I need... Potrebujem čas.

I need... Potrebujem čas. Da si očedim domovanje do zadnjega skritega kotička (odkljukano danes). Moj domek potrebuje osvežitev. Novo sliko. Morda rožo? I need... Potrebujem čas. Da KONČNO pospravim božično novoletno 'okrasje', ki sem ga sicer že odstranila iz njegovega začasnega bivališča, a se je še vedno valjalo na treh različnih koncih. Potrebujem čas. Da ga pospravim v za to namenjene škatle in na vnovično odpiranje počakam nadaljnih 10 mesecev (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da se lotim kupa, ki čaka na likanje. Včasih je bilo le-to moje najljubše gospodinjsko opravilo. Moj čas sprostitve. Sedaj mi ne predstavlja več tak užitek. Še vedno rada likam, vendar to ni več to. Iz prestola so ga izrinila druga - zdaj meni ljubša - opravila. Zdi se, da bom z leti vse manj likala, saj zdaj npr. brisače ne spadajo več v kategorijo "nujno likanje" (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da sem prepustim "lepotnim ritualom". Tako je na stand by-u depiliranje, pedikura, lakiranje nohtov... mogoče bi bil čas, da razmislim kaj naj ukrenem s svojim "naglavnim okrasjem" (odkljukano danes - upam). I need... Potrebujem čas. Da se posvetim svojemu blogu, da ne bodo objave obstajale (in obstale) le v moji glavi. Da se posvetim številnim blogom v zaznamkih. Pri večini sem le tihi opazovalec fotografij, a si lahko predstavljam, da čaka vsaj 200 objav (odkljukano danes - upam). Potrebujem čas. Da razmislim ali naj blogu št. 2 KONČNO vdahnem življenje, ali naj ga z enim klikom odrešim blogerskega životarjenja. I need... Potrebujem čas. Da spet kaj spečem, saj sem si vendar obljubila, da ukrotim piškote! Se pa že spogledujem s pitami. Receptov, ki si jih želim sprobati, je vsak dan več. Sprašujem se, kdo bo vse to pojedel... In, če bom vse to snedla sama, kako bom izgledala ob koncu leta. I need... Potrebujem čas. Da si omislim fotografske urice. Da ovekovečim zimo, zimo belo. Da si pošklocam novo profile picture za na fb. Ta, ki jo imam sedaj, mi namreč že od samega začetka ni preveč všeč. I need time... Potrebujem čas. Da se bom še v letošnji zimi 'šopirila' v svojem diy pletenem šalu. Pa v diy hlačnih nogavicah. Pa... Kar nekaj diy projektov čaka na svoj čas. I need... Potrebujem čas... Da se 'zadekam' v svojo 1,40 posteljo, s pol litre čaja na nočni polički in knjigo v roki. Da bi imela čas za branje več kot le strani in pol. I need time... Potrebujem čas.

Prijateljevanje s posteljo

Ne zmorem več. Sem povsem brez moči. Strašljivo je, kako ti lahko en zob - ki je pravzaprav le zametek zoba - odvzame vso življenjsko energijo. Počutim se, kot neuporabna cunja. Ja, povdarek je na neuporabna. Kar je še huje, kot (le) cunja. V tem trenutko se mi zdi, da bi takoj zamenjala za to, da bi bila (le) cunja. Začelo se je prejšnjo soboto, ko sem dan preživela z glavobolom, ki ga ni pregnalo niti čajčkanje, niti izdatno počivanje in spanje. Tudi prijateljeve "alternativne metode zdravljenja" (beri: orehovec z mlekom), ki so sicer teknile, niso pomagale. Naslednji dan sem ugotovila kam pes taco moli oziroma, da je glavol le najavljal zobobol (smem izbrati prvega?!). Tako sem v ponedeljek šla do svojega zobozdravnika, ki mi je med razbolelo dlesen in zob potisnil antibiotični trakec. Zgodba se je ponovila v torek. V sredo naj bi si sama odstranila trakec in zadeva naj bi bila pozdravljena. Rahlo sem bila skeptična, a recimo, da sem mu zaupala. V sredo in četrtek me sicer ni bolelo, vendar sem dlesen/zob čutila, zaradi česa je v meni naraščal nemir. V noči na petek se je dlesen/zob ponovno razbolela. Ker moj zobozdravnik ob petkih ne dela, sem bila primorana v obisk zdravstvenega doma, kjer so me zelo prijazno in profesionalno sprejeli. Pravzaprav sem bila rahko presenečena. Pozitivno seveda. V soboto se je zgodba ponovila. Bolečina je zaradi rednega čiščenja, uporabe antibiotičnega trakca, mazanja z curasept gelom ter grgranja in spiranja ustne votline z žajbljom, skoraj povsem popustila. Tako sem se danes - v veri, da je zadnjič - odpravila še k dežurni zobozdravnici na Metelkovo. Ta je v meni obudila mladostniški strah pred zobozdravniki, saj bi se z lahkoto zaposlila v kakšni mesariji. Rano mi je odprla, saj še sedaj, po 8-ih urah rahlo krvavim iz nje. Pri "špikanju" čitno ni prav dosti pazila, kam "cilja", saj mi ranila tudi jezik. Ta je poleg pridobljenega mehurčka nabrekel in zato zdaj, tudi težko požiram. Pravzaprav me boli cela leva stran ustne odprtine. V rani mi "kljuva", kar občutim kot zbadanje iglic v malih možganih. Tako kot ostale dni v preteklem tednu, sem tudi današnje popoldne preživela med rjuhami, saj nimam moči za nič drugega, kot za prehranjevanje (kar je prilagojeno trenutnemu stanju) in spanje. Mika me, da bi jutri ostala doma in bi svoj nos pokazala le pri svojem zobozdravniku, ki se me bo zdaj, zaradi pogostosti mojih obiskov menda zapomnil. Resno se sprašujem, ali je možno zaradi zobobola ostati na bolniški ter ali ti jo predpiše zobozdravnik ali splošni zdravnik?

Misija: črna, topla in zadnjica-pokrivajoča

Pred nekaj dnevi je moja TW črna bunda odšla v večna lovišča. Pet let - morda več - sva bili nerazdružljivi tam nekje od oktobra do aprila. Redko katero drugo zimsko vrhnje oblačilo si je izborilo njeno mesto. Ob posebnih priložnostih in v ne-preveč-mrzlih-dneh sem jo zamenjala s tanjšo bundico krajšega kroja ali s plaščem. Tiste dni, ko se alkohol v termometru spusti precej nizko in, ko zaradi različnih vzgibov preživim na prostem večji del dneva, takrat iz omare potegnem svoj najdražji kos oblačila, športno jakno Lowe alpine 2 v 1. Žal ta ni primerna za odhode v službo, ko spodaj oblečem hlače na rob ali krilo ter čevlje s peto. Alkohol v termometru se žal ne spusti pod 0°C le na dela-proste-dni in v tem grmu tiči zajec. Torej, moji TW črni bundi, ki ima ne vem-kolikokrat-zašite luknje v žepih, katere kovinski deli so tekom let izgubili svojo črno barvo in so zasijali v svojem srebrem sijaju, katere šivi so na dveh koncih že popustili, je pred nekaj dnevi odpovedala še zadrga. To, bi najbrž celo zamenjala, če ne bi ta moja TW črna bunda kazala še ostalih znakov staranja in dotrajanosti. Tako sem ji zaželela naj počiva v miru in se podala v lov na novo črno bundo.

