30

Forward novoletnih odločitev

Redkokdaj forwardiram maile. Če že, jih zato, ker menim, da so vredni ogleda, branja, poslušanja. Nikdar jih ne pošiljam naprej zato, ker na koncu piše, da bom drugače imela sedem let nesreče ali kakšna podobna jajca (morda bi se pa vseeno lahko zamislila, joke). Ta, ki je danes priromal v moj elektronski nabiralnik že žnj-tič, mi vsakič obrazne mišice razpotegne v velik nasmeh, tudi če je za mano dan, kot je današnji (ki se je v večernih urah prelevil v krasnega). In zato sem se odločila, da ga delim z vami (ter zato, da ga ne bi že žnj-tič enim in istim ljudem poslala naprej).

1. Odvrzite vse nepomembne številke, tudi nepomembne telefonske številke, leta, težo in višino. Pred 4 leti, 5 meseci in 20 dnevi sem dan preživela v postelji. Ker sem se žrla zaradi nepomembne številke. Čez 6 mesecev in in 20 dni se ne bom pustila nepomembni številki 30.

2. Obdržite samo vesele prijatelje. Slabovoljni vas samo vlečejo navzdol (zapomnite si to, če ste slučajno vi eden izmed teh slabovoljnežev). Še naprej bom odganjala svojo slabovoljnost, tudi z vašo pomočjo. Ponavadi se ob takšnih trenutki zaprem vase, saj nočem stresati slabe volje naprej. Vendar vsi vemo, kako poseben je občutek, ko si lahko pred kom tak kot si, ki te sprejema vključno s tvojo slabovoljnostjo. In v novem letu se bom oklepala teh ljudi.

3. Učite se. Naučite se več o računalnikih, vrtnarstvu, čemerkoli. Nikoli ne pustite možgane nezaposlene. Nezaposlen um je hudičeva delavnica. A ime hudiča je Alzheimerjeva bolezen. Seznam stvari, ki bi se jih v življenju še rada lotila in naučila je dolg. Vsekakor pa letos obkljukam vsaj kakšno. Na vrhu seznama se nahaja učenje tujih jezikov (oz. bolje rečeno obnovitev jezikov, ki sem se jih tekom let učila in ki jih - z izjemo angleščine - ne uporabljam več) in šivanje.

4. Uživajte v enostavnih stvareh. Prevečkrat dopustim malim, preprostim, enostavnim stvarem, da uidejo mimo mene, ne da bi se jih zavedala, ne da bi jih v polnosti doživela. Letos jih postavim na svoje mesto, tudi tako, da si, preden zaspim, v spomin prikličem pet takšnih, ki mi je polepšalo ta dan.

5. Smejte se pogosto, dolgo in glasno. Smejte se, dokler ne ostanete brez daha. In, če imate prijatelja, ki vas spravlja v smeh, preživite z njim veliko, veliko časa. Vedno in povsod. Ohranjala bom stara prijateljstva in sklepala nova.

6. Solze se zgodijo. Žalujte in nato pojdite naprej. Edina oseba, ki je z vami celo življenje, ste vi sami. ŽIVITE dokler ste živi. Solze se rojevajo v vročici moje duše in umirajo v stiku z brezčutno okolico. Imajo svoje poslanstvo. Žalujem na svoj način in tako je prav. A grem vedno le naprej.

7. Obkrožite se s stvarmi, ki jih imate radi. Pa naj bo to družina, ljubimci, spomini, glasba, rastline, hobiji, karkoli. Moj dom, moji najbližji, moje ustvarjanje, moje branje in pisanje, moji spomini in vse, kar mi predrami duha so moja razprta jadra, ki vodijo mojo barko skozi razburkano morje vsakdanjika. Za to, si je vredno vzeti čas, saj predstavljajo moje golo preživetje.

8. Negujte svoje zdravje. Če je dobro, ga ohranite. Če je nestabilno, ga izboljšajte. Če ga ne morete izboljšati, poiščite pomoč. Drsanje je moja rekreacija, ples moja meditacija.

9. Ne hodite na silo nekam. Pojdite do trgovinskega centra, v mesto, v tujino. In ne tja, kjer se NE počutite dobro. Bolj bom zaupala svojim občutkom. In šla, ko bom morala. In ostala, ko bom tako želela.

10. Povejte ljudem, ki so vam pri srcu, da jih imate radi. Ob vsaki priložnosti. Povem, pokažem in pričakujem svoj delež. Tako, da jim dam svobodo. Na njih je, ali se bodo vrnili/vračali ali ne. Prerasla sem enosmerne poti.

