30

Forward novoletnih odločitev

Redkokdaj forwardiram maile. Če že, jih zato, ker menim, da so vredni ogleda, branja, poslušanja. Nikdar jih ne pošiljam naprej zato, ker na koncu piše, da bom drugače imela sedem let nesreče ali kakšna podobna jajca (morda bi se pa vseeno lahko zamislila, joke). Ta, ki je danes priromal v moj elektronski nabiralnik že žnj-tič, mi vsakič obrazne mišice razpotegne v velik nasmeh, tudi če je za mano dan, kot je današnji (ki se je v večernih urah prelevil v krasnega). In zato sem se odločila, da ga delim z vami (ter zato, da ga ne bi že žnj-tič enim in istim ljudem poslala naprej).

1. Odvrzite vse nepomembne številke, tudi nepomembne telefonske številke, leta, težo in višino. Pred 4 leti, 5 meseci in 20 dnevi sem dan preživela v postelji. Ker sem se žrla zaradi nepomembne številke. Čez 6 mesecev in in 20 dni se ne bom pustila nepomembni številki 30.

2. Obdržite samo vesele prijatelje. Slabovoljni vas samo vlečejo navzdol (zapomnite si to, če ste slučajno vi eden izmed teh slabovoljnežev). Še naprej bom odganjala svojo slabovoljnost, tudi z vašo pomočjo. Ponavadi se ob takšnih trenutki zaprem vase, saj nočem stresati slabe volje naprej. Vendar vsi vemo, kako poseben je občutek, ko si lahko pred kom tak kot si, ki te sprejema vključno s tvojo slabovoljnostjo. In v novem letu se bom oklepala teh ljudi.

3. Učite se. Naučite se več o računalnikih, vrtnarstvu, čemerkoli. Nikoli ne pustite možgane nezaposlene. Nezaposlen um je hudičeva delavnica. A ime hudiča je Alzheimerjeva bolezen. Seznam stvari, ki bi se jih v življenju še rada lotila in naučila je dolg. Vsekakor pa letos obkljukam vsaj kakšno. Na vrhu seznama se nahaja učenje tujih jezikov (oz. bolje rečeno obnovitev jezikov, ki sem se jih tekom let učila in ki jih - z izjemo angleščine - ne uporabljam več) in šivanje.

4. Uživajte v enostavnih stvareh. Prevečkrat dopustim malim, preprostim, enostavnim stvarem, da uidejo mimo mene, ne da bi se jih zavedala, ne da bi jih v polnosti doživela. Letos jih postavim na svoje mesto, tudi tako, da si, preden zaspim, v spomin prikličem pet takšnih, ki mi je polepšalo ta dan.

5. Smejte se pogosto, dolgo in glasno. Smejte se, dokler ne ostanete brez daha. In, če imate prijatelja, ki vas spravlja v smeh, preživite z njim veliko, veliko časa. Vedno in povsod. Ohranjala bom stara prijateljstva in sklepala nova.

6. Solze se zgodijo. Žalujte in nato pojdite naprej. Edina oseba, ki je z vami celo življenje, ste vi sami. ŽIVITE dokler ste živi. Solze se rojevajo v vročici moje duše in umirajo v stiku z brezčutno okolico. Imajo svoje poslanstvo. Žalujem na svoj način in tako je prav. A grem vedno le naprej.

7. Obkrožite se s stvarmi, ki jih imate radi. Pa naj bo to družina, ljubimci, spomini, glasba, rastline, hobiji, karkoli. Moj dom, moji najbližji, moje ustvarjanje, moje branje in pisanje, moji spomini in vse, kar mi predrami duha so moja razprta jadra, ki vodijo mojo barko skozi razburkano morje vsakdanjika. Za to, si je vredno vzeti čas, saj predstavljajo moje golo preživetje.

8. Negujte svoje zdravje. Če je dobro, ga ohranite. Če je nestabilno, ga izboljšajte. Če ga ne morete izboljšati, poiščite pomoč. Drsanje je moja rekreacija, ples moja meditacija.

9. Ne hodite na silo nekam. Pojdite do trgovinskega centra, v mesto, v tujino. In ne tja, kjer se NE počutite dobro. Bolj bom zaupala svojim občutkom. In šla, ko bom morala. In ostala, ko bom tako želela.

10. Povejte ljudem, ki so vam pri srcu, da jih imate radi. Ob vsaki priložnosti. Povem, pokažem in pričakujem svoj delež. Tako, da jim dam svobodo. Na njih je, ali se bodo vrnili/vračali ali ne. Prerasla sem enosmerne poti.

