30

Totka "meadow"

Ne morem verjeti, kako dnevi bežijo. Ter - posledično - da šele danes objavljam to prekrasno totko. Mojo totko! Če se sprašujete, ali ste zamudili Ajdin giveaway, naj vas potolažim, da ga niste (slaba tolažba, vem). Saj mi tokrat sreča ni bila naklonjena pri žrebu, temveč sem si totko "prislužila" s svojim -bolj ali manj rednim - zahajanjem na njen blog. Čeprav - roko na srce - se sprašujem ali sem zaradi tega dejstva sploh zaslužna za tako krasno darilo?! Namreč njen blog je že sam po sebi darilo. Ne moreš, da se ne bi vračal. Zato, vsi tisti, ki jo morda še ne poznate (in berete) hitro k Ajdi pogledat še ostale totke!

(vir)

Tebi Ajda še enkrat hvala!

Teta Bina

Teta Bina, hvala ti za moje najnovejše najljubše uhane.
Krasno presenečenje (v materialni obliki) za krasen začetek novega leta.
HVAAAALAAAA...

Nedeljsko jutro...

... v slikah.

Neverjetno, a resnično

Nikoli nisem ničesar zadela! Do danes!
Mravljici oziroma rokam na zgornji sliki se zahvlajujem za žreb!

Uhane dobi... Kameleonka

Ravnokar sem se vrnila iz najinega (prvega) snidenja s Kameleonko. V njeni družbi sem preživela dve prijetni urici ob sproščenem klepetu, mlačnem kakavu in mrzli palačinki (everything can't be perfect!). Čisto na koncu, preden sva se poslovili, sem ji izročila njeno "nagrado". Priznam, da sem imela malo (pozitivne) treme: ali ji bo všeč ali ji bo moja "nagrada" predstavljala le predmet za nabiranje prahu (interna fora). Veste kaj, moji uhani so ji všeč! Čisto zares! In veste kaj? Vesela sem zaradi tega! Zelo!

Pred mano je še en izziv. Bom zmogla izžrebanko razveseliti tudi v tretje? Srčno upam! Ostanite z nami, nadaljevanje sledi. Vixi, na vrsti boš naslednji teden!

Broško dobi... Mymy

Priznam, da sem si vzela čas. A kaj, ko so srečne izžrebanke mojega "obdarovanja" v obliki žrebanja krasne punce (sicer poznam le eno, Mymy), ki so mi pustile svobodno izbiro glede "nagrade" ter me potolažile, da je trema glede dovršenosti mojega ustvarjanja odveč (Vixi). Celo namignile so mi, naj si z "nagrado" ne belim glave, saj je njihov okus glede všečnosti in uporabnosti zelo delikaten (Kameleonka). Ravno zato, ker se z Mymy osebno poznava, ali pa, ker je bila glede "nagrade" med vsemi tremi najbolj neučakana, je bila prva na vrsti za obdarovanje. V trenutku, ko sem potegnila listek z njenim nickname-om se mi je prižgala žarnica - broško ji bom naredila! Tako, tukaj je. Produkt mojih ustvarjalnih možganskih celic in potrpežljivih prstnih blazinic:

Mymy, upam, da jo boš z veseljem nosila (in da mi jo boš kdaj posodila!).

Lep je dan

Res je. Lep je dan. Prebudili smo se v sončno jutro! Zato so mi - oziroma soncu - oproščene sence na fotografijah. Ne bom na dolgo in široko opisovala nagradni žreb (čeprav je moj prvi), naj slike povejo svoje:

Čestitke izžrebankam!
Mymy, Vixi in Kameleonka pustite v komentarjih svoj kontakt.
I'll (try to) do my best!

"Beach party" part 2

Pretrgala se je še zadnja vez z mojim letošnjim rojstnim dnevom. In sicer z zadnjim dejanjem, ki se je odvijalo v soboto. Z "beach party"-jem. Vedno znova ugotavljam, da jaz ne bi bila jaz, če ne bi vedno znova komplicirala in, če ne bi v zadnjih uricah pred (kakršnim koli) dogodkom izgubljala živce. Se štejem med tiste nesrečneže, ki jim je le najboljše dovolj dobro. Ne, nisem popolna, tega se zavedam. Vendar bi si - v določenih trenutkih - želela biti. Takrat se, iz bitja, ki je večino časa v sozvočju samo s sabo, prelevim v žensko na robu živčnega zloma. Priznam! Takrat pozabim, da povabljenci prihajajo na zabavo zaradi mene, da bi se družili v prijetnem in sproščenem vzdušju in ne zaradi mojih kulinaričnih sposobnosti ali spoliranega parketa!

Ko prispejo prvi zamudniki (tisti najbolj točni me ponavadi ulovijo še pri 'finiširanju') se v družbi mojih najdražjih sprostim in prepustim prazničnemu vzdušju. Takrat pozabim na to, da sem pozabila pomiti ogledalo v kopalnici. Takrat pozabim na to, da se je moj načrtovan jedilnik skrčil za nekaj jedi (hrane je bilo tako ali tako preveč). Takrat s skupnimi močmi rešimo tudi to, da je pivo zaradi moje raztresenosti ostalo v shrambi in je - milo rečeno - nepitno (hvala bogu za zmrzovalnik). Takrat pozabim na to, da mi sladica ni uspela (vizualno ni bila ne vem kaj) in čeprav je pred začetkom zabave skoraj romala v smeti, jo ponudim in žanjem pohvale kako okusna, da je (morda le iz usmiljenja).

