Paulo Coelho: Brida

Bila je na plaži z očetom in on ji je naročil, naj poskusi, ali je temperatura vode v redu. Imela je pet let in bila je navdušena, da lahko pomaga; odšla je do obale in si zmočile noge.
"Nogo sem pomočila v vodo, hladna je", mu je rekla.
Oče jo je vzel v naročje, odšel z njo do obale in jo brez opozorila vrgel v vodo. Prestrašila se je, vendar ji je bila šala kasneje všeč.
"Kakšna je voda?", je vprašal oče.
"V redu", je odgovorila.
"Torej se od zdaj naprej, ko se boš hotela o kaki stvari prepričati, potopi vanjo."

***

"Sprejmi, kar ti življenje ponuja, in skušaj piti iz vsake čaše, ki jo imaš pred seboj. Vsa vina se morajo poskusiti - od nekaterih samo požirek, od drugih vsa steklenica."
"Kako naj vem, katero je katero?"
"Po okusu. Dobro vino spozna samo tisti, ki je poskusil slabo."

Dva obraza

Priznam, da sem presenečena. Presenečena sem nad tem, da me okolica vidi drugače, kot se sama. Trenutno od okolice sprejemam dražljaje kako močna da sem. Močna? Hja, ob pregledu skozi svoj 'življenjepis' lahko (po svojih merilih) izpostavim (le) dva dogodka, ki sta od mene zahtevala moč. Odločenost. Vero v svoje sanje. Prvi na samem začetku leta 2005 ter drugi jeseni 2006. 3-mesečno bivanje v Španiji ter selitev na svoje. Živo se spominjam občutkov, ki so se polaščali mojega telesa. A failure was not an option! (zveni znano?!) Vedno bolj ugotavljam, da smo tisto, kar mislimo. Naše misli nam izrisujejo načrt Življenja. No, tako sem se počutila takrat. Večino časa si ne upam leteti. Rekla bi, da sem v solidnem povprečju. Utrgam si svoj sadež, a iz tistih lažje dostopnih vej. Meni je prav. Vendar pridejo dnevi, ko se mi veja pod ritjo odlomi. In padem na tla. Pridejo dnevi, ko sem vse prej kot močna. Pridejo dnevi, ko sem šibka. Pridejo dnevi, ko postanem premajhna glede na lastno telo in se moja Duša zgrudi pod njegovo težo. In takrat ne morem pokazati svoj pravi obraz. Tako si nadanem masko, tisti drugi obraz, ki je domač okolici. Kar pa niti ni tako zelo napačno. Saj sem že rekla, da smo tisto, kar mislimo. In včasih mislimo, da smo tisto, kar drugi mislijo da smo. Complicated? Not really. Nekoč sem nekje prebrala, da če si želiš prisvojiti neko novo navado, jo je potrebno izvajati redno in dosledno 21 dni. Toliko naj bi bilo potrebno, da ti neka nova navada preide v kri. So, if I can fool the others I could fool myself too! To sicer ni moj namen, ne prvo, ne drugo. Verjamem pa v (pozitivno) moč afirmacij. Afirmacija je pravzaprav vse, kar izrečemo ali mislimo. Vse naše govorjenje o sebi, naši notranji dialogi so tok afirmacij. Afirmacije uporabljamo v vsakem trenutku, pa če se tega zavedamo ali ne. Z vsako besedo in mislijo potrjujemo in ustvarjamo svoje življenjske izkušnje.

"Tisto, kar si želite, in tisto, kar menite, da si zaslužite, sta morda zelo različni stvari. Biti morate pozorni na svoje misli, saj boste le tako lahko začeli izločevati tiste, ki botrjujejo izkušnjam, ki si jih ne želite v svojem življenju."

V roke sem vzela knjižico Zmorem!, ki sem jo dobila v dar od M.. Pustila sem, da me besede nagovarjajo. Pustila sem svoji Duši, da si izbere tisto, kar potrebuje.

"Zavedajte se, da je vsako pritoževanje afirmacija nečesa, za kar menite, da si tega ne želite v svojem življenju. Vsakič, ko se razjezite, potrdite, da si želite še več jeze. Vsakič, ko se počutite kot žrtev, potrdite, da si želite še naprej počutiti kot žrtev. Če menite, da vam Življenje ne daje tistega, česar si v svojem svetu želite, potem zanesljivo ne boste nikdar deležni bogastva, ki ga Življenje nudi drugim - se pravi, vse dokler ne boste spremenili načina razmišljanja in govorjenja."

