I need... Potrebujem čas.

I need... Potrebujem čas. Da si očedim domovanje do zadnjega skritega kotička (odkljukano danes). Moj domek potrebuje osvežitev. Novo sliko. Morda rožo? I need... Potrebujem čas. Da KONČNO pospravim božično novoletno 'okrasje', ki sem ga sicer že odstranila iz njegovega začasnega bivališča, a se je še vedno valjalo na treh različnih koncih. Potrebujem čas. Da ga pospravim v za to namenjene škatle in na vnovično odpiranje počakam nadaljnih 10 mesecev (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da se lotim kupa, ki čaka na likanje. Včasih je bilo le-to moje najljubše gospodinjsko opravilo. Moj čas sprostitve. Sedaj mi ne predstavlja več tak užitek. Še vedno rada likam, vendar to ni več to. Iz prestola so ga izrinila druga - zdaj meni ljubša - opravila. Zdi se, da bom z leti vse manj likala, saj zdaj npr. brisače ne spadajo več v kategorijo "nujno likanje" (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da sem prepustim "lepotnim ritualom". Tako je na stand by-u depiliranje, pedikura, lakiranje nohtov... mogoče bi bil čas, da razmislim kaj naj ukrenem s svojim "naglavnim okrasjem" (odkljukano danes - upam). I need... Potrebujem čas. Da se posvetim svojemu blogu, da ne bodo objave obstajale (in obstale) le v moji glavi. Da se posvetim številnim blogom v zaznamkih. Pri večini sem le tihi opazovalec fotografij, a si lahko predstavljam, da čaka vsaj 200 objav (odkljukano danes - upam). Potrebujem čas. Da razmislim ali naj blogu št. 2 KONČNO vdahnem življenje, ali naj ga z enim klikom odrešim blogerskega životarjenja. I need... Potrebujem čas. Da spet kaj spečem, saj sem si vendar obljubila, da ukrotim piškote! Se pa že spogledujem s pitami. Receptov, ki si jih želim sprobati, je vsak dan več. Sprašujem se, kdo bo vse to pojedel... In, če bom vse to snedla sama, kako bom izgledala ob koncu leta. I need... Potrebujem čas. Da si omislim fotografske urice. Da ovekovečim zimo, zimo belo. Da si pošklocam novo profile picture za na fb. Ta, ki jo imam sedaj, mi namreč že od samega začetka ni preveč všeč. I need time... Potrebujem čas. Da se bom še v letošnji zimi 'šopirila' v svojem diy pletenem šalu. Pa v diy hlačnih nogavicah. Pa... Kar nekaj diy projektov čaka na svoj čas. I need... Potrebujem čas... Da se 'zadekam' v svojo 1,40 posteljo, s pol litre čaja na nočni polički in knjigo v roki. Da bi imela čas za branje več kot le strani in pol. I need time... Potrebujem čas.