Večer se je iz polomije (ki to v resnici ni bil) prevesi v skoraj popolno noč. Vedno znova se prepričam v to, kako fajn prijatelje imam. Pravzaprav smo skupaj, v tandemu, popolni! Za piko na i pri vsej tej popolnosti so prispevala popolna darila. Prav vsa so mi všeč in zares težko sem sestavila lestvico naj-naj:

3. mesto: uhani iz pravega perja pava
- pred leti sem si jih želela, a jih kljub vnetemu iskanju nisem našla -
2. mesto: ogrlica z biseri in obeskom v obliki vrtnice (slabše vidna na kompletu spodnjega perila)
- ogledovala sem si jo tri dni zapored na štantu v Portorožu in moj dragi si jo je shranil v spomin -
1 . mesto: darilni bon "Čokoladni paket" v vodnem mestu Atlantis, ki vsebuje:
- celodnevno vstopnico v Deželo savn

(+ 3x vstop v Termalni tempelj, + 3x vstop v Svet doživetij)
- Čokoladno terapijo
- 15 min Tajske masažo
- Čokoladni fondue
- bogat animacijski program v Deželi savn (mediteranska terapija, vrtinčenje zraka, aroma terapija s soljo in medom, blatna terapija...)

Nagrada za posebne dosežke gre torti, ki je razlog za rdečo nit zabave. K., hvala ti!

Na kratko in v slikah

• pred časom nisem (več) našla smisla v pisanju bloga. Ne, ni me zagrabila blogerska kriza, vsaj ne v pomenu besede, kot jo jaz razumem. Ni bil razlog v tem, da nisem vedela o čem pisati. Na mojem blogu tako ali tako ni moč najti "veleumja", pišem le o vsakdanjih stvareh. Pravzaprav sem imela v delovni tabli shranjenih kar nekaj osnutkov, ki so pred minuto romali v koš. Povozil jih je čas. Ne maram pisati o stvareh, ki niso več aktualne. Besede, ki sem jih prebirala pred minuto in pol, me ne nagovarjajo več. Puščajo me ravnodušno. Ne samo besede, tudi mene je zadnje dni povozil čas. Zadnje dni sem tolikokrat uporabila frazo "nimam časa", da se bojim, da mi je prišla v navado. To je prvi razlog. Prebiram svoje besede, zapisane črno na belo in zgroženo ugotavljam, da pljuvam v lastno skledo. V življenju sem velikokrat požrla svojo besedo. Velikokrat ni bilo (le) od mene odvisno. Vendar sem sita nenehnega iskanja izgovorov. Ko prebiram svoje t.i. obljube, ki se jih že n-tič ne držim, mi gre na bruhanje. Tudi to je razlog, zakaj sem si zaželela uporabiti tipko d-e-l-e-t-e. Da mi ne bi bil (lastni) blog in (lastni) zapisi v opomin. Bodejo v oči (in v srce)! To je drugi razlog. Tako, kot sem se počutila glede zapisov na blogu, sem se počutila (tudi) glede svojih dejanj in misli. Izgubljeno, nemočno... kot tujka v (lastnem) življenju. Lahko bi pisala o tem. Vendar, če čutiš potrebo, da zgodbo zaviješ v celofan, je vse skupaj brez pomena. Izbrala sem drug način očiščevanja lastnih misli. Pustila sem jim, da same zbledijo. Vendar, če jih ne porineš, traja malo dlje. To je tretji razlog. But now I'm back! Is anybody glad?
• moje "fashion stories" samevajo. Ne zato, ker ne bi imela motivacijo in voljo. Nanje gledam kot na projekt. Da projekt "zalaufa" je potreben največji vložek v obliki posvečenega časa. Ko "steče" je vse lažje. In tu, se pri meni, zalomi. Vse ostalo se vzpenja po lestvici prioritet proti vrhu, one pa ostajajo na dnu. Ravno danes sem zasledila oglas, ki bo (ostal) le eden izmed tistih, na katere se ne bom prijavila. Zjutraj ni časa za photoshoot-ing, zvečer - ko se stanje umiri - je čas za spanje in moj "fotograf" vidi le še posteljo. Tako se potrjuje dejstvo, da če hočeš, da se stvari naredijo, jih naredi sam. Morda si omislim stojalo za svojega Nikona. Ne glede na vsa našteta dejstva sem imela možnost sodelovati pri stilskem izzivu skupaj s S. Pomagala sem ji namreč pri "domači nalogi". Tako sva na glavo obrnili moje obleke, čevlje in modne dodatke in ustvarili 8 različnih style-ingov. No, poslikali sva jih več, toliko jih je na koncu izbrala S. Za vsak dan v tednu po enega, za soboto pa dva. Predvidevam, da dopoldanski (tržnica) in večerni (club). Komaj čakam, da mi prinese CD s fotografijami in s podobo končnega izdelka. I found out I could do this for a living!
• ene izmed obljub se (še) striktno držim! Eastern promises! I proudly represent you a gift for my M.
• Blogres me je pustil ravnodušno. Sicer je res, da sem se udeležila le predavanj, ki so potekala drugi dan - v soboto. Po pravici povedano, sem se udeležila predavanj po 13. uri. Določena predavanja so bila zanimiva, določena malo manj. Za določena ne vem, kaj je bil njihov namen oz. sporočilnost. Glede na blogrolo prijavljenih sem pričakovala številčnejšo udeležbo blogerjev. Sama bi si želela večjo interakcijo med samimi blogerji že v sklopu "uradnega dela", morda v obliki delavnic in/ali okrogle mize. Morda se je družabni vidik Blogresa razvil v "neuradnem delu" v Rugby bar-u (v petek) in v Čupiteriji (v soboto), kjer sama nisem pristavila svoj piskerček. Z Meeyo sva se v petek tja namenili v dobri veri, a sva končali na sladoledu ob Ljubljanici. Morda se naslednjo leto spet prijavim, da vsaj dobim majico v pravi velikosti (morda bi lahko ob prijavi označil željeno velikost?!) in izkaznico s pravilno napisano povezavo do svojega bloga.
• končno najdem tisto, kar iščem. Končno so stvari postavljene na svoje mesto. Finally!
• za mano so kratke (študijske) počitnice na slovenski obali. En dan sva skočila še do južnih sosedov. Na ogled lokalnega akvarija (z jadranskimi vrstami).

