Poročilo: februar 2010

Februar je bil dober mesec. Takoj, na začetku meseca sem si pasla oči na pisanih in svetlečih kostumih v baletni predstavi Bajadera, ki je gostovala v ljubljanskem CD. Na žalost je izlet v Zagreb - ki je bil planiran za prvi vikend v februarju - odpadel (oz. je prestavljen) zaradi slabih vremenskih razmer. Kulturni praznik sem preživela v Mestnem muzeju Ljubljana, vendar ne na razstavi grafik Picassa. To razstavo in razstavo del Claveja sem si pogledala nekaj dni kasneje. V istem tednu sem imela abonmajsko predstavo v MGL-u. Predpremierno so mi doneli Bobni v noči. Na nabolj "rdeči" in "sladki" dan v mesecu naj bi si pogledala še predstavo Sugar - Nekateri so za vroče, ki pa je zaradi bolezni odpadla in je prestavljena na marec. Skupaj s Tabujevci sem odprla otvoritveni koncert turneje 42 v Kinu Šiška. Kljub namenu, da se v februarju udeležim (express) tečaja zdrave kuhinje, se to ni uresničilo. Tako se vam ne morem pohvaliti, da znam pripraviti makove cmoke iz sladkega krompirja ter after eight. Zaradi utrujenosti in lenobnosti se nisem našemila v zajklo in se prepustila disco ritmom v Cvetličarni. Bila sem na praznovanju kar treh rojstnih dnevov in na žuru do jutranjih ur, ki se je spontano razvil iz ene pijače. Če bolje pomislim, je bil tudi ta posvečen rojstnemu dnevu, samo na tega nisem bila povabljena direktno s strani slavljenca (ostale so bile slavljenke). Februarja nisem drsala, sem pa zato malo več plesala in si s tem prislužila še nekaj modric (letošnje poletje zame krila odpadejo) in boleči triceps ter zapestje. Nisem šla ne na dekliščino, ne na poroko oz. poročni obred. Shame on me! Hja, to so tisti "glavni dogodki" februarja 2010, ki so zapisani v moj rokovnik, da ne bi utonili v pozabo. Suma sumarum: februar je bil dober mesec.

Totka "meadow"

Ne morem verjeti, kako dnevi bežijo. Ter - posledično - da šele danes objavljam to prekrasno totko. Mojo totko! Če se sprašujete, ali ste zamudili Ajdin giveaway, naj vas potolažim, da ga niste (slaba tolažba, vem). Saj mi tokrat sreča ni bila naklonjena pri žrebu, temveč sem si totko "prislužila" s svojim -bolj ali manj rednim - zahajanjem na njen blog. Čeprav - roko na srce - se sprašujem ali sem zaradi tega dejstva sploh zaslužna za tako krasno darilo?! Namreč njen blog je že sam po sebi darilo. Ne moreš, da se ne bi vračal. Zato, vsi tisti, ki jo morda še ne poznate (in berete) hitro k Ajdi pogledat še ostale totke!

(vir)

Tebi Ajda še enkrat hvala!

Teta Bina

Teta Bina, hvala ti za moje najnovejše najljubše uhane.
Krasno presenečenje (v materialni obliki) za krasen začetek novega leta.
HVAAAALAAAA...

Božič za vse

Sem pišem, ker bi vas rada povabila na

božični dobrodelni sejem

"BOŽIČ ZA VSE",

ki se bo letos odvijal v Lescah že tretjič zapored. Glavni cilj projekta je zbiranje finančnih sredstev, ki se bodo podarila Leškim oziroma okoliškim humanitarnim, nevladnim in neprofitnim organizacijam (npr. KRESNIČKA iz Lesc, ŠENTGOR iz Radovljice, ŽAREK iz Jesenic), ki bodo tudi same sodelovale pri izvedbi projekta. Pomemben cilj projekta je tudi vzpostavitev kulturnega, umetniškega, prazničnega in zabavnega dogajanja v predbožičnem času v Lescah. Za potrebe uresničitve tega cilja projekt vključuje tudi poljudno-znanstvena potopisna predavanja, dramske igre, glasbene koncerte, razstave in kreativne delavnice za otroke.

Sejem se bo odvijal od dne 18.12.2009 do dne 20.12.2009 v neposredni bližini Župnijskega urada Lesce (zemljevid). Vsi organizatorji smo se odpovedali kakršnemukoli honorarju, plačilu oziroma nadomestilu stroškov za svoje delo.

V želji, da bi bil božič zares BOŽIČ ZA VSE, in da bi dogodek tudi z vašo pomočjo postal za Lesce tradicionalen in množično obiskan, vabim vas, vaše domače, prijatelje in znance k obisku sejma in obsejemskih dogodkov.

Za več informacij sem vam na voljo v komentarjih.

Blazno resno o nepomembnem

Drage moje bralke, dragi moji bralci,

z žalostjo vam sporočam, da me je po letu in pol zapustil Navdih. Najbolj boleča lekcija te izkušnje je, da se zaveš kaj imaš (oz. kaj si imel) šele, ko to igubiš. Torej, ne gre toliko za to, da nimam časa. Tudi tako zelo ne-dogaja se mi ne, kot to rada velikokrat izpostavljam. Enostavno mi besede ne tečejo. Po drugi strani pišem. Razen izjemoma vsak dan. Tudi do dvomestno število ur. Svojo D. Finally. Morda v tem grmu tiči zajec. Morda tam iztrošim svoj besedni zaklad. Enostavno ne sfolgam dveh belih bojnih polj hkrati. Najbrž mi ni treba povdariti, da je danes tisto drugo bojno polje (beri: D) ostalo prazno. Zasluženo. Ali pa iz principa. Kdo bi vedel.

