo svoje poslanstvo. Žalujem na svoj način in tako je prav. A grem vedno le naprej.

7. Obkrožite se s stvarmi, ki jih imate radi. Pa naj bo to družina, ljubimci, spomini, glasba, rastline, hobiji, karkoli. Moj dom, moji najbližji, moje ustvarjanje, moje branje in pisanje, moji spomini in vse, kar mi predrami duha so moja razprta jadra, ki vodijo mojo barko skozi razburkano morje vsakdanjika. Za to, si je vredno vzeti čas, saj predstavljajo moje golo preživetje.

8. Negujte svoje zdravje. Če je dobro, ga ohranite. Če je nestabilno, ga izboljšajte. Če ga ne morete izboljšati, poiščite pomoč. Drsanje je moja rekreacija, ples moja meditacija.

9. Ne hodite na silo nekam. Pojdite do trgovinskega centra, v mesto, v tujino. In ne tja, kjer se NE počutite dobro. Bolj bom zaupala svojim občutkom. In šla, ko bom morala. In ostala, ko bom tako želela.

10. Povejte ljudem, ki so vam pri srcu, da jih imate radi. Ob vsaki priložnosti. Povem, pokažem in pričakujem svoj delež. Tako, da jim dam svobodo. Na njih je, ali se bodo vrnili/vračali ali ne. Prerasla sem enosmerne poti.

Teta Bina

Teta Bina, hvala ti za moje najnovejše najljubše uhane.
Krasno presenečenje (v materialni obliki) za krasen začetek novega leta.
HVAAAALAAAA...

Nov začetek ali It's Time to say Goodbye

Zakaj začenjati znova na določen dan v letu, ko mi vsak dan predstavlja nov začetek. Vsak dan znova imam na razpolago 24 ur, 1440 minut in 86400 sekund. In, če pomislim, da je pred nami takih dni 365... kar nanese 8760 ur, 52560 minut in 31536000 sekund, se zdi, da je pred nami (ali pa za nami, kakor se vzame) dolga doba, cela "večnost". In, ko poskušam v mislih obuditi ta že-skoraj-po-praznični čas ter želje in hrepenenja, ki sem jih v srcu nosila za leto 2009, ter jih primerjam z že-skoraj-po-prazničnim časom leto kasneje, ugotavljam, da sem slabo izkoristila teh 31536000 sekund. Prosim, vzdržite se komentarjev tipa "vsak je svoje sreče kovač" ipd., saj vse to (že) vem. Ne krivim nikogar. Niti sebe ne. Čeprav to rada in pogosto počnem. Vedno se mi zdi, da če bi bila sama drugačna, če bi v določenih okoliščinah izbrala druge besede, če bi delovala odločneje ipd., da bi bil končni rezultat drugačen. Seveda prijetnejši, bolj pozitiven in zaželen. Mogoče res, ni pa nujno. Do drugih sem prizanesljiva, se "postavljam v njihovo kožo" in "nosim njihove čevlje" ter iščem razloge in opravičila za njihove neprimerne besede in dejanja, ki bolijo. Vedno znova pogoltnem, potlačim, "pometem pod prag" in grem dalje. Saj sem se tako-ali-tako, za nastalo situacijo kriva sama, ne?! Nič več. Ne bom se opravičevala, če čutim in vem, da se mi ni potrebno opravičiti. Ne bom se spreminjala zato, da bi bila sprejeta. Ne bom moledovala za preživeti čas z menoj, saj si želim ob sebi ljudi, ki si želijo biti z menoj, kot si jaz želim biti z njimi. Najboljše stvari v življenju so povsem preproste, samo čas, da jih spoznamo, je prekleto dolg. Vsaj pri meni. Saj se ene in iste stvari lotim na tisoč in en način. Če ne gre po levi, probam po desni. Če se obe poti izkažeta za napačni začnem kopati jarke, se izgubljam v labirintih, grem skozi minska polja. Čeprav bi morala odnehati na koncu desne poti. Od zdaj naprej igram le še badminton, ping pong ali kakorkoli že želite poimenovati igro, kjer morata igralca izmenično podajati drugemu žogico. Če se izkaže, da primernih igralcev ni, bom raje nabijala tenis žogico v zid. Če me spomin ne vara, je tudi to (lahko) zabavno. Tako sem sestavila seznam. Seznam stvari, slabih odločitev in ljudi, ki jih puščam za sabo v l. 2009. Ja, tudi ljudi. Saj vsi vemo, da nam ves krog prijateljev in znancev, ki nas obkroža, ni bil položen v zibko. Ljudje vstopajo v naša življenja in prav tako iz njega izstopajo. Včasih je odhod skoraj neopazen, kot piš vetra. Včasih boli, da te trga na tisoče kosov, a oba sta prišla, ob za nas pravem času. Ker je tako prav. Ker je tako za nas najbolje. V to verjamem. Za tem stojim. Od kar pomnim me je strah le ene stvari. Da bi v zadnjih trenutkih, ki mi bodo dani bivati na tem svetu, trpela. In zato se tudi tukaj in zdaj odrekam obročnemu trpljenju, kateremu prilivam olje na ogenj v obliki praznega upanja v boljši jutri. Tako določenim ljudem v začetku novega leta prerežem medsebojno popkovino, ki našemu odnosu ne predstavlja več dovod kisika temveč železne okove, ki nas skupaj držijo iz navade, določenega ugodja, rahlo mazohističnih nagnjenj ter vse skupaj ovijam(o) v milni mehurček iluzije. Včasih je potrebno le eno večje dejanje, da je potem lahko - res - vsak dan nov začetek. Tako bodo moji dnevi plodna zemlja semenom vsakodnevnih odločitev, korakov in ciljem, ki bodo tekom leta zrasli v srečno LETinO. Upanje umre zadnje, tako verjamem, da bo l. 2010 prijaznejše od l. 2009. Takšnega želim tudi vam!