Nov začetek ali It's Time to say Goodbye

Zakaj začenjati znova na določen dan v letu, ko mi vsak dan predstavlja nov začetek. Vsak dan znova imam na razpolago 24 ur, 1440 minut in 86400 sekund. In, če pomislim, da je pred nami takih dni 365... kar nanese 8760 ur, 52560 minut in 31536000 sekund, se zdi, da je pred nami (ali pa za nami, kakor se vzame) dolga doba, cela "večnost". In, ko poskušam v mislih obuditi ta že-skoraj-po-praznični čas ter želje in hrepenenja, ki sem jih v srcu nosila za leto 2009, ter jih primerjam z že-skoraj-po-prazničnim časom leto kasneje, ugotavljam, da sem slabo izkoristila teh 31536000 sekund. Prosim, vzdržite se komentarjev tipa "vsak je svoje sreče kovač" ipd., saj vse to (že) vem. Ne krivim nikogar. Niti sebe ne. Čeprav to rada in pogosto počnem. Vedno se mi zdi, da če bi bila sama drugačna, če bi v določenih okoliščinah izbrala druge besede, če bi delovala odločneje ipd., da bi bil končni rezultat drugačen. Seveda prijetnejši, bolj pozitiven in zaželen. Mogoče res, ni pa nujno. Do drugih sem prizanesljiva, se "postavljam v njihovo kožo" in "nosim njihove čevlje" ter iščem razloge in opravičila za njihove neprimerne besede in dejanja, ki bolijo. Vedno znova pogoltnem, potlačim, "pometem pod prag" in grem dalje. Saj sem se tako-ali-tako, za nastalo situacijo kriva sama, ne?! Nič več. Ne bom se opravičevala, če čutim in vem, da se mi ni potrebno opravičiti. Ne bom se spreminjala zato, da bi bila sprejeta. Ne bom moledovala za preživeti čas z menoj, saj si želim ob sebi ljudi, ki si želijo biti z menoj, kot si jaz želim biti z njimi. Najboljše stvari v življenju so povsem preproste, samo čas, da jih spoznamo, je prekleto dolg. Vsaj pri meni. Saj se ene in iste stvari lotim na tisoč in en način. Če ne gre po levi, probam po desni. Če se obe poti izkažeta za napačni začnem kopati jarke, se izgubljam v labirintih, grem skozi minska polja. Čeprav bi morala odnehati na koncu desne poti. Od zdaj naprej igram le še badminton, ping pong ali kakorkoli že želite poimenovati igro, kjer morata igralca izmenično podajati drugemu žogico. Če se izkaže, da primernih igralcev ni, bom raje nabijala tenis žogico v zid. Če me spomin ne vara, je tudi to (lahko) zabavno. Tako sem sestavila seznam. Seznam stvari, slabih odločitev in ljudi, ki jih puščam za sabo v l. 2009. Ja, tudi ljudi. Saj vsi vemo, da nam ves krog prijateljev in znancev, ki nas obkroža, ni bil položen v zibko. Ljudje vstopajo v naša življenja in prav tako iz njega izstopajo. Včasih je odhod skoraj neopazen, kot piš vetra. Včasih boli, da te trga na tisoče kosov, a oba sta prišla, ob za nas pravem času. Ker je tako prav. Ker je tako za nas najbolje. V to verjamem. Za tem stojim. Od kar pomnim me je strah le ene stvari. Da bi v zadnjih trenutkih, ki mi bodo dani bivati na tem svetu, trpela. In zato se tudi tukaj in zdaj odrekam obročnemu trpljenju, kateremu prilivam olje na ogenj v obliki praznega upanja v boljši jutri. Tako določenim ljudem v začetku novega leta prerežem medsebojno popkovino, ki našemu odnosu ne predstavlja več dovod kisika temveč železne okove, ki nas skupaj držijo iz navade, določenega ugodja, rahlo mazohističnih nagnjenj ter vse skupaj ovijam(o) v milni mehurček iluzije. Včasih je potrebno le eno večje dejanje, da je potem lahko - res - vsak dan nov začetek. Tako bodo moji dnevi plodna zemlja semenom vsakodnevnih odločitev, korakov in ciljem, ki bodo tekom leta zrasli v srečno LETinO. Upanje umre zadnje, tako verjamem, da bo l. 2010 prijaznejše od l. 2009. Takšnega želim tudi vam!

Danes je prav poseben dan

Rojstvo novorojenčka je podobno odvijanju paketa,
ki vas je mikal in zanimal celo leto, potem pa odkrijeta,
da je njegova vsebina veliko bolj vznemirljiva, popolnejša in
tako čudovita, da si tega niti v sanjah nista mogla predstavljati.

Dorian - nekdaj bil si upanje in sanje, zdaj resničnosti si postal.

Hvala ti,

da si osrečil vse nas,

najbolj med vsemi pa

tvojo mami S., očija R. in svojega

(zdaj že) VELIKEGA brat(c)a!

Iz malega zraste veliko

Danes smo vsi hi, hi, hi,

hi, hi, hi, hi, hi, hi,

danes naš Massimo

rojstni dan slavi.

In zato zdaj en, dva, tri,

en, dva, tri, en, dva, tri,

en, dva, tri, en, dva, tri,

naj se naš Massimo

v krogu zavrti.

La, la, la, la, lajlali,

lalali, lajlali,

la, la, la, la, lajlali,

lajlalilili.

Ko za temnimi gorami,

sončece zaide,

k tvoji beli posteljici,

veverička pride.

Pa ti čisto tiho,

na uho zašepeče,

dragi naš Massimo,

mnogo, mnogo sreče.

"Beach party" part 2

Pretrgala se je še zadnja vez z mojim letošnjim rojstnim dnevom. In sicer z zadnjim dejanjem, ki se je odvijalo v soboto. Z "beach party"-jem. Vedno znova ugotavljam, da jaz ne bi bila jaz, če ne bi vedno znova komplicirala in, če ne bi v zadnjih uricah pred (kakršnim koli) dogodkom izgubljala živce. Se štejem med tiste nesrečneže, ki jim je le najboljše dovolj dobro. Ne, nisem popolna, tega se zavedam. Vendar bi si - v določenih trenutkih - želela biti. Takrat se, iz bitja, ki je večino časa v sozvočju samo s sabo, prelevim v žensko na robu živčnega zloma. Priznam! Takrat pozabim, da povabljenci prihajajo na zabavo zaradi mene, da bi se družili v prijetnem in sproščenem vzdušju in ne zaradi mojih kulinaričnih sposobnosti ali spoliranega parketa!