Kaj sem hotela povedati? Aha... Poleg tega, da veliko pišem, tudi veliko berem. Na mojem bralnem repertoarju je literatura s področja marketinga, književnosti (?, literarne teorije?... temu bi komot rekla 'šolska literatura'), zdrave prehrane, medsebojnih odnosov in... ob postelji je - na počasno napredovanje skozi strani obsojena - tudi Brida. Ravno sedaj me je, ob iskanju povezave do dotične knjige, iz nevednosti izstrelilo dejstvo, da sem v mesecu aprilu zamudila Dnevnikovo ponudbo za nakup Coelhovih knjig. Najverjetneje po cenovno dostopnejših številkah. Ahhh, ja. Po toči zvoniti je (žal) prepozno. Če vam pa kdaj v prihodnosti na uho pride novica o kakšnem ugodnem nakupu njegovih knjig, vas ponižno naprošam, da me pocukate za rokav. Vsekakor - tako ali drugače - bom nekoč imela doma njegovo zbirko knjig. In Brida je zadnja še neprebrana od teh , ki so prevedene v slovenščino. Spet sem zašla. Kljub podaljšanemu roku dvomim, da se bom pri Bridi in Mrhah pravočasno prebila do konca. Sicer je pa v zadnjem letu moj najpogosteje zastopani nebodigatreba izdatek ravno za zamudnine v vseh treh knjižnicah v katere sem včlanjena. Povsem druga zgodba je kar se tiče bolj strokovne literature. To konzumiram v kilah! Dvakrat na teden se s starim šolskim nahrbtnikom sprehodim do knjižnice in vsakič vrnem in vzamem tak kup knjig, da si knjižničarke najbrž mislijo, da z njimi le kvihtam! In vsak tak kup mi prinese cca. 5-7 novih strani na tistem drugem bojnem polju o katerem sem pisala zgoraj. Polje z oznako D. V tednu, ki prihaja me čaka pomebna bitka. Držite pesti!!! Možno je, da bo trajala tudi dlje, kot je zapisano v bojnem načrtu. Ko osvojim to bitko, sem že skoraj na konju. Recimo. Od oka.

Kaj še počnem? Poigravam se s fotografijami. Jih urejam. Jih režem in lepim v kolaže. Jim dodajam sence in jemljem moteče barve. Postajam odvisnik od www.picnik.com. Sicer sem do sedaj odkrila le vrh ledene gore od tega kaj vse ta spletna stran ponuja, a me je že povsem zasvojilo. Za kaj več za zdaj ni časa. V zagovor podajam dejstvo, da sem se za potrebe urejanja prelevila v fotomodel. S fotoaparatom nikdar nisva bila dobra prijatelja in sva svoj odnos ohranjala na distanci. V primerih, ko to ni bilo izvedljivo, sva kaj hitro izrazila nejevoljo, nestrinjanje, nezainteresiranost. Pa še kakšnen ne bi se našel. Sedaj se pred ogledalo z veseljem postavim tudi v (novih) kopalkah. Sicer z določenim namenom, ampak ne bodimo malenkostni. Posvetimo se urejanju. Torej, kljub temu, da se na odstanjevanje celulita in odvzemanju cm-ov okoli stegen ne spoznam in si tudi številko košarice ne znam povečati, sem s končnim rezultatom zadovoljna. Sploh, ker je namen dosežen! Poigravanje s svetlobo in umetno dodana zagorelost delata čudeže! Tudi na reklami za zobno pasto bi se lahko pojavila. V preteklosti sem poiskusila prav vse zobne paste z whitening efektom, kupila sem si celo nek prašek namenjen kadilcem in strastnim pivcem kave, a brez večjega efekta. Sedaj se smejem na vsa usta. Paziti moram le, da me ne zanese pri beljenju zob ter s tem dosežem nasprotni neestetski bling-bling efekt preveč belih zob.

Kot sem že omenila, sem si danes vzela day off pri projektu D. Ker danes praznujem. No, pravzaprav sem (preparty imela) že včeraj, tako je danes že second day off. In to je že lenoba. Ampak paše. Še pa še, še paše, še pa še. Ahhh, ja. Človek se brezdelja (pre)hitro navadi. Dasiravno brez dela dolgo ne zdržim. Spet sem zašla. Želela sem reči, da smo se dobile babe (kadar to besedo izgovorim/zapišem jaz ni nikdar in nikoli izgovorejna/zapisana v negativnem pomenu) - pet nas je bilo - torej vse tiste, ki nis(m)o na dopustu in/ali noseče. Jap, to je prekletstvo nas ta'poletnih, ko so vsi povsod drugje, le doma ne. Nosečke in doječe mamice se pa tovrstnih zabav ne udeležujejo. Enega kričača smo že dočakali, dva sta še na poti. Jap, naslednje leto, ko bom začela pisati trojko na začetku, bo treba misliti še na otroško varstvo.

Morda bo najbolje, da si naslednje leto v tem terminu še sama omislim dopust. Letos je ta - tako ali tako - posvečen študiju. Je moje žrtveno jagnje. V trenutkih slabosti se zdi, mi bo od sedaj v pomoč nadomestilo za dopustniške užitke... edini problem je, da imam tuš in ne - kad! No, bom pa tuširanje v kopalkah večkrat ponovila! Kot zakleto imam ravno letos prenovljeno plažno garderobo - tri pare kopalk, torbo, japonke in 'pajac' za npr. na sladoled. V kopalkah prehodim le relacijo brisača - morje in nazaj, v vseh ostalih primerih nase navlačem nekaj več metrskega blaga. Hmmm...

Hmmmmmm... Hmmm... Hmmmmhmmmm...

Če vsak dan podaljšam pisanje za eno uro (in zraven prištejem še kakšno uro za Mr. Murphy-ja), si lahko čez 14 dni privoščim dan na morju!! Jeeej! Me že ni več. Delo vabi, zabava čaka! Vam pošljem razglednico!!

Neverjetno, a resnično

Nikoli nisem ničesar zadela! Do danes!
Mravljici oziroma rokam na zgornji sliki se zahvlajujem za žreb!

Glamurai diy

Že nekaj časa imam v mislih podoben projekt. In, ko sem danes odkrila ta fashion blog mi je kri definitivno pognalo po žilah! I want it!

And I want it now!

PPS

Pred dnevi sem iz nepooblaščenega vira (če ne želite, da se kaj izve, ne govorite tega moji mami) izvedela, da bom v prihajajočih pomladanskih mesecih krstna botra. Vendar ta objava ne govori o tem bodočem dogodku.

Povsem nenačrtovano sem si (že) kupila "bojno opravo": črno-bel karirasti hlačni kostim. 3/4 dolžina hlačnic in krajši z e l o teliran suknjič. Spodaj lahko oblečem le majico ali srajco (vendar bom po vsej verjetnosti prvo). Morda se le tolažim, da je model suknjiča tak in mi je v resnici za številko premajhen, a kaj, ko je bil edini. Namreč komplet je bil kupljen v zadnjih vzdihljajih zimskih razprodaj. Za 25 EUR (prihranek je - zaokrožen navzdol - 70 EUR). In ta znesek (no, še bolje, če manj) sem sedaj pripravljena zapraviti za Perfect Pair of Shoes. Spogledujem se s

Karlinimi

in Sarinimi , ki so mi ljubši.