Božič za vse

Sem pišem, ker bi vas rada povabila na

božični dobrodelni sejem

"BOŽIČ ZA VSE",

ki se bo letos odvijal v Lescah že tretjič zapored. Glavni cilj projekta je zbiranje finančnih sredstev, ki se bodo podarila Leškim oziroma okoliškim humanitarnim, nevladnim in neprofitnim organizacijam (npr. KRESNIČKA iz Lesc, ŠENTGOR iz Radovljice, ŽAREK iz Jesenic), ki bodo tudi same sodelovale pri izvedbi projekta. Pomemben cilj projekta je tudi vzpostavitev kulturnega, umetniškega, prazničnega in zabavnega dogajanja v predbožičnem času v Lescah. Za potrebe uresničitve tega cilja projekt vključuje tudi poljudno-znanstvena potopisna predavanja, dramske igre, glasbene koncerte, razstave in kreativne delavnice za otroke.

Sejem se bo odvijal od dne 18.12.2009 do dne 20.12.2009 v neposredni bližini Župnijskega urada Lesce (zemljevid). Vsi organizatorji smo se odpovedali kakršnemukoli honorarju, plačilu oziroma nadomestilu stroškov za svoje delo.

V želji, da bi bil božič zares BOŽIČ ZA VSE, in da bi dogodek tudi z vašo pomočjo postal za Lesce tradicionalen in množično obiskan, vabim vas, vaše domače, prijatelje in znance k obisku sejma in obsejemskih dogodkov.

Za več informacij sem vam na voljo v komentarjih.

The End

Že nekaj časa se borim sama s seboj. Vedno bolj ugotavljam, da nimam (več) prave motivacije za pisanje. Ko prebiram svoje stare zapise, se zdijo tako zelo oddaljeni, tako ne (več) moji. Čeprav mi je všeč - morda zdaj še bolj - kako besede tečejo. Sedaj se zatikajo. Rojevajo se v želodcu in obstanejo v grlu.

V delovni tabli imam shranjenih kar nekaj osnutkov, ki ne bodo ugledali luč dneva. Nekaj zato, ker nisem hotela, da bi me določeni bližnji bralci, ki bi objavo uspeli prebrati, narobe razumeli. Bala sem se, da bi moje pisanje sprožilo pri prej omenjenih bralcih določeno mišljenje, ki bi bilo najbrž povsem izkrivljeno in daleč od resnice. Ker vem, da ne bi bilo prvič. In hotela sem preprečiti, da bi bilo zadnjič. Ampak na žalost določenim življenjskim izzidom ne moreš ubežati. Med osnutki je tudi nekaj lahkotnejših besedil, ki pa sem jih raje izživela in le neko 'poročanje' o dogodkih je izvodenelo. Ali pa sem bila - roko na srce - le preveč lena, da bi jih zapakirala v lično obliko primerno za objavo. Hotela sem pisati o perfect darilu in še popolnejšem voščilu. Hotela sem pisati o rojstvu oziroma dveh. Hotela sem...