Nov začetek ali It's Time to say Goodbye

Zakaj začenjati znova na določen dan v letu, ko mi vsak dan predstavlja nov začetek. Vsak dan znova imam na razpolago 24 ur, 1440 minut in 86400 sekund. In, če pomislim, da je pred nami takih dni 365... kar nanese 8760 ur, 52560 minut in 31536000 sekund, se zdi, da je pred nami (ali pa za nami, kakor se vzame) dolga doba, cela "večnost". In, ko poskušam v mislih obuditi ta že-skoraj-po-praznični čas ter želje in hrepenenja, ki sem jih v srcu nosila za leto 2009, ter jih primerjam z že-skoraj-po-prazničnim časom leto kasneje, ugotavljam, da sem slabo izkoristila teh 31536000 sekund. Prosim, vzdržite se komentarjev tipa "vsak je svoje sreče kovač" ipd., saj vse to (že) vem. Ne krivim nikogar. Niti sebe ne. Čeprav to rada in pogosto počnem. Vedno se mi zdi, da če bi bila sama drugačna, če bi v določenih okoliščinah izbrala druge besede, če bi delovala odločneje ipd., da bi bil končni rezultat drugačen. Seveda prijetnejši, bolj pozitiven in zaželen. Mogoče res, ni pa nujno. Do drugih sem prizanesljiva, se "postavljam v njihovo kožo" in "nosim njihove čevlje" ter iščem razloge in opravičila za njihove neprimerne besede in dejanja, ki bolijo. Vedno znova pogoltnem, potlačim, "pometem pod prag" in grem dalje. Saj sem se tako-ali-tako, za nastalo situacijo kriva sama, ne?! Nič več. Ne bom se opravičevala, če čutim in vem, da se mi ni potrebno opravičiti. Ne bom se spreminjala zato, da bi bila sprejeta. Ne bom moledovala za preživeti čas z menoj, saj si želim ob sebi ljudi, ki si želijo biti z menoj, kot si jaz želim biti z njimi. Najboljše stvari v življenju so povsem preproste, samo čas, da jih spoznamo, je prekleto dolg. Vsaj pri meni. Saj se ene in iste stvari lotim na tisoč in en način. Če ne gre po levi, probam po desni. Če se obe poti izkažeta za napačni začnem kopati jarke, se izgubljam v labirintih, grem skozi minska polja. Čeprav bi morala odnehati na koncu desne poti. Od zdaj naprej igram le še badminton, ping pong ali kakorkoli že želite poimenovati igro, kjer morata igralca izmenično podajati drugemu žogico. Če se izkaže, da primernih igralcev ni, bom raje nabijala tenis žogico v zid. Če me spomin ne vara, je tudi to (lahko) zabavno. Tako sem sestavila seznam. Seznam stvari, slabih odločitev in ljudi, ki jih puščam za sabo v l. 2009. Ja, tudi ljudi. Saj vsi vemo, da nam ves krog prijateljev in znancev, ki nas obkroža, ni bil položen v zibko. Ljudje vstopajo v naša življenja in prav tako iz njega izstopajo. Včasih je odhod skoraj neopazen, kot piš vetra. Včasih boli, da te trga na tisoče kosov, a oba sta prišla, ob za nas pravem času. Ker je tako prav. Ker je tako za nas najbolje. V to verjamem. Za tem stojim. Od kar pomnim me je strah le ene stvari. Da bi v zadnjih trenutkih, ki mi bodo dani bivati na tem svetu, trpela. In zato se tudi tukaj in zdaj odrekam obročnemu trpljenju, kateremu prilivam olje na ogenj v obliki praznega upanja v boljši jutri. Tako določenim ljudem v začetku novega leta prerežem medsebojno popkovino, ki našemu odnosu ne predstavlja več dovod kisika temveč železne okove, ki nas skupaj držijo iz navade, določenega ugodja, rahlo mazohističnih nagnjenj ter vse skupaj ovijam(o) v milni mehurček iluzije. Včasih je potrebno le eno večje dejanje, da je potem lahko - res - vsak dan nov začetek. Tako bodo moji dnevi plodna zemlja semenom vsakodnevnih odločitev, korakov in ciljem, ki bodo tekom leta zrasli v srečno LETinO. Upanje umre zadnje, tako verjamem, da bo l. 2010 prijaznejše od l. 2009. Takšnega želim tudi vam!