Zelo podobne Sarinim sem videla od Miss Sixty v Stiefelkonigu na Cankarjevi v Ljubljani, vendar nimajo moje številke. Mi lahko poveste kje v Ljubljani še prodajajo Miss Sixty čevlje? Ali pa, če ste kje drugje zasledile(i) podoben model čevljev. Že v naprej se vam zahvaljujem za informacije(o).

Hvala! Thanks! Gracias! Danke! Grazie! Blagodaram!

Poglej do konca

Dva obraza

Priznam, da sem presenečena. Presenečena sem nad tem, da me okolica vidi drugače, kot se sama. Trenutno od okolice sprejemam dražljaje kako močna da sem. Močna? Hja, ob pregledu skozi svoj 'življenjepis' lahko (po svojih merilih) izpostavim (le) dva dogodka, ki sta od mene zahtevala moč. Odločenost. Vero v svoje sanje. Prvi na samem začetku leta 2005 ter drugi jeseni 2006. 3-mesečno bivanje v Španiji ter selitev na svoje. Živo se spominjam občutkov, ki so se polaščali mojega telesa. A failure was not an option! (zveni znano?!) Vedno bolj ugotavljam, da smo tisto, kar mislimo. Naše misli nam izrisujejo načrt Življenja. No, tako sem se počutila takrat. Večino časa si ne upam leteti. Rekla bi, da sem v solidnem povprečju. Utrgam si svoj sadež, a iz tistih lažje dostopnih vej. Meni je prav. Vendar pridejo dnevi, ko se mi veja pod ritjo odlomi. In padem na tla. Pridejo dnevi, ko sem vse prej kot močna. Pridejo dnevi, ko sem šibka. Pridejo dnevi, ko postanem premajhna glede na lastno telo in se moja Duša zgrudi pod njegovo težo. In takrat ne morem pokazati svoj pravi obraz. Tako si nadanem masko, tisti drugi obraz, ki je domač okolici. Kar pa niti ni tako zelo napačno. Saj sem že rekla, da smo tisto, kar mislimo. In včasih mislimo, da smo tisto, kar drugi mislijo da smo. Complicated? Not really. Nekoč sem nekje prebrala, da če si želiš prisvojiti neko novo navado, jo je potrebno izvajati redno in dosledno 21 dni. Toliko naj bi bilo potrebno, da ti neka nova navada preide v kri. So, if I can fool the others I could fool myself too! To sicer ni moj namen, ne prvo, ne drugo. Verjamem pa v (pozitivno) moč afirmacij. Afirmacija je pravzaprav vse, kar izrečemo ali mislimo. Vse naše govorjenje o sebi, naši notranji dialogi so tok afirmacij. Afirmacije uporabljamo v vsakem trenutku, pa če se tega zavedamo ali ne. Z vsako besedo in mislijo potrjujemo in ustvarjamo svoje življenjske izkušnje.

"Tisto, kar si želite, in tisto, kar menite, da si zaslužite, sta morda zelo različni stvari. Biti morate pozorni na svoje misli, saj boste le tako lahko začeli izločevati tiste, ki botrjujejo izkušnjam, ki si jih ne želite v svojem življenju."

V roke sem vzela knjižico Zmorem!, ki sem jo dobila v dar od M.. Pustila sem, da me besede nagovarjajo. Pustila sem svoji Duši, da si izbere tisto, kar potrebuje.

"Zavedajte se, da je vsako pritoževanje afirmacija nečesa, za kar menite, da si tega ne želite v svojem življenju. Vsakič, ko se razjezite, potrdite, da si želite še več jeze. Vsakič, ko se počutite kot žrtev, potrdite, da si želite še naprej počutiti kot žrtev. Če menite, da vam Življenje ne daje tistega, česar si v svojem svetu želite, potem zanesljivo ne boste nikdar deležni bogastva, ki ga Življenje nudi drugim - se pravi, vse dokler ne boste spremenili načina razmišljanja in govorjenja."

Udejanjanje afirmacij je zavestno izbiranje določenih misli, ki bodo botrovale pozitivnemu razpletu v prihodnosti. Z besedami, ki jih izrekate zdaj oblikujete svojo prihodnost. Pomembno je, da afirmacije vedno izrekate v sedanjiku in v celoti. Vesolje jemlje vaše misli in besede povsem dobesedno in vam da pač tisto, kar pravite, da si želite. Vedno. Vsaka misel, ki jo mislite šteje, zato ne zapravljajte svojih dragocenih misli. Vsaka pozitivna misel prinaša v vaše življenje blaginjo. Vsaka negativna misel blaginjo odžene in jo prestavi izven vašega dosega.

Sedaj vem, mislim in čutim, da:

"Vse je v redu. Vse se odvija v moje najboljše dobro. Iz te situacije se bo porodilo le dobro. Vse življenjske spremembe, ki ležijo pred menoj so pozitivne. Sprejemam zdrave odločitve. Imam brezmejne možnosti. Varna sem. Močna sem. Sem sredi procesa uvajanja pozitivnih sprememb na vseh področjih svojega življenja. Dovolj močna sem, da ostanem mirna kljub spremembi. Življenje me podpira na vse mogoče načine. Svet vidim skozi oči ljubezni in sprejetja. V mojem svetu je vse dobro."