Torej - IŠČE SE - bunda črne barve, ki naj bo dovolj topla za ljubljansko zimo, vendar na pogled ne preveč debela, da ne bom izgledala, kot komaj-premikajoči se-stvor, katerega roki bingljata skoraj pravokotno no trup. Naslednja željena lastnost, ki pravzaprav mutira v pogoj je, da mi pokrije vsaj zadnjico oz. še raje vidim, da mi seže do sredine stegen, sploh-krasno-bi-bilo, če bi se mi ustavila tik nad koleni. Da je estetiki mojega očesa zadoščeno mora biti krilo pokrito z vrhnjim oblačilom: od tu kriterij o dolžini. Sedaj napočijo ne-nepomembne finese. Bunda naj ne bi bila prepasana oz. kot se to rado pripeti pri bundah, z elastiko v pasu. Se mi zdi, da tak model paše le ženskam, ali bolje-rečeno-dekletom, brez oblin v spodnjem delu telesa, s konfekcijsko številko XXS. Ne bi se branila kapuce, ki je lahko snemljiva, vendar nujno(!) brez obrobe iz umetnega krzna (s pravim jih najbrž niti ne prodajajo, zato tega ne bom posebej podarjala). Tako, drugih kriterijev za IT bundo nimam (sem skromna, ne?!). Ko sem si jo vizualizirala, da jo lahko kupim na razprodajah - po (vsaj) polovični ceni - sem bila sploh z "nakupom" zadovoljna. A le v moji vizualizaciji! Zataknilo se je že pri prvih treh kriterijih. Torej, da bi bila dovolj topla, črne barve in da bi mi pokrila vsaj zadnjico. Karkoli bundi podobnega (torej, da ne gre za jakno iz tkanine) je bilo v dolžini moje usnjene motoristične jakne, ki se konča tam nekje, kjer se začne pas mojih kavbojk. No go! Ko sem preverjala debelino razpoložljivih bund, sem zgrožena ugotavljala, da si ne zaslužijo pridevnik "zimska". No go! Od barv mi je v spominu ostala le smaragdno zelena in barva fuksije. Priznam, všečni barvi, a ne za/na bundo/i. No go! Ne preveč pri volji, sem oko vrgla še na poudbo plaščev, ki so bili vsi po vrsti debeline mojih zimskih hlač, tako da se z estetiko le-teh niti nisem ukvarjala. Sprašujem se, kdaj za vra*a, naj človek kupuje zimska vrhnja oblačila, če ne pozimi?! Tako, sedaj si v roku meseca dni želim pomladi, da bom na dan lahko privlekla suknjič iz žameta, usnjeno jakno ter nobel punčkasto jakno iz umetnega krzna, ki se zapenja z zavezovanjem pentlje in bo tako mojih vprašanj o tem, kaj obleči čez - konec! I wish!

Kljub neuspešnemu iskanju nove bunde, je moja garderoba bogatejša za nekaj kosov, ki jih sicer ne potrebujem nujno, a so vseeno mojemu očesu prijetni ter moji denarnici prijazni. Tisti, ki se na mojem blogu potikate že dlje časa, veste, kako zelo rada nakupujem na razprodajah. Kljub vsem moji "budget fashion" finančnim ukrepom se čudim, da sem pri včerajšnjem "lovu" ulovila tudi spodnje gležnarje in uhane, pri čemer so uhani tisti-ta-dražji kos.

Ukročeni piškoti

Decembra sem se odločila, da začnem peči še kaj drugega kot mafine in - sem in tja - še kako biskvitno pecivo. Glede na to, da pečem vsak vikend sem se mafinov prenajedla, po drugi strani sem si zaželela preizkusiti še v čem drugem. In december se zdi pravšnji mesec za peko piškotov. Moja prva misija so bili orehovi polžki z mandlji. Kupila sem 40 dag maslenega listnatega testa, ki sem ga na pomokani delovni površini razvaljala, premazala z maslom ter nanj položila zmes naribanih in grobo sesekljanih orehov (10 dag), rozin (3 dag) pomočenih v rum, cimeta in sladkorja (4 dag). Zvitek sem narezala na cca. 2 cm široke rezine, ki sem jih položila na pekač obložen s peki papirjem ter jih pri tem nekoliko sploščila. Na koncu sem jih premazala s stepenim jajcem in jih posula z mandljevimi lističi ter jih pekla 15-20 minut pri 170°C. Opogumljena z uspehom, dvakrat zaporedoma, sem se v tretje lotila zahtevnejšega projekta. Odločila sem se, da spečem piškote za dobrodelni sejem "Božič za vse". Tako sem se, poleg že zgoraj omenjenih polžkov lotila še čokoladnih palčk, ki so bile zelo krhke in najverjetneje pri transportu do Lesc niti ena ni ostala cela; kakavove razpokane piškote, ki sem si jih izbrala zaradi opisa lahke priprave, nisem pa kaj dosti razmišljala, da bodo zaradi 400 g sladkoraja zelo, zelo, zelo sladki; ingverjeve piškotke za katere lahko rečem, da so mi edini uspeli in pence (španski vetrci), ki so kljub izdatnemu sušenju od znotraj ostali precej mehki ter so se tako neprijetno lepili za nebo in zobe. Lotila sem se še Huzarskih krofkov, ki pa so luč sveta ugledali le kot neuspelo testo, ki je bilo tako zelo drobljivo, da se ga ni dalo razvaljati in je romalo v smeti. Tako sem svojo idejo o ličnih vrečkah s sladko vsebino, ki bi jih dolgobradi stric pustil vsem pridnim pod smrečico, opustila. Vendar sem zadnje praznične dni pridno zbirala všečne recepte ter jih pridno prepisovala v svojo kuharsko knjigo... no, na vložne liste, ki jih spravljam v akto z motivi sadja. Nakupila sem moko, sladkor, maslo, jajca... ter danes ponovno zavihala rokave. Sicer me je po peki prvih - dišavnih piškotov ustavilo to, da nisem preverila zalogo peki papirja, ki ga je bilo le za dva pekača, pa vendar... če jih pečeš pri 200°C (kot to piše v recetu), jih zažgeš! Ker imam s tovrstnimi navodili že slabe izkušnje, sem pekla krajši čas od navedenega ter na polovici časa znižala temperaturo, pa kljub temu ni pomagalo. S spodnje strani so bili... črni. Drugo rundo sem že od začetka pekla na nižji temperaturi in so tako dobili bolj rjavo barvo od njihovih črnih dvojčkov, vendar so precej trdi. Vem, da morajo piškoti "odležati" kak dan, tako čakajo v pločevinasti škatli na drugo pokušino. V jezi sem se po tem lotila čiščenja pečice, ki je po letu dni ponovno zasijala v vsem svojem sijaju brez maščob. Ker je "vidljivost" zdaj veliko boljša, bom najbrž pri prihodnji peki tudi prej opazila kakšon barvo prevzemajo piškoti. Ja, odločila sem se, da se jim ne pustim! Letos jih ukrotim!

Blazno resno o nepomembnem

Drage moje bralke, dragi moji bralci,

z žalostjo vam sporočam, da me je po letu in pol zapustil Navdih. Najbolj boleča lekcija te izkušnje je, da se zaveš kaj imaš (oz. kaj si imel) šele, ko to igubiš. Torej, ne gre toliko za to, da nimam časa. Tudi tako zelo ne-dogaja se mi ne, kot to rada velikokrat izpostavljam. Enostavno mi besede ne tečejo. Po drugi strani pišem. Razen izjemoma vsak dan. Tudi do dvomestno število ur. Svojo D. Finally. Morda v tem grmu tiči zajec. Morda tam iztrošim svoj besedni zaklad. Enostavno ne sfolgam dveh belih bojnih polj hkrati. Najbrž mi ni treba povdariti, da je danes tisto drugo bojno polje (beri: D) ostalo prazno. Zasluženo. Ali pa iz principa. Kdo bi vedel.

Kaj sem hotela povedati? Aha... Poleg tega, da veliko pišem, tudi veliko berem. Na mojem bralnem repertoarju je literatura s področja marketinga, književnosti (?, literarne teorije?... temu bi komot rekla 'šolska literatura'), zdrave prehrane, medsebojnih odnosov in... ob postelji je - na počasno napredovanje skozi strani obsojena - tudi Brida. Ravno sedaj me je, ob iskanju povezave do dotične knjige, iz nevednosti izstrelilo dejstvo, da sem v mesecu aprilu zamudila Dnevnikovo ponudbo za nakup Coelhovih knjig. Najverjetneje po cenovno dostopnejših številkah. Ahhh, ja. Po toči zvoniti je (žal) prepozno. Če vam pa kdaj v prihodnosti na uho pride novica o kakšnem ugodnem nakupu njegovih knjig, vas ponižno naprošam, da me pocukate za rokav. Vsekakor - tako ali drugače - bom nekoč imela doma njegovo zbirko knjig. In Brida je zadnja še neprebrana od teh , ki so prevedene v slovenščino. Spet sem zašla. Kljub podaljšanemu roku dvomim, da se bom pri Bridi in Mrhah pravočasno prebila do konca. Sicer je pa v zadnjem letu moj najpogosteje zastopani nebodigatreba izdatek ravno za zamudnine v vseh treh knjižnicah v katere sem včlanjena. Povsem druga zgodba je kar se tiče bolj strokovne literature. To konzumiram v kilah! Dvakrat na teden se s starim šolskim nahrbtnikom sprehodim do knjižnice in vsakič vrnem in vzamem tak kup knjig, da si knjižničarke najbrž mislijo, da z njimi le kvihtam! In vsak tak kup mi prinese cca. 5-7 novih strani na tistem drugem bojnem polju o katerem sem pisala zgoraj. Polje z oznako D. V tednu, ki prihaja me čaka pomebna bitka. Držite pesti!!! Možno je, da bo trajala tudi dlje, kot je zapisano v bojnem načrtu. Ko osvojim to bitko, sem že skoraj na konju. Recimo. Od oka.