Danes sem šla skozi vse svoje objave. Jih prebrala od začetka do konca. Res je, da sem velikokrat pisala o manj pomembnih stvareh oziroma z drugimi besedami povedano, o vsakdanjih stvareh in ne le ob t.i. življenjskih prelomnicah. Pisala sem o modi, o hrani, o ustvarjanju. Sem čestitala in pozdravljala. Ali pa sem gor 'lepila' tuje besede, ki so me ogovarjale. Prijateljica mi je večkrat omenila, da če že ne pišem, naj vsaj kako sliko / fotografijo objavim. Lahko bi. In na nek način ohranjala svoj blog pri življenju. Vendar to ni moj stil. Bilo pi ponarejeno, umetno. Ne bi bilo iz pravega razloga. Tako sem (samo) v virtualnem svetu letos pozabila na vse rojstne dneve, vključno s svojim.

Vendar kljub vsem tem naštetim razlogom zakaj ne pišem oz. zakaj ne morem pisati, ta želja v meni tli. Sedaj še toliko bolj. Moram sprostiti vso bolečino. Vendar ne tukaj in zdaj. Razmišljam, da bi odprla nov blog, kjer ne bi prestopila prag anonimnosti. Razmišljam, da bi ta blog zbrisala in s tem iz svoje zavesti in zavesti drugih umanila spomin na zgodbe za lahko noč. Razmišljam, da bi ta blog zaklenila in bi mi služil, kot neke vrste dnevnik (pod ključem). Razmišljam, da bi si kupila zvezek s trdimi platnicami ter vanj - kot včasih - zapisovala svoje misli. Razmišljam, da bi se še naprej pogovarjala s stenami, dokler mi ne odgovorijo nazaj.

Ne vem kaj (mi) bo prihodnost prinesla, a zaenkrat to pomeni konec. Poslavljam se, drage bralke in dragi bralci. Lepo vas je bilo brati in spoznavati, nekatere tudi v živo. Če imate moj email ali mobi številko se ne držite nazaj, vesela bom kakršnega koli kontakta.

Vse dobro vam želi,
vaša Storyteller.

Paulo Coelho: Brida

Bila je na plaži z očetom in on ji je naročil, naj poskusi, ali je temperatura vode v redu. Imela je pet let in bila je navdušena, da lahko pomaga; odšla je do obale in si zmočile noge.
"Nogo sem pomočila v vodo, hladna je", mu je rekla.
Oče jo je vzel v naročje, odšel z njo do obale in jo brez opozorila vrgel v vodo. Prestrašila se je, vendar ji je bila šala kasneje všeč.
"Kakšna je voda?", je vprašal oče.
"V redu", je odgovorila.
"Torej se od zdaj naprej, ko se boš hotela o kaki stvari prepričati, potopi vanjo."

***

"Sprejmi, kar ti življenje ponuja, in skušaj piti iz vsake čaše, ki jo imaš pred seboj. Vsa vina se morajo poskusiti - od nekaterih samo požirek, od drugih vsa steklenica."
"Kako naj vem, katero je katero?"
"Po okusu. Dobro vino spozna samo tisti, ki je poskusil slabo."

Blazno resno o nepomembnem

Drage moje bralke, dragi moji bralci,

z žalostjo vam sporočam, da me je po letu in pol zapustil Navdih. Najbolj boleča lekcija te izkušnje je, da se zaveš kaj imaš (oz. kaj si imel) šele, ko to igubiš. Torej, ne gre toliko za to, da nimam časa. Tudi tako zelo ne-dogaja se mi ne, kot to rada velikokrat izpostavljam. Enostavno mi besede ne tečejo. Po drugi strani pišem. Razen izjemoma vsak dan. Tudi do dvomestno število ur. Svojo D. Finally. Morda v tem grmu tiči zajec. Morda tam iztrošim svoj besedni zaklad. Enostavno ne sfolgam dveh belih bojnih polj hkrati. Najbrž mi ni treba povdariti, da je danes tisto drugo bojno polje (beri: D) ostalo prazno. Zasluženo. Ali pa iz principa. Kdo bi vedel.