Magičnih sedem

Težko se odločim, kateri so moji najljubši filmi, knjige, igralci, slikarji, pevci itd. Čeprav tisti, ki me zares dobro poznate, veste, da bi vsaj v eni izmed zgoraj naštetih kategorij znala izpostaviti najljubšega. Vendar, kljub vsemu, v svoji kategoriji ni edini, ki je omembe vreden. Na splošno se ne znam odločati. Oziroma mi odločanje predstavlja konkreten zalogaj. Preveč je stvari, ki mi nagovarjajo duha, tako da sem odkrila, da lažje pridem skozi, če se prebijam iz obratne smeri. Npr. namesto, da poiskušam povedati svojo najljubšo barvo, povem tisto/e, ki to ni/so. Torej, ne maram modro (razen turkizno in petrolej zeleno - zame je to moder odtenek) in roza (čeprav se najde kakšen precej kričeč odtenek tudi pri meni).
Rada imam sončnice. Rada imam okus cimeta, karamele in kokosa. Po novem sem zelo sladkosneda. Rada imam poletje. Rada raziskujem novem kraje. Sem knjigožer. Rada na veliko razmišljam (in debatiram). Nikdar nimam prazno glavo. Rada odkrivam nove okuse. Že dolgo razmišljam o prostovoljnem delu. Hranim vsa pisma, vse čestitke in vse razglednice, ki sem jih prejela. Sem odvsinik spominov. Imam samo svojo skodelico, iz katere ni nikomur dovoljeno piti (ljubosumno branim svoje spomine). Moje življenje je zaznamovala rdeče-rumena kombinacija zastave in avtobus št. 20. Obožujem gledališče. Ljubim modo. Ne, kot neko slepo sledenje trendom, vendar kot eden izmed medijev skozi katerega lahko izražam sebe. Postajam internetni odvisnik. Predvsem v tem letu, v katerem sem se seznanjala z bloganjem. Sem zelo čustvena oseba, ki pa se navzven obdaja z visokom obzidjem.

I'm a (day) dreamer! Vedno o nečem sanjam in po nečem hrepenim. Moje sanje so moje gonilo. Vendar priznam, da nisem tako dober borec, kot sem sanjač. Sanjam o spalnici s svojo kopalnico z masažno kadjo. Sanjam o počitnicah, ki bi jih izbirala tako, da bi zamižala, zavrtela globus in počakala na svojo "usodo". Sanjam o dolgih sprehodih v dvoje. Sanjam o veliki jedilni mizi, ob kateri bi se zbirali s prijatelji - pogosteje. Sanjam o avtodomu. Sanjam o laježu lastne kepe dlak. Sanjam o tem, da mi bodo nekoč rože uspevale. Sanjam o treh navihanih otrocih. Sanjam o službi, ki bi dajala še kaj več kot le mesečno izplačilo. Sanjam o sreči.

Smatram se za ustvarjalno bitje. Rada ustvarjam. Moj spekter ustvarjanja je širok. Ne, ne hvalim se. Kar hočem povedati je, da me zanima veliko različnih stvari. Veliko. Žal tako svoje znanje in sposobnosti na določenem področju ne izpilim do nekega zavidljivega nivoja in ustrajam v povprečju na več področjih. Saj, dokler se z ustvarjanjem ukvarjam le ljubiteljsko in za dušo mi tako tudi ustreza. Čeprav mi nek notranji glasek občasno pravi, da bi bilo prav fletno, če bi imela samo svojo 'prodajno ustvarjalnico'. Ravno prav natlačeno trgovinico s svojimi izdelki. Tako domačo. Kamor bi ljudje radi zahajali. In kdaj pa kdaj tudi kaj kupili. Pred novim letom je v meni vzklila ideja, da bi svoj stari blog na siol-u spremenila v moj ustvarjalni kotiček, kamor bi svoje izdelke postavila na ogled širšemu krogu ljudi. V oceno objektivnemu ljudstvu. Do tja je še dolga pot, medtem pa bom tudi v bodoče razveseljevala svoje najbližje s svojimi handmade darili. In, še letos se vpišem na šiviljski tečaj!

Perfekcionistka sem. Česarkoli se lotim, mora biti popolno. No, blizu popolnosti. Za moje standarde, seveda. Tako si pogosto naložim veliko dodatnega dela, saj s svojim izdelkom v prvem poiskusu nisem zadovoljna. Tako lahko poiskušam n-krat preden izdelek zadovolji moje standarde, da ga lahko dam iz rok. Če seveda prej ne obupam. Nemalokrat se zgodi, da darilo to be, kosilo to be ipd. pristanejo v košu za smeti. Takrat streljam z očmi in je bolje, da mi ne hodite blizu. Moji najbližji mi pravijo, da sem prestroga do sebe. Možno. Ne vem. Vem pa, da se zadnje čase skušam otresti nepotrebnega stresa v svojem življenju and I know I should work on this one!

Redoljubna sem. V tem milo rečeno - pretiravam! O svojem ritualu pospravljanja omare sem že pisala. Moja druga posebnost (ki meji že na bolezen) je obešanje perila. Namreč obešam ga v posebnem vrstnem redu. Oblačila si sledijo po velikosti, barvi... In ščipalki na istem kosu oblačila morata biti iste znamke, modela in barve. In barva ter velikost se morata ujemati z barvo in velikostjo z njima obešenega kosa perila. I know! V glavnem, te kalvarije me je pred časom rešila moja mami, ki mi je podarila ščipalke v eni - rdeči - barvi. Tako da, sedaj usklajujem le še velikost. Imam jih namreč v dveh velikosti - majhne in velike. Ampak to je zame mala malica!

Ugotavljam, da mi z leti postajajo všeč stvari, ki sem se jih včasih izogibala. Sem - med drugim - spada tudi kuhanje. Včasih sem se držala le preverjenih simple receptov. No, teh se držim še danes. Hočem reči, da včasih nisem verjela maminim besedam, da je kuhanje umetnost. Znala sem pripraviti špagete ala carbonara, peresnike s tunino omako in njoke s 4-mi siri. In od recepta nisem odstopala. Nisem si dovolila spontanosti, preizkušanja, inovativnosti. In zato se mi je kuhanje in vihtenje kuhalnice res zdela umetnost. Ampak ne v smislu nečesa lepega, nečasa, kar prebuja vse tvoje čute, ampak v smislu nečesa zapletenega, nečesa, kar je namenjeno le izbrancem (tistim, ki "znajo" kuhati). Od časa do časa sem v roke vzela kakšno debelo kuharsko knjigo, poiskala recept (ki bi mu - po mojem mnenju - lahko bila kos) in se zaprla v kuhinjo (vstop prepovedan!). Pred menoj nastajajoči jedi nisem upala dodati niti začimbo več ali manj, ko je bilo zapisano v receptu. Takšna kuha me je utrujala. Vendar s časom se je to spremenilo. Že preizkušene recepte sem počasi - a redno - spreminjala. Izboljševala. Preizkušala nove recepte. Si izmišljevala svoje. In tako sem se "naučila" kuhati. Kuhanje je igra. Mešanje arom in okusov. Se pa še vedno držim simple receptov. Preprosto je preprosto najboljše. Tudi v kuhi.

