Totka "meadow"

Ne morem verjeti, kako dnevi bežijo. Ter - posledično - da šele danes objavljam to prekrasno totko. Mojo totko! Če se sprašujete, ali ste zamudili Ajdin giveaway, naj vas potolažim, da ga niste (slaba tolažba, vem). Saj mi tokrat sreča ni bila naklonjena pri žrebu, temveč sem si totko "prislužila" s svojim -bolj ali manj rednim - zahajanjem na njen blog. Čeprav - roko na srce - se sprašujem ali sem zaradi tega dejstva sploh zaslužna za tako krasno darilo?! Namreč njen blog je že sam po sebi darilo. Ne moreš, da se ne bi vračal. Zato, vsi tisti, ki jo morda še ne poznate (in berete) hitro k Ajdi pogledat še ostale totke!

(vir)

Tebi Ajda še enkrat hvala!

Ready Steady Go

Še nepopisan.

Čaka na najine skupne dogodke in dogodivščine.

Jaz sem pripravljena.

Pa vi?

Teta Bina

Teta Bina, hvala ti za moje najnovejše najljubše uhane.
Krasno presenečenje (v materialni obliki) za krasen začetek novega leta.
HVAAAALAAAA...

Nedeljsko jutro...

... v slikah.

Kdor išče, ta najde

Lov za PPS je - kot vidite - končan! Uspešno!
Moji n a j d r a ž j i čevlji ever, ki se jim enostavno nisem mogla upreti.
PS: Enkrat so že bili nošeni!

Neverjetno, a resnično

Nikoli nisem ničesar zadela! Do danes!
Mravljici oziroma rokam na zgornji sliki se zahvlajujem za žreb!

PPS

Pred dnevi sem iz nepooblaščenega vira (če ne želite, da se kaj izve, ne govorite tega moji mami) izvedela, da bom v prihajajočih pomladanskih mesecih krstna botra. Vendar ta objava ne govori o tem bodočem dogodku.

Povsem nenačrtovano sem si (že) kupila "bojno opravo": črno-bel karirasti hlačni kostim. 3/4 dolžina hlačnic in krajši z e l o teliran suknjič. Spodaj lahko oblečem le majico ali srajco (vendar bom po vsej verjetnosti prvo). Morda se le tolažim, da je model suknjiča tak in mi je v resnici za številko premajhen, a kaj, ko je bil edini. Namreč komplet je bil kupljen v zadnjih vzdihljajih zimskih razprodaj. Za 25 EUR (prihranek je - zaokrožen navzdol - 70 EUR). In ta znesek (no, še bolje, če manj) sem sedaj pripravljena zapraviti za Perfect Pair of Shoes. Spogledujem se s

Karlinimi

in Sarinimi , ki so mi ljubši.

Zelo podobne Sarinim sem videla od Miss Sixty v Stiefelkonigu na Cankarjevi v Ljubljani, vendar nimajo moje številke. Mi lahko poveste kje v Ljubljani še prodajajo Miss Sixty čevlje? Ali pa, če ste kje drugje zasledile(i) podoben model čevljev. Že v naprej se vam zahvaljujem za informacije(o).

Hvala! Thanks! Gracias! Danke! Grazie! Blagodaram!

Uhane dobi... Kameleonka

Ravnokar sem se vrnila iz najinega (prvega) snidenja s Kameleonko. V njeni družbi sem preživela dve prijetni urici ob sproščenem klepetu, mlačnem kakavu in mrzli palačinki (everything can't be perfect!). Čisto na koncu, preden sva se poslovili, sem ji izročila njeno "nagrado". Priznam, da sem imela malo (pozitivne) treme: ali ji bo všeč ali ji bo moja "nagrada" predstavljala le predmet za nabiranje prahu (interna fora). Veste kaj, moji uhani so ji všeč! Čisto zares! In veste kaj? Vesela sem zaradi tega! Zelo!

Pred mano je še en izziv. Bom zmogla izžrebanko razveseliti tudi v tretje? Srčno upam! Ostanite z nami, nadaljevanje sledi. Vixi, na vrsti boš naslednji teden!