Ko prispejo prvi zamudniki (tisti najbolj točni me ponavadi ulovijo še pri 'finiširanju') se v družbi mojih najdražjih sprostim in prepustim prazničnemu vzdušju. Takrat pozabim na to, da sem pozabila pomiti ogledalo v kopalnici. Takrat pozabim na to, da se je moj načrtovan jedilnik skrčil za nekaj jedi (hrane je bilo tako ali tako preveč). Takrat s skupnimi močmi rešimo tudi to, da je pivo zaradi moje raztresenosti ostalo v shrambi in je - milo rečeno - nepitno (hvala bogu za zmrzovalnik). Takrat pozabim na to, da mi sladica ni uspela (vizualno ni bila ne vem kaj) in čeprav je pred začetkom zabave skoraj romala v smeti, jo ponudim in žanjem pohvale kako okusna, da je (morda le iz usmiljenja).

Večer se je iz polomije (ki to v resnici ni bil) prevesi v skoraj popolno noč. Vedno znova se prepričam v to, kako fajn prijatelje imam. Pravzaprav smo skupaj, v tandemu, popolni! Za piko na i pri vsej tej popolnosti so prispevala popolna darila. Prav vsa so mi všeč in zares težko sem sestavila lestvico naj-naj:

3. mesto: uhani iz pravega perja pava
- pred leti sem si jih želela, a jih kljub vnetemu iskanju nisem našla -
2. mesto: ogrlica z biseri in obeskom v obliki vrtnice (slabše vidna na kompletu spodnjega perila)
- ogledovala sem si jo tri dni zapored na štantu v Portorožu in moj dragi si jo je shranil v spomin -
1 . mesto: darilni bon "Čokoladni paket" v vodnem mestu Atlantis, ki vsebuje:
- celodnevno vstopnico v Deželo savn

(+ 3x vstop v Termalni tempelj, + 3x vstop v Svet doživetij)
- Čokoladno terapijo
- 15 min Tajske masažo
- Čokoladni fondue
- bogat animacijski program v Deželi savn (mediteranska terapija, vrtinčenje zraka, aroma terapija s soljo in medom, blatna terapija...)

Nagrada za posebne dosežke gre torti, ki je razlog za rdečo nit zabave. K., hvala ti!

Sem ZATO ženska?!

Tisti dnevi. Ne, nimam v mislih tistih dni v mesecu. Govorim o dnevih, ki se pojavijo nepovabljeni in nezaželjeni. Govorim o dnevih, ko se v meni naselijo precej neznani občutki. Govorim o dnevih, ki so kljub soncu temačni, sivi in megleni. Govorim o dnevih, ko mi ni nič prav. Govorim o dnevih, ko se v meni naseli tesnoba. Govorim o dnevih, ko se počutim čisto majhna in nebogljena. Govorim o dnevih, ko bi kričala na ves glas, razbijala kozarce in trgala liste iz knjig. Govorim o dnevih, ko se ne prepoznam... ko v ogledalu vidim meni neznani odsev.

Kdo je oseba, ki mi stoji nasproti?
Kdo je oseba, ki tako mrko gleda?
Kdo je oseba, ki prizadane meni ljube ljudi?

Najprej nenamerno, nato pa ji reakcija iz druge strani vzbudi krvoločni nagon in izreka besede, ki se zarivajo v meso, kot puščica. Vsaka naslednja ji krči obrazne mišice in megli pogled. Stekel pogled in okamenele mišice ji dajejo podobo pošasti iz grozljivke. Druga stran se zgrudi od bolečine, žalosti in razočaranja. Namesto, da bi jo prevzel zmagoslavni delirij, se ji pogled zbistri in mišice sprostijo. Zave se posledic svojega zamaknjenega stanja. Pred seboj zagleda ruševine, ki ga je za seboj pustil potresni sunek. Vihar, ki divja le kratek čas, za seboj pusti posledice, ki se jih odpravlja dolgo, dolgo. Grenak priokus lahko ostane za vedno.

Pika na i

Spodobi se, da zaključim svojo zgodbo. Veliki 'marčevski' dogodek je zaključen. Hvala bogu, uspešno! Na trenutke je bilo naporno, vendar je bil na koncu ves trud poplačan. Marsikaj sem se naučila o sebi (I'm a born liar... oz. jaz temu pravim, da imam igralske sposobnosti, moj pa pravi, da bi šla lahko v politiko) ter odkrila novo strast (odprla bom slaščičarno s svojim tortami)!

Dva dneva pred dnevom D so se začele priprave. Tako sem najprej poklicala vse, ki mi svojo udeležbo na zabavi še niso potrdili. Malo me je skrbelo njih število, a se je izkazalo, da jih večina pride, samo so me nameravali poklicati naslednji dan, jim je ušlo iz spomina ali pa so sklepali, da se itak razume, da pridejo. Toliko o tem, če izrecno prosiš, da ti do tega in tega dne potrdijo svojo udeležbo. Sprašujem se, če bom mogla teden dni pred svojo poroko klicati ljudi in preverjati, ali se planirano število gostov ujema z realnim? Just a joke.

Trije povabljenci se žal zaradi prazničnega vikenda rojstnodnevne zabave niso mogli udeležiti. Štejem si v čast, da so se tudi Primorci odzvali povabilu. Tudi moj tega ni pričakoval. No, to mi je seveda pravil po zabavi. Namreč, v Ljubljano jih ravno ne vleče. In lani je zato moj dvakrat praznoval. Enkrat tu, z 'domačini' in enkrat na Obali. 1:0 zame. Tako, seznam je bil narejen.