PS: Veliko vas, ki vas berem in bi o vas rada brala, vas je že napisalo svojih sedem dejstev. Hvala vsem, ki ste me izbrali za naslednjo. Pozno, a navkljub temu, sem izpolnila svoj del dolžnosti. Štafeto predajam naprej Ani, Loliti in Shii Jazebel. Punce, potrudite se!

FensiŠmensi v (mini) Cosmu

Na poti iz službe mi je firbec ustavil korak pri bližnji trafiki. Pred 10-imi dnevi je izšla posebna izdaja Cosmopolitana Stil & Lepota. Ne zamudim nobene številke (ni jih (še) toliko), saj si vedno znova pasem oči na stilskih izzivih in všečnih kombinacijah.

In koga oz. kaj so zagledale moje oči?

FensiŠmensi broško.

Ana, čestitam!

Virtualna preobrazba

Danes sem v službi - od svoje nadrejene - izvedela za to spletno stran: http://elite-makeover.com/. Tu lahko - preden greš k frizerju - preveriš ali je željena frizura, ki jo občuduješ na svojem priljubljenem zvezdniku všečna tudi na tvoji glavi. Tu lahko - preden zaviješ v najbližjo drogerijo - preveriš, če ti je "ta-in-ta" odtenek senčila všeč tudi na obrazu ali le v "lični-mični" škatlici. Tako preprečiš praznenje denarnice brez željenega učinka. Všečno, predvsem pa kratkočasno. Danes sem v času malice ostala v pisarni in ustvarila sledeče virtualne preobrazbe (na modelih). Nisem se mogla odločiti katero gospodično naj objavim in katero ne. Tako objavljam vseh šest. Odločite se sami, katera je najbolje prestala preobrazbo izpod mojih rok. Jaz pa se bom ob priliki doma poigrala še z real me. Od nekdaj me zanima, ali bi mi pristajala afro-look pričeska.

PS: Imam nekaj (manjših) pripomb glede te strani. Predvsem me moti ta rumeni post-it listek, v katerega lahko vpišeš svoje sporočilo po želji. In če ne vpišeš nič, se ti izpiše ta tekst, viden zgoraj. Pa še moško obliko glagola so uporabili. Me prav zanima koliko moških uporablja to in njej podobne strani?! Vem, da svojega ne prepričam v milijon letih, naj si omisli virtualno preobrazbo. Tako, da bi se lahko nam večinskim uporabnikom te strani zahvalili s tekstom zapisanim v obeh oblikah: "Zdravo! Pravkar sem ustvaril/a navidezno preobrazbo". Bolje: zamenjajte tekst! Še bolje: Izpustite ga in dovolite uporabniku, da zapiše željene vrstice! Najbolje: Umaknite ta "ne-bodi-ga-treba" post-it listek!

Kaj dogaja? Dogaja!

• zadnje dni se sprašuje kam leti čas! Drastično mi ga namreč primanjkuje. Se mi zdi, da se 3x obrnem in je že čas za spanje. Naj omenim, da grem vsak večer kasneje v posteljo in vsako jutro (posledično) težje vstanem. O podočnjakih, ki krasijo moj obraz ne bom niti izgubljala besed.
• v prejšnjih treh postih sem že (deloma) dala vedeti, da ne gledam v luft.
• prva misel, ki me zadnje dni zaposljuje je adaptacija balkona. Ograja je vsa rjasta, tla so iz betona in videno prežene vsako misel o neuporabi čevljev stran! Rada hodim bosa, kar še posebej velja za preživljanje prostih trenutkov na balkonu. Balkon mi v toplih dneh/mesecih predstavlja pribežališče oziroma se moje gibanje/bivanje v stanovanju predvsem osredotoči nanj. Na balkonu se učim (to letos ne pride v poštev), jem, berem, opravljam določene lepotilne rituale, se igram (ja, prav ste prebrali), sušim perilo... Ne bom vsega naštevala, saj (skoraj) ni da ni. Na balkonu počnem (skoraj) vse! Tako greva še ta teden kupit ploščice, barvo za kovino in fasadno barvo. Vrtno pohištvo sva že kupila, manjkata nama še senčnik (v Ikei so imeli v željeni velikosti in ceni le senčnike v črni barvi) in luč(ke). Luč na balkonu mi namreč ni všeč. Oddaja preveč svetlobe. Tako si celi soseki na ogled, da o količini mrčesa, ki ga privabiš, niti ne govorim. Želim si "svetlobno grilando z lampiončki" (nimam pojma, kako se temu reče), ki oddaja pritajeno (romantično!) svetlobo, ravno pravšnjo, da ne sediš ravno v temi. Hkrati vsebuje tudi estetski/okrasni faktor. Luštne so! Upam, da si bova naslednji vikend že privoščila nedeljski zajtrk na balkonu!
• na splošno sem se zadnje dni vrgla v (do)urejanje stanovanja. Ko sva se lani vselila in je bilo stanovanje (v grobo) nared za življenje, sem se skupaj z letnim časom, ki je nastopil, polenila. Odspala sem zimsko spanje in sedaj me sonce vabi, da dokončam začeto. Torej, okna bodo dobila novo podobo z zavesami (in mrežo za zaščito pred mrčesom), stene se bodo oblekle v slike. Morda si bom omislila še kakšno (poletno) dekoracijo. Tudi moj nakit in balerinke (čevlji) bodo dobili svoj prostor pod soncem! Omislila sem si leseno držalo (pobarvano v zeleno (belo?)) za verižice in škatlo s predalčki za uhane, dekorativno drevo mi pa tudi že nekaj časa dobro služi. Za moje balerinke (čevlje) so iznašli najboljšo pogruntavščino, kako izkoristiti prostor ter pospraviti 16 parov na dno omare! Can't wait!
• zadnje čase me res razganja od pridnosti! Vsa najina garderoba je oprana in zlikana. Jesensko-zimska je pospravljena v zgornji del omare (moram kupit še sivko proti moljem, si že pišem v opomnik!), pomladno-poletna mi že buri domišljijo. Všeč mi je, ko zjutraj odprem vrata in izbiram med lahkotnimi krilci, svetlečimi topi, kričečimi barvami in vzorci. Zdi se mi, da omara diha, tako, kot diha sedaj moja koža, ko jo ne prekriva več volna, žamet in podobni materiali.
• sem v dilemi v zvezi z svojim novim blogom. Namreč ne morem se odločiti na kakšen način naj objavljam fotke. Moja prva misel je bila, da poslikam le obleke, vendar učinek ni isti, kot če so obleke oblečene. Tako izgleda mnogo bolje. In tukaj nastane problem. Na tem blogu se izogibam objavi osebnih fotk, posledično tako tudi svojih. Če se bom na novem blogu osebno izpostavila, bom izgubila 'zasebnost' tudi na tem blogu. Ne (samo) zato, ker sem sama objavila, da imam še en blog. Tisti najbolj radovedni bi tudi sami prišli do istega zaključka. Namreč, če klikneš na moj profil se izpišeta oba moja bloga. Nekje se zasledila fashion blog, kjer so objavljene slike brez glave, torej slikane od vratu navzdol. Ne vem zakaj, vendar mi niso všeč. Idealno bi bilo, če bi znala (samo) obraz zamegliti, tako kot to naredijo v časopisih, ko gre za kakšno pričo ali osumljenca. Druga možnost je, da blog zaklenem in ga namenim le povabljenim bralcem, vendar v tem primeru, ga ne bodo mogli (pre)brati niti tisti, zaradi katerih sem ta svoj blog sploh odprla! Razen, če ga odklenem le takrat, ko oddam kakšno svojo prošnjo. Vendar, če bo občasno odklenjen, je vseeno, tudi če je ves čas! Morda, v dobi interneta (ko ni bilo nikdar prej tako enostavno dobiti (osebne) podatke), pretiravam s skivanjem svoje identitete in osebnosti?! Slednjo tako ali tako že razkrivam, saj pišem o osebnih stvareh. Le skrivam se za virtualnim imenom in brez (svojih) slik!
• Meeya me je opomnila na Blogres. Rada bi se ga udeležila, res. Vendar se ne morem prijaviti, kot aktiven bloger z zastonj kotizacijo. Zakaj? Ker pod aktivno blogarstvo štejejo tudi vsaj 1/2 leta star blog. In moj bo, ravno v mesecu, ko se bo Blogres odvijal štel toliko. Zakaj je nekdo, ki je v 1/2 leta objavil manj kot 10 objav bolj aktiven, kot npr. N., ki jih mesečno objavi več kot 20? Hja, prijazen komentar poziva organizatorje, naj časovni okvir izpustijo. Jaz se mnenju pridružujem. Če to storijo, se vidimo na Blogresu! (PS: Prijavi se (tudi) ti!)