Kaj še počnem? Poigravam se s fotografijami. Jih urejam. Jih režem in lepim v kolaže. Jim dodajam sence in jemljem moteče barve. Postajam odvisnik od www.picnik.com. Sicer sem do sedaj odkrila le vrh ledene gore od tega kaj vse ta spletna stran ponuja, a me je že povsem zasvojilo. Za kaj več za zdaj ni časa. V zagovor podajam dejstvo, da sem se za potrebe urejanja prelevila v fotomodel. S fotoaparatom nikdar nisva bila dobra prijatelja in sva svoj odnos ohranjala na distanci. V primerih, ko to ni bilo izvedljivo, sva kaj hitro izrazila nejevoljo, nestrinjanje, nezainteresiranost. Pa še kakšnen ne bi se našel. Sedaj se pred ogledalo z veseljem postavim tudi v (novih) kopalkah. Sicer z določenim namenom, ampak ne bodimo malenkostni. Posvetimo se urejanju. Torej, kljub temu, da se na odstanjevanje celulita in odvzemanju cm-ov okoli stegen ne spoznam in si tudi številko košarice ne znam povečati, sem s končnim rezultatom zadovoljna. Sploh, ker je namen dosežen! Poigravanje s svetlobo in umetno dodana zagorelost delata čudeže! Tudi na reklami za zobno pasto bi se lahko pojavila. V preteklosti sem poiskusila prav vse zobne paste z whitening efektom, kupila sem si celo nek prašek namenjen kadilcem in strastnim pivcem kave, a brez večjega efekta. Sedaj se smejem na vsa usta. Paziti moram le, da me ne zanese pri beljenju zob ter s tem dosežem nasprotni neestetski bling-bling efekt preveč belih zob.

Kot sem že omenila, sem si danes vzela day off pri projektu D. Ker danes praznujem. No, pravzaprav sem (preparty imela) že včeraj, tako je danes že second day off. In to je že lenoba. Ampak paše. Še pa še, še paše, še pa še. Ahhh, ja. Človek se brezdelja (pre)hitro navadi. Dasiravno brez dela dolgo ne zdržim. Spet sem zašla. Želela sem reči, da smo se dobile babe (kadar to besedo izgovorim/zapišem jaz ni nikdar in nikoli izgovorejna/zapisana v negativnem pomenu) - pet nas je bilo - torej vse tiste, ki nis(m)o na dopustu in/ali noseče. Jap, to je prekletstvo nas ta'poletnih, ko so vsi povsod drugje, le doma ne. Nosečke in doječe mamice se pa tovrstnih zabav ne udeležujejo. Enega kričača smo že dočakali, dva sta še na poti. Jap, naslednje leto, ko bom začela pisati trojko na začetku, bo treba misliti še na otroško varstvo.

Morda bo najbolje, da si naslednje leto v tem terminu še sama omislim dopust. Letos je ta - tako ali tako - posvečen študiju. Je moje žrtveno jagnje. V trenutkih slabosti se zdi, mi bo od sedaj v pomoč nadomestilo za dopustniške užitke... edini problem je, da imam tuš in ne - kad! No, bom pa tuširanje v kopalkah večkrat ponovila! Kot zakleto imam ravno letos prenovljeno plažno garderobo - tri pare kopalk, torbo, japonke in 'pajac' za npr. na sladoled. V kopalkah prehodim le relacijo brisača - morje in nazaj, v vseh ostalih primerih nase navlačem nekaj več metrskega blaga. Hmmm...

Hmmmmmm... Hmmm... Hmmmmhmmmm...

Če vsak dan podaljšam pisanje za eno uro (in zraven prištejem še kakšno uro za Mr. Murphy-ja), si lahko čez 14 dni privoščim dan na morju!! Jeeej! Me že ni več. Delo vabi, zabava čaka! Vam pošljem razglednico!!

Narobe

Včasih se sprašujem, kaj je narobe z mano. Zdi se, kot da sem ujeta v napačnem času, napačnem telesu, napačnem življenju. Verjamem, da imamo vsi določene predstave o tem kdo smo in o tem kam smo namenjeni. In verjamem, da s tem ni nič narobe. Dokler... Dokler te predstave ne sovpadajo z realnostjo. Prav tako sem mnenja, da določena odstopanja so in tudi morajo biti. Zakaj? Zato, da si lahko postavljamo cilje h katerim potem stremimo. Vendar, ko imaš pred seboj dve sliki in ena predstavlja tvoje predstave o tvojem življenju, druga pa tvoje videnje, dojemanje in občutenje tvojega življenja ter ko moraš med njima poiskati podobnosti (in ne razlike, kot pri tistih risbah v križankah) in ti ta naloga predstavlja prevelik izziv, takrat mora biti nekaj zelo narobe. Je narobe, ker živim drugačno življenje od večine populacije 'malo pod 30'? Je narobe, da imam drugačne želje in hrepenenja od določenih posameznikov s katerimi se prebijam skozi svoj vsakdan? Od vsega tehtanja, kaj je prav in kaj ne, niti ne vem več kaj je pristno in kaj ponarejeno. Kaj sem jaz in kaj predstavlja mojo kopijo izoblikovano po željah in pričakovanjih drugih. Vem le, da je nekaj zelo narobe. Eboran.

Nakup dneva

To obleko sem zagledala, probala in kupila v pičlih 20-ih minutah. Med časom namenjenem zbiranju energije za uspešno nadaljevanje službenih obveznosti ali - domače povedano - med malico. I'm proud! Prsni del, bi lahko bil za številko manjši, vendar, če se držim vzravnano, there shouldn't be a problem!

Povsem sem zaljubljena v to bleščečo obrobo, ki se nadaljuje v naramnicah. Usoda jo hotela, da imam doma torbico pošito z enakimi bleščicami.

Za nakup sem odštela dva kovančka več kot 50 EUR. Se sliši preveč lepo?! Imate prav. Ti idelani čevlji za zraven, z nabolj odbito peto, kar sem jih videla oz. bolje rečeno - imela, so se doma izkazali za premajhne. Kot eni izmed Pepelkinih polsester se mi peta posmehuje v ogledalu. Sprobala sem vse čevlje s peto, ki jih premorem, tudi tiste, ki k obleki očitno ne pašejo, a nisem našla nič primernega. Jutri - po službi - grem v lov za novimi. Držite pesti!

Nateg tedna

Kaj se zgodi, ko nič hudega sluteče "šaltaš" med programi? Kaj se zgodi, ko zamudiš uvodnik oz. prvih nekaj minut filma? Kaj se zgodi, ko ti ob hrvaškem prevodu naslova filma ne "posveti"? Kaj se zgodi, ko tvoj dragi z nedolžnim izrazom na obrazu prosi, če lahko še malo pustiš na tem programu, saj se mu zdi ta film zanimiv (čeprav ve, da ta film ne želiš gledati in ga je sam gledal že več kot enkrat!!!)? Nateg tedna! Ne poznam (oz. nisem poznala) zgodbo Gospodarja prstanov, očitno pa imam dobro oko za igralce. Po nekaj minutah dragemu omenim ali ni Elijah Wood igral v tem filmu, a mi odvrne, da se ne spomni. Z vsakim (novim) likom mu dopovedujem, da se mi zdi, da so v tem filmu isti igralci kot v Gospodarju prstanov. Čez nekaj časa mi odvrne, da mu je znan le lik Tom-a. Minute minevajo in ostajava (oz. ostajam!) zatopljena v zgodbo. Čez čas je Frodo Baggings (v bitki) ranjen in Viggo Mortensen alias Aragorn mu priskrbi vilinsko pomoč. Takrat dragemu prišepnem "zdej pa naj bo vilinka Liv Tyler". Kako sem pogledala, ko se je prikazala v prizoru, in ob tem pozabila zapreti usta! In on? Hladen kot špricer mi pove, da ja, saj gledava ta film! Pretental me je, ker se na njegovo prigovarjanje nisem odzvala. In ja, je imel prav, film je zakon. Komaj čakam na drugi del. Upam, da bo jutri zvečer čas! Kako dolgo traja film do tega prizora, ne vem. Ljubitelji tega filma najbrž veste. In to dejstvo potrjuje, da niso le blondinke blont. V tem tednu imam v planu obisk frizerja, mogoče bi si morala omislit svetlejši odtenek barve las!

Delete

Držite tipkovnico stran od mene!