Broško dobi... Mymy

Priznam, da sem si vzela čas. A kaj, ko so srečne izžrebanke mojega "obdarovanja" v obliki žrebanja krasne punce (sicer poznam le eno, Mymy), ki so mi pustile svobodno izbiro glede "nagrade" ter me potolažile, da je trema glede dovršenosti mojega ustvarjanja odveč (Vixi). Celo namignile so mi, naj si z "nagrado" ne belim glave, saj je njihov okus glede všečnosti in uporabnosti zelo delikaten (Kameleonka). Ravno zato, ker se z Mymy osebno poznava, ali pa, ker je bila glede "nagrade" med vsemi tremi najbolj neučakana, je bila prva na vrsti za obdarovanje. V trenutku, ko sem potegnila listek z njenim nickname-om se mi je prižgala žarnica - broško ji bom naredila! Tako, tukaj je. Produkt mojih ustvarjalnih možganskih celic in potrpežljivih prstnih blazinic:

Mymy, upam, da jo boš z veseljem nosila (in da mi jo boš kdaj posodila!).

Novo, novejše, najnovejše

Pa jo imam! Toaletno torbico. Manjšo. Priročno. Za v torbo. Sita sem že bila vsako jutro prestavljati vse tiste "must have with me" drobnarije iz torbe v torbo. Vkorakala sem v Lolo in od tam odkorakala s tole lepotico:

Toaletna torbica je unikatni izdelek Nine Holc, ki ustvarja pod blagovno znamko Ni-design. Blago je nedoločljive barve oziroma bi jo sama opisala kot sivo-sivkina barva. Na njem je svetleč potisk v petrolej modri barvi. Pravzaprav je bila ravno z njim ljubezen na prvi pogled. Prepričal me ja tale "smeško", ki mi na obraz prikliče nasmeh vsakič, ko ga zagledam. No, vsaj jaz vidim v teh dveh obkroženih jajčastih pikah smiley-ja. Čeprav so všečne prav vse toaletne torbice na spletni strani Ni design-a, mi je moja ravno zaradi "smeškota" najbolj všeč. Ima tisto nekaj.

Še vsebina za radovežneže:

What has made my day

Ko prejmeš novoletno voščilo februarja ter si privoščiš glas za dušo.

Ugotovitve tedna

Nekje na polovici tedna sem padla na tla, kot sem dolga in široka. Človeško je, da me v takih trenutkih zapusti večni optimizem in ponavljajoče se odločitve, da se bom borila do zadnjega diha. Običajno se v takih primerih kot divja mačka z ranjenim ponosom odvlečem v svoje skrivališče, da si lahko v miru oblizujem s krvjo prepojen kožuh. Tokrat sem si morala poiskati drug brlog utehe, saj so se v mojem naselile hijene, pred katerimi se nisem hotela pokazati v svoji zelo-ne-kraljevski levji drži. Človeško je, da si je v težkih trenutkih težko priznati resnico ter jo sprejeti. Včasih podležem šibkosti svoje (čoveške) narave in obračam pogled stran od resnice, ki se mi smeji v obraz ter pometam dejstva pod predpražnik v upanju, da tam tudi ostanejo. Takrat si zaželim odrešujočih motečih dejavnikov, ki bi preglasili moje misli. Prvi na seznamu so najbližji prijatelji. Klepet v bližnji kavarnici me vedno napolni z navideznim občutkom sproščenosti. Življenje mi na pot postavlja izzive in odločitve, ki jim nisem kos. Komaj uspevam manevrirati med vratci in včasih se mi zazdi tempo tega veleslaloma tako nečloveški, da si zaželim zamižati in prepustiti hitrosti do... dokler mi pot ne prekriža prvo drevo. Streznitev bi bila milo rečeno boleča, a bi se vsaj končala kalvarija na katero sem se - brez pomisleka - podala, ko sem se spustila po tistem klancu navzdol. Krivično ocenjujem svoje najbližje za tako šibke, kot sem sama, da jim postrežem samo s tistim, kar so po mojem mnenju sposobni prebaviti. Nikdar jim nisem bila tako zelo ne-blizu. Nikdar si nisem bila tako zelo ne-blizu. Ko mi eden po eden ne sprejmejo klic ali pa vljudno zavrnejo moje povabilo na pijačo, ostanem sama. Sama.