Nov začetek ali It's Time to say Goodbye

Zakaj začenjati znova na določen dan v letu, ko mi vsak dan predstavlja nov začetek. Vsak dan znova imam na razpolago 24 ur, 1440 minut in 86400 sekund. In, če pomislim, da je pred nami takih dni 365... kar nanese 8760 ur, 52560 minut in 31536000 sekund, se zdi, da je pred nami (ali pa za nami, kakor se vzame) dolga doba, cela "večnost". In, ko poskušam v mislih obuditi ta že-skoraj-po-praznični čas ter želje in hrepenenja, ki sem jih v srcu nosila za leto 2009, ter jih primerjam z že-skoraj-po-prazničnim časom leto kasneje, ugotavljam, da sem slabo izkoristila teh 31536000 sekund. Prosim, vzdržite se komentarjev tipa "vsak je svoje sreče kovač" ipd., saj vse to (že) vem. Ne krivim nikogar. Niti sebe ne. Čeprav to rada in pogosto počnem. Vedno se mi zdi, da če bi bila sama drugačna, če bi v določenih okoliščinah izbrala druge besede, če bi delovala odločneje ipd., da bi bil končni rezultat drugačen. Seveda prijetnejši, bolj pozitiven in zaželen. Mogoče res, ni pa nujno. Do drugih sem prizanesljiva, se "postavljam v njihovo kožo" in "nosim njihove čevlje" ter iščem razloge in opravičila za njihove neprimerne besede in dejanja, ki bolijo. Vedno znova pogoltnem, potlačim, "pometem pod prag" in grem dalje. Saj sem se tako-ali-tako, za nastalo situacijo kriva sama, ne?! Nič več. Ne bom se opravičevala, če čutim in vem, da se mi ni potrebno opravičiti. Ne bom se spreminjala zato, da bi bila sprejeta. Ne bom moledovala za preživeti čas z menoj, saj si želim ob sebi ljudi, ki si želijo biti z menoj, kot si jaz želim biti z njimi. Najboljše stvari v življenju so povsem preproste, samo čas, da jih spoznamo, je prekleto dolg. Vsaj pri meni. Saj se ene in iste stvari lotim na tisoč in en način. Če ne gre po levi, probam po desni. Če se obe poti izkažeta za napačni začnem kopati jarke, se izgubljam v labirintih, grem skozi minska polja. Čeprav bi morala odnehati na koncu desne poti. Od zdaj naprej igram le še badminton, ping pong ali kakorkoli že želite poimenovati igro, kjer morata igralca izmenično podajati drugemu žogico. Če se izkaže, da primernih igralcev ni, bom raje nabijala tenis žogico v zid. Če me spomin ne vara, je tudi to (lahko) zabavno. Tako sem sestavila seznam. Seznam stvari, slabih odločitev in ljudi, ki jih puščam za sabo v l. 2009. Ja, tudi ljudi. Saj vsi vemo, da nam ves krog prijateljev in znancev, ki nas obkroža, ni bil položen v zibko. Ljudje vstopajo v naša življenja in prav tako iz njega izstopajo. Včasih je odhod skoraj neopazen, kot piš vetra. Včasih boli, da te trga na tisoče kosov, a oba sta prišla, ob za nas pravem času. Ker je tako prav. Ker je tako za nas najbolje. V to verjamem. Za tem stojim. Od kar pomnim me je strah le ene stvari. Da bi v zadnjih trenutkih, ki mi bodo dani bivati na tem svetu, trpela. In zato se tudi tukaj in zdaj odrekam obročnemu trpljenju, kateremu prilivam olje na ogenj v obliki praznega upanja v boljši jutri. Tako določenim ljudem v začetku novega leta prerežem medsebojno popkovino, ki našemu odnosu ne predstavlja več dovod kisika temveč železne okove, ki nas skupaj držijo iz navade, določenega ugodja, rahlo mazohističnih nagnjenj ter vse skupaj ovijam(o) v milni mehurček iluzije. Včasih je potrebno le eno večje dejanje, da je potem lahko - res - vsak dan nov začetek. Tako bodo moji dnevi plodna zemlja semenom vsakodnevnih odločitev, korakov in ciljem, ki bodo tekom leta zrasli v srečno LETinO. Upanje umre zadnje, tako verjamem, da bo l. 2010 prijaznejše od l. 2009. Takšnega želim tudi vam!

What has made my day

Ko prejmeš novoletno voščilo februarja ter si privoščiš glas za dušo.

Za N.

Zaupajva zvezdi, ki žari že na milijone let!
Mar ni že dovolj čakanja v vrsti, hočem te imet.
Brez luči bosa pleševa na beat,
ki krade noč ga ulici.

Ne počiva niti mesto, glej blešči se kot zlato,
postaja kot ti, ki v ritem se spreminja ti telo.
Naj bo dež, da poskusiva v dežju,
edino, kar že slutiva.

Poslušaj,
divje ljubi me pred mestom,
divje naj poleti,
divje tu in zdaj!

Še vedno sva tu, pihava v svet, da se še bolj vrti,
in kakor prva ljubezen v telo mravljincev ne izpusti.
Nikdar več ne boš ostajal sam,
zvezda nosi madež sanj.

Poslušaj,
je kriv, da ponorel je ta svet,
zamajal tla, jih na valove pripel,
potrkal je luni, naj sence poda,
pokaže sledove svetlobi brez meja.

Draga moja N., ta pesem me vedno spomni na najine divje dni!
V S E N A J B O L J Š E!

Week-end

Wohoo! Vikend je za mano! Boste rekli "kaj ti je, baba zmešana, da se veseliš"?! Saj se ne, veselim se, da je delovnik, ki ga začenjamo za dan krajši! Šalo na stran. I enjoyed the weekend in že se veselim tedna, ki je pred nami.

V petek sva se z mojo M. dobili deloma za njen rojstni dan, deloma za moj. Zapili sva njen, v kino sva šli za moj. Imela sem namreč v dobrem kupon za ogled filma po lastni izbiri. Vem, da je od mojega rojstnega dne minila že 1/4 leta, a če vam povem, da me čaka obisk Koloseja z M. še od prehoda v novo leto 2007, sva bili kar hitri! Izbrala sem film Mamma Mia! in ni mi žal. Čeprav se ne prištevam med oboževalke skupine Abba me je njihova glasba v eni uri in 48ih minutah čisto posrkala vase. M. si je prepevala "Voulez-Vous", "Chiquitita" in "The winner takes it all", mene so pa pošteno srbele pete ob "Honey, Honey", "Dancing Queen" in "SOS". Po koncu filma sem si zaželela, da bi se z M. lahko prestavili v lokal, kjer bi vrteli njihovo musko. Takšna želja je prisotna tudi po vsakem koncertu, ki se ga udeležim. Sovražim, ko odjavna špica oz. moledujoč aplavz ter vriskinkrik po zadnji pesmi naglo prekine tok energije, ki se polastni mojega telesa. Vedno sem se spraševala, kako to, da gostinci ne zaznajo te tržne niše. Kako to, da gostinci ne zazanajo, da bi se trume oboževalcev vile v njihov lokal in ob pesmih njihovega najljubšega pevca ali skupine preplesale preostanek noči (in ob tem seveda zapravljale, da bi preprečile svojo dehidracijo). Morda le jaz razmišljam tako.