V petek zvečer naj bi se dobila na pijači z 'londončanko' T., ki je prišla domov za velikonočne praznike. Za dan in - približno tudi - za uro sva bili že dogovorjeni, a sem ji vseeno že iz službe poslala sms. Tako sem imela za svoje skrivnostne podvige le nekaj popoldanskih ur časa. V najboljši veri sem imela namen zaključiti s službo malo prej in dokler se moj ne vrne doma speči torto. Klicala sem ga, če misli kaj 'potegniti' v službi in če si lahko sposodim avto. Ja, saj če bi imela ključe, prometno in kartico njihovega službenega parkirišča, ne bi nič spraševala. Tako so se name zgrnila temni oblaki suma. Namreč, če reeeeeeees ni nujno se voznikovega sedeža niti ne dotaknem. Raje sedim zraven, na sovoznikovem. Najbrž le zato, ker je bil v službi (in po možnosti ne sam v pisarni) mu je moj odgovor "grem mal v BTC, po štacunah" zadostoval. In sem šla. V City Park. V Interspar. (> to ni reklamno sporočilo!)

Ko sem se s polnim vozičkom približevala blagajni me kliče moj.

Moj: "A boš še dolg?"

Jaz: "Ne, zakaj?!" (se mi je že svitalo)

Moj: "Jst tud nam več dolg, dej me prid iskat" (neeeeeeeeeeeee...)

In so šli. Moji načrti v franže. Ko sva se peljala proti domu se je zmrdoval, saj je bil prepričan, da sem šla po stvari za njegovo rojstnodnevno zabavo (a so bile vrečke izven njegovega vidnega polja). Jaz sem mu pa nedolžno zatrjevala, da ne, in naj si že izbije iz glave, da mu jo pripravljam, ker mu jo ne. In pika. Čeprav bi se tudi jaz v drugačnih okoliščinah čudila vremenu (sneg za veliko noč), je bilo zame kot naročeno. Namreč zaradi nizkih temperatur sem prtljažnik lahko uporobila kot alternativo hladilniku. Tudi 'od zgoraj' se prispevali svoj delež pri organizaciji zabave presenečenja, ja.

Ko je ura odbila 19 in o T. ni bilo ne duha ne sluha, sem pomislila kaj ko bi šla k M. spečt torto. V trenutku mi s klicem odgovori na sms, da sicer z veseljem, a jim žal pečica ne dela. Kaj zdaj?

1. lahko grem k mojim ali njegovim domov s prošnjo: "si lahko v naslednji uri sposodim kuhinjo"
2. ali se zbudim sredi noči (okoli 1-2h) in se zaprem v kuhinjo.

Dilema. Odločim se za drugo možnost.

Me kliče K. = "Jamie v krilu" (vsakič, ko se mi zahoče, da bi pekla , jo pokličem in mi zaupa kak svoj res simple recept), če sem že spekla torto??? Da ji še nisem poročala o svoji (ne)uspešnosti (ja, K. se je vsaj toliko žrla, kot sem se sama). Pojamram ji, da je ideja o prostem popoldnevu padla v vodo in da imam sedaj namen pečt ponoči. In potem mi je sekira padla v med. Tako sem šla k njej, v njeno novo kuhinjo! Ko sem povedala svojemu, da grem h K. na obisk mi je - ne da bi odmaknil pogled z monitorja - navrgel "pa kej dobrga mi spečta"?!?!?! A mi na čelu piše?!

Večer je hitro minil, v dobri družbi K. in njenega S., ob peki kakavovega biskvita in ob pregledovanju fotografij raznoraznih tort (Lipoglavski gozdiček, delfin, želvak, rdeč Ferrari...). Ko sem se vrnila domov, me je moj čakal že na vratih. Z obrazom otroka, ki pričakuje rojstnodnevno torto. Prav žal mi ga je bilo, ko mu je nasmešek izginil iz obraza, ko sem se prikazala praznih rok. Kljub temu, da mi je prebrskal torbo in našel 'peki papir' sem ga uspela prepričati, da nisva pekli. In, ko sem mu to "očitala" 2 dneva kasneje, se je branil, da je itak vedel, da ne nosim 'peki papir' s seboj iz čistega zadovoljstva. Tisti večer ni deloval tako.

Sledila je užaljenost. Prepričeval me je, da ve, da mu naslednji dan pripravljam žurko. In, če mu jo ne, da mi zameri. Ker mu nisem pustila, da bi jo sam organiziral. Da je vsako leto praznoval, letos - ko bo 30, pa prvič ne bo. Zaradi mene. Najtežja stran priprav je bilo ravno prepričevanje v nasprotno. Odigrala sem lih hladne ženske. Da mi je žal, če je pričakoval zabavo, ki je ni. Da mi je žal, ker ne bo praznoval. Da nisem vedela, da mu to toliko pomeni. Da se mu bom probala kako drugače oddolžiti. Ipd.

Po naporni noči sem zjutraj vstala pred 9:00. Šla sem h K. dokončati torto. Pred nama je bil dolgotrajnejši, a zanimivejši del. Okraševanje torte. Najprej sva jo 'nafilale' s čokoladno kremo in višnjami iz kompota. Okrasili sva jo s čokoladnimi mrvicami, višnjami in ornamenti vrisanimi z vilicami. Po torti so bili na vrsti obloženi kruhki. Naredili sva jih za 4 pladnje in niti dva si nista bila enaka (vsaj jaz se s tem tolažim, saj so nama vzeli kar precej časa). Res pa je, da so bili precej unikatni, predvsem tisti od K..

Ob pogledu na uro in ugotovitvi, da se bliža čas kosila (pogled pred sebe pa je obetal še kar nekaj dela), me je zmrazilo. Pomenilo je namreč, da me čaka nova mera izgovorov in izmišljotin.