Edino tipko, ki jo (trenutno) poznam (in si jo želim uporabiti) je

d-e-l-e-t-e!

JezA

Jezna sem! Zelo jezna! Jezi me, ko na stvari nimam vpliva (ali pa se tako zdi). Res je, zadnjo objavo sem večkrat popravljala. Jezilo me je, da med zadnjo vrstico s tekstom in sliko ni presledka. Ja, jaz sem ga naredila. Tudi predogled ga je zaznal. Vendar... vendar, ko sem post objavila, je presledek skrivnostno izginil. To sem tekom dneva (koliko sem bila za računalnikom) poskušala odpraviti. Vsak poiskus se je klaverno končal. No, pozno zvečer sem uspela. Ko sem menjala še sliko, v barvno različico (če bi se tej razliki lahko tako reklo) se je željeni presledek le prikazal na ekranu. Vendar, nisem uspela popraviti prevelikih (dvojnih) presledkov med vrsticami! No, to, da sem jaz vtipkala le enojne, mi najbrž ni potrebno povdarjati. Opazila sem, da so tudi ostale objave na prvi strani nekam sumljivo razpotegnjene. Oči so mi od napornega dne že lezle skupaj, tako da je urejanje objav moralo počakati do danes! Še dobro, da nisem preverila kako je s starejšimi objavami, saj drugače ne bi mogla zaspati. Res je, kar pravijo. Če ne veš, ne boli! Objave, kjer sem tekst poravnala s sliko (npr. Čas za odgovore, Nazaj k osnovam) sedaj tako bodejo v oči, da glava boli! In, ko želim objavo urediti, v delovni tabli izgleda vse tako, kot je treba. Torej, kako lahko to popravim?! AaaaAAAAAaaaaAAaaa...

When angry count to four; when very angry swear.

(Mark Twain)

IIIIiiiiIIiii & AaaaAAaa

IIIIiiiiIIiii:

moj novi pas, kupljen za 1€. Kdo pravi, da se za ta denar še kava ne dobi?!

&

AaaaAAaa:

moj blog je (končno) objavljen na Blogresu! NOT! Ime bloga je res Bedtime stories, vendar je URL http://bedtimestoriestime.blogspot.com. Hmmm... Ni nihče opazil, da ta blog ni aktiven že od leta 2002?!

Sem ZATO ženska?!

Tisti dnevi. Ne, nimam v mislih tistih dni v mesecu. Govorim o dnevih, ki se pojavijo nepovabljeni in nezaželjeni. Govorim o dnevih, ko se v meni naselijo precej neznani občutki. Govorim o dnevih, ki so kljub soncu temačni, sivi in megleni. Govorim o dnevih, ko mi ni nič prav. Govorim o dnevih, ko se v meni naseli tesnoba. Govorim o dnevih, ko se počutim čisto majhna in nebogljena. Govorim o dnevih, ko bi kričala na ves glas, razbijala kozarce in trgala liste iz knjig. Govorim o dnevih, ko se ne prepoznam... ko v ogledalu vidim meni neznani odsev.

Kdo je oseba, ki mi stoji nasproti?
Kdo je oseba, ki tako mrko gleda?
Kdo je oseba, ki prizadane meni ljube ljudi?

Najprej nenamerno, nato pa ji reakcija iz druge strani vzbudi krvoločni nagon in izreka besede, ki se zarivajo v meso, kot puščica. Vsaka naslednja ji krči obrazne mišice in megli pogled. Stekel pogled in okamenele mišice ji dajejo podobo pošasti iz grozljivke. Druga stran se zgrudi od bolečine, žalosti in razočaranja. Namesto, da bi jo prevzel zmagoslavni delirij, se ji pogled zbistri in mišice sprostijo. Zave se posledic svojega zamaknjenega stanja. Pred seboj zagleda ruševine, ki ga je za seboj pustil potresni sunek. Vihar, ki divja le kratek čas, za seboj pusti posledice, ki se jih odpravlja dolgo, dolgo. Grenak priokus lahko ostane za vedno.

Tablete vs. Sirup

Odločila sem se, da vam razkrijem še en del svoje temne plati. Namreč mojo (ne)zmožnost požiranja tablet. K sreči v življenju nisem bila prav pogosto bolna in sem večino svojega "bolniškega" staža oddelala že v vrtcu oz. v začetku osnovne šole. Takrat sem vojno virusom napovedala v obliki raznobarvnih sirupov. V spominu mi je predvsem ostal sirup roza barve. Do danes sem zmotno mislila, da je bil to Ospen. Čez čas so bitke postale krvoločneješe in izgube so bile tudi na moji strani. Boriti sem se morala sama s seboj, da sem lahko tekmovala proti virusom. Vse se je začelo takrat, ko mi je zdravnica prvič predpisala tablete. Nič posebnega, pravite? Tudi meni se ni zdelo, dokler, že ob prvi, nisem izgubila bitko. Najbrž, če niste take sorte, kot sem sama, težko razumete kakšno neznosno muko mi predstavlja požiranje tablet. Povem vam, da bi zame lahko bilo prisilno požiranje tablet predmet ustrahovanja oziroma učinkovita mučilna metoda, and I mean it!

Če vse skupaj povzamem, mi na pol stopljeno tableto uspe pogolniti v n-tem poiskusu ob abnormalni količini (že) popite tekočine. Temu dodajte še prebledel obraz, solzne oči in siljenje na bruhanje (zaradi prej omenjene količine popite tekočine) in si lahko dokaj natančno vizualizarate mojo podobo ob tem početju. Še sreča, da res redko zbolim! Sčasoma sem se "zdresirala" do te mere, da sem uspela pogoltniti tableto Lecadola v manj kot 5-ih poiskusih. In prevzel me je občutek zmagoslavja.

Včeraj je kazalo slabo, danes sem doživela misijo nemogoče. Torej, kot sem že rekla, sem bila včeraj pri zdravnici, tako sem dobila antibiotike, natančneje Ospen. Deset dni, po eno tableto na 8 ur. Torej, znaša skupno število zaužitih tablet, 30 tablet. Že sama misel na to mi sproži neprijetne občutke. Ko pridem domov si pogledam velikost le-teh. Cmok v grlu. V navodilu sicer preberem, da lahko tableto pred zaužitjem razpolovim. Lažni občutek olajšanja. Z nestrpnostjo pričakujem 11. uro zvečer, vmes za krajši čas celo zaspim. Napoči trenutek resnice. Skupni čas poiskušanja: cca. 30 minut. Zaužita količina popite tekočine: cca. 1/2 litra. Splošno počutje: olajšanje (predvsem zato, ker se mi je vmes zaletelo in sem se za las izmuznila dušitvi). Vidni znaki: polita pižama. Preden sem zaspala, sem morala še dvakrat na malo potrebo. Zjutraj se je ponovila ista zgodba. Pravzaprav v malce hujši obliki. Skupni čas poiskušanja: cca. 40 minut. Zaužita količina popite tekočine: cca. 1 liter. Splošno počutje: "bruhala bom!". Vidni znaki: popita le polovica tablete. V slabi uri sem bila petkrat na mali potrebi.

Vendar, dogajajo se čudeži! Nikdar nisem verjela v pomen vez. Morda zato, ker jih (do sedaj) nisem imela. Vendar tokrat, brez njih ne bi preživela. Dobila sem recept za Ospen v sirupu. To mi pomeni več, kot glavni dobitek na lotu! Popoldne sem zaužila 2 žlici rumenega sirupa (ja, ni roza) in se ne obremenjujem z 11. uro zvečer. Niti z jutrišnjim dnem. Še manj z dnevom, ki mu sledi. Hvala, hvala, hvala!

"Zdrava kot dren"

Ne dolgo tega naj bi spisala motivacijsko pismo (ja, prav ste prebrali naj bi, ker ga na koncu nisem, a to je že druga zgodba), ki mi je dalo misliti. Misliti o sebi. Zamislila sem si namreč, da bi ga oblikovala v obliki seznama. Po alinejah - oziroma raje s številkami od 1 do 10 - naj bi se opisala. V tekst od 1 do 10 naj bi strnila misli, ki me opisujejo in me delajo drugačno od drugih. Saj pravim, dlje od tu nisem prišla.

A kljub vsemu, se mi zadnje dni, od časa do časa, v misli prikrade kakšna "drobtinica", ki me opisuje. Ta ali ona omembe (ne)vredna (ne)pomebnost. Še ne dolgo tega sem se pred vesoljnim stvarstvom hvalila, kako nikdar ne zbolim. Kako sem "zdrava kot dren".