Po krajšem preblisku, da pokličem še tiste, ki bi se mojemu povabilu na pijačo znali odzvati, a si tega pravzaprav ne želim, se odpravim po trgovinah. Dan vsekakor ni bil ustvarjen za študij v knjižnici. Kupim si torbo, ki sem si jo ogledovala od dneva ko se je pojavila na prodajnih policah naprej in je sedaj dosegla dovolj znižano ceno, vendar se ne ustavim. Hodim od trgovine do trgovine kot v transu, vešče rokujem s plastičnim denarjem ter polnim reklamne vrečke kot za šalo. Ko obredem vse trgovine v centru in obstojim na Čopovi 'okranclana' kot novoletna jelka se ponovno zavem, da sem sama. Sama. Ura je še zgodnja. Vihar v meni divja. Moram si prisluhniti. Se umiriti. Do takrat ne morem in nočem prestopiti domači prag. Nimam se več kam skriti. Na obraz sem si nadela že vse maske, ki jih premorem. Vsedem se v kot ter si naročim belo kavo s cimetom in kepico sladoleda z okusom cimeta. Poslušam se. Prisluhnem sebi, majhni deklici, ki je nase prevzela preveliko breme. Vzamem jo v naročje in jo božam po laseh medtem ko mi pripoveduje o tem, kako neuspešno rešuje svet pred bolečino in trpljenjem. Govorim ji o žametni mehkobi cvetnih lističev vrtnice in o neizogibnosti trnja na njenem steblu. Prisluhnem sebi, krhki najstnici, ki se bojuje s svojimi strahovi. Strah pred nesprejetjem in strah pred tem, da bo razočarala svoje najbližje ji krojita sleherni vsakdan. Vlivam ji pogum in ji kažem primere kako neupravičeni in neutemeljeni so njeni strahovi. Iskrice v njenih očeh in nasmeh na obrazu dokazujejo, da je sprejela ljubezen v svoje(m) življenje(u). Prisluhnem sebi, utrujeni materi, ki jo razjeda občutek krivde. Ker je kdaj pa kdaj sebe postavila na prvo mesto in se sedaj kaznuje tako, da izniči vsak svoj trud, ko iz dneva v dan skrbi za svoje najbližje in jih osrečuje (tudi na račun svoje sreče). Držim jo za roko in ji s potrpljenjem dopovedujem, da poskrbeti za sebe (še) ni sebičnost, da osrečiti najprej sebe (še) ni sebičnost, da postaviti se na prvo mesto (še) ni sebičnost. Dolga je pot do spoznanja, da se le s polnim lastnim rezervoarjem ljubezni lahko nesebično razdajamo drugim. Prisluhnem sebi, markantni domini, ki hoče vse takoj, v tem trenutku in zdaj. Ne meneč se za druge. Ne opazi razdejanje, ki ga pušča za seboj. Bijem notranjo bitko in se učim sprejemanja. Učim se sprejeti tudi tisti del sebe, ki mi ni všeč. Učim se sprejeti tudi tisti del sebe, ki ni všeč večjemu delu mene, saj se včasih zalotim kako z zavistjo pogledujem proti njej, ki si vzame kar se ji zahoče in kadar se ji zahoče. Plačam račun. Zdi se, kot da so se me ravnokar podajale kot 'slepo miš' s prevezo čez oči, sedaj sem z vsako izmed njih - z roko v roki - povezana v eno. En dih, eno telo.

