Rojstnodnevna

1. v polni velikosti
2. detajl
3. detajl v nagibu (da se bolje vidi "reliefnost" voščilnice)

Pure energy

• od danes naprej ne podcenjujem več moči vitaminov. Kozarec 100% pomarančnega soka te 100% napolni z energijo. Pure energy. Uvajam vsakodnevno rutino.
• prva odločitev, ki sem jo sprejela v tem novem stanju je bila, da ponovno primem kuhalnico v roke. Začnem jutri. Dva meseca sem se prehranjevala zunaj, saj sem urice po službi preživljala v knjižnici. Sedaj se selim za računalnik, tako da nimam več izgovorov, da ne bi kuhala. Sicer nikdar nisem iskala izgovore, žrtvovala sem se za višje cilje. Vendar sem se prenajedla vseh teh okusov, ki nam jih ponujajo ljubljanske restavracije.
• tako sem se odpravila v nabavo hrane, kar je, če se tja odpraviš z mestnim avtobusom rahlo nepraktično. K sreči sem imela prevoz za nazaj.
• ko sem prišla nazaj domov in odprla hladilnik, kjer se so se nahajale 3 limone, odprta steklenica rdečega vina, lonček kisle smetane, gorčica in sirup Ospen, sem se odločila, da je potreben čiščenja. Prazne steklene police so bile namreč okrašene z lisami sumljivih barv. Spodnji del, torej zmrzovalnik, je sicer napolnjen do zadnjega kotička, vendar se je sčasoma v njem nabrala znatna količina ledu. Tako sem zavihala rokave in se lotila dela. Ko je bilo delo opravljeno in hrana lično zložena na policah sem cel večer hodila gledat kako lep je.
• očitno me je po tem zagrabila pospravljalna mrzlica. Ker sem stanovanje posesala že dan prej, prav tako pomila umivalnik in tuš kabino, pobrisala prah iz knjižnih polic in ostalih skritih kotov, zdrgnila kuhinjski pult, korito in keramično ploščo, sem se tokrat lotila (zimskih) čevljev - škornjev. Skrtačila sem jih, namazala z zaščitno kremo ter z bombažno krpo spolirala do sijaja. Določeni gredo naslednji teden še na obisk k čevljarju, da petam nudi prvo pomoč, nato pa bodo na varnem počakali do naslednje jeseni/zime.
• nakar sem se lotila še plaščev in jaken ter jih povaljčkala in iz njih odstranila vse nečistoče.
• prišla sem do zaključka da so se temperature (zunaj) že dovolj dvignile, da končam z mučenjem oleandra na stopnišču bloka ter ga postavim (nazaj) na svež zrak, sonce in dež. Na njegovo mesto na balkonu. Za nameček sem balkon še pometla. Detajlno pomivanje sledi v prihajajočih mesecih.
• nato sem kolebala med likanjem in umetniškim ustvarjanjem. Zmagalo je slednje. Tako sem naredila nagrado še za tretjo izžrebanko Vixi in eno rojstnodnevno čestitko v zadnjem hipu. Nagrada za Vixi mi je RES všeč, morda si omislim kaj podobnega še zase (kolikokrat sem si to že rekla, izpolnila pa skoraj nikoli?!). Sem pa čisto na koncu doživela manjši spodrsljaj, tako da je nagrada potrebna manjšega popravila. Ah, ja. Vixi, nič ne skrbi, na koncu boš prejela brezhibno delujočo nagrado. Obljubim! Objavim jo pa seveda takoj, ko bo na varnem v lastničinih rokah.

Not bad for the day without plans!