Pika na i

Spodobi se, da zaključim svojo zgodbo. Veliki 'marčevski' dogodek je zaključen. Hvala bogu, uspešno! Na trenutke je bilo naporno, vendar je bil na koncu ves trud poplačan. Marsikaj sem se naučila o sebi (I'm a born liar... oz. jaz temu pravim, da imam igralske sposobnosti, moj pa pravi, da bi šla lahko v politiko) ter odkrila novo strast (odprla bom slaščičarno s svojim tortami)!

Dva dneva pred dnevom D so se začele priprave. Tako sem najprej poklicala vse, ki mi svojo udeležbo na zabavi še niso potrdili. Malo me je skrbelo njih število, a se je izkazalo, da jih večina pride, samo so me nameravali poklicati naslednji dan, jim je ušlo iz spomina ali pa so sklepali, da se itak razume, da pridejo. Toliko o tem, če izrecno prosiš, da ti do tega in tega dne potrdijo svojo udeležbo. Sprašujem se, če bom mogla teden dni pred svojo poroko klicati ljudi in preverjati, ali se planirano število gostov ujema z realnim? Just a joke.

Trije povabljenci se žal zaradi prazničnega vikenda rojstnodnevne zabave niso mogli udeležiti. Štejem si v čast, da so se tudi Primorci odzvali povabilu. Tudi moj tega ni pričakoval. No, to mi je seveda pravil po zabavi. Namreč, v Ljubljano jih ravno ne vleče. In lani je zato moj dvakrat praznoval. Enkrat tu, z 'domačini' in enkrat na Obali. 1:0 zame. Tako, seznam je bil narejen.

V petek zvečer naj bi se dobila na pijači z 'londončanko' T., ki je prišla domov za velikonočne praznike. Za dan in - približno tudi - za uro sva bili že dogovorjeni, a sem ji vseeno že iz službe poslala sms. Tako sem imela za svoje skrivnostne podvige le nekaj popoldanskih ur časa. V najboljši veri sem imela namen zaključiti s službo malo prej in dokler se moj ne vrne doma speči torto. Klicala sem ga, če misli kaj 'potegniti' v službi in če si lahko sposodim avto. Ja, saj če bi imela ključe, prometno in kartico njihovega službenega parkirišča, ne bi nič spraševala. Tako so se name zgrnila temni oblaki suma. Namreč, če reeeeeeees ni nujno se voznikovega sedeža niti ne dotaknem. Raje sedim zraven, na sovoznikovem. Najbrž le zato, ker je bil v službi (in po možnosti ne sam v pisarni) mu je moj odgovor "grem mal v BTC, po štacunah" zadostoval. In sem šla. V City Park. V Interspar. (> to ni reklamno sporočilo!)

Ko sem se s polnim vozičkom približevala blagajni me kliče moj.

Moj: "A boš še dolg?"

Jaz: "Ne, zakaj?!" (se mi je že svitalo)

Moj: "Jst tud nam več dolg, dej me prid iskat" (neeeeeeeeeeeee...)

In so šli. Moji načrti v franže. Ko sva se peljala proti domu se je zmrdoval, saj je bil prepričan, da sem šla po stvari za njegovo rojstnodnevno zabavo (a so bile vrečke izven njegovega vidnega polja). Jaz sem mu pa nedolžno zatrjevala, da ne, in naj si že izbije iz glave, da mu jo pripravljam, ker mu jo ne. In pika. Čeprav bi se tudi jaz v drugačnih okoliščinah čudila vremenu (sneg za veliko noč), je bilo zame kot naročeno. Namreč zaradi nizkih temperatur sem prtljažnik lahko uporobila kot alternativo hladilniku. Tudi 'od zgoraj' se prispevali svoj delež pri organizaciji zabave presenečenja, ja.