Ugotovitve tedna:

• moj fetiš predstavljajo čevlji (sem ponosna lastnica dveh novih parov)
• my middle name could be "ovito" - moja garderoba sedaj šteje že kar lepo število oblačil (predvsem jop), ki se jih tesno ovije okoli životca pri čem se trakce zaveže v mašno (kič!)
• letošnjo pomlad bom preživela v tunikah in delno v etno stilu
• pri večerni toaleti ne moreš zgrešiti s črnino ujeto v svetleči material in s svetlečimi dodatki (veselim se kakšnega povabila na coctail, anyone?!)
• kljub temu, da sem si zadala (težko) nalogo, da se odpovedujem nakupovanju bižuterije (po novem prisegam na srebrnino in unikaten nakit) se nisem mogla upreti uhanom za 1 evro in verižici za 3.

FensiŠmensi v (mini) Cosmu

Na poti iz službe mi je firbec ustavil korak pri bližnji trafiki. Pred 10-imi dnevi je izšla posebna izdaja Cosmopolitana Stil & Lepota. Ne zamudim nobene številke (ni jih (še) toliko), saj si vedno znova pasem oči na stilskih izzivih in všečnih kombinacijah.

In koga oz. kaj so zagledale moje oči?

FensiŠmensi broško.

Ana, čestitam!

Pogled uprt v daljavo

Pogled uprt v daljavo. Kadarkoli sem se ujela v ta pogled sem se spraševala, kaj je krivo za to moje zamaknjeno stanje. Do odgovora (ponavadi) nisem prišla. Zadnje dni se ponovno sprašujem. Zalotim se v službi, kako strmim nekam daleč čez železniške tire. Zalotim se doma, pri pripravi kosila, ko mi zvok noža ob desko za rezanje zamegli pogled in, ko se zavem stanja ter trenutek preden se vse postavi na svoje mesto, narezano zelenjavo vidim kot skozi paus papir.

Ne vem kakšne misli takrat zaposljujejo moje sive celice, vendar se zadnje dni velikokrat zalotim, da mi misli odtavajo neznano kam. Opažam tudi, da sem na trenutke razdražljiva, preobčutljiva, nezaiteresirana za svet okoli sebe. Priča sem velikemu nihanju razpoloženja. Na vhodu v blok imam lahko še velike načrte o tem kaj vse bom postorila doma, na vhodu v stanovanje v prvem nadstropju se lahko ti načrti razblinijo v prazen nič. Poloti se me lenoba, apatičnost in moje telo je izsesano življenjske energije do zadnjega atoma.

Tako se me loti želja po pisanju in deljenju misli, vendar ko se vsedem za računalnik in se prijavim v blogger moj izvir inspiracije usahne. Tako se lotim pospravljanja stanovanja in generalnega (pozno-poletnega namesto spomladanskega) čiščenja in v 7. urah pospravim vse, od A do Z. Naslednji dan in dan za tem pa ne najdem dovolj moči, da bi do konca posparavila še balkon, ki je ostal v tem stanju le zato, ker me je pred tremi dnevi prehitela noč in je edina 'razsvetljava', ki je na razpolago na balkonu dnevna svetloba. Tako na youtube-u priklikam do pevke, ki je stopila na pot slavnih z objavo svojih pevskih vložkov na youtube-u. Navdušena nad njenimi pevskimi sposobnostmi in optimistično obarvanimi besedili, sem to želela podeliti na svojem blogu, vendar zvečer ni bil več tisti 'pravi trenutek'.

Me daje luna? So to zadnji vzdihljaji PMS-ja? Me vznemirja dejstvo, da se poletje počasi poslavlja (čeprav je glavni poletni dopust šele pred mano)? Ali pa se ne znam sprijazniti z določenimi dejstvi? Kot npr. to, da sem vedno bolj hormonsko pogojena, da kljub svojemu mladostnemu videzu postajam ženska. Tako, kot sem se sprijaznila z dejstvom, da mi sedaj moj mesečni cikel postavi za nekaj dni življenje na glavo, tako se bom morala sprijazniti z dejstvom, da so moji boki vedno širši in da moja nekoč ploska zadnjica pridobiva na oblinah. In da bodo določeni kosi iz moje garderobne omare zamenjali lastnika.