Pandora's closet? NE, hvala!

• Situacija 1: Pokliče prijateljica in pravi, da bo čez 15 min pri meni. Vse lepo in prav, samo še svoj stol v sobi pospravim. Na njem se že cel teden nabirajo oblačila. Zajamem kup oblek, ga zvijem v klopčič in ga vržem na dno omare. Zraven enega takšnega, ki je tam že od prejšnjega tedna. Upam samo, da bodo vrata zdržala in, da se ne odprejo ravno sredi najine debate in razkrijejo notranjost moje omare. Ta je skrbno varovana skrivnost.
• Situacija 2: Moja omara je sicer pospravljana, vendar zjutraj, ko se mi mudi v službo/na faks, nikoli ne najdem tisto, kar iščem. Kje je tisti top, ki paše k temu kostimu? Kje je tisti pulover, ki mi prinaša srečo na izpitih?
• Situacija 3: Zakaj moje obleke vedno delujejo nezlikane???

Če ti je katera od zgoraj naštetih situacij znana, beri naprej. Če ne, lahko ta post mirne vesti preskočiš.

Zvečer, v postelji, rada berem. Ponavadi mi uspe prebrati le list ali dva (medtem, ko moj dragi opravlja 'večerno osebno higieno'). Zadnje dni je na moji nočni mizici (predvsem zato, ker se ji izteka 'rok izposoje') na vrhu kupčka knjig Vsak dan fatalka.

Sposodila sem si jo, ker sem naivno upala, da mi bo ponudila instant recept kako postati fit oz. kako živeti bolj zdravo. Pustimo to. Včeraj sem na str. 175-176 brala o tem, "kako boste hitro našli kaj iščete" oz. pisateljica je nam bralkam zaupala skrivnost dobro pospravljene omare. Vendar mislim, da bi se česa lahko naučila pri meni. Zato sem se odločila, da svojo (skrivnost) delim z vami. Brezplačno. Nasvet dekleta dekletu. Nasvet ženske ženski.