Ko je ura odbila 19 in o T. ni bilo ne duha ne sluha, sem pomislila kaj ko bi šla k M. spečt torto. V trenutku mi s klicem odgovori na sms, da sicer z veseljem, a jim žal pečica ne dela. Kaj zdaj?

1. lahko grem k mojim ali njegovim domov s prošnjo: "si lahko v naslednji uri sposodim kuhinjo"
2. ali se zbudim sredi noči (okoli 1-2h) in se zaprem v kuhinjo.

Dilema. Odločim se za drugo možnost.

Me kliče K. = "Jamie v krilu" (vsakič, ko se mi zahoče, da bi pekla , jo pokličem in mi zaupa kak svoj res simple recept), če sem že spekla torto??? Da ji še nisem poročala o svoji (ne)uspešnosti (ja, K. se je vsaj toliko žrla, kot sem se sama). Pojamram ji, da je ideja o prostem popoldnevu padla v vodo in da imam sedaj namen pečt ponoči. In potem mi je sekira padla v med. Tako sem šla k njej, v njeno novo kuhinjo! Ko sem povedala svojemu, da grem h K. na obisk mi je - ne da bi odmaknil pogled z monitorja - navrgel "pa kej dobrga mi spečta"?!?!?! A mi na čelu piše?!

Večer je hitro minil, v dobri družbi K. in njenega S., ob peki kakavovega biskvita in ob pregledovanju fotografij raznoraznih tort (Lipoglavski gozdiček, delfin, želvak, rdeč Ferrari...). Ko sem se vrnila domov, me je moj čakal že na vratih. Z obrazom otroka, ki pričakuje rojstnodnevno torto. Prav žal mi ga je bilo, ko mu je nasmešek izginil iz obraza, ko sem se prikazala praznih rok. Kljub temu, da mi je prebrskal torbo in našel 'peki papir' sem ga uspela prepričati, da nisva pekli. In, ko sem mu to "očitala" 2 dneva kasneje, se je branil, da je itak vedel, da ne nosim 'peki papir' s seboj iz čistega zadovoljstva. Tisti večer ni deloval tako.

Sledila je užaljenost. Prepričeval me je, da ve, da mu naslednji dan pripravljam žurko. In, če mu jo ne, da mi zameri. Ker mu nisem pustila, da bi jo sam organiziral. Da je vsako leto praznoval, letos - ko bo 30, pa prvič ne bo. Zaradi mene. Najtežja stran priprav je bilo ravno prepričevanje v nasprotno. Odigrala sem lih hladne ženske. Da mi je žal, če je pričakoval zabavo, ki je ni. Da mi je žal, ker ne bo praznoval. Da nisem vedela, da mu to toliko pomeni. Da se mu bom probala kako drugače oddolžiti. Ipd.

Po naporni noči sem zjutraj vstala pred 9:00. Šla sem h K. dokončati torto. Pred nama je bil dolgotrajnejši, a zanimivejši del. Okraševanje torte. Najprej sva jo 'nafilale' s čokoladno kremo in višnjami iz kompota. Okrasili sva jo s čokoladnimi mrvicami, višnjami in ornamenti vrisanimi z vilicami. Po torti so bili na vrsti obloženi kruhki. Naredili sva jih za 4 pladnje in niti dva si nista bila enaka (vsaj jaz se s tem tolažim, saj so nama vzeli kar precej časa). Res pa je, da so bili precej unikatni, predvsem tisti od K..

Ob pogledu na uro in ugotovitvi, da se bliža čas kosila (pogled pred sebe pa je obetal še kar nekaj dela), me je zmrazilo. Pomenilo je namreč, da me čaka nova mera izgovorov in izmišljotin.

K.: "Te ne bo nč klical zarad kosila?"
Jaz: "Bo ja, lohk pričakujeva klic v kratkem."

In res, čez nekaj minut mi je zazvonil telefon. Sicer sem večji del dopoldneva preživela na telefonu. Usklajevanje in organizacija terjata svoj davek.

Na poti domov razmišljam, kaj naj mu povem, da bo zadosti neumno, da bo mogoče verjel, kaj sem počela celo dopoldne in del popoldneva, skoraj do 16h. Zaradi česa nisem prišla domov skuhat kosilo, ampak sem ga poslala ven jest oz. natančneje, k mami/babici. Spotoma sem se ustavila še pri njegovih doma (saj sva bila tja namenena kasneje tekom dneva) in jim pustila torto. Prtljažnik je bil namreč napolnjen s pladnji, torta pa je zasedala mesto na sovoznikovem sedežu.

Pridem domov ter mu v eni sapi povem, da se nama mudi k njegovim, da naju je njegova mami povabila na pirhe. Da smo potem z Nu. & co. zmenjeni v Trnovskem Zvonu, potem zvečer pa še z M.U. na pijači v Zlati Ladjici. To zadnje seveda ni res. Z M.U. sva bila zmenjena že v četrtek, da pride k nama zvečer oz. da prideta. M.U. je namreč v Slovenijo pripeljala še su novio. Svojega fanta. Da mu razkaže Slovenijo. In v četrtek sta bila od celodnevnega pohajkovanja preveč utrujena za druženje, kasneje pa žal za to ni bilo več časa. Hasta la proxima, M.U.!