Kaj sem hotela povedati? Aha... Poleg tega, da veliko pišem, tudi veliko berem. Na mojem bralnem repertoarju je literatura s področja marketinga, književnosti (?, literarne teorije?... temu bi komot rekla 'šolska literatura'), zdrave prehrane, medsebojnih odnosov in... ob postelji je - na počasno napredovanje skozi strani obsojena - tudi Brida. Ravno sedaj me je, ob iskanju povezave do dotične knjige, iz nevednosti izstrelilo dejstvo, da sem v mesecu aprilu zamudila Dnevnikovo ponudbo za nakup Coelhovih knjig. Najverjetneje po cenovno dostopnejših številkah. Ahhh, ja. Po toči zvoniti je (žal) prepozno. Če vam pa kdaj v prihodnosti na uho pride novica o kakšnem ugodnem nakupu njegovih knjig, vas ponižno naprošam, da me pocukate za rokav. Vsekakor - tako ali drugače - bom nekoč imela doma njegovo zbirko knjig. In Brida je zadnja še neprebrana od teh , ki so prevedene v slovenščino. Spet sem zašla. Kljub podaljšanemu roku dvomim, da se bom pri Bridi in Mrhah pravočasno prebila do konca. Sicer je pa v zadnjem letu moj najpogosteje zastopani nebodigatreba izdatek ravno za zamudnine v vseh treh knjižnicah v katere sem včlanjena. Povsem druga zgodba je kar se tiče bolj strokovne literature. To konzumiram v kilah! Dvakrat na teden se s starim šolskim nahrbtnikom sprehodim do knjižnice in vsakič vrnem in vzamem tak kup knjig, da si knjižničarke najbrž mislijo, da z njimi le kvihtam! In vsak tak kup mi prinese cca. 5-7 novih strani na tistem drugem bojnem polju o katerem sem pisala zgoraj. Polje z oznako D. V tednu, ki prihaja me čaka pomebna bitka. Držite pesti!!! Možno je, da bo trajala tudi dlje, kot je zapisano v bojnem načrtu. Ko osvojim to bitko, sem že skoraj na konju. Recimo. Od oka.

Kaj še počnem? Poigravam se s fotografijami. Jih urejam. Jih režem in lepim v kolaže. Jim dodajam sence in jemljem moteče barve. Postajam odvisnik od www.picnik.com. Sicer sem do sedaj odkrila le vrh ledene gore od tega kaj vse ta spletna stran ponuja, a me je že povsem zasvojilo. Za kaj več za zdaj ni časa. V zagovor podajam dejstvo, da sem se za potrebe urejanja prelevila v fotomodel. S fotoaparatom nikdar nisva bila dobra prijatelja in sva svoj odnos ohranjala na distanci. V primerih, ko to ni bilo izvedljivo, sva kaj hitro izrazila nejevoljo, nestrinjanje, nezainteresiranost. Pa še kakšnen ne bi se našel. Sedaj se pred ogledalo z veseljem postavim tudi v (novih) kopalkah. Sicer z določenim namenom, ampak ne bodimo malenkostni. Posvetimo se urejanju. Torej, kljub temu, da se na odstanjevanje celulita in odvzemanju cm-ov okoli stegen ne spoznam in si tudi številko košarice ne znam povečati, sem s končnim rezultatom zadovoljna. Sploh, ker je namen dosežen! Poigravanje s svetlobo in umetno dodana zagorelost delata čudeže! Tudi na reklami za zobno pasto bi se lahko pojavila. V preteklosti sem poiskusila prav vse zobne paste z whitening efektom, kupila sem si celo nek prašek namenjen kadilcem in strastnim pivcem kave, a brez večjega efekta. Sedaj se smejem na vsa usta. Paziti moram le, da me ne zanese pri beljenju zob ter s tem dosežem nasprotni neestetski bling-bling efekt preveč belih zob.