K.: "Te ne bo nč klical zarad kosila?"
Jaz: "Bo ja, lohk pričakujeva klic v kratkem."

In res, čez nekaj minut mi je zazvonil telefon. Sicer sem večji del dopoldneva preživela na telefonu. Usklajevanje in organizacija terjata svoj davek.

Na poti domov razmišljam, kaj naj mu povem, da bo zadosti neumno, da bo mogoče verjel, kaj sem počela celo dopoldne in del popoldneva, skoraj do 16h. Zaradi česa nisem prišla domov skuhat kosilo, ampak sem ga poslala ven jest oz. natančneje, k mami/babici. Spotoma sem se ustavila še pri njegovih doma (saj sva bila tja namenena kasneje tekom dneva) in jim pustila torto. Prtljažnik je bil namreč napolnjen s pladnji, torta pa je zasedala mesto na sovoznikovem sedežu.

Pridem domov ter mu v eni sapi povem, da se nama mudi k njegovim, da naju je njegova mami povabila na pirhe. Da smo potem z Nu. & co. zmenjeni v Trnovskem Zvonu, potem zvečer pa še z M.U. na pijači v Zlati Ladjici. To zadnje seveda ni res. Z M.U. sva bila zmenjena že v četrtek, da pride k nama zvečer oz. da prideta. M.U. je namreč v Slovenijo pripeljala še su novio. Svojega fanta. Da mu razkaže Slovenijo. In v četrtek sta bila od celodnevnega pohajkovanja preveč utrujena za druženje, kasneje pa žal za to ni bilo več časa. Hasta la proxima, M.U.!

Temu sledi moj no.1 neumen izgovor, kje sem bila in kaj sem počela. Bila sem pri M. in se napila. Se delam, da mi je vse smešno in podležem napadom smeha (na koncu bi še sama sebi verjela). Čez čas se mu prižge žarnica: "Pa saj si vozila, ne moreš pit zraven, boš zgubila vozniško". Obstanem. Dobil me je. Moram slediti svoji zgodbi, drugače se bom preveč zapletla. "Vem ja, samo takrat pač nisem razmišljala. Saj veš kakšni sva, ko sva skupaj. Odklop!". Stojim v kopalnici, on sloni na vratih. Vidno razburjen. Sledi pridiga, da tako neodgovornega dejanja od mene ni pričakoval. Ok, vse lepo in prav, samo da mi verjame. Ker mu je misli treba usmeriti drugam, se začnem slačiti pred njim. "Grem pod tuš. Pejt se oblečt, se nama mudi" in smuknem v tuš kabino. Uspelo mi je! 2:0 zame.

Med vožnjo k njegovim me kličeta Nu. in M., obe prosim, če ju lahko pokličem čez 5min. Parkiram pred hišo in mu rečem, da pridem za njim. Smeji se mi. Ker zamujava vseeno izstopi. Spustim 'kljukico', a sama ne izstopim - zaklenem se v avto. Smeji se mi še bolj. Hvala bogu za mraz, ki ga spodi v hišo.

Nu. je v Müllerju. Naročim ji, naj kupi tiste sveče v obliki črk, ki sestavljajo napis "happy birthday" in še ene plastične vilice za vsak slučaj. Medtem pride že M. in prestaviva pladnje iz najinega avta v njen. Njegova mami mi je torto pustila na terasi, da mi ne bi bilo treba po njo hodit v hišo. Ufff... skoraj si lahko oddahnem. Samo še v Zlato Ladjico ga moram spravit, saj je nekaj protestiral, da naj se z M.U. in njenim sama dobim.

Medtem, ko sem si v kopalnici umivala roke, se je v dnevni bil boj za moj mobitel. Pozabila sem ga namreč na vidnem mestu in moj se je hotel dokopati do kakšnega podatka. Namreč cel dal je klicaril brata in svoje kolege, če mu lahko povejo, kaj se dogaja. Prepričan je bil, da bo zadevi prišel do dna. Ko se je polastil mojega mobitela se je njegova mami vrgla nanj, tako da sta oba s kavča padla po tleh. V tem položaju ju najdem in mu vzamem mobitel. On presenečen nad mamino reakcijo, jaz nad nastalo situacijo. Hitro zbrišem kočljive smse, pozabim pa na zadnje klice. In ko se ponovno polasti telefona (tokrat z dovoljenjem), veselo zakliče, da me je dobil! Da zakaj bi drugače klicala njegovega brata in D., njegovega kolega. Pravim, da zato, da bi se zmenili za tarok. K sreči sta se najini zgodbi (tista, kar sem mu jaz rekla, da sva govorila z D. in tista, kar sta onadva govorila) precej poklopli tako, da več, kot da je dvomil ni mogel. Ovrgla sem mu vse "dokaze".

V Trnovskem Zvonu je pozabil na vse skupaj. Na WC-ju (saj sem vendar že spila velike količine tekočine in imam pravico it lulat!) sem diskretno opravila še nekaj klicev in Nu. mi je tja tudi prinesla svečke. Me. in njen G. sta se od nas vesele druščine poslovila. Bila sta tako prepričljiva, da sem ji še sama skoraj verjela, da gresta na obisk. Ura je bila 19:30 in moj namigne, če greva še midva. Ovrnem mu, da se je M.U. po toliko letih v Španiji že navadla njihovega zamujanja in da bo dovolj, če greva od tu 10 min pred 20:00. Vmes skočim še enkrat na WC, da preverim, če so že zbrani in, če lahko prideva. Posloviva se tudi midva, malo pred 20:00. Plačava še svoj del računa. Pri vodnjaku me kliče M.