Udejanjanje afirmacij je zavestno izbiranje določenih misli, ki bodo botrovale pozitivnemu razpletu v prihodnosti. Z besedami, ki jih izrekate zdaj oblikujete svojo prihodnost. Pomembno je, da afirmacije vedno izrekate v sedanjiku in v celoti. Vesolje jemlje vaše misli in besede povsem dobesedno in vam da pač tisto, kar pravite, da si želite. Vedno. Vsaka misel, ki jo mislite šteje, zato ne zapravljajte svojih dragocenih misli. Vsaka pozitivna misel prinaša v vaše življenje blaginjo. Vsaka negativna misel blaginjo odžene in jo prestavi izven vašega dosega.

Sedaj vem, mislim in čutim, da:

"Vse je v redu. Vse se odvija v moje najboljše dobro. Iz te situacije se bo porodilo le dobro. Vse življenjske spremembe, ki ležijo pred menoj so pozitivne. Sprejemam zdrave odločitve. Imam brezmejne možnosti. Varna sem. Močna sem. Sem sredi procesa uvajanja pozitivnih sprememb na vseh področjih svojega življenja. Dovolj močna sem, da ostanem mirna kljub spremembi. Življenje me podpira na vse mogoče načine. Svet vidim skozi oči ljubezni in sprejetja. V mojem svetu je vse dobro."

Tudi to bo minilo

Nekoč je bila mogočna kraljica, ki je bila hitre jeze. Neko jesen, ko je leto pričelo pojemati, je kraljico zajela globoka potrtost. Ni mogla ne jesti ne spati in pogosto je brez razloga točila solze, kar jo je spravljalo v bes in povzročalo napade jeze, zaradi katerih so se vsi v njeni bližini tresli od strahu.
Kraljica je iz svojega kroga cenjenih modrecev vsak dan poklicala k sebi novega svetovalca, ki naj bi ji razložil vzrok za njeno nenavadno stanje. Prihajali so in odhajali: dvorni zdravnik, zvezdogled, jasnovidec, alkimist, zeliščar, filozof. Vsi so bili odslovljeni kot mazači, ker niso bili sposobni razkriti skrivnosti kraljičinega črnega uroka. Pa še srečni so bili, da je bila presekana le njihova sijajna kariera.
"Gotovo mora biti med vami kdo, ki ve za vir mojega trpljenja," je obupano jokala kraljica. Toda njeno žalostno tarnanje je naletelo le na neprijetno tišino, kajti vsi so se bali njene jeze. Končno se je uboga ženska tako zasmilila vrtnarju, da se je počasi približal njenemu prestolu.

"Pridite na vrt, veličanstvo, onstran sten zapora, ki ste si ga sami dodelili, in razkril vam bom vzrok vaše zadrege." Kraljica je bila tako obupana, da je storila, kot ji je dejal. Ko je prvič po mnogih tednih prišla na vrt, je opazila, da so sijoče, živahne barve poletja obledele in da je vrt videti gol. Videla pa je tudi, da ni povsem oropan lepote, kajti v njem so kraljevali sijoči jesenski odtenki škrlata in zlata. Zrak je bil dobrodejno hladen in svež, nebo pa jasno in modro. "Govori, vrtnar," je ukazala kraljica, "vendar previdno izbiraj besede, kajti želim resnico."

"Veličanstvo, bolna nista ne vaše telo ne vaš razum. Vaša duša je potrebna zdravljenja. Kajti čeprav ste silna in mogočna, niste božanski. Trpite za človeško boleznijo, ki doleti vse nas. V zemeljskih dušah se glede na čustvena obdobja menjavata oseka in plima žalosti in radosti, tako kot se svet narave giblje skozi obdobja življenja, smrti in ponovnega rojstva. To so dnevi, ko je treba čutiti hvaležnost za žetev srca, pa če je še tako skromna, in se pripraviti za prihod zaključka leta. Obdobje dnevne svetlobe se krajša in čas teme daljša. Toda prava svetloba v naravnem svetu nikdar ne ugasne in enako velja za tvojo dušo. Sprejmite oseko, moja ljuba kraljica, in ne bojte se teme. Kajti tako kot noč sledi dnevu, se bo tudi svetloba vrnila in spet boste poznali zadovoljne ure. Prepričan sem o tem."