Narobe

Včasih se sprašujem, kaj je narobe z mano. Zdi se, kot da sem ujeta v napačnem času, napačnem telesu, napačnem življenju. Verjamem, da imamo vsi določene predstave o tem kdo smo in o tem kam smo namenjeni. In verjamem, da s tem ni nič narobe. Dokler... Dokler te predstave ne sovpadajo z realnostjo. Prav tako sem mnenja, da določena odstopanja so in tudi morajo biti. Zakaj? Zato, da si lahko postavljamo cilje h katerim potem stremimo. Vendar, ko imaš pred seboj dve sliki in ena predstavlja tvoje predstave o tvojem življenju, druga pa tvoje videnje, dojemanje in občutenje tvojega življenja ter ko moraš med njima poiskati podobnosti (in ne razlike, kot pri tistih risbah v križankah) in ti ta naloga predstavlja prevelik izziv, takrat mora biti nekaj zelo narobe. Je narobe, ker živim drugačno življenje od večine populacije 'malo pod 30'? Je narobe, da imam drugačne želje in hrepenenja od določenih posameznikov s katerimi se prebijam skozi svoj vsakdan? Od vsega tehtanja, kaj je prav in kaj ne, niti ne vem več kaj je pristno in kaj ponarejeno. Kaj sem jaz in kaj predstavlja mojo kopijo izoblikovano po željah in pričakovanjih drugih. Vem le, da je nekaj zelo narobe. Eboran.

April, maj, junij...

April, maj, junij... Saj ne morem verjeti, da so že trije meseci naokoli. Pravzaprav bi bilo bolje, če bi rekla - šele. Zdi se, kot da se je vmes zgodilo toliko stvari, da jih je dovolj za celo leto v naprej. Za določene si želim, da bi jih imela dlje časa 'v dobrem'. Sprašujem se, zakaj se dogodki lepo ne razporedijo. Da med enim in drugim lahko zajamem globok vdih. Da lahko v miru premislim, naredim seznam plusov in minusov, sprejmem najboljšo odločitev in se s pozitivno naravnanostjo podam v boj. Tako se vrstijo en za drugim, kot padle domine. Prvi, te okrepijo in si misliš "Jaz to zmorem. To situacijo sprejemam kot lekcijo, ki mi jo je namenilo življenje. Vem, da je vse v najlepšem redu.". Vsak naslednji ti malo bolj omaje to bojevniško naravnanost. Čez čas se te polasti pesimizem in si misliš "Kaj sem v življenju tako zelo groznega naredila, da si to zaslužim?". Kmalu se (ponovno) zavem, da to ni tisto pravo razmišljanje in da se s takim mišljenjem ne bom premaknila naprej. Vendar je naslednji korak že težji. Zanj je potrebno več energije in vsak rahel sunek vetra te ponovno podre na tla. Ko se ta isti vzorec dogodkov ponavlja iz dneva v dan, se prepustiš malodušju. Tako vsak naslednji dogodek v tvojem zaznavanju že meji na absurd ter se mu lahko le še smeješ. Ne pospremijo ga solze in ves rom-pom-pom okoli tega, kako se bo Zemlja nehala vrteti in "Kaj zdaj?". Ne, mirno ga pustiš, da gre mimo tebe, čeprav veš, da dokler se z njim ne soočiš, bo tam tudi ostal. Ob tebi. Nekaj časa, spretno krmarita eden mimo drugega. S časom jih zaslediš povsod. Na preži pod posteljo. Na zaslonu mobilnika. V rokavu najljubše jakne. Ob on-off gumbu mini radia, ki ga seliš iz sobe v sobo. V etuiu mesečne vozovnice. Odzvanjajo v vsakem koraku, ko se petka tvojih PPS dotakne razgretega asfalta. Hočeš-nočeš jim ne moreš uiti. Tako nocoj sedim tu, da se z njimi soočim iz oči v oči. Tu sem, da sprejmem nase težo teh treh mesecev. April, maj, junij...

In between

In between. Nekje vmes. Nisem človek ekstremov. Križpotja, kjer se je potrebno odločiti med levo ali desno, me spravljajo v obup. Ljudje, ki od mene zahtevajo odgovor da ali ne, me spravljajo v obup. Ravno zato se ne spoznam, ko od sebe zahtevam ravno to. Naj se postavim na eno stran tehtnice. Ko vidim le dve skrajni točki. Stremim k temu, da bi imela na izbiro le belo ali črno (čeprav sta obe izbiri le različna odtenka sive). Ne vidim pa, da je vmes cela b a r v n a paleta.