Tako, kot sem sprejela svetlejše strani sprememb, tako bom morala storiti tudi s tistimi manj prijetnimi. Lepota življenja je v tem, da se iz dneva v dan spreminja, in danes ni in ne more biti takšno, kot je bilo pred enim letom, dvema letoma, petimi leti. Prav tako se bodo spremembe odvijale tudi v bodoče in čez eno leto, dve leti, pet let bom bogatejša vsaj za veliko mero izkušenj. Ko se sprijazniš z določenemi dejstvi, umakneš pogled stran od daljave. Ko se sprijazniš z določenimi dejstvi, lahko ponovno občutiš 'It Feels like Heaven' občutke.

"Trying hard to reach out

but when I tried to speak out

felt like no one can hear me

wanted to belong here

so I prayed I could break away"

Nakup dneva

To obleko sem zagledala, probala in kupila v pičlih 20-ih minutah. Med časom namenjenem zbiranju energije za uspešno nadaljevanje službenih obveznosti ali - domače povedano - med malico. I'm proud! Prsni del, bi lahko bil za številko manjši, vendar, če se držim vzravnano, there shouldn't be a problem!

Povsem sem zaljubljena v to bleščečo obrobo, ki se nadaljuje v naramnicah. Usoda jo hotela, da imam doma torbico pošito z enakimi bleščicami.

Za nakup sem odštela dva kovančka več kot 50 EUR. Se sliši preveč lepo?! Imate prav. Ti idelani čevlji za zraven, z nabolj odbito peto, kar sem jih videla oz. bolje rečeno - imela, so se doma izkazali za premajhne. Kot eni izmed Pepelkinih polsester se mi peta posmehuje v ogledalu. Sprobala sem vse čevlje s peto, ki jih premorem, tudi tiste, ki k obleki očitno ne pašejo, a nisem našla nič primernega. Jutri - po službi - grem v lov za novimi. Držite pesti!