Nesrečna kraljica je skrbno premislila to modrost in vprašala vratarja, kako je prišel do skrivnega spoznanja o notranjem miru med čustvenimi obdobji. Popeljal jo je do medeninaste sončne ure, kjer je pisalo:

Tudi to bo minilo.

× iz knjige Sarah Ban Breathnach: Preprosto bogastvo ×

Navdihujoče

Sem v obdobju, ko bi na svoj blog raje objavljala dela drugih. Priznam, da se skoraj vsak dan (vsak teden pa res!) moj seznam blogov v zaznamkih poveča še za enega. Kljub temu, da sem si rekla, da me ne sme več zanesti v medmrežje med neštete navdihujoče strani, ki jih ponuja. Med novejšimi odkritji je Kolibri, v kateri sem našla (še eno) dušo dvojčico. Priznam, da se v mojem seznamu blogov v zaznamkih skriva največ craft & fashion blogov. Priznam, da me navdušujejo lične fotografije, priznam tudi, da teksta pri teh blogih ponavadi sploh ne berem (tu imam v mislih tuje bloge). Tudi če me določen izdelek tako navduši, da me zasrbijo prsti in se me polasti želja po ustvarajanju - bolje rečeno po posnemanju - nikdar ne berem navodil za izdelavo. Dobro preučim fotografijo in si zapomnim detajle, ki si jih ne želim ispustiti ter pričnem z delom. Pravzaprav mi te fotografije služijo kot inspiracija, kot vzvod za vzpodbuditev možganskih celic v tistem predelu možganov, ki je odgovorno za domišljijo in ustvarjanje (če kaj takega sploh obstaja). Priznam, da se že nekaj časa poigravam z mislijo, da bi odprla še en blog (I know!), ki bi mi služil kot virtualni dnevnik navdiha. Blog, kamor bi objavljala vse kar bi pritegnilo mojo pozornost. Ne glede na zvrst. Občasno se kaj najde tudi tukaj, vendar le v majhnih dozirnih količinah, saj se rahlo bojim prenasičenosti. Po drugi strani potrebujem besede, besede, ki se izlivajo na papir oz. priznam, rajši imam to moderno različico - spletni dnevnik ali blog. Nikdar nisem znala ustrajati v pisanju dnevnika. Vendar so v zadnjih dneh te besede postale preveč osebne, preveč se oklepajo le mojega bitja in nočejo na plano. Zato se zna zgoditi, da bom v bodoče na svojem blogu objavljala dela drugih. Vsaj nekaj časa. Spet sem zašla. Pri Kolibri sem odkrila The cherry blossom girl, fashion blog z (res!) navdihujočimi fotografijami. And I just fall in love with these two pair of shoes(!):

Kolibrijin blog skriva mnoge zaklade, med drugim tudi Kathryn in njene Secrets of Butterfly. Prevzelo me je njeno srce za zbiranje spominov v obliki razglednic, fotografij, drobnih daril, ilustracij ipd. Veliko bolj lična rešitev od Ikeine magnetne table. Vedno bolj se navdušujem tudi nad patchwork-om in resno razmišljam, da bi za prihajajoče praznike ustvarjala darilca v obliki obeskov (predvsem srčkov!) , kjer bi uporabila to tehniko, tehniko 'krpanke'. Dejstvo, da ne znam šivati, mi zaenkrat ne predstavlja ovire. Pogumno dekle sem, ni kaj!

Priznam, da me preseneča, da je rdeča nit zgornjih fotografij "punčkasto", "pinky", "vintage", "rože", "pudrasto bež", "pocukrano", "pasteli", "spomini", "čipka", "romantika". Vse, kar nisem jaz. Vse, kar do sedaj nisem bila jaz. Morda se je v meni zbudila majhna punčka s kitkami, ki ne želi ugajati, ampak si želi biti ljubljena takšna kot je: nežna, krhka in ranljiva. Na novo odkrivam romantiko. Včeraj sem iz vrhnje police knjižne omare vzela v roko knjigo, ki sem jo za Božič l. 1999 prejela v dar od mami. Preprosto bogastvo "je knjiga 366 esejev, po eden za vsak dan v letu, napisana za ženske , ki želijo živeti ob lastnih virih svetlobe. Vsak dan vas lastna prava pot vodi k srečnejšemu, polnejšemu in torej zadovoljnejšemu življenju - stanju duha, znanemu kot... Preprosto bogastvo. Sprejmite njegove nežne nauke, uživajte v njegovem zdravem razumu, drznite si živeti njegovo strastno resnico in razveseljivi dar z vsako žensko, ki jo srečate: pristni jaz je duša, ki je postala vidna." Čas je, da knjigo zopet postavim na nočno omarico. Čas je, da odstranim ovire, ki sem si jih postavila. Od sebe lahko naredim veliko več, kot sem si upala sanjati v najdrznejših sanjah! Čas je...