Nazadnje sem bila zares bolna v 3. letniku srednje šole. Spominjam se, da sem v tistem času hodila na priprave za maturo iz angleškega jezika. Tečaj smo imeli dvakrat na teden po dve šolski uri in to ob najbolj nemogočem časovnem terminu. Ob sredah zvečer ob pol 20h (to je še šlo) in ob sobotah zjutraj ob pol 8h (jaaa, prav ste prebrali!). Tisto soboto sem stežka vstala (no, če sem iskrena, to ni bila nobena izjema) in komaj dočakala konec predavanja. Pot domov mi je delovala 2x daljša, kot ponavadi. Ko sem prišla domov sem kljub glavobolu ustrajala za mizo in delala domačo nalogo. Nakar nisem (z)mogla več. Mami sem rekla, da grem "eno rundo odspat", ker me boli glava. Ta stavek sem uporabljala dovolj pogosto, da pri mami takrat (še) nisem vzbujala sumljivih občutkov. Minila je ena ura, dve, tri... Napočil je čas kosila in jaz sem še vedno spala. Iz sanj me je predramil oči, s prošnjo, naj grem jest. Pogledal mi je v oči in rekel, da imam v vročino. Z zadnjimi močmi sem se borila in ga prepričevala v nasprotno. Ni se pustil. Termometer je pokazal 39,6°. Tako sem se tudi sama sprijaznila z dejstvom, da bom v postelji ostala še nekaj časa. Dokler ne prebolim gripo.

V zadnjem letu sem kar nekajkrat obležala za dan dva. Dovolj je bil le lekadol in "doza" spanja, da sem se napolnila z energijo in zdravjem. Vendar se mi je to dogajalo pogosteje, kot sem bila navajena. Pogosteje, kot sem pričakovala. Prvič se mi je zgodilo po treh zaporednih dneh žuranja in moj imunski sistem je klecnil. Je možno, da se moja žurerska faza počasi poslavlja? Da sem za to že prestara? Drugič se mi je zgodilo zaradi stresa. Bil je mesec september. Hodila sem v dve službi. V eni sem se uvajala in obetala se mi je redna zaposlitev. V drugi sem lovila še zadnje dni s študentsko napotnico. Mešanica pomanjkanja spanja in neredno prehranjevanje me je položila v posteljo. Tretjič sem kot "medicinska sestra" svojemu dragemu s tabletami Tamiflu v kali zatrla viruse. Vendar sem bila tudi sama precej slabotna in sem na prvi pogled tudi sama delovala bolno. A sem bila bolje "ohranjena" kot on.

Tokrat se je bolezen prikradla potuhnjeno in pred prazniki (packa!). Po službi sem se komaj privlekla do doma, skuhala kosilo (ali pa tudi ne) in odšla v posteljo spat. Po 3-4 urah sem vstala, bila pokonci 2-3 ure in zopet odšla v posteljo. Tako je bilo iz dneva v dan. V četrtek, 1. maja, sem se počutila malo bolje in zbirala moči za morje. V petek sem ugotovila, da imam toliko moči, da se odpravim ven iz stanovanja in da mi bosta sonce in svež morski zrak gotovo pomagala. Na morju se je ponovila ista zgodba. Vsak sprehod je bil zame prevelik napor. Tako sem vikend preživela na ležalniku in s knjigo v roki (v dveh dneh sem prebrala 470 strani). Včeraj me je grlo že tako bolelo, da sem komaj požirala. Po krajšem pregovarjanju z mojim sem se le odpravila k zdravniku. Diagnoza: angina. Stanje: na bolniški.

Singin' in the rain

Dežne kaplje v meni ne vzbujajo prijetnih občutkov. Ne zasrbijo me pete, v želji, da bi raziskala še neodkrte luže. No "singin' in the rain" for me! Spomnim se, da sem kot majhna deklicala oboževala dež. Takrat sem, kot Gene Kelly "poplesavala" v svojih rdečih 'pikapolonica' gumijastih čevljih. Pravzaprav, če sem čisto iskrena, sem le "štela" luže. Morala sem skočit v vsako! Bolj kot je "pljusknilo", bolj je bilo veselo! Tako je bilo takrat. Sedaj "poplesavam" med lužami oz. se trudim obdržati svoje usnjene salonarje čim bolj suhe. Kar mi ne ratuje najbolje. Mogoče je čas, da si omislim nove gumijaste škornje in se brezskrbno prepustim otroku v sebi! In si zažvižgam znano melodijo:

Doo-dloo-doo-doo-doo
Doo-dloo-doo-doo-doo-doo
Doo-dloo-doo-doo-doo-doo
Doo-dloo-doo-doo-doo-doo...

Dancin' in the rain
Dee-ah dee-ah dee-ah
Dee-ah dee-ah dee-ah
I'm happy again!
I'm singin' and dancin' in the rain!

Kateri vzorec je vam všečen?

Pika na i

Spodobi se, da zaključim svojo zgodbo. Veliki 'marčevski' dogodek je zaključen. Hvala bogu, uspešno! Na trenutke je bilo naporno, vendar je bil na koncu ves trud poplačan. Marsikaj sem se naučila o sebi (I'm a born liar... oz. jaz temu pravim, da imam igralske sposobnosti, moj pa pravi, da bi šla lahko v politiko) ter odkrila novo strast (odprla bom slaščičarno s svojim tortami)!

Dva dneva pred dnevom D so se začele priprave. Tako sem najprej poklicala vse, ki mi svojo udeležbo na zabavi še niso potrdili. Malo me je skrbelo njih število, a se je izkazalo, da jih večina pride, samo so me nameravali poklicati naslednji dan, jim je ušlo iz spomina ali pa so sklepali, da se itak razume, da pridejo. Toliko o tem, če izrecno prosiš, da ti do tega in tega dne potrdijo svojo udeležbo. Sprašujem se, če bom mogla teden dni pred svojo poroko klicati ljudi in preverjati, ali se planirano število gostov ujema z realnim? Just a joke.

Trije povabljenci se žal zaradi prazničnega vikenda rojstnodnevne zabave niso mogli udeležiti. Štejem si v čast, da so se tudi Primorci odzvali povabilu. Tudi moj tega ni pričakoval. No, to mi je seveda pravil po zabavi. Namreč, v Ljubljano jih ravno ne vleče. In lani je zato moj dvakrat praznoval. Enkrat tu, z 'domačini' in enkrat na Obali. 1:0 zame. Tako, seznam je bil narejen.

V petek zvečer naj bi se dobila na pijači z 'londončanko' T., ki je prišla domov za velikonočne praznike. Za dan in - približno tudi - za uro sva bili že dogovorjeni, a sem ji vseeno že iz službe poslala sms. Tako sem imela za svoje skrivnostne podvige le nekaj popoldanskih ur časa. V najboljši veri sem imela namen zaključiti s službo malo prej in dokler se moj ne vrne doma speči torto. Klicala sem ga, če misli kaj 'potegniti' v službi in če si lahko sposodim avto. Ja, saj če bi imela ključe, prometno in kartico njihovega službenega parkirišča, ne bi nič spraševala. Tako so se name zgrnila temni oblaki suma. Namreč, če reeeeeeees ni nujno se voznikovega sedeža niti ne dotaknem. Raje sedim zraven, na sovoznikovem. Najbrž le zato, ker je bil v službi (in po možnosti ne sam v pisarni) mu je moj odgovor "grem mal v BTC, po štacunah" zadostoval. In sem šla. V City Park. V Interspar. (> to ni reklamno sporočilo!)

Ko sem se s polnim vozičkom približevala blagajni me kliče moj.

Moj: "A boš še dolg?"

Jaz: "Ne, zakaj?!" (se mi je že svitalo)

Moj: "Jst tud nam več dolg, dej me prid iskat" (neeeeeeeeeeeee...)

In so šli. Moji načrti v franže. Ko sva se peljala proti domu se je zmrdoval, saj je bil prepričan, da sem šla po stvari za njegovo rojstnodnevno zabavo (a so bile vrečke izven njegovega vidnega polja). Jaz sem mu pa nedolžno zatrjevala, da ne, in naj si že izbije iz glave, da mu jo pripravljam, ker mu jo ne. In pika. Čeprav bi se tudi jaz v drugačnih okoliščinah čudila vremenu (sneg za veliko noč), je bilo zame kot naročeno. Namreč zaradi nizkih temperatur sem prtljažnik lahko uporobila kot alternativo hladilniku. Tudi 'od zgoraj' se prispevali svoj delež pri organizaciji zabave presenečenja, ja.