(klikni na sliko za trailer)

Ker takšnega lokala v Ljubljani (še) ni, sva se prestavili v Čupiterijo v starem delu mesta, kjer sva si privoščili vrček sangrije in babji čvek. Nazdravljali sva letu, ki je minilo in letu, ki je pred nama (od RD do RD). Ugotovili sva tudi, da v (koledarskem) letu, ki prihaja, praznujeva okroglo obletnico najinega poznanstva in prijateljevanja! Wohoo! Če povzamem besede moje M., naju v čast 10-ki(!) čaka leto žuranja, razen(!) če bo ona v 9. mesecu nosečnosti! Draga moja, se bova že prilagodili tvojemu rastočemu trebušku če/ko bo potrebno. In glej, da se ne premisliš(ta) glede imena, ker gredo pajacki že v izdelavo! Šalo na stran. Kot v starih časih (v najini ljubljeni Španiji) sva ustrajali dolgo v noč. Na poti domov sva šli še po burek, ter najino druženje (v moji kuhinji) podaljašali še za uro ali dve. Stara moja, dokazali sva, da nisva še za na odpad!

(del darila za M. / tisti del, ki je made by me)

V nedeljo zvečer sem si privoščila razvajanje v kopalnici. The big one! Piling telesa, vlažilna maska za obraz, kura za barvane in poškodovane lase, depilacija, beljenje dlak, pedikura. Ravno ugotavljam, da sem pozabila na manikuro. Glede na to, koliko se mi zadnje čase nohti lomijo in cepijo in je vsak drugačne dolžine, jih raje ne bi lakirala in s tem usmerjala pozornost nanje. Iz embalaže sem iztisnila zadnje kaplje svoje stare kreme za prhanje in svojega starega mleka za telo ter tako na polico postavila svoj nov gel za prhanje in novo mleko za telo. Že dolgo si nisem skoraj vsak del telesa namazala s svojo kremo (I said it was the big one!) ter se prepuščala različnim teksturam in vonjavam. Odrezala sem se od sveta za uro in pol! I really neaded! Ahhh...

In kaj sem počela ves čas vmes? Spogledovala se z diplomo! Uspešno!

Para M.

No hay cura para
el nacimiento y la muerte.
Excepto disfrutar
del intervalo.
Disfrutalo!

Mi querida, te deseo todo lo mejor de este mundo,
hoy y siempre.

"Beach party" part 2

Pretrgala se je še zadnja vez z mojim letošnjim rojstnim dnevom. In sicer z zadnjim dejanjem, ki se je odvijalo v soboto. Z "beach party"-jem. Vedno znova ugotavljam, da jaz ne bi bila jaz, če ne bi vedno znova komplicirala in, če ne bi v zadnjih uricah pred (kakršnim koli) dogodkom izgubljala živce. Se štejem med tiste nesrečneže, ki jim je le najboljše dovolj dobro. Ne, nisem popolna, tega se zavedam. Vendar bi si - v določenih trenutkih - želela biti. Takrat se, iz bitja, ki je večino časa v sozvočju samo s sabo, prelevim v žensko na robu živčnega zloma. Priznam! Takrat pozabim, da povabljenci prihajajo na zabavo zaradi mene, da bi se družili v prijetnem in sproščenem vzdušju in ne zaradi mojih kulinaričnih sposobnosti ali spoliranega parketa!

Ko prispejo prvi zamudniki (tisti najbolj točni me ponavadi ulovijo še pri 'finiširanju') se v družbi mojih najdražjih sprostim in prepustim prazničnemu vzdušju. Takrat pozabim na to, da sem pozabila pomiti ogledalo v kopalnici. Takrat pozabim na to, da se je moj načrtovan jedilnik skrčil za nekaj jedi (hrane je bilo tako ali tako preveč). Takrat s skupnimi močmi rešimo tudi to, da je pivo zaradi moje raztresenosti ostalo v shrambi in je - milo rečeno - nepitno (hvala bogu za zmrzovalnik). Takrat pozabim na to, da mi sladica ni uspela (vizualno ni bila ne vem kaj) in čeprav je pred začetkom zabave skoraj romala v smeti, jo ponudim in žanjem pohvale kako okusna, da je (morda le iz usmiljenja).

Večer se je iz polomije (ki to v resnici ni bil) prevesi v skoraj popolno noč. Vedno znova se prepričam v to, kako fajn prijatelje imam. Pravzaprav smo skupaj, v tandemu, popolni! Za piko na i pri vsej tej popolnosti so prispevala popolna darila. Prav vsa so mi všeč in zares težko sem sestavila lestvico naj-naj:

3. mesto: uhani iz pravega perja pava
- pred leti sem si jih želela, a jih kljub vnetemu iskanju nisem našla -
2. mesto: ogrlica z biseri in obeskom v obliki vrtnice (slabše vidna na kompletu spodnjega perila)
- ogledovala sem si jo tri dni zapored na štantu v Portorožu in moj dragi si jo je shranil v spomin -
1 . mesto: darilni bon "Čokoladni paket" v vodnem mestu Atlantis, ki vsebuje:
- celodnevno vstopnico v Deželo savn

(+ 3x vstop v Termalni tempelj, + 3x vstop v Svet doživetij)
- Čokoladno terapijo
- 15 min Tajske masažo
- Čokoladni fondue
- bogat animacijski program v Deželi savn (mediteranska terapija, vrtinčenje zraka, aroma terapija s soljo in medom, blatna terapija...)

Nagrada za posebne dosežke gre torti, ki je razlog za rdečo nit zabave. K., hvala ti!

Za T.

Danes je tvoj dan. To je tvoj čas, okrasi ga z bleščicami. Pred teboj je dovolj časa, da boš lahko ves čas razumna. Pomisli - nekega dne si boš za rojstni dan želela tiho večerja doma. Ob svečah. S steklenico vina. Ob umirjeni glasbi. V prijetnem pogovoru. Nekega dne.

PS: Lepo praznuj, you, party animal!

Ljubezen je v zraku

7.7. 2007 <3 Monika in Goran

Življenje nas je naučilo,
da bistvo ljubezni ni v tem,
da se dva gledata,
ampak da skupaj zreta
v isto smer.