Kot sem že omenila, sem si danes vzela day off pri projektu D. Ker danes praznujem. No, pravzaprav sem (preparty imela) že včeraj, tako je danes že second day off. In to je že lenoba. Ampak paše. Še pa še, še paše, še pa še. Ahhh, ja. Človek se brezdelja (pre)hitro navadi. Dasiravno brez dela dolgo ne zdržim. Spet sem zašla. Želela sem reči, da smo se dobile babe (kadar to besedo izgovorim/zapišem jaz ni nikdar in nikoli izgovorejna/zapisana v negativnem pomenu) - pet nas je bilo - torej vse tiste, ki nis(m)o na dopustu in/ali noseče. Jap, to je prekletstvo nas ta'poletnih, ko so vsi povsod drugje, le doma ne. Nosečke in doječe mamice se pa tovrstnih zabav ne udeležujejo. Enega kričača smo že dočakali, dva sta še na poti. Jap, naslednje leto, ko bom začela pisati trojko na začetku, bo treba misliti še na otroško varstvo.

Morda bo najbolje, da si naslednje leto v tem terminu še sama omislim dopust. Letos je ta - tako ali tako - posvečen študiju. Je moje žrtveno jagnje. V trenutkih slabosti se zdi, mi bo od sedaj v pomoč nadomestilo za dopustniške užitke... edini problem je, da imam tuš in ne - kad! No, bom pa tuširanje v kopalkah večkrat ponovila! Kot zakleto imam ravno letos prenovljeno plažno garderobo - tri pare kopalk, torbo, japonke in 'pajac' za npr. na sladoled. V kopalkah prehodim le relacijo brisača - morje in nazaj, v vseh ostalih primerih nase navlačem nekaj več metrskega blaga. Hmmm...

Hmmmmmm... Hmmm... Hmmmmhmmmm...

Če vsak dan podaljšam pisanje za eno uro (in zraven prištejem še kakšno uro za Mr. Murphy-ja), si lahko čez 14 dni privoščim dan na morju!! Jeeej! Me že ni več. Delo vabi, zabava čaka! Vam pošljem razglednico!!

Follow your bliss

If you do follow your bliss, you put yourself on a kind of track that has been there all the while waiting for you, and the life you ought to be living is the one you are living. When you can see that, you begin to meet people who are in the field of your bliss, and they open the doors to you.

I say, follow your bliss and don't be afraid... and doors will open where you didn't know they were going to be. If you follow your bliss, doors will open for you that wouldn't have opened for anyone else.

- Joseph Campbell

Narobe

Včasih se sprašujem, kaj je narobe z mano. Zdi se, kot da sem ujeta v napačnem času, napačnem telesu, napačnem življenju. Verjamem, da imamo vsi določene predstave o tem kdo smo in o tem kam smo namenjeni. In verjamem, da s tem ni nič narobe. Dokler... Dokler te predstave ne sovpadajo z realnostjo. Prav tako sem mnenja, da določena odstopanja so in tudi morajo biti. Zakaj? Zato, da si lahko postavljamo cilje h katerim potem stremimo. Vendar, ko imaš pred seboj dve sliki in ena predstavlja tvoje predstave o tvojem življenju, druga pa tvoje videnje, dojemanje in občutenje tvojega življenja ter ko moraš med njima poiskati podobnosti (in ne razlike, kot pri tistih risbah v križankah) in ti ta naloga predstavlja prevelik izziv, takrat mora biti nekaj zelo narobe. Je narobe, ker živim drugačno življenje od večine populacije 'malo pod 30'? Je narobe, da imam drugačne želje in hrepenenja od določenih posameznikov s katerimi se prebijam skozi svoj vsakdan? Od vsega tehtanja, kaj je prav in kaj ne, niti ne vem več kaj je pristno in kaj ponarejeno. Kaj sem jaz in kaj predstavlja mojo kopijo izoblikovano po željah in pričakovanjih drugih. Vem le, da je nekaj zelo narobe. Eboran.

April, maj, junij...