Ko je ura odbila 19 in o T. ni bilo ne duha ne sluha, sem pomislila kaj ko bi šla k M. spečt torto. V trenutku mi s klicem odgovori na sms, da sicer z veseljem, a jim žal pečica ne dela. Kaj zdaj?

1. lahko grem k mojim ali njegovim domov s prošnjo: "si lahko v naslednji uri sposodim kuhinjo"
2. ali se zbudim sredi noči (okoli 1-2h) in se zaprem v kuhinjo.

Dilema. Odločim se za drugo možnost.

Me kliče K. = "Jamie v krilu" (vsakič, ko se mi zahoče, da bi pekla , jo pokličem in mi zaupa kak svoj res simple recept), če sem že spekla torto??? Da ji še nisem poročala o svoji (ne)uspešnosti (ja, K. se je vsaj toliko žrla, kot sem se sama). Pojamram ji, da je ideja o prostem popoldnevu padla v vodo in da imam sedaj namen pečt ponoči. In potem mi je sekira padla v med. Tako sem šla k njej, v njeno novo kuhinjo! Ko sem povedala svojemu, da grem h K. na obisk mi je - ne da bi odmaknil pogled z monitorja - navrgel "pa kej dobrga mi spečta"?!?!?! A mi na čelu piše?!

Večer je hitro minil, v dobri družbi K. in njenega S., ob peki kakavovega biskvita in ob pregledovanju fotografij raznoraznih tort (Lipoglavski gozdiček, delfin, želvak, rdeč Ferrari...). Ko sem se vrnila domov, me je moj čakal že na vratih. Z obrazom otroka, ki pričakuje rojstnodnevno torto. Prav žal mi ga je bilo, ko mu je nasmešek izginil iz obraza, ko sem se prikazala praznih rok. Kljub temu, da mi je prebrskal torbo in našel 'peki papir' sem ga uspela prepričati, da nisva pekli. In, ko sem mu to "očitala" 2 dneva kasneje, se je branil, da je itak vedel, da ne nosim 'peki papir' s seboj iz čistega zadovoljstva. Tisti večer ni deloval tako.

Sledila je užaljenost. Prepričeval me je, da ve, da mu naslednji dan pripravljam žurko. In, če mu jo ne, da mi zameri. Ker mu nisem pustila, da bi jo sam organiziral. Da je vsako leto praznoval, letos - ko bo 30, pa prvič ne bo. Zaradi mene. Najtežja stran priprav je bilo ravno prepričevanje v nasprotno. Odigrala sem lih hladne ženske. Da mi je žal, če je pričakoval zabavo, ki je ni. Da mi je žal, ker ne bo praznoval. Da nisem vedela, da mu to toliko pomeni. Da se mu bom probala kako drugače oddolžiti. Ipd.

Po naporni noči sem zjutraj vstala pred 9:00. Šla sem h K. dokončati torto. Pred nama je bil dolgotrajnejši, a zanimivejši del. Okraševanje torte. Najprej sva jo 'nafilale' s čokoladno kremo in višnjami iz kompota. Okrasili sva jo s čokoladnimi mrvicami, višnjami in ornamenti vrisanimi z vilicami. Po torti so bili na vrsti obloženi kruhki. Naredili sva jih za 4 pladnje in niti dva si nista bila enaka (vsaj jaz se s tem tolažim, saj so nama vzeli kar precej časa). Res pa je, da so bili precej unikatni, predvsem tisti od K..

Ob pogledu na uro in ugotovitvi, da se bliža čas kosila (pogled pred sebe pa je obetal še kar nekaj dela), me je zmrazilo. Pomenilo je namreč, da me čaka nova mera izgovorov in izmišljotin.

K.: "Te ne bo nč klical zarad kosila?"
Jaz: "Bo ja, lohk pričakujeva klic v kratkem."

In res, čez nekaj minut mi je zazvonil telefon. Sicer sem večji del dopoldneva preživela na telefonu. Usklajevanje in organizacija terjata svoj davek.

Na poti domov razmišljam, kaj naj mu povem, da bo zadosti neumno, da bo mogoče verjel, kaj sem počela celo dopoldne in del popoldneva, skoraj do 16h. Zaradi česa nisem prišla domov skuhat kosilo, ampak sem ga poslala ven jest oz. natančneje, k mami/babici. Spotoma sem se ustavila še pri njegovih doma (saj sva bila tja namenena kasneje tekom dneva) in jim pustila torto. Prtljažnik je bil namreč napolnjen s pladnji, torta pa je zasedala mesto na sovoznikovem sedežu.

Pridem domov ter mu v eni sapi povem, da se nama mudi k njegovim, da naju je njegova mami povabila na pirhe. Da smo potem z Nu. & co. zmenjeni v Trnovskem Zvonu, potem zvečer pa še z M.U. na pijači v Zlati Ladjici. To zadnje seveda ni res. Z M.U. sva bila zmenjena že v četrtek, da pride k nama zvečer oz. da prideta. M.U. je namreč v Slovenijo pripeljala še su novio. Svojega fanta. Da mu razkaže Slovenijo. In v četrtek sta bila od celodnevnega pohajkovanja preveč utrujena za druženje, kasneje pa žal za to ni bilo več časa. Hasta la proxima, M.U.!

Temu sledi moj no.1 neumen izgovor, kje sem bila in kaj sem počela. Bila sem pri M. in se napila. Se delam, da mi je vse smešno in podležem napadom smeha (na koncu bi še sama sebi verjela). Čez čas se mu prižge žarnica: "Pa saj si vozila, ne moreš pit zraven, boš zgubila vozniško". Obstanem. Dobil me je. Moram slediti svoji zgodbi, drugače se bom preveč zapletla. "Vem ja, samo takrat pač nisem razmišljala. Saj veš kakšni sva, ko sva skupaj. Odklop!". Stojim v kopalnici, on sloni na vratih. Vidno razburjen. Sledi pridiga, da tako neodgovornega dejanja od mene ni pričakoval. Ok, vse lepo in prav, samo da mi verjame. Ker mu je misli treba usmeriti drugam, se začnem slačiti pred njim. "Grem pod tuš. Pejt se oblečt, se nama mudi" in smuknem v tuš kabino. Uspelo mi je! 2:0 zame.

Med vožnjo k njegovim me kličeta Nu. in M., obe prosim, če ju lahko pokličem čez 5min. Parkiram pred hišo in mu rečem, da pridem za njim. Smeji se mi. Ker zamujava vseeno izstopi. Spustim 'kljukico', a sama ne izstopim - zaklenem se v avto. Smeji se mi še bolj. Hvala bogu za mraz, ki ga spodi v hišo.

Nu. je v Müllerju. Naročim ji, naj kupi tiste sveče v obliki črk, ki sestavljajo napis "happy birthday" in še ene plastične vilice za vsak slučaj. Medtem pride že M. in prestaviva pladnje iz najinega avta v njen. Njegova mami mi je torto pustila na terasi, da mi ne bi bilo treba po njo hodit v hišo. Ufff... skoraj si lahko oddahnem. Samo še v Zlato Ladjico ga moram spravit, saj je nekaj protestiral, da naj se z M.U. in njenim sama dobim.

Medtem, ko sem si v kopalnici umivala roke, se je v dnevni bil boj za moj mobitel. Pozabila sem ga namreč na vidnem mestu in moj se je hotel dokopati do kakšnega podatka. Namreč cel dal je klicaril brata in svoje kolege, če mu lahko povejo, kaj se dogaja. Prepričan je bil, da bo zadevi prišel do dna. Ko se je polastil mojega mobitela se je njegova mami vrgla nanj, tako da sta oba s kavča padla po tleh. V tem položaju ju najdem in mu vzamem mobitel. On presenečen nad mamino reakcijo, jaz nad nastalo situacijo. Hitro zbrišem kočljive smse, pozabim pa na zadnje klice. In ko se ponovno polasti telefona (tokrat z dovoljenjem), veselo zakliče, da me je dobil! Da zakaj bi drugače klicala njegovega brata in D., njegovega kolega. Pravim, da zato, da bi se zmenili za tarok. K sreči sta se najini zgodbi (tista, kar sem mu jaz rekla, da sva govorila z D. in tista, kar sta onadva govorila) precej poklopli tako, da več, kot da je dvomil ni mogel. Ovrgla sem mu vse "dokaze".