(^^ this one is not made by me)

M., najine poti so se srečale na poti v Španijo, poleti l. 1999 in od takrat sta najini poti nerazdružljivi. S ponosom in velikim zadovoljstvom sem te (kot priča) pospremila na tvojo pot v zakonski stan s svojim izvoljencem. Ob vajini papirnati poroki nama želim, da bi se skupaj poveselili (kot tolikokrat do sedaj) na vajini zlati poroki.

12. 7. 2008 <3 Judita in Karlo

Sprva sta bili dve poti,
ki sta šli vsaka po svoje,
potem sta dolgo potekali druga ob drugi,
sedaj pa se združujeta v eno samo.

J., združili sta naju skupne počitnice v Bohinjski Bistrici. Čeprav nisva iz istega kraja, sva zgradili most, ki naju povezuje. Srednjo šolo sem preživela ob praznenju nabiralnika, ki si ga ti tedensko polnila s svojimi pismi. Kljub temu, da lahko na prste ene roke preštejem kolikokrat sva se v tem času videli, si igrala pomembno vlogo v mojem življenju. Sčasoma se je pretok pisem začel redčiti, dokler se pošta ni zreducirala na rojstno-dnevne čestitke in božično-novoletne voščilnice. Januarja letos sva se ponovno srečali, na reviji poročnih oblek. Z veseljem sem se odzvala povabilu.

26. 7. 2008 <3 Tinkara in Boris

V življenju ni lepšega

od zveze dveh ljudi, katerih

ljubezen je v dolgih letih

iz drobnega želoda strasti

zrasla v mogočno, trdno

ukoreninjeno drevo. Vse

spremembe preživi, odeto

v košate veje, in vsak list

ima svoj posebni pomen.

T. in B., spoznala sem vaju v 'paketu' na praznovanju prvega skupnega rojstnega dne svoje boljše polovice. Od takrat smo skupaj praznovali kar nekaj (tudi osebnih) praznikov in posebnih dni v letu, med drugim tudi dan, ko sta si obljubila večno zvestobo. Želim si, da bi bili tudi v bodoče najini dnevi na obali lepši tudi zaradi vajine družbe. Zaradi vajinega primorskega temperamenta!

26. 7. 2008 <3 Ksenija in Sebastijan

Ljubezen se rodi iz veselja

s katerim gledata drug drugega,

hrani se s potrebo,

da spet vidita drug drugega,

in se zaokroži,

ko se ne moreta več ločiti.

K., spominjam se prvega delovnega dne v Zari, kjer sva bili nekaj časa sodelavki. Preživela sem ga v skladišču, na prevzemu blaga, nekaj 10 metrov pod zemljo. V trenutku sva se ujeli in si v delovnem tandemu povedali vse. Pravzaprav so ostali sodelavci ob koncu dneva mislili, da se poznava že od prej. En dan je bil dovolj, da sva stkali prijateljstvo, ki se je ob izmenjavi izkušenj pri prenovi stanovnja le še poglobilo. Priznam, da me je sms, da sta se skrivaj poročila v Turčiji, vrgel iz stola!

(PS: Imena so izmišljena, vendar se začetnice imen ujemajo z realnimi imeni.)

Za S.

Dokler imamo spomine je lepa preteklost.

Dokler imamo upanje je lepa prihodnost.

Dokler imamo prijatelje je lepa sedanjost.

Na kratko in v slikah

• pred časom nisem (več) našla smisla v pisanju bloga. Ne, ni me zagrabila blogerska kriza, vsaj ne v pomenu besede, kot jo jaz razumem. Ni bil razlog v tem, da nisem vedela o čem pisati. Na mojem blogu tako ali tako ni moč najti "veleumja", pišem le o vsakdanjih stvareh. Pravzaprav sem imela v delovni tabli shranjenih kar nekaj osnutkov, ki so pred minuto romali v koš. Povozil jih je čas. Ne maram pisati o stvareh, ki niso več aktualne. Besede, ki sem jih prebirala pred minuto in pol, me ne nagovarjajo več. Puščajo me ravnodušno. Ne samo besede, tudi mene je zadnje dni povozil čas. Zadnje dni sem tolikokrat uporabila frazo "nimam časa", da se bojim, da mi je prišla v navado. To je prvi razlog. Prebiram svoje besede, zapisane črno na belo in zgroženo ugotavljam, da pljuvam v lastno skledo. V življenju sem velikokrat požrla svojo besedo. Velikokrat ni bilo (le) od mene odvisno. Vendar sem sita nenehnega iskanja izgovorov. Ko prebiram svoje t.i. obljube, ki se jih že n-tič ne držim, mi gre na bruhanje. Tudi to je razlog, zakaj sem si zaželela uporabiti tipko d-e-l-e-t-e. Da mi ne bi bil (lastni) blog in (lastni) zapisi v opomin. Bodejo v oči (in v srce)! To je drugi razlog. Tako, kot sem se počutila glede zapisov na blogu, sem se počutila (tudi) glede svojih dejanj in misli. Izgubljeno, nemočno... kot tujka v (lastnem) življenju. Lahko bi pisala o tem. Vendar, če čutiš potrebo, da zgodbo zaviješ v celofan, je vse skupaj brez pomena. Izbrala sem drug način očiščevanja lastnih misli. Pustila sem jim, da same zbledijo. Vendar, če jih ne porineš, traja malo dlje. To je tretji razlog. But now I'm back! Is anybody glad?
• moje "fashion stories" samevajo. Ne zato, ker ne bi imela motivacijo in voljo. Nanje gledam kot na projekt. Da projekt "zalaufa" je potreben največji vložek v obliki posvečenega časa. Ko "steče" je vse lažje. In tu, se pri meni, zalomi. Vse ostalo se vzpenja po lestvici prioritet proti vrhu, one pa ostajajo na dnu. Ravno danes sem zasledila oglas, ki bo (ostal) le eden izmed tistih, na katere se ne bom prijavila. Zjutraj ni časa za photoshoot-ing, zvečer - ko se stanje umiri - je čas za spanje in moj "fotograf" vidi le še posteljo. Tako se potrjuje dejstvo, da če hočeš, da se stvari naredijo, jih naredi sam. Morda si omislim stojalo za svojega Nikona. Ne glede na vsa našteta dejstva sem imela možnost sodelovati pri stilskem izzivu skupaj s S. Pomagala sem ji namreč pri "domači nalogi". Tako sva na glavo obrnili moje obleke, čevlje in modne dodatke in ustvarili 8 različnih style-ingov. No, poslikali sva jih več, toliko jih je na koncu izbrala S. Za vsak dan v tednu po enega, za soboto pa dva. Predvidevam, da dopoldanski (tržnica) in večerni (club). Komaj čakam, da mi prinese CD s fotografijami in s podobo končnega izdelka. I found out I could do this for a living!
• ene izmed obljub se (še) striktno držim! Eastern promises! I proudly represent you a gift for my M.
• Blogres me je pustil ravnodušno. Sicer je res, da sem se udeležila le predavanj, ki so potekala drugi dan - v soboto. Po pravici povedano, sem se udeležila predavanj po 13. uri. Določena predavanja so bila zanimiva, določena malo manj. Za določena ne vem, kaj je bil njihov namen oz. sporočilnost. Glede na blogrolo prijavljenih sem pričakovala številčnejšo udeležbo blogerjev. Sama bi si želela večjo interakcijo med samimi blogerji že v sklopu "uradnega dela", morda v obliki delavnic in/ali okrogle mize. Morda se je družabni vidik Blogresa razvil v "neuradnem delu" v Rugby bar-u (v petek) in v Čupiteriji (v soboto), kjer sama nisem pristavila svoj piskerček. Z Meeyo sva se v petek tja namenili v dobri veri, a sva končali na sladoledu ob Ljubljanici. Morda se naslednjo leto spet prijavim, da vsaj dobim majico v pravi velikosti (morda bi lahko ob prijavi označil željeno velikost?!) in izkaznico s pravilno napisano povezavo do svojega bloga.
• končno najdem tisto, kar iščem. Končno so stvari postavljene na svoje mesto. Finally!
• za mano so kratke (študijske) počitnice na slovenski obali. En dan sva skočila še do južnih sosedov. Na ogled lokalnega akvarija (z jadranskimi vrstami).