Temu sledi moj no.1 neumen izgovor, kje sem bila in kaj sem počela. Bila sem pri M. in se napila. Se delam, da mi je vse smešno in podležem napadom smeha (na koncu bi še sama sebi verjela). Čez čas se mu prižge žarnica: "Pa saj si vozila, ne moreš pit zraven, boš zgubila vozniško". Obstanem. Dobil me je. Moram slediti svoji zgodbi, drugače se bom preveč zapletla. "Vem ja, samo takrat pač nisem razmišljala. Saj veš kakšni sva, ko sva skupaj. Odklop!". Stojim v kopalnici, on sloni na vratih. Vidno razburjen. Sledi pridiga, da tako neodgovornega dejanja od mene ni pričakoval. Ok, vse lepo in prav, samo da mi verjame. Ker mu je misli treba usmeriti drugam, se začnem slačiti pred njim. "Grem pod tuš. Pejt se oblečt, se nama mudi" in smuknem v tuš kabino. Uspelo mi je! 2:0 zame.

Med vožnjo k njegovim me kličeta Nu. in M., obe prosim, če ju lahko pokličem čez 5min. Parkiram pred hišo in mu rečem, da pridem za njim. Smeji se mi. Ker zamujava vseeno izstopi. Spustim 'kljukico', a sama ne izstopim - zaklenem se v avto. Smeji se mi še bolj. Hvala bogu za mraz, ki ga spodi v hišo.

Nu. je v Müllerju. Naročim ji, naj kupi tiste sveče v obliki črk, ki sestavljajo napis "happy birthday" in še ene plastične vilice za vsak slučaj. Medtem pride že M. in prestaviva pladnje iz najinega avta v njen. Njegova mami mi je torto pustila na terasi, da mi ne bi bilo treba po njo hodit v hišo. Ufff... skoraj si lahko oddahnem. Samo še v Zlato Ladjico ga moram spravit, saj je nekaj protestiral, da naj se z M.U. in njenim sama dobim.

Medtem, ko sem si v kopalnici umivala roke, se je v dnevni bil boj za moj mobitel. Pozabila sem ga namreč na vidnem mestu in moj se je hotel dokopati do kakšnega podatka. Namreč cel dal je klicaril brata in svoje kolege, če mu lahko povejo, kaj se dogaja. Prepričan je bil, da bo zadevi prišel do dna. Ko se je polastil mojega mobitela se je njegova mami vrgla nanj, tako da sta oba s kavča padla po tleh. V tem položaju ju najdem in mu vzamem mobitel. On presenečen nad mamino reakcijo, jaz nad nastalo situacijo. Hitro zbrišem kočljive smse, pozabim pa na zadnje klice. In ko se ponovno polasti telefona (tokrat z dovoljenjem), veselo zakliče, da me je dobil! Da zakaj bi drugače klicala njegovega brata in D., njegovega kolega. Pravim, da zato, da bi se zmenili za tarok. K sreči sta se najini zgodbi (tista, kar sem mu jaz rekla, da sva govorila z D. in tista, kar sta onadva govorila) precej poklopli tako, da več, kot da je dvomil ni mogel. Ovrgla sem mu vse "dokaze".

V Trnovskem Zvonu je pozabil na vse skupaj. Na WC-ju (saj sem vendar že spila velike količine tekočine in imam pravico it lulat!) sem diskretno opravila še nekaj klicev in Nu. mi je tja tudi prinesla svečke. Me. in njen G. sta se od nas vesele druščine poslovila. Bila sta tako prepričljiva, da sem ji še sama skoraj verjela, da gresta na obisk. Ura je bila 19:30 in moj namigne, če greva še midva. Ovrnem mu, da se je M.U. po toliko letih v Španiji že navadla njihovega zamujanja in da bo dovolj, če greva od tu 10 min pred 20:00. Vmes skočim še enkrat na WC, da preverim, če so že zbrani in, če lahko prideva. Posloviva se tudi midva, malo pred 20:00. Plačava še svoj del računa. Pri vodnjaku me kliče M.

M.: "Kje sta? Mi smo že vsi nestrpni?"
Jaz: "Tuki pri vodnjaku sva. Prideva iz te/zadnje strani."
M.: "Ok."
Moj: "Sta M.U. in njen že notr?"
Jaz: "Aha."

Vstopiva. Najprej jaz. On za mano. Ko stopim skozi obok v drugi prostor se hitro umaknem na stran.

Vsi:

"Vse najboljše zate,
vse najboljše za te...
...vse najboljše zate!"

PS: Hvala K. in S., M., N., Nu. in vsem ostalim!

Prazna baterija

Z žalostjo ugotavljam, da se vse pogosteje najdem v miselnosti "vse v zadnjem momentu". Torej, da vse pogosteje odlašam stvari do zadnjega momenta. Na to nisem ponosna, o ne. Pravzaprav bi me to prejšnji teden skoraj ugonobilo. Če potegnem črto je moj tedenski izkupiček naslednji: sivo razpoloženje, slabi živci in prekomeren stres. Za povrhu pa (ne)priznanje sama sebi, da sem se sama pahnila v to godljo.

Pisala sem že, da sem mami želela podariti izlet v Benetke ali v Padovo. Dan pred njenim rojstnim dnevom (pravzaprav večer pred njenim rojstnim dnevom) sem se odpravila v City Park, v eno izmed bolj znanih slovenskih turističnih agencij.