V Trnovskem Zvonu je pozabil na vse skupaj. Na WC-ju (saj sem vendar že spila velike količine tekočine in imam pravico it lulat!) sem diskretno opravila še nekaj klicev in Nu. mi je tja tudi prinesla svečke. Me. in njen G. sta se od nas vesele druščine poslovila. Bila sta tako prepričljiva, da sem ji še sama skoraj verjela, da gresta na obisk. Ura je bila 19:30 in moj namigne, če greva še midva. Ovrnem mu, da se je M.U. po toliko letih v Španiji že navadla njihovega zamujanja in da bo dovolj, če greva od tu 10 min pred 20:00. Vmes skočim še enkrat na WC, da preverim, če so že zbrani in, če lahko prideva. Posloviva se tudi midva, malo pred 20:00. Plačava še svoj del računa. Pri vodnjaku me kliče M.

M.: "Kje sta? Mi smo že vsi nestrpni?"
Jaz: "Tuki pri vodnjaku sva. Prideva iz te/zadnje strani."
M.: "Ok."
Moj: "Sta M.U. in njen že notr?"
Jaz: "Aha."

Vstopiva. Najprej jaz. On za mano. Ko stopim skozi obok v drugi prostor se hitro umaknem na stran.

Vsi:

"Vse najboljše zate,
vse najboljše za te...
...vse najboljše zate!"

PS: Hvala K. in S., M., N., Nu. in vsem ostalim!

Prazna baterija

Z žalostjo ugotavljam, da se vse pogosteje najdem v miselnosti "vse v zadnjem momentu". Torej, da vse pogosteje odlašam stvari do zadnjega momenta. Na to nisem ponosna, o ne. Pravzaprav bi me to prejšnji teden skoraj ugonobilo. Če potegnem črto je moj tedenski izkupiček naslednji: sivo razpoloženje, slabi živci in prekomeren stres. Za povrhu pa (ne)priznanje sama sebi, da sem se sama pahnila v to godljo.

Pisala sem že, da sem mami želela podariti izlet v Benetke ali v Padovo. Dan pred njenim rojstnim dnevom (pravzaprav večer pred njenim rojstnim dnevom) sem se odpravila v City Park, v eno izmed bolj znanih slovenskih turističnih agencij.

Jaz: "Dober večer, rada bi vplačala to (ji kažem v katalog) vaše potovanje v Padovo za to soboto, 15.3."
Gospa za pultom: "Žal je to potovanje odpovedano zaradi premajhnega števila prijavljenih."

Zgrabi me panika. Možgani komaj sledijo toku mojih mislih, obraz se ogrne v rdečico in postane mi vroče. Kaj zdaj? Nimam plana B.

Najprej jo povprašam o izletu v Benetke. Odvrne mi, da imajo zaenkrat premalo prijav za oba termina (na licu mesta izvem še za en termin: za velikonočni ponedeljek) in, da mi težko pove, ali bo kateri od teh dveh terminov dejansko realiziran.

Jaz: "Kaj pa kakšno drugo enodnevno potovanje v približno istem terminskem obdobju?" Teden dni gor ali dol, si mislim.

Izkaže se, da ima še "na pol odprte prijave" za Dunaj in Salzburg, ostala potovanja mi niso terminsko ustrezala, saj so vsa krepko zakorakala že v drugo polovico aprila ali še dlje. Vzamem si čas za premislek in, ko sem že tu, skočim do Interspara. Z vozičkom se prebijam skozi labirinte polic ne da bi zares registrirala s kakšnimi izdelki so napolnjene. Ne morem se skoncentrirati na to kaj bom kuhala, pekla… kaj bom (kot se za dobro gospodinjo spodobi) ponudila gostom na prvi, drugi, tretji zabavi v čast enemu in istemu rojstnemu dnevu. 3oki. V mislih imam le, kaj bom jutri podarila mami. Kmalu ugotovim, da iz današnjega nakupa ne bo nič, pogledam le še za pladnji, tistimi 'aluminijastimi' za enkratno uporabo, a jih žal ne premorejo. (EDIT: Premorejo, premorejo! Samo jaz sem bila takrat tako raztresena, da jih ne bi našla niti, če bi mi v voziček padli!)

"Odločila sem se za potovanje v Salzburg", rečem. Sicer - nisem vam še povedala - imajo tudi za ta izlet premalo prijav, vendar mi je referentka zagotovila, da je do 5.4. še kar nekaj časa in da, bi ta izlet lahko 'splaval'. (EDIT: Ni!!!) V primeru, da se to ne zgodi, ti vrnejo denar oziroma si izbereš drug izlet ali termin. Vplačam in jo popiham proti domu.

Naslednji dan se z mami nisva videli. Če me ubijete, se sedaj ne spomnim kaj je bil temu razlog. Slišiva se pa vsak (včasih tudi večkrat) na dan. V enem izmed pogovorov prejšnjega tedna mi je potožila, da ne ve kaj naj kupi mojemu dragemu. Bolj ko sem ji naštevala možnosti, manj si je bila na jasnem. Zaupala sem ji celo njegove konfekcijske številke. Vključno z določenimi odstopanji, ki se pojavljajo od trgovine do tgovine, od modela do modela. Na koncu sem obupala tudi sama in se ji ponudila, da ji grem jaz kupit darilo. Seveda je bila takoj za. Vendar sem si s tem stavkom nakopala še dodatne tri telefonske klice na dan. "Če sem že kupila darilo", "kdaj ga mislim" ipd. Toliko o tem, če človek želi biti v pomoč. Torej, sem sedaj morala nabaviti dva darila. S tem, da sem že s prvim imela dela čez glavo. Ampak ta mi ni povzročal sivih las. Namreč, če dobiš od "bodoče tašče" pulover + še kaj, je ok. Samo jaz se ne morem sprijazniti z dejstvom, da bi mu podarila kaj za obleči.

Kot bi mignil je bil že petek, petek popoldne. Namreč v sredo in četrtek sem šla po službi še s svojim dragim na teren. Dvakrat do trikratna teden si gre (p)ogledat kak most. Včasih se na službeno pot poda v soboto in takrat grem z njim. Združiva prijetno s koristnim. On pove v kateri konec Slovenije greva, jaz se pa pozanimam kaj si lahko na poti (p)ogledava. Tokrat sem se mu za spremembo pridružila tekom tedna. Sem šla zraven za družbo. Vožnja ti hitreje mine, če imaš ob sebi sogovornika. Domov sva hodila po 20h. Praktično spat, saj tiste tri ure hiro minejo. Predvsem pa si zmatran po 12-urnem delovniku. V petek sem ob spoznanju, da moj list s črno na belo napisanimi zadolžitvami za ta teden sameva in da nisem niti ene obkljukala, obupala in se zaprla vase, v svoj svet. Zavrnila sem povabilo na pijačo, saj nisem bila za med ljudi. Sredi belega dne sem 'švignila' v pižamo in se 'zabubila' v posteljo. Priznam, to je moj način (ne)reševanja težav. Izolacija. Takrat me je bolje pustiti pri miru. Drezanje na lastno odgovornost!

Zato je bila sobota (spet zadnji dan) toliko bolj produktivna. Mami sem dostavila darilo (res šele proti večeru) tako, da se nama je lahko naslednji dan prikazala z darilno vrečko na vratih. Popoldne, ko se je končala gonja za darilom, se je nenačrtovano prevesilo v "babji" večer v dvoje. Sproščeno vzdušje polno smeha. Takoj sem se počutila malo bolj pri močeh, malo bolj pri življenju.

V noči iz sobote na nedeljo sem slabo spala. Pred vrati je bil pomemben dan za vse vpletene. Praznovanje rojstnega dne v družinskem krogu. Moji in njegovi 'na kupu'. Prvič zares. Uradno. Oziroma v sproščenem vzdušju ob kozarčku in prigrizku. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi še zjutraj šla v trgovino. Potrebovala sem še nekaj sestavin za čokoladne tartuffe, kruh in nekaj t.i. dodatkov. Ravno ko sem se odpravljala proti blagajni prejmem klic od prijateljice. Še dobro. Očitno mi je vspodbudila tok misli, kar me se spomni, da sem kljub polni košari pozabila na tiste sestavine, po katere sem prvenstveno prišla. Si bo treba začeti zapisovati stvari!

Pridem domov in slišim dragega, kako me kliče iz spalnice. Se stisnem k njemu in mu voščim. Tako ostaneva ujeta v trenutku. Čez čas vstane, gre v kopalnico, po hodniku do kuhinje in nazaj v spalnico. Spet v kopalnico in nazaj. Umes klepetava. In jaz čakam. Po približno desetih minutah se nameni prižgat računalnik. Iz delovne sobi zaslišim presenečen krik: "Oooo, kakooo lepooo!" Katapultira ga nazaj v spalnico, k meni. Celo stanovanje sem oblepila s post-it listki, z napisi "vse najboljše", "30ka" in "RTM*". In on je "celo večnost" mimo hodil. Ah, ti moški!