• o obešalnikih: ker so ženske obleke ožje čez ramena ni potrebe, da si nabavite lesene ali podložene obešalnike. Pri tem imam v mislih majice, srajce in jope. Takšni obešalniki pridejo prav za suknjiče, plašče in bunde. Vendar, če je le mogoče, imejte te obešene drugje, npr. v omari v hodniku. Za krila in hlače imejte obešalnike s 'ščipalkami'. Vendar jih za hlače uporabite le, če imate v omari toliko prostora, da jih lahko obesite po celi dolžini. Torej, da visijo od pasu navzdol. Če jih morate prepogniti (npr. ker imate v spodnjem delu omare police) ta zvrst obešalnika ni primerna, saj se vam bo v prepognjenem delu poznala 'črta'. Bolje je, da uporabite 'obešalnike za hlače', torej tiste, čez katere se hlače prepogne. Fino je, da imajo ti obešalniki tisti del, na katerem hlače 'ležijo' (katerega se hlače dotikajo... pa saj razumete, no) ovit v filc, peno ali v kak drug nedrseč material (to si lahko naredite tudi same) ali pa imajo čez gumico/elastiko, med katero potem 'potegnete' hlače (mi še sledite?!). Tako se izognete jutranjim presenečenjem, ko vas hlače, ki ste jih hotele obleči namesto na obešalniku čakajo pomečkane na dnu omare, saj so 'zlezle dol' iz obešalnika. Če imate veliko hlač in malo prostora v omari, lahko uporabite obešalnik, na katerega lahko obesite več hlač naenkrat. Vendar vam ne garantiram, da ne bodo hlače pomečkane, pa tudi (ponavadi) niso preveč priročni, ko jemlješ z njih hlače. Za tiste z nižjim pragom tolerance oz. za večne perfekcionistke priporočam obešalnike iste oblike in barve. Poceni pridete skozi z nakupom plastičnih ali - kot to izvajam jaz - pri nakupu novega oblačila prosite še za pripadajoč obešalnik. Ponekod jih ne dobite (npr. Zara), drugje vam jih dajo še nekaj zraven, če zanje prosite (npr. H&M). Jaz sem jih tam že toliko 'nafehtala', da imam samo še njihove (tako je moja omara zdaj mojemu očesu prijazna).
• obleke razporedite skupaj po modelih in barvah. Torej najprej jih ločite na majice, srajce, jope, krila, hlače itd. Potem, znotraj vsakega modela še po barvah. Priporočam vam, da izvensezonske obleke ne hranite skupaj s sezonskimi, saj vam bodo le odvzemale prostor in delale nered. Jaz jih hranim v zgornjem delu omare, ki je za vsakdanjo uporabo tako ali tako neuporaben, saj moram, če hočem kaj vzeti ven za to uporabiti stol. Za 'skladiščenje' izvensezonskih oblekeh so primerne tudi 'škatle', ki jih lahko spravite pod posteljo. Jaz osebno jih ne maram, ker rada pod posteljo redno sesam. Primerne so tudi vakumske vreče. Z njimi vam ne bo treba skrbeti zaradi moljev. Drugače ne pozabite na zaščito proti moljem. Priporočam vam naravno sivko, ki obleke za povrh še lepo odišavi. Če v nobenem primeru izvensezonskih oblek ne morete hrani drugje, morate obleke razporediti še po debelini.
• na police zložite majice, puloverje, oblačila za prosti čas in šport. Pa tudi pižame. Zložite jih po barvah in debelosti. Priporočam vam, da temnejše barve zložite spodaj, svetlejše zgoraj. Če jih zložite 'na ozko' pridobite nekaj dodatnega prostora v omari. Če imate majice z različnimi dolžinami rokavov, jih zložite v tri kupčke: majice z dolgimi rokavi, s 3/4 rokavi in s kratkimi rokavi. Tako se boste izognile, da bi iz omare potegnile majico prave barve, a napačne dolžine rokavov. Majice posebnih modelov, ki se preveč zmečkajo, če jih imamo zložene, raje obesite na obešalnik. Omare so ponavadi standardnih globin 60cm, kar zadostuje, da majice in puloverje zložimo v dve vrsti po globini, kar sicer zmanjšuje preglednost, vendar nam zagotavlja več prostora. Če imate omaro razdeljeno tako, da imamo v zgornjem delu obešene stavri, v spodnjem pa police, pustite prvo polico prazno. V nasprotnem primeru si boste le pomečkale tako obešene stvari, kot zložene majice.
• predalniki: če imate predalnike, ali pa imate v sklopu omare del s predali so ti, poleg shranjevanja spodnjega perila in nogavic, primerni tudi za shranjevanje oblačil za prosti čas in šport, pižam ter dodatkov: šalov, rut, pasov, torbic ipd. Majic in puloverjev raje ne shranjujte po predalih, saj so manj pregledni od polic. Za večjo urejenost predalov si lahko omislite t.i. razdelilce, vendar naj bodo ti iz kartona ali plastike in ne iz naravnih materialov, kot je npr. juta. Določeni materiali (npr čipka) so zelo občutljivi in obstaja velika nevarnost, da si na takšnih 'razdelilcih' strgate čisto nove 'najlonke'.
• dodaten prostor za hrambo boste dobile z uporabo škatel na dnu omare. Te so uporabne za shranjevanje dodatkov: šalov, rut, pasov, torbic. Enostavno lahko navadne kartonaste škatle oblepite z darilnim ovojnim papirjem ali še bolje, v samolepilno folijo. V skrajnem primeru - če nimate predalnikov - so takšne škatle primerne tudi za shranjevanje spodnjega perila in nogavic. Za hrambo šalov, rut in pasov je primerno tudi kaj takega ali takega.
• majice, srajce, jope, suknjiče, plašče in bunde, ki so 'na zapenjanje' zapnimo preden jih pospravimo v omaro. Tako preprečimo, da bi se oblačila 'povesila' ali bi kako drugače pokvarile obliko oblačil. Če se oblačila zapenjajo z gumbi lahko malo "pogoljufamo" in zapnemo le vsakega drugega.
• oblačila za posebne priložnosti oz. tista, ki jih ne nosimo prav pogosto zaščitimo pred prahom. Profesionalno lahko to storimo tako, neprofesionano pa je za to nadvse uporabna večja vrečka za smeti. Na sredino spodnjega dela vrečke odrežemo luknjico, skozi katero povlečemo 'kljuko' obešalnika. Z eno roko primemo 'kljuko' obešalnika, z drugo povlečemo vrečo čez oblačilo.
  
• vsak večer (če ne storimo to že prej) zložimo/obesimo in pospravimo vsak kos oblačila, ki ga lahko ponovno oblečete. Tako preprečimo, da bi se nam oblačila 'mečkala' na stolu in vam jih ne bo treba še enkrat likati oz. jih prepogosto prati. Če mislite, da obstaja verjetnost, da se nam zvečer ne bo dalo to postoriti, jih raje pospravite takoj ko se preoblečete (čeprav je za oblačila bolje, da se malo 'preluftajo', kot da jih direkt pospravimo).

Tako. Če se boste držale teh navodil (verjemite mi, ni težko) ne boste nikdar v zagati, če vam bo kdo "brskal" po omari. Pa tudi vaša jutra bodo manj stresna. Za to se pa že splača potruditi!

Eastern promises

Ja, saj vem... zamujam. Cel teden. Pa kaj. Pri meni je vse mogoče. Ni mi v navadi, da bi se 'zaobljubljala' na točno določene datume. Ne prakticiram rojstnodnevnih obljub, še manj novoletnih. Delujejo mi tako... tako prisiljeno. Enkrat samkrat sem si ji zapisala. Novoletne odločitve. Vzela sem A4 list papirja in si naredila razpredelnico. Vsak kvadrat (no ja, nekaj kar je spominjalo na kvadrat) sem posvetila določenemu področju svojega življenja, npr. socialno/družbeno življenje, zdravje/zdrav način življenja, nekaj za dušo/duhovno življenje (ne, tukaj ne mislim na religiozni aspekt), ljubezensko/partnersko življenje itd. Sprejela sem pomembne, manj pomembe in nepomebne odločitve. Oziroma drugače povedano, svoje odločitve sem rangirala po pomebnosti. Pomembne naj bi v naslednjem letu uresničila, nepomembne pa ni nujno (če ostane zanje kaj časa, volje in energije). Večina mojih odločitev je bilo rangiranih nekje vmes med obe skrajnosti in potrudila naj bi se, da se uresničijo/udejanijo. Ko zdaj razmišljam za nazaj se spominjam le (nekaterih) svojih nepomembnih odločitev. Tistih, ki so bile na seznamu mogoče samo zato, da je seznam deloval bolj poln. Ena od teh odločitev je bila, da se bom (bolj pogosto) udeleževala brezplačnih predavanj, brezplačnih potopisov, brezplačnih literarnih večerov (predstavitev knjig), brezplačnih razstav, brezplačnih nasvetov stilistov in vizažistov, ki nam jih od časa do časa 'servirajo' v trgovskih centrih. Da bom uvedla blagovno znamko "brezplačno". Na prste ene roke lahko preštejem kolikokrat sem grela sedež na kakšnem brezplačnem potopisnem predavanju ali zvijala vrat v kakšni galeriji.