Jaz: "Dober večer, rada bi vplačala to (ji kažem v katalog) vaše potovanje v Padovo za to soboto, 15.3."
Gospa za pultom: "Žal je to potovanje odpovedano zaradi premajhnega števila prijavljenih."

Zgrabi me panika. Možgani komaj sledijo toku mojih mislih, obraz se ogrne v rdečico in postane mi vroče. Kaj zdaj? Nimam plana B.

Najprej jo povprašam o izletu v Benetke. Odvrne mi, da imajo zaenkrat premalo prijav za oba termina (na licu mesta izvem še za en termin: za velikonočni ponedeljek) in, da mi težko pove, ali bo kateri od teh dveh terminov dejansko realiziran.

Jaz: "Kaj pa kakšno drugo enodnevno potovanje v približno istem terminskem obdobju?" Teden dni gor ali dol, si mislim.

Izkaže se, da ima še "na pol odprte prijave" za Dunaj in Salzburg, ostala potovanja mi niso terminsko ustrezala, saj so vsa krepko zakorakala že v drugo polovico aprila ali še dlje. Vzamem si čas za premislek in, ko sem že tu, skočim do Interspara. Z vozičkom se prebijam skozi labirinte polic ne da bi zares registrirala s kakšnimi izdelki so napolnjene. Ne morem se skoncentrirati na to kaj bom kuhala, pekla… kaj bom (kot se za dobro gospodinjo spodobi) ponudila gostom na prvi, drugi, tretji zabavi v čast enemu in istemu rojstnemu dnevu. 3oki. V mislih imam le, kaj bom jutri podarila mami. Kmalu ugotovim, da iz današnjega nakupa ne bo nič, pogledam le še za pladnji, tistimi 'aluminijastimi' za enkratno uporabo, a jih žal ne premorejo. (EDIT: Premorejo, premorejo! Samo jaz sem bila takrat tako raztresena, da jih ne bi našla niti, če bi mi v voziček padli!)

"Odločila sem se za potovanje v Salzburg", rečem. Sicer - nisem vam še povedala - imajo tudi za ta izlet premalo prijav, vendar mi je referentka zagotovila, da je do 5.4. še kar nekaj časa in da, bi ta izlet lahko 'splaval'. (EDIT: Ni!!!) V primeru, da se to ne zgodi, ti vrnejo denar oziroma si izbereš drug izlet ali termin. Vplačam in jo popiham proti domu.

Naslednji dan se z mami nisva videli. Če me ubijete, se sedaj ne spomnim kaj je bil temu razlog. Slišiva se pa vsak (včasih tudi večkrat) na dan. V enem izmed pogovorov prejšnjega tedna mi je potožila, da ne ve kaj naj kupi mojemu dragemu. Bolj ko sem ji naštevala možnosti, manj si je bila na jasnem. Zaupala sem ji celo njegove konfekcijske številke. Vključno z določenimi odstopanji, ki se pojavljajo od trgovine do tgovine, od modela do modela. Na koncu sem obupala tudi sama in se ji ponudila, da ji grem jaz kupit darilo. Seveda je bila takoj za. Vendar sem si s tem stavkom nakopala še dodatne tri telefonske klice na dan. "Če sem že kupila darilo", "kdaj ga mislim" ipd. Toliko o tem, če človek želi biti v pomoč. Torej, sem sedaj morala nabaviti dva darila. S tem, da sem že s prvim imela dela čez glavo. Ampak ta mi ni povzročal sivih las. Namreč, če dobiš od "bodoče tašče" pulover + še kaj, je ok. Samo jaz se ne morem sprijazniti z dejstvom, da bi mu podarila kaj za obleči.

Kot bi mignil je bil že petek, petek popoldne. Namreč v sredo in četrtek sem šla po službi še s svojim dragim na teren. Dvakrat do trikratna teden si gre (p)ogledat kak most. Včasih se na službeno pot poda v soboto in takrat grem z njim. Združiva prijetno s koristnim. On pove v kateri konec Slovenije greva, jaz se pa pozanimam kaj si lahko na poti (p)ogledava. Tokrat sem se mu za spremembo pridružila tekom tedna. Sem šla zraven za družbo. Vožnja ti hitreje mine, če imaš ob sebi sogovornika. Domov sva hodila po 20h. Praktično spat, saj tiste tri ure hiro minejo. Predvsem pa si zmatran po 12-urnem delovniku. V petek sem ob spoznanju, da moj list s črno na belo napisanimi zadolžitvami za ta teden sameva in da nisem niti ene obkljukala, obupala in se zaprla vase, v svoj svet. Zavrnila sem povabilo na pijačo, saj nisem bila za med ljudi. Sredi belega dne sem 'švignila' v pižamo in se 'zabubila' v posteljo. Priznam, to je moj način (ne)reševanja težav. Izolacija. Takrat me je bolje pustiti pri miru. Drezanje na lastno odgovornost!