Za M.

Avto, ki te bo večkrat popeljal k meni (ga že imaš, samo za volan moraš sesti),

Biološke radosti (no comment!),
C vitamin (vedno pride prav),
Čitanje dobrih bukev,
Dobro družbo na svojih potovanjih (take me with you),
Evtanazijo pri 150 letu starosti (takrat bo že zadnji čas),
Fantastična potovanja (glej pod D),
Govorne sposobnosti (zakaj želeti nekaj, kar že imaš?!),
Hotelske sobe, ki bodo znosne,
Ideje, kako popraviti posledice prejšnjih idej,
Jodlanja (kar tako, brez razloga),
Krasnega fanta (ga že imaš!),
Ljubezni, ki naj te varuje pred zimo,
Mir sredi gneče,
Nenavadna srečanja, ki se bodo končala prijetno,
Oprijemljive komplimente (verjemi jim in se lepo zahvali),
Prijetna SMS sporočila (ponoči izklapljaj mob.telefon),
Radiatorje, ki pozimi delujejo,
Sladke trenutke z nekom, ki ti (bo) bogati(l) življenje,
Škaf mrzle vode na vroč dan (samo še vročino moram naročit),
Tople roke, ki te bodo iskreno objemale,
Ukradene trenutke,
Vlomilce, ki te bodo zgrešili,
Zvesto prijateljstvo (you know where you can find me),
Življenje polno prijetnih trenutkov in presenečenj.


Življenje dobi smisel, če znamo uživati trenutke. Trenutki pa so utrinki večnosti. Mimo nas drsijo in samo najbolj dragocene ujamemo. In prav tisti, ki si jih zapomnimo, so naše življenje. Ujemi čimveč trenutkov sreče, da boš z njimi krepila in bogatila vse lepe stvari.

Lovro

Droben malček.

Čisti kristal. Lesketajoč se in iskriv.

Brušen, kot še nihče pred teboj.

Loviš svetlobo vseh lepih reči, jo spreminjaš v mavrico in odsevaš nazaj v svet.

Vse postane novo.

(Pam Brown)

Iskrene čestitke mami I. in očku B.!

Pomagaj!

Nekateri (ne, ne mislim sebe... a vseeno beri naprej!) v tem lepem vremenu pišejo diplomo. Uporabljam(o) vsa sredstva, ki so mi(nam) na razpolago, da bi pomagala(i) enemu FEJST fantu! V upanju, da bo pri tem koristen/uspešen (tudi) moj blog, vas naprošam, da rešite spodnjo anketo. Anketa je RES kratka!

PS 1: Vsi tisti, ki ste še samski... Sigurno vam bo reševanje te ankete prineslo "plus točke" v očeh Boga/vesoljne energije/dobre vile/angela varuha/ v karkoli pač verjamete in ob vas se bo pojavil princ ali princeska vaših sanj in živela bosta srečno do konca svojega življenja!

PS 2: Pripadnice nežnejšega spola... "Pocukajte za rokav" še vašega brata/fanta/soseda/bratranca/prijatelja/sošolca/prijatelja od prijatelja in ga povabite, naj reši anketo!

PS 3: Kakršnokoli "razmnoževanje" oz. "kopiranje" (beri: posredovanje) spodnje ankete je DOVOLJENO!

ANKETA O VIDENJU SAMSKOSTI mi bo v veliko pomoč pri pisanju diplomske naloge, vam pa zagotovo ne bo vzela preveč časa - največ 2 minuti. Anketa je anonimna. Proučujem mestno populacijo (tudi tiste, ki čez teden študirajo/delajo/živijo v mestu in so bolj vpeti v življenje v mestu), stare od 23 do 35 let. Rešijo jo lahko samski in vezani.

Za S.

Tukaj sem zato, da bi se zabavala, kar najbolj, dokler sem na zemlji. Mislim, da je to tudi tvoja dolžnost.

(Janis Joplin)

Za K.