April, maj, junij... Saj ne morem verjeti, da so že trije meseci naokoli. Pravzaprav bi bilo bolje, če bi rekla - šele. Zdi se, kot da se je vmes zgodilo toliko stvari, da jih je dovolj za celo leto v naprej. Za določene si želim, da bi jih imela dlje časa 'v dobrem'. Sprašujem se, zakaj se dogodki lepo ne razporedijo. Da med enim in drugim lahko zajamem globok vdih. Da lahko v miru premislim, naredim seznam plusov in minusov, sprejmem najboljšo odločitev in se s pozitivno naravnanostjo podam v boj. Tako se vrstijo en za drugim, kot padle domine. Prvi, te okrepijo in si misliš "Jaz to zmorem. To situacijo sprejemam kot lekcijo, ki mi jo je namenilo življenje. Vem, da je vse v najlepšem redu.". Vsak naslednji ti malo bolj omaje to bojevniško naravnanost. Čez čas se te polasti pesimizem in si misliš "Kaj sem v življenju tako zelo groznega naredila, da si to zaslužim?". Kmalu se (ponovno) zavem, da to ni tisto pravo razmišljanje in da se s takim mišljenjem ne bom premaknila naprej. Vendar je naslednji korak že težji. Zanj je potrebno več energije in vsak rahel sunek vetra te ponovno podre na tla. Ko se ta isti vzorec dogodkov ponavlja iz dneva v dan, se prepustiš malodušju. Tako vsak naslednji dogodek v tvojem zaznavanju že meji na absurd ter se mu lahko le še smeješ. Ne pospremijo ga solze in ves rom-pom-pom okoli tega, kako se bo Zemlja nehala vrteti in "Kaj zdaj?". Ne, mirno ga pustiš, da gre mimo tebe, čeprav veš, da dokler se z njim ne soočiš, bo tam tudi ostal. Ob tebi. Nekaj časa, spretno krmarita eden mimo drugega. S časom jih zaslediš povsod. Na preži pod posteljo. Na zaslonu mobilnika. V rokavu najljubše jakne. Ob on-off gumbu mini radia, ki ga seliš iz sobe v sobo. V etuiu mesečne vozovnice. Odzvanjajo v vsakem koraku, ko se petka tvojih PPS dotakne razgretega asfalta. Hočeš-nočeš jim ne moreš uiti. Tako nocoj sedim tu, da se z njimi soočim iz oči v oči. Tu sem, da sprejmem nase težo teh treh mesecev. April, maj, junij...

Neverjetno, a resnično

Nikoli nisem ničesar zadela! Do danes!
Mravljici oziroma rokam na zgornji sliki se zahvlajujem za žreb!

Cuando el ángel muere

Dozdeva se mi, da vlada neko obdobje obujanja spominov. Pred nekaj trenutki, sem prebirala svoje davno napisane pesmi in se čudila od kod sem dobila inspiracijo. Čeprav ni niti ena povsem avtobiografska se v marsikateri prepoznam. A šele sedaj, ko imam nekaj let življenja več za seboj. Ah ja, od nekdaj imam trenutke, ko se mi zazdi, da sem zrel um ujet v mladem telesu (velikokrat je tudi obratno). Na tem mestu naprošam morebitne hispanistke, ki prebirajo moj blog, da se vzdržijo komentarjev zaradi pravopisnih in slovničnih napak ;)

Cuando una persona

encuentra a su pareja

algo pasa en el cielo.

Entre las nubes

un ángel nace.

Cuando dos viven

como un cuerpo,

cuando dos viven

como un mismo latio de corazón,

causa que

un ángel crece.

Me habías mentido

cuando he sido en tus brazos.

Me has engañado

cuando he acariciado tu cara.

Te busqué

en nuestra laguna

pero no estuviste ahí.

Te busqué

en horizonte

pero no estuviste allí.

Te busqué

en esa noche de verano

pero no estuviste en ninguna parte.

Te enocontré.

Te vi.

Pero no estabas solo.

Vi la silueta de tu cuerpo

y la tuya jugó con la de ella.

Cómo pudiste marcharte

sin decir adíos.

Tus actos han infligido

a ángel de amor

las heridas mortales.

Tu injusticia ha infligido

a ángel de amor

las heridas mortales.

Tu frialdad ha infligido

a ángel de amor

las heridas mortales.

Tu inalterado ha infligido

a ángel de amor

las heridas mortales.

Estoy aquí.

No puedes ver mis lagrimas.

Está lloviendo.

Cuando el ángel muere

el cielo llora.

No puedes ver mis lagrimas.