Strmim v zaprta vrata. Pogledujem k odprtemu oknu. Naj odprem vrata? Zaprem okno? Tako dolgo svoj pogled upiram proti njima, da pozabim na ves p r o s t o r med njima. Vidim le okno in vrata. Ne vidim pa, kaj je v prostoru. Je namen vrat in okna v tem, da lahko bivam v prostoru? Ali naj uprem pogled v strop?

Poglej do konca

Dva obraza

Priznam, da sem presenečena. Presenečena sem nad tem, da me okolica vidi drugače, kot se sama. Trenutno od okolice sprejemam dražljaje kako močna da sem. Močna? Hja, ob pregledu skozi svoj 'življenjepis' lahko (po svojih merilih) izpostavim (le) dva dogodka, ki sta od mene zahtevala moč. Odločenost. Vero v svoje sanje. Prvi na samem začetku leta 2005 ter drugi jeseni 2006. 3-mesečno bivanje v Španiji ter selitev na svoje. Živo se spominjam občutkov, ki so se polaščali mojega telesa. A failure was not an option! (zveni znano?!) Vedno bolj ugotavljam, da smo tisto, kar mislimo. Naše misli nam izrisujejo načrt Življenja. No, tako sem se počutila takrat. Večino časa si ne upam leteti. Rekla bi, da sem v solidnem povprečju. Utrgam si svoj sadež, a iz tistih lažje dostopnih vej. Meni je prav. Vendar pridejo dnevi, ko se mi veja pod ritjo odlomi. In padem na tla. Pridejo dnevi, ko sem vse prej kot močna. Pridejo dnevi, ko sem šibka. Pridejo dnevi, ko postanem premajhna glede na lastno telo in se moja Duša zgrudi pod njegovo težo. In takrat ne morem pokazati svoj pravi obraz. Tako si nadanem masko, tisti drugi obraz, ki je domač okolici. Kar pa niti ni tako zelo napačno. Saj sem že rekla, da smo tisto, kar mislimo. In včasih mislimo, da smo tisto, kar drugi mislijo da smo. Complicated? Not really. Nekoč sem nekje prebrala, da če si želiš prisvojiti neko novo navado, jo je potrebno izvajati redno in dosledno 21 dni. Toliko naj bi bilo potrebno, da ti neka nova navada preide v kri. So, if I can fool the others I could fool myself too! To sicer ni moj namen, ne prvo, ne drugo. Verjamem pa v (pozitivno) moč afirmacij. Afirmacija je pravzaprav vse, kar izrečemo ali mislimo. Vse naše govorjenje o sebi, naši notranji dialogi so tok afirmacij. Afirmacije uporabljamo v vsakem trenutku, pa če se tega zavedamo ali ne. Z vsako besedo in mislijo potrjujemo in ustvarjamo svoje življenjske izkušnje.

"Tisto, kar si želite, in tisto, kar menite, da si zaslužite, sta morda zelo različni stvari. Biti morate pozorni na svoje misli, saj boste le tako lahko začeli izločevati tiste, ki botrjujejo izkušnjam, ki si jih ne želite v svojem življenju."

V roke sem vzela knjižico Zmorem!, ki sem jo dobila v dar od M.. Pustila sem, da me besede nagovarjajo. Pustila sem svoji Duši, da si izbere tisto, kar potrebuje.

"Zavedajte se, da je vsako pritoževanje afirmacija nečesa, za kar menite, da si tega ne želite v svojem življenju. Vsakič, ko se razjezite, potrdite, da si želite še več jeze. Vsakič, ko se počutite kot žrtev, potrdite, da si želite še naprej počutiti kot žrtev. Če menite, da vam Življenje ne daje tistega, česar si v svojem svetu želite, potem zanesljivo ne boste nikdar deležni bogastva, ki ga Življenje nudi drugim - se pravi, vse dokler ne boste spremenili načina razmišljanja in govorjenja."