"V mladosti je bila prisiljena k preudarnosti. Romantiko je spoznala pozneje - naravno nadaljevanje nenaravnega začetka."

*Jane Austen*

Kaj si resnično želimo?

Pisala sem že o tem, da se zadnje dni (uspešno) spogledujem z diplomo. Sicer so moji koraki (še) majhni (zbiram in študiram literaturo), a modri vedo, da umetnost ni v tem, da delamo velike korake, temveč v tem, da naredimo (najtežji) prvi korak in vsakega naslednjega, ki sledi.

"Če najpočasnješi vidi svoj cilj ga bo dosegel hitreje kot najhitrejši, ki brezglavo bega."

Sem že skrenila s poti. Hotela sem povedati, da me je trenutno čtivo povsem posrkalo vase. Ugotavljam, da sem pogrešala študijsko literaturo. Ugotavljam, da sem pogrešala učenje oz. spoznavanje nečesa novega. Predvsem pa... Ugotavljam, da so odgovori vedno na dlani, če le znamo postaviti (pravilno) vprašanje in... prisluhniti.

Ugotavljam, da se skripta Pomen jasne vizije, poslanstva in organizacijskih vrednot za podjetje bere kot knjiga za osebno rast ali kakšno drugo motivacijsko čtivo. In ne samo zaradi znanih rekov še bolj znanih ljudi (govorcev, managerjev, duhovnih voditeljev, izumiteljev idr.).

Kdaj je čas za razmišljanje o vrednotah, poslanstvu, viziji v podjetju?

• ko želi podjetje zvišati uspešnost, kakovost in učinkovitost
• ko želi podjetje izboljšati rezultate
• ko želi podjetje razvijati se
  
• ko želi podjetje bolje razumeti sebe in dogajanje okoli sebe
• ko želi podjetje inovacije in spremembe
• ko želi podjetje skrbeti za odnose s potrošniki, strankami in drugimi pomembnimi skupinami
• ko želi podjetje skrbeti za počutje zaposlenih, njihovo zvestobo, osebno in strokovno rast
• ko želi podjetje izboljšati svoje zmožnosti za upravljanje s spremembami
• ko želi podjetje energično in motivirano delo
• ko želi podjetje širiti svoje meje in obzorja
• ko želi podjetje biti neodvisno
• ko želi podjetje razumeti, kako se njegovo delovanje povezuje z delovanjem drugih v okolju
  

Prav vsako izmed zgornjih vprašanj lahko preoblikujemo in se vprašamo:

• kako zvišati svojo uspešnost, kakokovost in učinkovitost? Si to (resnično) želimo?
• kako izboljšati svoje rezultate? Si to (resnično) želimo?
• kako se (tudi v bodoče) razvijati? Si to (resnično) želimo?
• kako bolje razumeti sebe in dogajanje znotraj sebe? Si to (resnično) želimo?
• kako do inovacij in sprememb v našem življenju? Si to (resnično) želimo?
• kako skrbeti za odnose s partnerjem, družino, prijatelji in drugimi za nas pomembnimi ljudmi? Si to (resnično) želimo?
• kako izboljšati svoje zmožnosti za upravljanje s spremembami? Si to (resnično) želimo?
• kako najti energično in motivirano delo? Si to (resnično) želimo?
• kako širiti svoje meje in obzorja? Si to (resnično) želimo?
• kako biti neodvisen/a? Si to (resnično) želimo?
• kako razumeti, kako se naše delovanje povezuje z delovanjem drugih v okolju? Si ti (resnično) želimo?
  

Naše osebne vizije temeljijo na naših notranjih predstavah o tem, kako razumemo svoj smisel. So podobe želelne osebne prihodnosti, kakršno želimo ustvariti, doseči. Odgovarjajo na vprašanja: "Kaj si resnično želimo?" Naše osebne vizije so nekakšen notranji kompas, ki nas vodi skozi življenje. Bolj kot so jasne, močnejše so. Globlje kot so zasidrane v nas, bolj zanesljivo vas vodijo, tudi takrat, ko drugi kažipoti odpovejo.