M.: "Kje sta? Mi smo že vsi nestrpni?"
Jaz: "Tuki pri vodnjaku sva. Prideva iz te/zadnje strani."
M.: "Ok."
Moj: "Sta M.U. in njen že notr?"
Jaz: "Aha."

Vstopiva. Najprej jaz. On za mano. Ko stopim skozi obok v drugi prostor se hitro umaknem na stran.

Vsi:

"Vse najboljše zate,
vse najboljše za te...
...vse najboljše zate!"

PS: Hvala K. in S., M., N., Nu. in vsem ostalim!

Prazna baterija

Z žalostjo ugotavljam, da se vse pogosteje najdem v miselnosti "vse v zadnjem momentu". Torej, da vse pogosteje odlašam stvari do zadnjega momenta. Na to nisem ponosna, o ne. Pravzaprav bi me to prejšnji teden skoraj ugonobilo. Če potegnem črto je moj tedenski izkupiček naslednji: sivo razpoloženje, slabi živci in prekomeren stres. Za povrhu pa (ne)priznanje sama sebi, da sem se sama pahnila v to godljo.

Pisala sem že, da sem mami želela podariti izlet v Benetke ali v Padovo. Dan pred njenim rojstnim dnevom (pravzaprav večer pred njenim rojstnim dnevom) sem se odpravila v City Park, v eno izmed bolj znanih slovenskih turističnih agencij.

Jaz: "Dober večer, rada bi vplačala to (ji kažem v katalog) vaše potovanje v Padovo za to soboto, 15.3."
Gospa za pultom: "Žal je to potovanje odpovedano zaradi premajhnega števila prijavljenih."

Zgrabi me panika. Možgani komaj sledijo toku mojih mislih, obraz se ogrne v rdečico in postane mi vroče. Kaj zdaj? Nimam plana B.

Najprej jo povprašam o izletu v Benetke. Odvrne mi, da imajo zaenkrat premalo prijav za oba termina (na licu mesta izvem še za en termin: za velikonočni ponedeljek) in, da mi težko pove, ali bo kateri od teh dveh terminov dejansko realiziran.

Jaz: "Kaj pa kakšno drugo enodnevno potovanje v približno istem terminskem obdobju?" Teden dni gor ali dol, si mislim.

Izkaže se, da ima še "na pol odprte prijave" za Dunaj in Salzburg, ostala potovanja mi niso terminsko ustrezala, saj so vsa krepko zakorakala že v drugo polovico aprila ali še dlje. Vzamem si čas za premislek in, ko sem že tu, skočim do Interspara. Z vozičkom se prebijam skozi labirinte polic ne da bi zares registrirala s kakšnimi izdelki so napolnjene. Ne morem se skoncentrirati na to kaj bom kuhala, pekla… kaj bom (kot se za dobro gospodinjo spodobi) ponudila gostom na prvi, drugi, tretji zabavi v čast enemu in istemu rojstnemu dnevu. 3oki. V mislih imam le, kaj bom jutri podarila mami. Kmalu ugotovim, da iz današnjega nakupa ne bo nič, pogledam le še za pladnji, tistimi 'aluminijastimi' za enkratno uporabo, a jih žal ne premorejo. (EDIT: Premorejo, premorejo! Samo jaz sem bila takrat tako raztresena, da jih ne bi našla niti, če bi mi v voziček padli!)

"Odločila sem se za potovanje v Salzburg", rečem. Sicer - nisem vam še povedala - imajo tudi za ta izlet premalo prijav, vendar mi je referentka zagotovila, da je do 5.4. še kar nekaj časa in da, bi ta izlet lahko 'splaval'. (EDIT: Ni!!!) V primeru, da se to ne zgodi, ti vrnejo denar oziroma si izbereš drug izlet ali termin. Vplačam in jo popiham proti domu.

Naslednji dan se z mami nisva videli. Če me ubijete, se sedaj ne spomnim kaj je bil temu razlog. Slišiva se pa vsak (včasih tudi večkrat) na dan. V enem izmed pogovorov prejšnjega tedna mi je potožila, da ne ve kaj naj kupi mojemu dragemu. Bolj ko sem ji naštevala možnosti, manj si je bila na jasnem. Zaupala sem ji celo njegove konfekcijske številke. Vključno z določenimi odstopanji, ki se pojavljajo od trgovine do tgovine, od modela do modela. Na koncu sem obupala tudi sama in se ji ponudila, da ji grem jaz kupit darilo. Seveda je bila takoj za. Vendar sem si s tem stavkom nakopala še dodatne tri telefonske klice na dan. "Če sem že kupila darilo", "kdaj ga mislim" ipd. Toliko o tem, če človek želi biti v pomoč. Torej, sem sedaj morala nabaviti dva darila. S tem, da sem že s prvim imela dela čez glavo. Ampak ta mi ni povzročal sivih las. Namreč, če dobiš od "bodoče tašče" pulover + še kaj, je ok. Samo jaz se ne morem sprijazniti z dejstvom, da bi mu podarila kaj za obleči.

Kot bi mignil je bil že petek, petek popoldne. Namreč v sredo in četrtek sem šla po službi še s svojim dragim na teren. Dvakrat do trikratna teden si gre (p)ogledat kak most. Včasih se na službeno pot poda v soboto in takrat grem z njim. Združiva prijetno s koristnim. On pove v kateri konec Slovenije greva, jaz se pa pozanimam kaj si lahko na poti (p)ogledava. Tokrat sem se mu za spremembo pridružila tekom tedna. Sem šla zraven za družbo. Vožnja ti hitreje mine, če imaš ob sebi sogovornika. Domov sva hodila po 20h. Praktično spat, saj tiste tri ure hiro minejo. Predvsem pa si zmatran po 12-urnem delovniku. V petek sem ob spoznanju, da moj list s črno na belo napisanimi zadolžitvami za ta teden sameva in da nisem niti ene obkljukala, obupala in se zaprla vase, v svoj svet. Zavrnila sem povabilo na pijačo, saj nisem bila za med ljudi. Sredi belega dne sem 'švignila' v pižamo in se 'zabubila' v posteljo. Priznam, to je moj način (ne)reševanja težav. Izolacija. Takrat me je bolje pustiti pri miru. Drezanje na lastno odgovornost!