Tvoje življenje naj bo podobno vzkliku, ne dolgočasnemu pojasnilu.
Postavi se v svojo držo. Ne dovoli, da bi ti jo izbral kdo drug.
Ne zapravljaj čarobnosti trenutka, s tem da razmišljaš, kaj bo sledilo.
Bodi izvirna. Če to pomeni, da si malo čudaška, nič zato.
Dovoli, da od časa do časa tvoj pustolovski duh premaga zdravi razum.
Zapomni si, da boš za vse, kar je vredno početi, porabila več časa, kot si misliš.
Ne zamenjuj udobnosti s srečo.
Ne zamenjuj neprijetnosti z resničnimi problemi.
Zapomni si, da je edino neumno vprašanje tisto, ki si ga hotela zastaviti, pa nisi.
Ne dovoli, da bi se okoli tvojih sanj razrasel plevel.
Ne pričakuj drugačnih rezultatov istega obnašanja.
Bodi zadovoljna s tem, kar imaš in se trudi, da bi dosegla tisto, kar si želiš.
Razmišljaj. Verjemi. Sanjaj. Drzni si.

Razlogi za (ne)branost mojega bloga

Zadnje dni poskušam izstopiti ven iz svoje kože. Rada bi razumela. Rada bi doumela. Zakaj nisem brana?

Vsak resen blogar, ki da nekaj nase, naj bi si priskrbel statistične podatke o obiskanosti/branosti svojega bloga. Očitno jaz bloganja nisem vzela zares. Ali pa sem računalniško (ne)pismena in je to zame - enostavno - pretrd oreh. Pa saj mi niti ni do tega, da bi se šopirila ob vsakodnevnem oz. večkratdnevnem pregledovanju številk, ki rastejo tja nekam v višave. No, tako se tudi obvarujem pred potencialnim razočaranjem. Ne predstavljam si namreč nerodnejšega položaja od naslednjega: medtem, ko že petič v istem dnevu preverjam svoja (ne)strinjanja 'vržem uč' še na statistiko, ki mi pravi "your blog had 5 visits today". Auč! Boli. Torej raje, kot da vem da sem brana, ne vem, da nisem.

V prvi vrsti pišem za sebe. Zaradi sebe. Ker tako čutim in si želim. V trenutku, ko mi pisanje bloga ne bo prinašalo lastnega zadovoljstva bom s pisanjem prenehala. Tudi, če takrat vam ne bo prav. Kdorkoli že ste, dragi moji bralci. Pravzaprav je to to, kar me žre. Upam si trditi, da vas v večji meri ne poznam. Osebno. To mi gre v nos! Ne vi, moji redni gostje, občasni obiskovalci in ne vi, naključni mimoidoči. V nos mi gre to, da moji prijatelji ne delijo z vami vaše pripadnosti, vašega zanimanja in vaše radovednosti.

Sprejmem, da si je težko zapomniti povezavo na moj blog bedtimestoriestime.blogspot.com, saj je že moj prejšnji - katerega ime je bilo sestavljeno iz kratic mojega imena in priimka - delil z njim isto usodo. Ne sprejmem pa, da se od časa do časa ne spomniš nanj in me ne povprašaš po linku. Sprejmem, da so moji posti (pre)dolgi in nezanimivi (koga zanima peka torte?!). Ne sprejmem pa, da ne pregledaš le naslovov in slik. Sprejmem, da nimaš vedno mnenja in vem, da nisi v najboljših odnosih s tipkami - katerimi koli, tudi tistimi na mobitelih ne. Ne sprejmem pa, da mi ne nameniš niti =).

Včeraj se je v meni nekaj prelomilo. Dobronamerno sem ji rekla "preberi si na blogu". Zato, ker se tu nahaja izčrpno 'poročilo' o praznovanju 30ke. Tu sem se spraševala kaj podariti. Tu sem ugotavljala, kako težko je obdržati skrivnost zase (če imaš doma agenta FBI). Tu sem v svojo pripoved izlila vsa svoja čustva.

Čustva so se od takrat že 'ohladila' in isto zgodbo ne znam 'ponoviti' enako goreče. Ob zgodnejši uri, višjem pritisku v zraku in ob odsotnosti naslednjega stavka, bi to storila. Izpeljala bi najnatančnejši približek.

"Nimam časa!"

Nimam časa za branje tvojega bloga = Nimam časa zate
Ne zanima me = Ne zanima me tvoje življenje

Žal mi je, da sem vremensko pogojen človek.
Žal mi mi je, da me luna nosi.
Žal mi je za nizek pritisk.
Žal mi je za pomanjkanje sladkorja v krvi (kljub tretji porciji sladoleda).
Žal mi je za PMS.
I'm sorry I'm too emotional!

)=

Pika na i

Spodobi se, da zaključim svojo zgodbo. Veliki 'marčevski' dogodek je zaključen. Hvala bogu, uspešno! Na trenutke je bilo naporno, vendar je bil na koncu ves trud poplačan. Marsikaj sem se naučila o sebi (I'm a born liar... oz. jaz temu pravim, da imam igralske sposobnosti, moj pa pravi, da bi šla lahko v politiko) ter odkrila novo strast (odprla bom slaščičarno s svojim tortami)!

Dva dneva pred dnevom D so se začele priprave. Tako sem najprej poklicala vse, ki mi svojo udeležbo na zabavi še niso potrdili. Malo me je skrbelo njih število, a se je izkazalo, da jih večina pride, samo so me nameravali poklicati naslednji dan, jim je ušlo iz spomina ali pa so sklepali, da se itak razume, da pridejo. Toliko o tem, če izrecno prosiš, da ti do tega in tega dne potrdijo svojo udeležbo. Sprašujem se, če bom mogla teden dni pred svojo poroko klicati ljudi in preverjati, ali se planirano število gostov ujema z realnim? Just a joke.

Trije povabljenci se žal zaradi prazničnega vikenda rojstnodnevne zabave niso mogli udeležiti. Štejem si v čast, da so se tudi Primorci odzvali povabilu. Tudi moj tega ni pričakoval. No, to mi je seveda pravil po zabavi. Namreč, v Ljubljano jih ravno ne vleče. In lani je zato moj dvakrat praznoval. Enkrat tu, z 'domačini' in enkrat na Obali. 1:0 zame. Tako, seznam je bil narejen.