Raste trava zelena, zelenaaa, zelenaaa

Pozabila sem že kakšen je občutek, če spiš (skoraj) do 11h. Še dobro, da me je klicala mami (da preveri kako sem), drugače lahko le ugibam, kako dolgo bi se še mudila v deželi sanj. Ni lepšega občutka, kot prebuditi se v sončno jutro (no, v pozno dopoldne). Kmalu sem iz najine spalnice izoblikovala svoje majhno "kraljestvo". Na njegovo stran postelje sem razporedila "ženske" revije, knjige, križanko, svinčnik, blok, mobitel, domači telefon, sladkarije in skledo jagod. Za višje vzglavje sem si iz dnevne prinesla (še) dva pouštra, se udobno namestila in pokrila z volneno oddejo. Ob odprtem oknu in ob zvokih, ki so prodirali v spalnico so se moji omiljeni trenutki pričeli. Rada sem sama s seboj. Rada berem. Rada si izpisujem misli in besede, ki me nagovarjajo. Rada imam okuse, ki mi dražijo brbončice (na koncu jezika). Otroški smeh in lajež psov iz bližnjega igrišča pričarata prijetno glasbeno podlago. Kmalu se iz sna prebudi še eden izmed petih čutov - vonj. Prodoren, malce moteč zvok, pričara meni najbolj omamen vonj. Pokošena trava. Če bi obstajal parfum, ki bi zaobjel ta vonj, bi se le-ta sigurno nahajal v moji kopalnici. Tako, ja.

Pomlad je

Zgodba pripoveduje, da je nekoč sedel na pločniku neki slepi mož, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano: " "Prosim, pomagajte mi, slep sem."

Neki ustvarjalni publicist je šel mimo, se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku. Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil k nogam ubožca ter odšel.

Popoldne je šel publicist znova mimo moža, ki je prosil miloščino. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža.

Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti, ki je napisal novi napis in predvsem kaj je napisal.

Publicist je odgovoril: "Nič takega, kar ne bi bilo tako resnično, kakor je bil tvoj napis, ampak z drugimi besedami."

Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli izvedel, da je njegovi napis imel naslednjo vsebino:

"Danes je pomlad in jaz je ne morem videti."

Ko nam kaj ne uspe, zamenjajmo strategijo... zamenjajmo pristop k reševanju problema... in mogoče bo naš novi način uspešnejši. Vsaka sprememba prenovi naše življenje!

Every breath I take

Hmmm… Do mene je prišel glas, da nekateri pogrešate moje "čičke čačke" oziroma kak moj nov post. Ne, nimam vas - dragi moji bralci - namen zanemarjati, pa tudi dobra vila navdiha me še ni zapustila. Pravzaprav sem tudi sama pogrešala to moje pribežališče iz vsakdanjika. Po glavi se mi plete lepo število drobcev zgodb, ki silijo na plano, v beli dan.

Tam nekje, sem se izgubila tudi sama. V trenutkih, ki jemljejo dih. Ne, to niso tisti glamurozni trenutki, ki kar kličejo po samohvali. Ti svoj obraz kažejo skozi majhne delce sestavljanke, ki - ko vsakega postaviš na svoje mesto - svojo lepoto postavijo na ogled drug ob drugem, tesno drug ob drugem.

Sonce je počasi - a vstrajno - zarisovalo svoj obris na nebu in nam, tu spodaj, nasmeh na obraz. Priznam, sem kot hladnokrvne živalice, ki ga kravo potrebujejo za svoj obstoj, ali pa vsaj za funkcionalnost le-tega. Nebo, brez oblačka… bela svetloba… mrzel zrak, ki mi pri penetraciji v mojo notranjost povzroča rezko bolečino, vse do zadnjega pljučnega mešička. Every breath I take. Snežna prevleka. Od nje se svetloba odbija, kot od ogledala. Zamižim. Zavem se svojega telesa, svoje kože, svoje meje - tega tu notri in tistega tam zunaj. Drhtim. Skozi vsako poro tisto tam zunaj pronica vame. It feels good.

Ja, šla sem na sneg. Kot majhna punčka sem se dneve in dneve veselila pred dnevom D. Premagala sem samo sebe in sedla za volan, ter prvič pritisnila do 150. Pred menoj so se v sončnih žarkih kopali pobeljeni vrhovi in bolj, ko so švigali mimo mene na levo in desno, bolj sem se prebliževala svojemu cilju. Še parkiram v prvem poiskusu in voila. V ledeni ploskvi so zarisane sledi tistih, ki so jih tu pustili pred menoj. Jaz jih svojim zamancem ne bom. Pozabila sem na svoje drsalke. Nič ne de. Jo mahnem čez peš. V družbi račk. Na drugi strani se vržem v znak v sneg. Pri padcu se dvigne snežni prah, majhni drobci, ki mi silijo v oči. Zamižim. Rahlo priprem oči. Pogled uprem proti soncu. Svetloba se ujame v kapljicah, ki mi počivajo na trepalnicah. Pred očmi se mi zariše podoba mavrice. Every breath I take. Globok vdih mi napolni trebušno prepono, ki izoblikuje majhno trdo kroglico, katere vsebina se počasi izliva navzgor, skozi prstni koš do ustne votline in še malo dalj. Ko prispe do končne točke, se kot val- ki se zažre v obalo - vrne v svoj začetek. Zadnjič sem pri tečaju joge izvedela, da poznamo tri vrste dihanja. Ta način naj bi bil najpravilnejši, saj naj bi z njim v svoje telo vnesli največjo količino zraka. Ne vem kako dolgo ostanem ujeta v tem plimovanju, v uvajanju molekul kisika in odvajanju molekul dioksida, v in iz - svojega telesa. Every breath I take.