Zato je bila sobota (spet zadnji dan) toliko bolj produktivna. Mami sem dostavila darilo (res šele proti večeru) tako, da se nama je lahko naslednji dan prikazala z darilno vrečko na vratih. Popoldne, ko se je končala gonja za darilom, se je nenačrtovano prevesilo v "babji" večer v dvoje. Sproščeno vzdušje polno smeha. Takoj sem se počutila malo bolj pri močeh, malo bolj pri življenju.

V noči iz sobote na nedeljo sem slabo spala. Pred vrati je bil pomemben dan za vse vpletene. Praznovanje rojstnega dne v družinskem krogu. Moji in njegovi 'na kupu'. Prvič zares. Uradno. Oziroma v sproščenem vzdušju ob kozarčku in prigrizku. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi še zjutraj šla v trgovino. Potrebovala sem še nekaj sestavin za čokoladne tartuffe, kruh in nekaj t.i. dodatkov. Ravno ko sem se odpravljala proti blagajni prejmem klic od prijateljice. Še dobro. Očitno mi je vspodbudila tok misli, kar me se spomni, da sem kljub polni košari pozabila na tiste sestavine, po katere sem prvenstveno prišla. Si bo treba začeti zapisovati stvari!

Pridem domov in slišim dragega, kako me kliče iz spalnice. Se stisnem k njemu in mu voščim. Tako ostaneva ujeta v trenutku. Čez čas vstane, gre v kopalnico, po hodniku do kuhinje in nazaj v spalnico. Spet v kopalnico in nazaj. Umes klepetava. In jaz čakam. Po približno desetih minutah se nameni prižgat računalnik. Iz delovne sobi zaslišim presenečen krik: "Oooo, kakooo lepooo!" Katapultira ga nazaj v spalnico, k meni. Celo stanovanje sem oblepila s post-it listki, z napisi "vse najboljše", "30ka" in "RTM*". In on je "celo večnost" mimo hodil. Ah, ti moški!

Preostanek dneva sem preživela za štedilnikom. Ko je zazvonil zvonec pri vhodnih vratih sem še 'strašila' v predpasniku. Ujeli so se (starši), kot bi bili stari znanci. Vzdušje je bilo od prve minute blagodejno, tako se - v meni skrita drama queen - ni prebudila. Vsaj še za nekaj dni. Konec dober, vse dobro! A kaj, ko še ni konec!

Kaj podariti?

No, pa se je začela sezona lova na darila. Ja, prav ste prebrali. Moj rokovnik je v mesecu marcu povsem 'okrancljan' z razno raznimi zaznamki, kdaj je treba komu voščiti. Če sem čisto iskrena, se je ta manija pričela že februarja.

Začelo se je z najino obletnico, ki jo - mimo grede - še nisva praznovala. Je bila prestavljena zaradi bolezni. Tako sva si na ta dan izkazovala ljubezen s kuhanjem čaja in celodnevnem 'ždenjem' pred TV-jem. Danes sva načela to temo in mislim, da me je jutri pelje ven, na večerjo. Pred tremi dnevi sem 'vrgla uč' na moje skrivališče in je bilo darilo v še nedotaknjenem stanju (beri: pentljica je še na mestu!). Kar se tega tiče, ne pričakujem večjih šokov. Skrivališče se je obneslo tudi v veselem božično-novoletnem času. In takrat je bilo treba skriti večjo količino daril. A kaj se mu kupila? Knjigo. Ne povem katero, mislim pa, da sem zadela v polno.

Na predzadnji dan letošnjega februarja, je praznoval moj oči. Moj oči je zelo skromna 'persona'. Enkrat samkrat sem ga vprašala, kaj si želi za darilo. Ne spomni se, ali je šlo za rojstnodnevno ali za božično darilo. Saj je vseeno. "Ničesar ne potrebujem", "ne zapravljaj denarja zame", "naredi že ta izpit, to bo moje najlepše darilo" ipd. Tako nekako so zveneli njegovi tipični izgovori. Vsakokrat, ko je svoje darilo odvil. Žal. Takrat mi je pa - na moje 'prigovarjanje' naj mi že pove česa si želi - odgovoril: "Kupi mi nekaj, kar si želiš sama… jaz bom nad darilom čisto navdušen in ga izročim tebi. Torej, tvoje darilo meni, bo tvoje darilo tebi". Vam je spodnja čeljust popustila pod silo gravitacije? Meni je tudi.

Lani sta z mami praznovala 'na okroglo': abraham + 10. Skupaj z bratom sva jima podarilo potovanje: '2dneva/1nočitev', v eno izmed evropskih prestolnic. Oči jih je večino 'dal skozi' službeno, tako da sva se z bratom na koncu odločila za tisto, za katero se mi je zdela še najmanjša verjetnost, da je tam že bil. Bratislava. Mami pa ni prav dosti v življenju potovala. Na koncu se je izkazalo, da je že bil v Bratislavi in da, naj grem kar jaz z njo. Nekaj dni je bilo pri nas doma napeto, na koncu sem šla res z mami jaz.