Udejanjanje afirmacij je zavestno izbiranje določenih misli, ki bodo botrovale pozitivnemu razpletu v prihodnosti. Z besedami, ki jih izrekate zdaj oblikujete svojo prihodnost. Pomembno je, da afirmacije vedno izrekate v sedanjiku in v celoti. Vesolje jemlje vaše misli in besede povsem dobesedno in vam da pač tisto, kar pravite, da si želite. Vedno. Vsaka misel, ki jo mislite šteje, zato ne zapravljajte svojih dragocenih misli. Vsaka pozitivna misel prinaša v vaše življenje blaginjo. Vsaka negativna misel blaginjo odžene in jo prestavi izven vašega dosega.

Sedaj vem, mislim in čutim, da:

"Vse je v redu. Vse se odvija v moje najboljše dobro. Iz te situacije se bo porodilo le dobro. Vse življenjske spremembe, ki ležijo pred menoj so pozitivne. Sprejemam zdrave odločitve. Imam brezmejne možnosti. Varna sem. Močna sem. Sem sredi procesa uvajanja pozitivnih sprememb na vseh področjih svojega življenja. Dovolj močna sem, da ostanem mirna kljub spremembi. Življenje me podpira na vse mogoče načine. Svet vidim skozi oči ljubezni in sprejetja. V mojem svetu je vse dobro."

Ugotovitve tedna

Nekje na polovici tedna sem padla na tla, kot sem dolga in široka. Človeško je, da me v takih trenutkih zapusti večni optimizem in ponavljajoče se odločitve, da se bom borila do zadnjega diha. Običajno se v takih primerih kot divja mačka z ranjenim ponosom odvlečem v svoje skrivališče, da si lahko v miru oblizujem s krvjo prepojen kožuh. Tokrat sem si morala poiskati drug brlog utehe, saj so se v mojem naselile hijene, pred katerimi se nisem hotela pokazati v svoji zelo-ne-kraljevski levji drži. Človeško je, da si je v težkih trenutkih težko priznati resnico ter jo sprejeti. Včasih podležem šibkosti svoje (čoveške) narave in obračam pogled stran od resnice, ki se mi smeji v obraz ter pometam dejstva pod predpražnik v upanju, da tam tudi ostanejo. Takrat si zaželim odrešujočih motečih dejavnikov, ki bi preglasili moje misli. Prvi na seznamu so najbližji prijatelji. Klepet v bližnji kavarnici me vedno napolni z navideznim občutkom sproščenosti. Življenje mi na pot postavlja izzive in odločitve, ki jim nisem kos. Komaj uspevam manevrirati med vratci in včasih se mi zazdi tempo tega veleslaloma tako nečloveški, da si zaželim zamižati in prepustiti hitrosti do... dokler mi pot ne prekriža prvo drevo. Streznitev bi bila milo rečeno boleča, a bi se vsaj končala kalvarija na katero sem se - brez pomisleka - podala, ko sem se spustila po tistem klancu navzdol. Krivično ocenjujem svoje najbližje za tako šibke, kot sem sama, da jim postrežem samo s tistim, kar so po mojem mnenju sposobni prebaviti. Nikdar jim nisem bila tako zelo ne-blizu. Nikdar si nisem bila tako zelo ne-blizu. Ko mi eden po eden ne sprejmejo klic ali pa vljudno zavrnejo moje povabilo na pijačo, ostanem sama. Sama.