Na kratko in v slikah

• pred časom nisem (več) našla smisla v pisanju bloga. Ne, ni me zagrabila blogerska kriza, vsaj ne v pomenu besede, kot jo jaz razumem. Ni bil razlog v tem, da nisem vedela o čem pisati. Na mojem blogu tako ali tako ni moč najti "veleumja", pišem le o vsakdanjih stvareh. Pravzaprav sem imela v delovni tabli shranjenih kar nekaj osnutkov, ki so pred minuto romali v koš. Povozil jih je čas. Ne maram pisati o stvareh, ki niso več aktualne. Besede, ki sem jih prebirala pred minuto in pol, me ne nagovarjajo več. Puščajo me ravnodušno. Ne samo besede, tudi mene je zadnje dni povozil čas. Zadnje dni sem tolikokrat uporabila frazo "nimam časa", da se bojim, da mi je prišla v navado. To je prvi razlog. Prebiram svoje besede, zapisane črno na belo in zgroženo ugotavljam, da pljuvam v lastno skledo. V življenju sem velikokrat požrla svojo besedo. Velikokrat ni bilo (le) od mene odvisno. Vendar sem sita nenehnega iskanja izgovorov. Ko prebiram svoje t.i. obljube, ki se jih že n-tič ne držim, mi gre na bruhanje. Tudi to je razlog, zakaj sem si zaželela uporabiti tipko d-e-l-e-t-e. Da mi ne bi bil (lastni) blog in (lastni) zapisi v opomin. Bodejo v oči (in v srce)! To je drugi razlog. Tako, kot sem se počutila glede zapisov na blogu, sem se počutila (tudi) glede svojih dejanj in misli. Izgubljeno, nemočno... kot tujka v (lastnem) življenju. Lahko bi pisala o tem. Vendar, če čutiš potrebo, da zgodbo zaviješ v celofan, je vse skupaj brez pomena. Izbrala sem drug način očiščevanja lastnih misli. Pustila sem jim, da same zbledijo. Vendar, če jih ne porineš, traja malo dlje. To je tretji razlog. But now I'm back! Is anybody glad?
• moje "fashion stories" samevajo. Ne zato, ker ne bi imela motivacijo in voljo. Nanje gledam kot na projekt. Da projekt "zalaufa" je potreben največji vložek v obliki posvečenega časa. Ko "steče" je vse lažje. In tu, se pri meni, zalomi. Vse ostalo se vzpenja po lestvici prioritet proti vrhu, one pa ostajajo na dnu. Ravno danes sem zasledila oglas, ki bo (ostal) le eden izmed tistih, na katere se ne bom prijavila. Zjutraj ni časa za photoshoot-ing, zvečer - ko se stanje umiri - je čas za spanje in moj "fotograf" vidi le še posteljo. Tako se potrjuje dejstvo, da če hočeš, da se stvari naredijo, jih naredi sam. Morda si omislim stojalo za svojega Nikona. Ne glede na vsa našteta dejstva sem imela možnost sodelovati pri stilskem izzivu skupaj s S. Pomagala sem ji namreč pri "domači nalogi". Tako sva na glavo obrnili moje obleke, čevlje in modne dodatke in ustvarili 8 različnih style-ingov. No, poslikali sva jih več, toliko jih je na koncu izbrala S. Za vsak dan v tednu po enega, za soboto pa dva. Predvidevam, da dopoldanski (tržnica) in večerni (club). Komaj čakam, da mi prinese CD s fotografijami in s podobo končnega izdelka. I found out I could do this for a living!
• ene izmed obljub se (še) striktno držim! Eastern promises! I proudly represent you a gift for my M.
• Blogres me je pustil ravnodušno. Sicer je res, da sem se udeležila le predavanj, ki so potekala drugi dan - v soboto. Po pravici povedano, sem se udeležila predavanj po 13. uri. Določena predavanja so bila zanimiva, določena malo manj. Za določena ne vem, kaj je bil njihov namen oz. sporočilnost. Glede na blogrolo prijavljenih sem pričakovala številčnejšo udeležbo blogerjev. Sama bi si želela večjo interakcijo med samimi blogerji že v sklopu "uradnega dela", morda v obliki delavnic in/ali okrogle mize. Morda se je družabni vidik Blogresa razvil v "neuradnem delu" v Rugby bar-u (v petek) in v Čupiteriji (v soboto), kjer sama nisem pristavila svoj piskerček. Z Meeyo sva se v petek tja namenili v dobri veri, a sva končali na sladoledu ob Ljubljanici. Morda se naslednjo leto spet prijavim, da vsaj dobim majico v pravi velikosti (morda bi lahko ob prijavi označil željeno velikost?!) in izkaznico s pravilno napisano povezavo do svojega bloga.
• končno najdem tisto, kar iščem. Končno so stvari postavljene na svoje mesto. Finally!
• za mano so kratke (študijske) počitnice na slovenski obali. En dan sva skočila še do južnih sosedov. Na ogled lokalnega akvarija (z jadranskimi vrstami).

IIIIiiiiIIiii & AaaaAAaa

IIIIiiiiIIiii:

moj novi pas, kupljen za 1€. Kdo pravi, da se za ta denar še kava ne dobi?!

&

AaaaAAaa:

moj blog je (končno) objavljen na Blogresu! NOT! Ime bloga je res Bedtime stories, vendar je URL http://bedtimestoriestime.blogspot.com. Hmmm... Ni nihče opazil, da ta blog ni aktiven že od leta 2002?!

Kaj dogaja? Dogaja!