Tokrat v roke nisem vzela list papirja, ampak ključ. Ključ od moje rdeče komode, ki v sebi skriva raznorazne 'umetniške dragocenosti'. Letos lahko ponovno pričakujete voščilnice made by me. Letos lahko ponovno pričakujete darila made by me. To vam obljubljam, tukaj in zdaj.

Življenje je igra

Vsak pozna rek “življenje je igra”. Pred dnevi sem naletela na članek, ki govori ravno o tem. Sicer je res, da je ga. avtorica svojo teorijo gradila na teoriji reinkarnacije. Pravi namreč, da z vsakim svojim življenjem odigramo določeno igro, v kateri igramo določeno(e) vlogo(e), po v naprej določenem scenariju. In, ko z eno igro končamo, lahko pričnemo z drugo, kjer prevzamemo drugo(e) vlogo(e). Vendar pa naš življenjski scenarij ni togo določen, z zapisanim vsakim našim korakom in vzdihljajem. Ne. Scenarij naj bi si v naprej (torej pred začetkom igre, t.j. pred začetkom življenja) grobo določili sami, s pomočjo drugih duš (to so ostale razdeljene vloge v našem scenariju oz. ljudje, ki nas potem v življenju spremljajo).

Ga. avtorica pravi:

"Preden pridemo v to življenje, se dobimo skupaj z drugimi dušami (večino jih poznamo že iz prejšnjih inkarnacij) in se odločimo za scenarij naslednje skupne igre, v kateri se bo vsak med nami nekaj naučil ali pa dokončal nedokončano iz prejšnjih življenj. Ko je dorečen okviren plan, se odločimo, kaj se želimo naučiti in dokončati v kolektivnem oziru (kot skupina, družina, prijatelji …). Ko so vse te informacije na mizi, skupaj skreiramo grobi plan in si razdelimo vloge."

V prvi vrsti je pomemben scenarij oz. njegova vsebina, sporočilna vrednost, druga - nič manj pomembna - je razdelitev vlog. Pojavljajo se vprašanja kot: kdo bi bil primeren za določeno vlogo, kdo si želi odigrati določeno vlogo. To traja, dokler se vsi ne zedinijo, katere vloge bodo najbolj primerne za to, da uresničijo tisto, kar so se namenili naučiti se v naslednji igri življenja. Enkrat, ko dobiš svojo vlogo je treba dodelati in razčleniti še oseben življenjski načrt življenja, ki postane sestavni del te igre življenja.

Ko so vse vloge razdeljene, načrti izdelani in usklajeni, je na vrsti generalka, ki pokaže na morebiten manjko malih, a ključnih informacij. Prav med generalko se domislimo posebnih znamenjev ali ključev, ki bodo za časa igre življenja odigrali vlogo dušnih opomnikov oz. sprožilcev ali 'trigerjev'. Ti naj bi izgledali nekako tako:

"…ko bom 28. januarja ob treh popoldan hodila po centru mesta in bom opazila kljunčkanje para belih golobov na mestnem spomeniku, mi boš prišel nasproti in ponesreči se bom zaletela vate. Ko se bo to zgodilo, mi boš rekel nekaj v zvezi z astrologijo in takrat se bom spomnila in odločila, da je pravi trenutek, da se vpišem v astrološki tečaj, kar bo močno spremenilo moje nadaljne življenje…"

Ko je generalka mimo, se še določi, kdaj se bo kdo vključil v igro (kar pomeni, kdaj se bo kdo rodil). V trenutku, ko se posameznik rodi oz. vstopi v življenje, se igra zanj začne. In ko se igra za posameznika zaključi (ko ta umre), se z ostalimi soigralci dobi na drugi strani, v dušnem svetu, kjer nato predebatirajo vse aspekte minulega življenja.

Meni - pri vsej tej stvari - nekaj ne da miru. Vsak je že na lastni koži občutil občutek že videnega. Vsak je že na lastni koži občutil, da se je nekaj že zgodilo ali pa, da je nekje že bil. Vsak je že na lastni koži občutil, kot da že od 'pamtiveka' pozna popolnega neznanca. Deja vu. So to res spomini na generalko, ki se je odvijala pred igro življenja? So to tisti opomniki, ki naj bi nas spomnili na to, kam smo namenjeni?

Sprašujem se, če znamo prepoznati svoje 'trigerje'? Ali pa le za trenutek pomislimo: kako nenavadno in gremo s svojim tokom naprej. Sprašujem se (v članku nič ne piše), ali se eden in isti ‘triger’ pojavlja večkrat? Na primer, da se tisto dekle takrat - po srečanju v parku - ne bi vpisalo v astrološki tečaj. Bi ji bil na ulici ponujen letak z vabilom k vpisu v astrološki tečaj? Bi za darilo prejela knjigo s podobno vsebino? Upam si reči, da ja. Da se isti 'trigerji' sprožajo večkrat. Vsaj nekateri. Za druge morda še ni napočil čas. Nekateri pa v naglici (s katero igramo igro življenja) niti niso bili zaznani kot taki. Sprašujem se, če so 'trigerji' učinkoviti? Včasih. Redko. Včasih tisto nekaj prestavim na kasnejši/primernejši čas. Prepogosto tisto nekaj prestavim na kasnejši/primernejši čas.

"Življenje ni generalka", zato v igro vložimo ves svoj talent in trud. Da bomo s svojo igro zadovoljni. Da nam - ko pade zavesa - ne bo žal, da bi to in ono lahko odigrali bolje. "Življenje je premiera", eno in neponovljivo.