Vizije so izdelek našega uma."Smo kar mislimo. Vse kar smo izhaja iz naših misli. Z našimi mislimi ustvarjamo svet." Čeprav nas vizija usmeri v prihodnost, je vedno izkušnja sedanjosti. "Smo kar smo in kjer smo, ker smo si nekoč to predstavljali." Njena moč temelji na napetosti, ki nastane zaradi primerjave med predstavo o želeni prihodnosti in današnjo realnostjo. Ta ustvarjalna napetost je sila, ki vizijo spravi v tek, jo udejanji. Namreč naravna značilnost vsakega stanja napetosti je težnja po razbremenitvi, torej, po uresničitvi naše vizije. Vendar moramo razumeti kolikšna je naša optimalna sprejemljiva napetost, premajhna vrzel nas ne motivira, prevelika pa demotivira. "Morate imeti cilje, ki so skoraj izven vašega dometa. Če si zastavite cilj, ki je uresničljiv brez velikega naprezanja, obtičite daleč pod svojim resničnim darom in možnostmi." Ustvarjalno napetost si lahko predstavljamo kot raztegnjeno elastiko. Če jo ne raztegnemo, je isto kot bi uporabili vrv (naša vizija nas ne motivira), če jo raztegnemo preveč pa poči (naša vizija nas demotivira).

Če se (podjetje) ne poznamo (pozna) dovolj dobro, preprosto ne moremo (more) izkoristiti svojih (svoje) potencialov (potenciale) in priložnosti. Če o vrednotah, poslanstvu in viziji (podjetje) ne (razmišlja) razmišljamo (samo) sami, (mu) nam jih začnejo narekovati drugi.

"Ljudje vedno krivijo okoliščine za to, kar so. Ne verjamem v okoliščine. Ljudje, ki jim uspeva v tem svetu so tisti, ki vstanejo in poiščejo okoliščine, ki jih želijo, in jih, če jih ne morejo najti, naredijo."

"Dosežete lahko dobesedno vsak cilj, ki si ga zastavite, če je le cilj dovolj jasen in ste dovolj vstrajni."

"Začnite s podobo cilja, kot da bi ga že dosegli, in se vrnite postopoma nazaj v sedanjost. Predstavljajte si korake, ki bi vas popeljali od tam, kjer se nahajte do tja, kamor bi radi prišli."

"Ne gre za velikanski korak. Gre za veliko drobnih korakov. " (in prvi je najtežji)

"Sposobnosti določajo, kaj zmorete narediti. Motivacija določa, kaj lahko naredite. Odločenost določa, kako dobro boste to naredili."

"Narava je dala ljudem dva konca - enega za sedenje in drugega za razmišljanje. Vse odtlej je človekov uspeh ali neuspeh odvisne od tega, katerega bolj uporablja."

"Ne moremo postati, kar si želimo, če ostajamo, kjer smo".

Zahir in sanje o diplomski nalogi

Vikend sva preživela na morju. Oba sva se ga že dlje časa veselila. On zaradi ribolova, jaz zaradi knjige, ki me je čakala da jo preberem. Še vsaka njegova knjiga - ki mi je prekrižala pot - me je potegnila vase. Njegove besede me nagovarjajo, izlijem se na papir ter postanem pika na koncu stavka. Vzklik duše, ki je nagovorjena.

"Udobje. V našem življenju je vedno dogodek, ki je kriv, da ne napredujemo več."

Ne govorim o udobnih čevljih, udobni postelji. To udobje je dobro. Govorim o dogodkih, ki našemu življenju jemljejo snov, iz katere je le-to sestavljeno. Govorim o dogodkih, ki našim očem jemljejo lesk. Govorim o dogodkih, ki na naših obrazih sprostijo vsako mišico (ki je nekoč na njem zarisovala nasmeh) in iz njega naredijo platno (p)obarvano v sivo. Platno na katerem ni nikakršnega sledu drugačnosti. Platno, ki nam kaže le en poteg čopiča. Poteg čopiča, ki gre vedno v isto smer. Poteg čopiča, ki pušča svojo sled na platnu po določenem (vrstnem) redu. Od spodaj navzgor. Ali ravno obratno. Ni važno. Važno je, da imamo (vrstni) red.