• zadnje dni se sprašuje kam leti čas! Drastično mi ga namreč primanjkuje. Se mi zdi, da se 3x obrnem in je že čas za spanje. Naj omenim, da grem vsak večer kasneje v posteljo in vsako jutro (posledično) težje vstanem. O podočnjakih, ki krasijo moj obraz ne bom niti izgubljala besed.
• v prejšnjih treh postih sem že (deloma) dala vedeti, da ne gledam v luft.
• prva misel, ki me zadnje dni zaposljuje je adaptacija balkona. Ograja je vsa rjasta, tla so iz betona in videno prežene vsako misel o neuporabi čevljev stran! Rada hodim bosa, kar še posebej velja za preživljanje prostih trenutkov na balkonu. Balkon mi v toplih dneh/mesecih predstavlja pribežališče oziroma se moje gibanje/bivanje v stanovanju predvsem osredotoči nanj. Na balkonu se učim (to letos ne pride v poštev), jem, berem, opravljam določene lepotilne rituale, se igram (ja, prav ste prebrali), sušim perilo... Ne bom vsega naštevala, saj (skoraj) ni da ni. Na balkonu počnem (skoraj) vse! Tako greva še ta teden kupit ploščice, barvo za kovino in fasadno barvo. Vrtno pohištvo sva že kupila, manjkata nama še senčnik (v Ikei so imeli v željeni velikosti in ceni le senčnike v črni barvi) in luč(ke). Luč na balkonu mi namreč ni všeč. Oddaja preveč svetlobe. Tako si celi soseki na ogled, da o količini mrčesa, ki ga privabiš, niti ne govorim. Želim si "svetlobno grilando z lampiončki" (nimam pojma, kako se temu reče), ki oddaja pritajeno (romantično!) svetlobo, ravno pravšnjo, da ne sediš ravno v temi. Hkrati vsebuje tudi estetski/okrasni faktor. Luštne so! Upam, da si bova naslednji vikend že privoščila nedeljski zajtrk na balkonu!
• na splošno sem se zadnje dni vrgla v (do)urejanje stanovanja. Ko sva se lani vselila in je bilo stanovanje (v grobo) nared za življenje, sem se skupaj z letnim časom, ki je nastopil, polenila. Odspala sem zimsko spanje in sedaj me sonce vabi, da dokončam začeto. Torej, okna bodo dobila novo podobo z zavesami (in mrežo za zaščito pred mrčesom), stene se bodo oblekle v slike. Morda si bom omislila še kakšno (poletno) dekoracijo. Tudi moj nakit in balerinke (čevlji) bodo dobili svoj prostor pod soncem! Omislila sem si leseno držalo (pobarvano v zeleno (belo?)) za verižice in škatlo s predalčki za uhane, dekorativno drevo mi pa tudi že nekaj časa dobro služi. Za moje balerinke (čevlje) so iznašli najboljšo pogruntavščino, kako izkoristiti prostor ter pospraviti 16 parov na dno omare! Can't wait!
• zadnje čase me res razganja od pridnosti! Vsa najina garderoba je oprana in zlikana. Jesensko-zimska je pospravljena v zgornji del omare (moram kupit še sivko proti moljem, si že pišem v opomnik!), pomladno-poletna mi že buri domišljijo. Všeč mi je, ko zjutraj odprem vrata in izbiram med lahkotnimi krilci, svetlečimi topi, kričečimi barvami in vzorci. Zdi se mi, da omara diha, tako, kot diha sedaj moja koža, ko jo ne prekriva več volna, žamet in podobni materiali.
• sem v dilemi v zvezi z svojim novim blogom. Namreč ne morem se odločiti na kakšen način naj objavljam fotke. Moja prva misel je bila, da poslikam le obleke, vendar učinek ni isti, kot če so obleke oblečene. Tako izgleda mnogo bolje. In tukaj nastane problem. Na tem blogu se izogibam objavi osebnih fotk, posledično tako tudi svojih. Če se bom na novem blogu osebno izpostavila, bom izgubila 'zasebnost' tudi na tem blogu. Ne (samo) zato, ker sem sama objavila, da imam še en blog. Tisti najbolj radovedni bi tudi sami prišli do istega zaključka. Namreč, če klikneš na moj profil se izpišeta oba moja bloga. Nekje se zasledila fashion blog, kjer so objavljene slike brez glave, torej slikane od vratu navzdol. Ne vem zakaj, vendar mi niso všeč. Idealno bi bilo, če bi znala (samo) obraz zamegliti, tako kot to naredijo v časopisih, ko gre za kakšno pričo ali osumljenca. Druga možnost je, da blog zaklenem in ga namenim le povabljenim bralcem, vendar v tem primeru, ga ne bodo mogli (pre)brati niti tisti, zaradi katerih sem ta svoj blog sploh odprla! Razen, če ga odklenem le takrat, ko oddam kakšno svojo prošnjo. Vendar, če bo občasno odklenjen, je vseeno, tudi če je ves čas! Morda, v dobi interneta (ko ni bilo nikdar prej tako enostavno dobiti (osebne) podatke), pretiravam s skivanjem svoje identitete in osebnosti?! Slednjo tako ali tako že razkrivam, saj pišem o osebnih stvareh. Le skrivam se za virtualnim imenom in brez (svojih) slik!
• Meeya me je opomnila na Blogres. Rada bi se ga udeležila, res. Vendar se ne morem prijaviti, kot aktiven bloger z zastonj kotizacijo. Zakaj? Ker pod aktivno blogarstvo štejejo tudi vsaj 1/2 leta star blog. In moj bo, ravno v mesecu, ko se bo Blogres odvijal štel toliko. Zakaj je nekdo, ki je v 1/2 leta objavil manj kot 10 objav bolj aktiven, kot npr. N., ki jih mesečno objavi več kot 20? Hja, prijazen komentar poziva organizatorje, naj časovni okvir izpustijo. Jaz se mnenju pridružujem. Če to storijo, se vidimo na Blogresu! (PS: Prijavi se (tudi) ti!)