*****

Jutro, naslednji dan. Iz sanj me katapultira pisk budilke na mojem Sony Ericsson-u. Še predno bi si moj mobilnik začel požvižgavati melodijo ga ugasnem. Tema. Popolna tema. Tišina. Vse kar je moč slišati je dihanje mojega dragega, na moji levi. Nasmehnem se. Vendar mu ne namenim ne poljuba, ne objema. Ne želim ga prebuditi. Ima rahel spanec. Potiho se splazim iz postelje in ko odprem vrata iz spalnice me oslepi svetloba. Hitro zaprem vrata in si na oni strani mencam oči. Stopim v sobo nasproti, od koder svetloba prihaja. Počasi se moje oči privadijo nanjo. Odprem okno. Every breath I take. Sonce je že visoko na nebu. Kljub rani uri. No, gledano v kontekstu. Nedelja je, ura je 9.00. Zdaj že nekaj minut čez. In za menoj ni tistih 8h spanja, zato je pred menoj sončno jutro. Stojim pri odprtem oknu in diham. Prisežem, da voham pomlad. Every breath I take. Slečem svojo roza pižamo posuto z raznoraznimi snežinkami… tudi takšne s srebrnimi bleščicami. Te ujamejo moj pogled. Namreč v soncu se svetijo skoraj identično, kot tiste prave - včeraj. Skupaj s pižamo odvržem še zadnje sledi zimske idile.

Čez nekaj minut sm že na vhodnih vratih. Ja, brez zajtrka… ljubši so mi tisti v dvoje. Tečem po stopnicah, še zadnji skok… bum … in sem že zunaj. Na nos si povesim svoja sončna očala ter se peš odpravim v mesto. Pospešim korak. Toplo je. Slečem bundo in si jo zavežem okoli pasu. Prvič letos. Hodim po praznih ulicah, vsake toliko me iz misli predrami zvok avtobusa. Sem že v Tivoliju. Malčki se podijo med trobenticami, psi lajajo. Prijeten "šundr". V Čolnarni me čaka N., ki je že zasedla mizo s strateško pozicijo. Srkam svojo belo kavo s cimetom, iz njene skodelice se vije vonj po gozdnih sadežih. Klepetava. Lepo nama je. Preventivno si oblečem bundo. Sonce mi greje hrbet. Prijetno mi je. Smejiva se. V dvoje pojem še zajtrk. N. se je na poti v Tivoli ustavila v pekarni. Sveže orehovo pecivo samo zame. Preden greva z žličko pojem še cimet, ki je ostal v moji skodelici.

"M. na Grad grem? Greš zraven?" Zmeniva se, da pridem mimo njenega bloka. Očitno ima novice. Mahnem jo mimo stojnic na Cankarjevem nabrežju. Tokrat me razstavljene starine ne ganejo. Iščem le bližnjice mimo Italijanov. Pozvonim, odpre mi. Čaka me na vhodnih vratih. Povabi me naj vstopim. Ja, očitno ima res novice. Na hitro mi postreže z njimi. Da bolje teknejo zraven doda še nekaj fotomateriala.

Odpraviva se na Grad. Hodiva v najhujši klanec in v isti sapi klepetava, klepetava, klepetava. Every breath I take. Pod nama se v soncu kopa Ljubljana. Takrat enkrat - ko se pojavi prvi oblak - se nama pridruži moj dragi. M. se poda novim dogodivščinam naproti in s sabo odnese tudi tisti smotani oblak. Midva uživava naprej, v sončnem popoldnevu. Jutro se je prevesilo v dan.

******

Life isn’t about the breaths you take, it’s about the moments that take your breath away.

*****

THE END