Preostanek dneva sem preživela za štedilnikom. Ko je zazvonil zvonec pri vhodnih vratih sem še 'strašila' v predpasniku. Ujeli so se (starši), kot bi bili stari znanci. Vzdušje je bilo od prve minute blagodejno, tako se - v meni skrita drama queen - ni prebudila. Vsaj še za nekaj dni. Konec dober, vse dobro! A kaj, ko še ni konec!

Kaj podariti?

No, pa se je začela sezona lova na darila. Ja, prav ste prebrali. Moj rokovnik je v mesecu marcu povsem 'okrancljan' z razno raznimi zaznamki, kdaj je treba komu voščiti. Če sem čisto iskrena, se je ta manija pričela že februarja.

Začelo se je z najino obletnico, ki jo - mimo grede - še nisva praznovala. Je bila prestavljena zaradi bolezni. Tako sva si na ta dan izkazovala ljubezen s kuhanjem čaja in celodnevnem 'ždenjem' pred TV-jem. Danes sva načela to temo in mislim, da me je jutri pelje ven, na večerjo. Pred tremi dnevi sem 'vrgla uč' na moje skrivališče in je bilo darilo v še nedotaknjenem stanju (beri: pentljica je še na mestu!). Kar se tega tiče, ne pričakujem večjih šokov. Skrivališče se je obneslo tudi v veselem božično-novoletnem času. In takrat je bilo treba skriti večjo količino daril. A kaj se mu kupila? Knjigo. Ne povem katero, mislim pa, da sem zadela v polno.

Na predzadnji dan letošnjega februarja, je praznoval moj oči. Moj oči je zelo skromna 'persona'. Enkrat samkrat sem ga vprašala, kaj si želi za darilo. Ne spomni se, ali je šlo za rojstnodnevno ali za božično darilo. Saj je vseeno. "Ničesar ne potrebujem", "ne zapravljaj denarja zame", "naredi že ta izpit, to bo moje najlepše darilo" ipd. Tako nekako so zveneli njegovi tipični izgovori. Vsakokrat, ko je svoje darilo odvil. Žal. Takrat mi je pa - na moje 'prigovarjanje' naj mi že pove česa si želi - odgovoril: "Kupi mi nekaj, kar si želiš sama… jaz bom nad darilom čisto navdušen in ga izročim tebi. Torej, tvoje darilo meni, bo tvoje darilo tebi". Vam je spodnja čeljust popustila pod silo gravitacije? Meni je tudi.

Lani sta z mami praznovala 'na okroglo': abraham + 10. Skupaj z bratom sva jima podarilo potovanje: '2dneva/1nočitev', v eno izmed evropskih prestolnic. Oči jih je večino 'dal skozi' službeno, tako da sva se z bratom na koncu odločila za tisto, za katero se mi je zdela še najmanjša verjetnost, da je tam že bil. Bratislava. Mami pa ni prav dosti v življenju potovala. Na koncu se je izkazalo, da je že bil v Bratislavi in da, naj grem kar jaz z njo. Nekaj dni je bilo pri nas doma napeto, na koncu sem šla res z mami jaz.

Tako je bil letos prvi in edini pogoj pri izbiri darila zanj ta, da ga ne more odstopiti komu drugemu. In tako sem se na koncu odločila za darilni bon - ki 'nosi' njegovo ime - za masažo.

Za mami od mojega dragega je bilo darilo lažje izbrati. Jah, ženske nismo tako komplicirane. Imam pa manjšo pripombo čez MGL. Glede na to, da imam letos že 10. leto pri njih abonma, bi se lahko reklo, da sem zadovoljna stranka, ne?! Vendar ne morem verjeti, da raznorazne vstopnice ni moč dobiti v verziji 'brez cene' na vidnem mestu, oziroma, da ne zasedejo 1/3 celotne velikosti vstopnice. Res je, da jo lahko s črnim 'alkoholcem' prebarvaš prečrtaš, vendar potem izgled ni več estetski. Jaz sem bila lani nad Kabaret-om navdušena in tudi letošnje ponovitve so bolj kot ne - razprodane.

Na dan '11-M' pa praznuje moja mami. Darilo je že izbrano. Nekako sem se odločila, da 'odprem' novo tradicijo za naju. Potovanje za njen rojstni dan. Se še odločam med izletom v Padovo in izletom v Benetke. Ta dva sta časovno najbolj 'uskladljiva' z datumom njenega rojstnega dneva. Mislim, da bi lahko rekla, da sem uspela tudi 3. 'marčevsko' darilo spraviti po streho.

Zatakne se (milo rečeno) pa, pri četrtem. Namreč, pri rojstnodnevnem darilu mojega dragega. Upam si trditi, da je ves 'rompompom' okoli njega samo zato, ker letos praznuje 30-ko. Ufff… Včeraj sva se pogovarjala o njegovi pogostitvi za sodelavce. Odločila sva se za catering v lastni režiji oziroma za "catering Just Me s.p.". Spomnim se, da sem za bratovo birmo naredila za 5 ta'velikih pladnjev kanapejev in niti dva si nista bila enaka. Od pohvale, da "so tako lepi, da si jih ne upajo niti jesti" sem si 'filala' ego še kak teden. No, da si ne bi kdo mislil, da so bili le lepi. Tudi slastni so bili. Pladnji so se praznili kot za stavo! No, da ne bom čisto zašla.

Ko sva se dogovorila o "službeni zabavi" je tema nanesla še na "zabavo za prijatelje". Pogovor ni ravno stekel. Jaz sem mu dobesedno zabičala, da zabave pri nama doma ne bo. Najprej je presenečeno pogledal in začel ugovarjati v stilu "do letos sem še vedno praznoval", nato je pa najbrž le dojel, da je bolje, da ne sprašuje preveč in da počaka. Na presenečenje. Prav to bi mu rada priredila, surprise party. Da ga nedolžno odpeljem na pijačo, nekam v en (določen) lokal in da ga tam pričakajo vsi (I wish!) njegovi in skupni prijatelji in znanci. Glede na to, da njegov rojstni dan letos 'pade' na nedeljo, ga je možno praznovati en dan prej (in se seveda praznovanje zavleče do njegovega rojstnega dne) ali pa teden dni kasneje. Namreč praznovanja sredi tedna si, kot v študentskih letih, ne moremo več privoščiti. Termin praznovanja moram uskladiti še z darilom št. 3, z darilom moje mami. Namreč tista dva, zgoraj omenjena izleta sovpadata s tema dvema sobotoma. Torej, ju moram uskladiti. Predpostavimo, da sem ta korak že uspešno opravila. Zatika se mi tudi pri izbiri darila. Rada bi, da bi bilo nekaj posebnega.

Ne bi mu rada kupovala puloverjev, denarnic, parfumov. Vse to, je namreč že dobil. Pa tudi priložnosti za darila tega tipa, bo še veliko. Rada bi mu podarila nekaj drugačnega, nekaj izvirnega. V stilu reklame za Mastercard. Nekaj neprecenljivega.

Podarila bi mu "polet z balonom", "skok s padalom", "tečaj potapljanja". A bi bilo to bolj v mojem stilu, kot v njegovem. Podarila bi mu "lov na skriti zaklad", "opazovanje zvezd", "razvajanje v termah". Pa mi ne 'dišijo' romantično navdahnjena darila. Vsaj tokrat ne. Podarila bi mu "predpasnik z ženskimi oblinami", "računalniško miško v obliki čilija", "budilko, ki laja". A imam občutek, da smo ženske tiste, ki padamo na trapasta, neuporabna in kičasta darila. Podarila bi mu "majico z napisom Bear or not Bear", "otpirač, ki šteje količino odprtih pivskih flaš", "pivski vrček - z dvojno steno in prav posebnim gelom - ki ohranja vsebino prijetno hladno". Pa moj dragi ni ravno drinking tipe of guy. Vsaj piva ne.

Če bo šlo tako naprej, bom do njegovega rojstnega dne osivela, vam rečem! Človek si po tem zaželi, da bi imel tistih 229.000 EUR in bi mu podaril osebno voščeno lutko, ki bi jo naredili mojstri iz Madame Tussauds. A kaj, ko se ne bi mogla odločiti, ali naj 'ovekovečijo' njega, ali mene. Tako se človek nagiba k drugi skrajnosti. K darilom, ki ne stanejo (skoraj) nič. Razmišljam o "zlati ribici", ki bi mu izpolnila tri želje, ali pa, o "palčki dobre vile", ki bi mu izpolnila vsako željo v roku 24ih ur. Ahhh…

Še dobro, da je zadnji 'marčevski' rojstni dan čisto na koncu meseca.