Zato je bila sobota (spet zadnji dan) toliko bolj produktivna. Mami sem dostavila darilo (res šele proti večeru) tako, da se nama je lahko naslednji dan prikazala z darilno vrečko na vratih. Popoldne, ko se je končala gonja za darilom, se je nenačrtovano prevesilo v "babji" večer v dvoje. Sproščeno vzdušje polno smeha. Takoj sem se počutila malo bolj pri močeh, malo bolj pri življenju.

V noči iz sobote na nedeljo sem slabo spala. Pred vrati je bil pomemben dan za vse vpletene. Praznovanje rojstnega dne v družinskem krogu. Moji in njegovi 'na kupu'. Prvič zares. Uradno. Oziroma v sproščenem vzdušju ob kozarčku in prigrizku. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi še zjutraj šla v trgovino. Potrebovala sem še nekaj sestavin za čokoladne tartuffe, kruh in nekaj t.i. dodatkov. Ravno ko sem se odpravljala proti blagajni prejmem klic od prijateljice. Še dobro. Očitno mi je vspodbudila tok misli, kar me se spomni, da sem kljub polni košari pozabila na tiste sestavine, po katere sem prvenstveno prišla. Si bo treba začeti zapisovati stvari!

Pridem domov in slišim dragega, kako me kliče iz spalnice. Se stisnem k njemu in mu voščim. Tako ostaneva ujeta v trenutku. Čez čas vstane, gre v kopalnico, po hodniku do kuhinje in nazaj v spalnico. Spet v kopalnico in nazaj. Umes klepetava. In jaz čakam. Po približno desetih minutah se nameni prižgat računalnik. Iz delovne sobi zaslišim presenečen krik: "Oooo, kakooo lepooo!" Katapultira ga nazaj v spalnico, k meni. Celo stanovanje sem oblepila s post-it listki, z napisi "vse najboljše", "30ka" in "RTM*". In on je "celo večnost" mimo hodil. Ah, ti moški!

Preostanek dneva sem preživela za štedilnikom. Ko je zazvonil zvonec pri vhodnih vratih sem še 'strašila' v predpasniku. Ujeli so se (starši), kot bi bili stari znanci. Vzdušje je bilo od prve minute blagodejno, tako se - v meni skrita drama queen - ni prebudila. Vsaj še za nekaj dni. Konec dober, vse dobro! A kaj, ko še ni konec!

Kaj podariti?

No, pa se je začela sezona lova na darila. Ja, prav ste prebrali. Moj rokovnik je v mesecu marcu povsem 'okrancljan' z razno raznimi zaznamki, kdaj je treba komu voščiti. Če sem čisto iskrena, se je ta manija pričela že februarja.

Začelo se je z najino obletnico, ki jo - mimo grede - še nisva praznovala. Je bila prestavljena zaradi bolezni. Tako sva si na ta dan izkazovala ljubezen s kuhanjem čaja in celodnevnem 'ždenjem' pred TV-jem. Danes sva načela to temo in mislim, da me je jutri pelje ven, na večerjo. Pred tremi dnevi sem 'vrgla uč' na moje skrivališče in je bilo darilo v še nedotaknjenem stanju (beri: pentljica je še na mestu!). Kar se tega tiče, ne pričakujem večjih šokov. Skrivališče se je obneslo tudi v veselem božično-novoletnem času. In takrat je bilo treba skriti večjo količino daril. A kaj se mu kupila? Knjigo. Ne povem katero, mislim pa, da sem zadela v polno.

Na predzadnji dan letošnjega februarja, je praznoval moj oči. Moj oči je zelo skromna 'persona'. Enkrat samkrat sem ga vprašala, kaj si želi za darilo. Ne spomni se, ali je šlo za rojstnodnevno ali za božično darilo. Saj je vseeno. "Ničesar ne potrebujem", "ne zapravljaj denarja zame", "naredi že ta izpit, to bo moje najlepše darilo" ipd. Tako nekako so zveneli njegovi tipični izgovori. Vsakokrat, ko je svoje darilo odvil. Žal. Takrat mi je pa - na moje 'prigovarjanje' naj mi že pove česa si želi - odgovoril: "Kupi mi nekaj, kar si želiš sama… jaz bom nad darilom čisto navdušen in ga izročim tebi. Torej, tvoje darilo meni, bo tvoje darilo tebi". Vam je spodnja čeljust popustila pod silo gravitacije? Meni je tudi.

Lani sta z mami praznovala 'na okroglo': abraham + 10. Skupaj z bratom sva jima podarilo potovanje: '2dneva/1nočitev', v eno izmed evropskih prestolnic. Oči jih je večino 'dal skozi' službeno, tako da sva se z bratom na koncu odločila za tisto, za katero se mi je zdela še najmanjša verjetnost, da je tam že bil. Bratislava. Mami pa ni prav dosti v življenju potovala. Na koncu se je izkazalo, da je že bil v Bratislavi in da, naj grem kar jaz z njo. Nekaj dni je bilo pri nas doma napeto, na koncu sem šla res z mami jaz.

Tako je bil letos prvi in edini pogoj pri izbiri darila zanj ta, da ga ne more odstopiti komu drugemu. In tako sem se na koncu odločila za darilni bon - ki 'nosi' njegovo ime - za masažo.