(budget) fashion

Moja kolekcija oblačil NE šteje zavidljivo število kosov. Tudi (garderobno) omaro imam le eno. Vendar tisti, ki me poznate veste, da imam - tako, kot (najbrž) vsaka ženska - rada obleke, čevlje in (ostale) modne dodatke. Rada nakupujem, a le, če sem v (nakupovalnem) filingu. Drugače mirno odkorakam mimo, pa čeprav bi se obleke delile zastonj. A to ne pomeni, da kupujem drage obleke. Še zdaleč ne! Pravzaprav najraje kupujem na razprodajah. Ni boljšega občutka, kot dober nakup. Dober v smislu kvalitete in všečnosti. Dober v smislu ekonomičnosti. Rada se pohvalim s kakim takim svojim ulovom, npr. usnjenimi škornji, katerih prvotna cena je bila čez 100, jaz pa sem si jih kupila (za 10 centov manj) pičlih 15! Zaradi tega moj novi blog nosi ime (budget) fashion.

Zakaj pravzaprav novi blog? V morda ne tako dalnji prihodnosti, bi rada konkurirala za novo delovno mesto ali morda na kak natečaj in ker nimam ustrezne formalne izobrazbe, mi samohvala v stilu "imam smisel za kombiniranje barv" ter "prijateljica me večkrat vzame s seboj v šoping, da ji svetujem glede nakupa oblačil" ne bo kaj prida v pomoč. Tako sem se odločila, da odprem blog, v katerem bom objavljala kaj (dnevno) nosim. In tu, na tem blogu http://myfashionstories.blogspot.com, bodo lahko moji potencialni (bodoči) delodajalci ocenili iz kakšnega testa sem!

Ikea, Ikeaaa report

Nekateri (tisti, ki ste spremljali komentarje 'v čast' prejšnji objavi) veste, da sem se danes podala v šoping v Ikeo. Ko sva opremljala stanovanje, sva večino stvari kupila tam. Kavč je sicer slovenske proizvodnje (TOM), bela tehnika je tudi kupljena pri nas, nekaj kosov pohištva sva zaupala v roke mizarju, nekaj sva jih prinesla vsak od doma, ostalo... ja, ostalo je iz Ikee. Ponujajo lično pohištvo po sprejemljivih cenah (ki se mu jaz ne morem upreti). Jeseni (ki se je prevešala v zimo) nama je zmanjkalo denarja (in časa) še za adapatcijo balkona, tako naju to čaka sedaj. Končno imamo več sonca, kot dežja in balkon kar vabi na zajtrk v dvoje, partijo taroka ali branje knjig. Res je, morava še položiti ploščice, prebarvati ograjo in tisti del fasade, ki 'pripada' najinemu balkonu. Vsaj delno, se bova obnove lotila že ta vikend. Vse ostalo ("vrtno pohištvo") je že pod streho.

S ponosom vam predstavljam včerajšnji nakup:

Seveda, ves ta kup ni najin! Sva imela nekaj manjših naročil.