In between

In between. Nekje vmes. Nisem človek ekstremov. Križpotja, kjer se je potrebno odločiti med levo ali desno, me spravljajo v obup. Ljudje, ki od mene zahtevajo odgovor da ali ne, me spravljajo v obup. Ravno zato se ne spoznam, ko od sebe zahtevam ravno to. Naj se postavim na eno stran tehtnice. Ko vidim le dve skrajni točki. Stremim k temu, da bi imela na izbiro le belo ali črno (čeprav sta obe izbiri le različna odtenka sive). Ne vidim pa, da je vmes cela b a r v n a paleta.

Strmim v zaprta vrata. Pogledujem k odprtemu oknu. Naj odprem vrata? Zaprem okno? Tako dolgo svoj pogled upiram proti njima, da pozabim na ves p r o s t o r med njima. Vidim le okno in vrata. Ne vidim pa, kaj je v prostoru. Je namen vrat in okna v tem, da lahko bivam v prostoru? Ali naj uprem pogled v strop?

Miselni pobeg

Pure energy

• od danes naprej ne podcenjujem več moči vitaminov. Kozarec 100% pomarančnega soka te 100% napolni z energijo. Pure energy. Uvajam vsakodnevno rutino.
• prva odločitev, ki sem jo sprejela v tem novem stanju je bila, da ponovno primem kuhalnico v roke. Začnem jutri. Dva meseca sem se prehranjevala zunaj, saj sem urice po službi preživljala v knjižnici. Sedaj se selim za računalnik, tako da nimam več izgovorov, da ne bi kuhala. Sicer nikdar nisem iskala izgovore, žrtvovala sem se za višje cilje. Vendar sem se prenajedla vseh teh okusov, ki nam jih ponujajo ljubljanske restavracije.
• tako sem se odpravila v nabavo hrane, kar je, če se tja odpraviš z mestnim avtobusom rahlo nepraktično. K sreči sem imela prevoz za nazaj.
• ko sem prišla nazaj domov in odprla hladilnik, kjer se so se nahajale 3 limone, odprta steklenica rdečega vina, lonček kisle smetane, gorčica in sirup Ospen, sem se odločila, da je potreben čiščenja. Prazne steklene police so bile namreč okrašene z lisami sumljivih barv. Spodnji del, torej zmrzovalnik, je sicer napolnjen do zadnjega kotička, vendar se je sčasoma v njem nabrala znatna količina ledu. Tako sem zavihala rokave in se lotila dela. Ko je bilo delo opravljeno in hrana lično zložena na policah sem cel večer hodila gledat kako lep je.
• očitno me je po tem zagrabila pospravljalna mrzlica. Ker sem stanovanje posesala že dan prej, prav tako pomila umivalnik in tuš kabino, pobrisala prah iz knjižnih polic in ostalih skritih kotov, zdrgnila kuhinjski pult, korito in keramično ploščo, sem se tokrat lotila (zimskih) čevljev - škornjev. Skrtačila sem jih, namazala z zaščitno kremo ter z bombažno krpo spolirala do sijaja. Določeni gredo naslednji teden še na obisk k čevljarju, da petam nudi prvo pomoč, nato pa bodo na varnem počakali do naslednje jeseni/zime.
• nakar sem se lotila še plaščev in jaken ter jih povaljčkala in iz njih odstranila vse nečistoče.
• prišla sem do zaključka da so se temperature (zunaj) že dovolj dvignile, da končam z mučenjem oleandra na stopnišču bloka ter ga postavim (nazaj) na svež zrak, sonce in dež. Na njegovo mesto na balkonu. Za nameček sem balkon še pometla. Detajlno pomivanje sledi v prihajajočih mesecih.
• nato sem kolebala med likanjem in umetniškim ustvarjanjem. Zmagalo je slednje. Tako sem naredila nagrado še za tretjo izžrebanko Vixi in eno rojstnodnevno čestitko v zadnjem hipu. Nagrada za Vixi mi je RES všeč, morda si omislim kaj podobnega še zase (kolikokrat sem si to že rekla, izpolnila pa skoraj nikoli?!). Sem pa čisto na koncu doživela manjši spodrsljaj, tako da je nagrada potrebna manjšega popravila. Ah, ja. Vixi, nič ne skrbi, na koncu boš prejela brezhibno delujočo nagrado. Obljubim! Objavim jo pa seveda takoj, ko bo na varnem v lastničinih rokah.

Not bad for the day without plans!