V petek zvečer naj bi se dobila na pijači z 'londončanko' T., ki je prišla domov za velikonočne praznike. Za dan in - približno tudi - za uro sva bili že dogovorjeni, a sem ji vseeno že iz službe poslala sms. Tako sem imela za svoje skrivnostne podvige le nekaj popoldanskih ur časa. V najboljši veri sem imela namen zaključiti s službo malo prej in dokler se moj ne vrne doma speči torto. Klicala sem ga, če misli kaj 'potegniti' v službi in če si lahko sposodim avto. Ja, saj če bi imela ključe, prometno in kartico njihovega službenega parkirišča, ne bi nič spraševala. Tako so se name zgrnila temni oblaki suma. Namreč, če reeeeeeees ni nujno se voznikovega sedeža niti ne dotaknem. Raje sedim zraven, na sovoznikovem. Najbrž le zato, ker je bil v službi (in po možnosti ne sam v pisarni) mu je moj odgovor "grem mal v BTC, po štacunah" zadostoval. In sem šla. V City Park. V Interspar. (> to ni reklamno sporočilo!)

Ko sem se s polnim vozičkom približevala blagajni me kliče moj.

Moj: "A boš še dolg?"

Jaz: "Ne, zakaj?!" (se mi je že svitalo)

Moj: "Jst tud nam več dolg, dej me prid iskat" (neeeeeeeeeeeee...)

In so šli. Moji načrti v franže. Ko sva se peljala proti domu se je zmrdoval, saj je bil prepričan, da sem šla po stvari za njegovo rojstnodnevno zabavo (a so bile vrečke izven njegovega vidnega polja). Jaz sem mu pa nedolžno zatrjevala, da ne, in naj si že izbije iz glave, da mu jo pripravljam, ker mu jo ne. In pika. Čeprav bi se tudi jaz v drugačnih okoliščinah čudila vremenu (sneg za veliko noč), je bilo zame kot naročeno. Namreč zaradi nizkih temperatur sem prtljažnik lahko uporobila kot alternativo hladilniku. Tudi 'od zgoraj' se prispevali svoj delež pri organizaciji zabave presenečenja, ja.

Ko je ura odbila 19 in o T. ni bilo ne duha ne sluha, sem pomislila kaj ko bi šla k M. spečt torto. V trenutku mi s klicem odgovori na sms, da sicer z veseljem, a jim žal pečica ne dela. Kaj zdaj?

1. lahko grem k mojim ali njegovim domov s prošnjo: "si lahko v naslednji uri sposodim kuhinjo"
2. ali se zbudim sredi noči (okoli 1-2h) in se zaprem v kuhinjo.

Dilema. Odločim se za drugo možnost.

Me kliče K. = "Jamie v krilu" (vsakič, ko se mi zahoče, da bi pekla , jo pokličem in mi zaupa kak svoj res simple recept), če sem že spekla torto??? Da ji še nisem poročala o svoji (ne)uspešnosti (ja, K. se je vsaj toliko žrla, kot sem se sama). Pojamram ji, da je ideja o prostem popoldnevu padla v vodo in da imam sedaj namen pečt ponoči. In potem mi je sekira padla v med. Tako sem šla k njej, v njeno novo kuhinjo! Ko sem povedala svojemu, da grem h K. na obisk mi je - ne da bi odmaknil pogled z monitorja - navrgel "pa kej dobrga mi spečta"?!?!?! A mi na čelu piše?!

Večer je hitro minil, v dobri družbi K. in njenega S., ob peki kakavovega biskvita in ob pregledovanju fotografij raznoraznih tort (Lipoglavski gozdiček, delfin, želvak, rdeč Ferrari...). Ko sem se vrnila domov, me je moj čakal že na vratih. Z obrazom otroka, ki pričakuje rojstnodnevno torto. Prav žal mi ga je bilo, ko mu je nasmešek izginil iz obraza, ko sem se prikazala praznih rok. Kljub temu, da mi je prebrskal torbo in našel 'peki papir' sem ga uspela prepričati, da nisva pekli. In, ko sem mu to "očitala" 2 dneva kasneje, se je branil, da je itak vedel, da ne nosim 'peki papir' s seboj iz čistega zadovoljstva. Tisti večer ni deloval tako.

Sledila je užaljenost. Prepričeval me je, da ve, da mu naslednji dan pripravljam žurko. In, če mu jo ne, da mi zameri. Ker mu nisem pustila, da bi jo sam organiziral. Da je vsako leto praznoval, letos - ko bo 30, pa prvič ne bo. Zaradi mene. Najtežja stran priprav je bilo ravno prepričevanje v nasprotno. Odigrala sem lih hladne ženske. Da mi je žal, če je pričakoval zabavo, ki je ni. Da mi je žal, ker ne bo praznoval. Da nisem vedela, da mu to toliko pomeni. Da se mu bom probala kako drugače oddolžiti. Ipd.

Po naporni noči sem zjutraj vstala pred 9:00. Šla sem h K. dokončati torto. Pred nama je bil dolgotrajnejši, a zanimivejši del. Okraševanje torte. Najprej sva jo 'nafilale' s čokoladno kremo in višnjami iz kompota. Okrasili sva jo s čokoladnimi mrvicami, višnjami in ornamenti vrisanimi z vilicami. Po torti so bili na vrsti obloženi kruhki. Naredili sva jih za 4 pladnje in niti dva si nista bila enaka (vsaj jaz se s tem tolažim, saj so nama vzeli kar precej časa). Res pa je, da so bili precej unikatni, predvsem tisti od K..

Ob pogledu na uro in ugotovitvi, da se bliža čas kosila (pogled pred sebe pa je obetal še kar nekaj dela), me je zmrazilo. Pomenilo je namreč, da me čaka nova mera izgovorov in izmišljotin.

K.: "Te ne bo nč klical zarad kosila?"
Jaz: "Bo ja, lohk pričakujeva klic v kratkem."