To naše dejanje ponavljamo toliko časa, da nam postane naravno, spojeno z nami, kot druga koža. Ne sprašujemo se več kaj je prav, kdo smo, kam gremo. Zjutraj vstanemo, zvečer gremo spat ter vmes počnemo stvari, za katere mislimo, da jih moramo početi. Če jih ne bi, bi bilo zelo narobe. Bi bilo res? Zemlja bi se še vedno vrtela okoli sonca in, če povzamem svoje življenje/svojo zgodbo: vsi okoli mene bi nadaljevali s svojim življenjem/svojo zgodbo, le jaz bi iztopila iz vlaka, ki drvi proti cilju. Sama bi se tja odpravila peš. Tudi peš se prispe do cilja, upam si celo trditi, da je v tem primeru pot do tja pristnejša.

"Enostavno, odgovori starec. Ujeti so v svojo osebno zgodbo. Vsi verjamejo, da je smisel življenja slediti načrtu. Nihče se ne vpraša, ali je načrt njegov ali je bil narejen za koga drugega. Nabirajo si izkušnje, spomine, stvari, ideje drugih, več kot lahko nosijo. In tako pozabijo na svoje sanje."

To poimenujemo udobje in zmotno mislimo, da je to dobro za nas. Ne. To udobje je slabo. To je trenutek v življenju, ko se odrečemo napredovanju in se zadovoljimo s tem, kar imamo.

Zadnjih nekaj mesecev (čeprav sem prve 'načrte' glede tega kovala že pred 3-4 leti) moje misli polno okupirata zaključek študija in diplomska naloga. Dolgo sem vedela česa si želim, a sem se bala, da moja ideja ne bo sprejeta. Da ne bo dovolj dobra. Preden sem prejela negativen odgovor (saj nisem poslala še nobenega maila) sem iskala alternativo. Temo za diplomsko nalogo, ki bo bolj sprejemljiva. Temo za diplomsko nalogo, ki ne bo izstopala iz povprečja. Temo za diplomsko nalogo, ki o meni ne bo razširila govorice (kaj si misli, da je). Povprečnost in anonimnost sta najboljši izbor.

"Če poskusim, pa ne uspem, ne vem, kakšen bo preostanek mojegaa življenja. Zato je bolje živeti v sanjah, kot pa se soočati z možnostjo, da sanje propadejo."

Pošljem en email, pošljem drugi. Odločim se, da z "ziher" temo in "ziher" mentorjem počakam. In čakam na odgovor na prvi email, čakam na odgovor na drugi. Mine mesec. Mine še en teden. Kličem na referat in ne obupam. Pošljem (še) en email, pošljem drugi. Čez nekaj dni prejmem odgovor. Negativen. Vendar, v njem ni niti besedice o moji predlagani temi. Sporoča mi le, da je do konca leta že polno zasedena z mentorstvi. "Ziher" tema in "ziher" mentor bosta še malo počakala (pa čeprav me vsi prepričujejo, da je ravno ta izbira najboljša zame). Čakam. Dobim odgovor na drugi email. Negativen. Vendar ta pušča odprta vrata. Tema se ji zdi zanimiva in primerna za obdelavo v diplomski nalogi, a me žal mora zavrniti zaradi pomanjkanja časa. Naj se obrnem na njenega asistenta pri tem predmetu. Pošljem email še njemu in vem/čutim, da "ziher" tema in "ziher" mentor nista več v igri (pa čeprav me vsi prepričujejo, da je ravno ta izbira najboljša zame).

Včeraj, ko so se stvari postavile na svoje mesto in, ko vem/čutim, da bom o tem pisala (tudi, če bo moje iskanje mentorja še nekaj časa neuspešno) prejmem odgovor na sedmi email. Pozitiven. Pravi, naj se zglasim na njegovih govorilnih urah, kjer bova mojo idejo sistematizirala v obliko diplomske naloge. Morala bi skakati do stropa od veselja, vendar čutim le pomirjenost in zadovoljstvo. Saj je bilo tako prav že od samega začetka. Moje kozmične sile so to vedele že od samega začetka. Le jaz sem potrebovala čas, da sem si zaupala in verjela vase. In takrat so se stvari postavile na svoje mesto. Moramo pozabiti na to, kar (mislimo da) smo, da bi postali, kar dejansko smo.

"V arabskem jeziku pomeni Zahir tistega, ki je viden, prisoten, nekdo, ki ga ni mogoče spregledati. Nekaj ali nekdo, ki nam po prvem srečanju vse bolj leze pod kožo, v misli, dokler ne moremo več misliti na nič drugega. Lahko si ga razlagamo kot nekaj svetega ali norega"

Vsi citati so iz knjige Paula Coelha: ZAHIR.