Za mami od mojega dragega je bilo darilo lažje izbrati. Jah, ženske nismo tako komplicirane. Imam pa manjšo pripombo čez MGL. Glede na to, da imam letos že 10. leto pri njih abonma, bi se lahko reklo, da sem zadovoljna stranka, ne?! Vendar ne morem verjeti, da raznorazne vstopnice ni moč dobiti v verziji 'brez cene' na vidnem mestu, oziroma, da ne zasedejo 1/3 celotne velikosti vstopnice. Res je, da jo lahko s črnim 'alkoholcem' prebarvaš prečrtaš, vendar potem izgled ni več estetski. Jaz sem bila lani nad Kabaret-om navdušena in tudi letošnje ponovitve so bolj kot ne - razprodane.

Na dan '11-M' pa praznuje moja mami. Darilo je že izbrano. Nekako sem se odločila, da 'odprem' novo tradicijo za naju. Potovanje za njen rojstni dan. Se še odločam med izletom v Padovo in izletom v Benetke. Ta dva sta časovno najbolj 'uskladljiva' z datumom njenega rojstnega dneva. Mislim, da bi lahko rekla, da sem uspela tudi 3. 'marčevsko' darilo spraviti po streho.

Zatakne se (milo rečeno) pa, pri četrtem. Namreč, pri rojstnodnevnem darilu mojega dragega. Upam si trditi, da je ves 'rompompom' okoli njega samo zato, ker letos praznuje 30-ko. Ufff… Včeraj sva se pogovarjala o njegovi pogostitvi za sodelavce. Odločila sva se za catering v lastni režiji oziroma za "catering Just Me s.p.". Spomnim se, da sem za bratovo birmo naredila za 5 ta'velikih pladnjev kanapejev in niti dva si nista bila enaka. Od pohvale, da "so tako lepi, da si jih ne upajo niti jesti" sem si 'filala' ego še kak teden. No, da si ne bi kdo mislil, da so bili le lepi. Tudi slastni so bili. Pladnji so se praznili kot za stavo! No, da ne bom čisto zašla.

Ko sva se dogovorila o "službeni zabavi" je tema nanesla še na "zabavo za prijatelje". Pogovor ni ravno stekel. Jaz sem mu dobesedno zabičala, da zabave pri nama doma ne bo. Najprej je presenečeno pogledal in začel ugovarjati v stilu "do letos sem še vedno praznoval", nato je pa najbrž le dojel, da je bolje, da ne sprašuje preveč in da počaka. Na presenečenje. Prav to bi mu rada priredila, surprise party. Da ga nedolžno odpeljem na pijačo, nekam v en (določen) lokal in da ga tam pričakajo vsi (I wish!) njegovi in skupni prijatelji in znanci. Glede na to, da njegov rojstni dan letos 'pade' na nedeljo, ga je možno praznovati en dan prej (in se seveda praznovanje zavleče do njegovega rojstnega dne) ali pa teden dni kasneje. Namreč praznovanja sredi tedna si, kot v študentskih letih, ne moremo več privoščiti. Termin praznovanja moram uskladiti še z darilom št. 3, z darilom moje mami. Namreč tista dva, zgoraj omenjena izleta sovpadata s tema dvema sobotoma. Torej, ju moram uskladiti. Predpostavimo, da sem ta korak že uspešno opravila. Zatika se mi tudi pri izbiri darila. Rada bi, da bi bilo nekaj posebnega.

Ne bi mu rada kupovala puloverjev, denarnic, parfumov. Vse to, je namreč že dobil. Pa tudi priložnosti za darila tega tipa, bo še veliko. Rada bi mu podarila nekaj drugačnega, nekaj izvirnega. V stilu reklame za Mastercard. Nekaj neprecenljivega.

Podarila bi mu "polet z balonom", "skok s padalom", "tečaj potapljanja". A bi bilo to bolj v mojem stilu, kot v njegovem. Podarila bi mu "lov na skriti zaklad", "opazovanje zvezd", "razvajanje v termah". Pa mi ne 'dišijo' romantično navdahnjena darila. Vsaj tokrat ne. Podarila bi mu "predpasnik z ženskimi oblinami", "računalniško miško v obliki čilija", "budilko, ki laja". A imam občutek, da smo ženske tiste, ki padamo na trapasta, neuporabna in kičasta darila. Podarila bi mu "majico z napisom Bear or not Bear", "otpirač, ki šteje količino odprtih pivskih flaš", "pivski vrček - z dvojno steno in prav posebnim gelom - ki ohranja vsebino prijetno hladno". Pa moj dragi ni ravno drinking tipe of guy. Vsaj piva ne.

Če bo šlo tako naprej, bom do njegovega rojstnega dne osivela, vam rečem! Človek si po tem zaželi, da bi imel tistih 229.000 EUR in bi mu podaril osebno voščeno lutko, ki bi jo naredili mojstri iz Madame Tussauds. A kaj, ko se ne bi mogla odločiti, ali naj 'ovekovečijo' njega, ali mene. Tako se človek nagiba k drugi skrajnosti. K darilom, ki ne stanejo (skoraj) nič. Razmišljam o "zlati ribici", ki bi mu izpolnila tri želje, ali pa, o "palčki dobre vile", ki bi mu izpolnila vsako željo v roku 24ih ur. Ahhh…

Še dobro, da je zadnji 'marčevski' rojstni dan čisto na koncu meseca.