In res, čez nekaj minut mi je zazvonil telefon. Sicer sem večji del dopoldneva preživela na telefonu. Usklajevanje in organizacija terjata svoj davek.

Na poti domov razmišljam, kaj naj mu povem, da bo zadosti neumno, da bo mogoče verjel, kaj sem počela celo dopoldne in del popoldneva, skoraj do 16h. Zaradi česa nisem prišla domov skuhat kosilo, ampak sem ga poslala ven jest oz. natančneje, k mami/babici. Spotoma sem se ustavila še pri njegovih doma (saj sva bila tja namenena kasneje tekom dneva) in jim pustila torto. Prtljažnik je bil namreč napolnjen s pladnji, torta pa je zasedala mesto na sovoznikovem sedežu.

Pridem domov ter mu v eni sapi povem, da se nama mudi k njegovim, da naju je njegova mami povabila na pirhe. Da smo potem z Nu. & co. zmenjeni v Trnovskem Zvonu, potem zvečer pa še z M.U. na pijači v Zlati Ladjici. To zadnje seveda ni res. Z M.U. sva bila zmenjena že v četrtek, da pride k nama zvečer oz. da prideta. M.U. je namreč v Slovenijo pripeljala še su novio. Svojega fanta. Da mu razkaže Slovenijo. In v četrtek sta bila od celodnevnega pohajkovanja preveč utrujena za druženje, kasneje pa žal za to ni bilo več časa. Hasta la proxima, M.U.!

Temu sledi moj no.1 neumen izgovor, kje sem bila in kaj sem počela. Bila sem pri M. in se napila. Se delam, da mi je vse smešno in podležem napadom smeha (na koncu bi še sama sebi verjela). Čez čas se mu prižge žarnica: "Pa saj si vozila, ne moreš pit zraven, boš zgubila vozniško". Obstanem. Dobil me je. Moram slediti svoji zgodbi, drugače se bom preveč zapletla. "Vem ja, samo takrat pač nisem razmišljala. Saj veš kakšni sva, ko sva skupaj. Odklop!". Stojim v kopalnici, on sloni na vratih. Vidno razburjen. Sledi pridiga, da tako neodgovornega dejanja od mene ni pričakoval. Ok, vse lepo in prav, samo da mi verjame. Ker mu je misli treba usmeriti drugam, se začnem slačiti pred njim. "Grem pod tuš. Pejt se oblečt, se nama mudi" in smuknem v tuš kabino. Uspelo mi je! 2:0 zame.

Med vožnjo k njegovim me kličeta Nu. in M., obe prosim, če ju lahko pokličem čez 5min. Parkiram pred hišo in mu rečem, da pridem za njim. Smeji se mi. Ker zamujava vseeno izstopi. Spustim 'kljukico', a sama ne izstopim - zaklenem se v avto. Smeji se mi še bolj. Hvala bogu za mraz, ki ga spodi v hišo.

Nu. je v Müllerju. Naročim ji, naj kupi tiste sveče v obliki črk, ki sestavljajo napis "happy birthday" in še ene plastične vilice za vsak slučaj. Medtem pride že M. in prestaviva pladnje iz najinega avta v njen. Njegova mami mi je torto pustila na terasi, da mi ne bi bilo treba po njo hodit v hišo. Ufff... skoraj si lahko oddahnem. Samo še v Zlato Ladjico ga moram spravit, saj je nekaj protestiral, da naj se z M.U. in njenim sama dobim.

Medtem, ko sem si v kopalnici umivala roke, se je v dnevni bil boj za moj mobitel. Pozabila sem ga namreč na vidnem mestu in moj se je hotel dokopati do kakšnega podatka. Namreč cel dal je klicaril brata in svoje kolege, če mu lahko povejo, kaj se dogaja. Prepričan je bil, da bo zadevi prišel do dna. Ko se je polastil mojega mobitela se je njegova mami vrgla nanj, tako da sta oba s kavča padla po tleh. V tem položaju ju najdem in mu vzamem mobitel. On presenečen nad mamino reakcijo, jaz nad nastalo situacijo. Hitro zbrišem kočljive smse, pozabim pa na zadnje klice. In ko se ponovno polasti telefona (tokrat z dovoljenjem), veselo zakliče, da me je dobil! Da zakaj bi drugače klicala njegovega brata in D., njegovega kolega. Pravim, da zato, da bi se zmenili za tarok. K sreči sta se najini zgodbi (tista, kar sem mu jaz rekla, da sva govorila z D. in tista, kar sta onadva govorila) precej poklopli tako, da več, kot da je dvomil ni mogel. Ovrgla sem mu vse "dokaze".

V Trnovskem Zvonu je pozabil na vse skupaj. Na WC-ju (saj sem vendar že spila velike količine tekočine in imam pravico it lulat!) sem diskretno opravila še nekaj klicev in Nu. mi je tja tudi prinesla svečke. Me. in njen G. sta se od nas vesele druščine poslovila. Bila sta tako prepričljiva, da sem ji še sama skoraj verjela, da gresta na obisk. Ura je bila 19:30 in moj namigne, če greva še midva. Ovrnem mu, da se je M.U. po toliko letih v Španiji že navadla njihovega zamujanja in da bo dovolj, če greva od tu 10 min pred 20:00. Vmes skočim še enkrat na WC, da preverim, če so že zbrani in, če lahko prideva. Posloviva se tudi midva, malo pred 20:00. Plačava še svoj del računa. Pri vodnjaku me kliče M.

M.: "Kje sta? Mi smo že vsi nestrpni?"
Jaz: "Tuki pri vodnjaku sva. Prideva iz te/zadnje strani."
M.: "Ok."
Moj: "Sta M.U. in njen že notr?"
Jaz: "Aha."

Vstopiva. Najprej jaz. On za mano. Ko stopim skozi obok v drugi prostor se hitro umaknem na stran.

Vsi:

"Vse najboljše zate,
vse najboljše za te...
...vse najboljše zate!"

PS: Hvala K. in S., M., N., Nu. in vsem ostalim!