Tako je bil letos prvi in edini pogoj pri izbiri darila zanj ta, da ga ne more odstopiti komu drugemu. In tako sem se na koncu odločila za darilni bon - ki 'nosi' njegovo ime - za masažo.

Za mami od mojega dragega je bilo darilo lažje izbrati. Jah, ženske nismo tako komplicirane. Imam pa manjšo pripombo čez MGL. Glede na to, da imam letos že 10. leto pri njih abonma, bi se lahko reklo, da sem zadovoljna stranka, ne?! Vendar ne morem verjeti, da raznorazne vstopnice ni moč dobiti v verziji 'brez cene' na vidnem mestu, oziroma, da ne zasedejo 1/3 celotne velikosti vstopnice. Res je, da jo lahko s črnim 'alkoholcem' prebarvaš prečrtaš, vendar potem izgled ni več estetski. Jaz sem bila lani nad Kabaret-om navdušena in tudi letošnje ponovitve so bolj kot ne - razprodane.

Na dan '11-M' pa praznuje moja mami. Darilo je že izbrano. Nekako sem se odločila, da 'odprem' novo tradicijo za naju. Potovanje za njen rojstni dan. Se še odločam med izletom v Padovo in izletom v Benetke. Ta dva sta časovno najbolj 'uskladljiva' z datumom njenega rojstnega dneva. Mislim, da bi lahko rekla, da sem uspela tudi 3. 'marčevsko' darilo spraviti po streho.

Zatakne se (milo rečeno) pa, pri četrtem. Namreč, pri rojstnodnevnem darilu mojega dragega. Upam si trditi, da je ves 'rompompom' okoli njega samo zato, ker letos praznuje 30-ko. Ufff… Včeraj sva se pogovarjala o njegovi pogostitvi za sodelavce. Odločila sva se za catering v lastni režiji oziroma za "catering Just Me s.p.". Spomnim se, da sem za bratovo birmo naredila za 5 ta'velikih pladnjev kanapejev in niti dva si nista bila enaka. Od pohvale, da "so tako lepi, da si jih ne upajo niti jesti" sem si 'filala' ego še kak teden. No, da si ne bi kdo mislil, da so bili le lepi. Tudi slastni so bili. Pladnji so se praznili kot za stavo! No, da ne bom čisto zašla.

Ko sva se dogovorila o "službeni zabavi" je tema nanesla še na "zabavo za prijatelje". Pogovor ni ravno stekel. Jaz sem mu dobesedno zabičala, da zabave pri nama doma ne bo. Najprej je presenečeno pogledal in začel ugovarjati v stilu "do letos sem še vedno praznoval", nato je pa najbrž le dojel, da je bolje, da ne sprašuje preveč in da počaka. Na presenečenje. Prav to bi mu rada priredila, surprise party. Da ga nedolžno odpeljem na pijačo, nekam v en (določen) lokal in da ga tam pričakajo vsi (I wish!) njegovi in skupni prijatelji in znanci. Glede na to, da njegov rojstni dan letos 'pade' na nedeljo, ga je možno praznovati en dan prej (in se seveda praznovanje zavleče do njegovega rojstnega dne) ali pa teden dni kasneje. Namreč praznovanja sredi tedna si, kot v študentskih letih, ne moremo več privoščiti. Termin praznovanja moram uskladiti še z darilom št. 3, z darilom moje mami. Namreč tista dva, zgoraj omenjena izleta sovpadata s tema dvema sobotoma. Torej, ju moram uskladiti. Predpostavimo, da sem ta korak že uspešno opravila. Zatika se mi tudi pri izbiri darila. Rada bi, da bi bilo nekaj posebnega.

Ne bi mu rada kupovala puloverjev, denarnic, parfumov. Vse to, je namreč že dobil. Pa tudi priložnosti za darila tega tipa, bo še veliko. Rada bi mu podarila nekaj drugačnega, nekaj izvirnega. V stilu reklame za Mastercard. Nekaj neprecenljivega.

Podarila bi mu "polet z balonom", "skok s padalom", "tečaj potapljanja". A bi bilo to bolj v mojem stilu, kot v njegovem. Podarila bi mu "lov na skriti zaklad", "opazovanje zvezd", "razvajanje v termah". Pa mi ne 'dišijo' romantično navdahnjena darila. Vsaj tokrat ne. Podarila bi mu "predpasnik z ženskimi oblinami", "računalniško miško v obliki čilija", "budilko, ki laja". A imam občutek, da smo ženske tiste, ki padamo na trapasta, neuporabna in kičasta darila. Podarila bi mu "majico z napisom Bear or not Bear", "otpirač, ki šteje količino odprtih pivskih flaš", "pivski vrček - z dvojno steno in prav posebnim gelom - ki ohranja vsebino prijetno hladno". Pa moj dragi ni ravno drinking tipe of guy. Vsaj piva ne.

Če bo šlo tako naprej, bom do njegovega rojstnega dne osivela, vam rečem! Človek si po tem zaželi, da bi imel tistih 229.000 EUR in bi mu podaril osebno voščeno lutko, ki bi jo naredili mojstri iz Madame Tussauds. A kaj, ko se ne bi mogla odločiti, ali naj 'ovekovečijo' njega, ali mene. Tako se človek nagiba k drugi skrajnosti. K darilom, ki ne stanejo (skoraj) nič. Razmišljam o "zlati ribici", ki bi mu izpolnila tri želje, ali pa, o "palčki dobre vile", ki bi mu izpolnila vsako željo v roku 24ih ur. Ahhh…

Še dobro, da je zadnji 'marčevski' rojstni dan čisto na koncu meseca.