Po krajšem preblisku, da pokličem še tiste, ki bi se mojemu povabilu na pijačo znali odzvati, a si tega pravzaprav ne želim, se odpravim po trgovinah. Dan vsekakor ni bil ustvarjen za študij v knjižnici. Kupim si torbo, ki sem si jo ogledovala od dneva ko se je pojavila na prodajnih policah naprej in je sedaj dosegla dovolj znižano ceno, vendar se ne ustavim. Hodim od trgovine do trgovine kot v transu, vešče rokujem s plastičnim denarjem ter polnim reklamne vrečke kot za šalo. Ko obredem vse trgovine v centru in obstojim na Čopovi 'okranclana' kot novoletna jelka se ponovno zavem, da sem sama. Sama. Ura je še zgodnja. Vihar v meni divja. Moram si prisluhniti. Se umiriti. Do takrat ne morem in nočem prestopiti domači prag. Nimam se več kam skriti. Na obraz sem si nadela že vse maske, ki jih premorem. Vsedem se v kot ter si naročim belo kavo s cimetom in kepico sladoleda z okusom cimeta. Poslušam se. Prisluhnem sebi, majhni deklici, ki je nase prevzela preveliko breme. Vzamem jo v naročje in jo božam po laseh medtem ko mi pripoveduje o tem, kako neuspešno rešuje svet pred bolečino in trpljenjem. Govorim ji o žametni mehkobi cvetnih lističev vrtnice in o neizogibnosti trnja na njenem steblu. Prisluhnem sebi, krhki najstnici, ki se bojuje s svojimi strahovi. Strah pred nesprejetjem in strah pred tem, da bo razočarala svoje najbližje ji krojita sleherni vsakdan. Vlivam ji pogum in ji kažem primere kako neupravičeni in neutemeljeni so njeni strahovi. Iskrice v njenih očeh in nasmeh na obrazu dokazujejo, da je sprejela ljubezen v svoje(m) življenje(u). Prisluhnem sebi, utrujeni materi, ki jo razjeda občutek krivde. Ker je kdaj pa kdaj sebe postavila na prvo mesto in se sedaj kaznuje tako, da izniči vsak svoj trud, ko iz dneva v dan skrbi za svoje najbližje in jih osrečuje (tudi na račun svoje sreče). Držim jo za roko in ji s potrpljenjem dopovedujem, da poskrbeti za sebe (še) ni sebičnost, da osrečiti najprej sebe (še) ni sebičnost, da postaviti se na prvo mesto (še) ni sebičnost. Dolga je pot do spoznanja, da se le s polnim lastnim rezervoarjem ljubezni lahko nesebično razdajamo drugim. Prisluhnem sebi, markantni domini, ki hoče vse takoj, v tem trenutku in zdaj. Ne meneč se za druge. Ne opazi razdejanje, ki ga pušča za seboj. Bijem notranjo bitko in se učim sprejemanja. Učim se sprejeti tudi tisti del sebe, ki mi ni všeč. Učim se sprejeti tudi tisti del sebe, ki ni všeč večjemu delu mene, saj se včasih zalotim kako z zavistjo pogledujem proti njej, ki si vzame kar se ji zahoče in kadar se ji zahoče. Plačam račun. Zdi se, kot da so se me ravnokar podajale kot 'slepo miš' s prevezo čez oči, sedaj sem z vsako izmed njih - z roko v roki - povezana v eno. En dih, eno telo.

Ugotovitve tedna:

• moj fetiš predstavljajo čevlji (sem ponosna lastnica dveh novih parov)
• my middle name could be "ovito" - moja garderoba sedaj šteje že kar lepo število oblačil (predvsem jop), ki se jih tesno ovije okoli životca pri čem se trakce zaveže v mašno (kič!)
• letošnjo pomlad bom preživela v tunikah in delno v etno stilu
• pri večerni toaleti ne moreš zgrešiti s črnino ujeto v svetleči material in s svetlečimi dodatki (veselim se kakšnega povabila na coctail, anyone?!)
• kljub temu, da sem si zadala (težko) nalogo, da se odpovedujem nakupovanju bižuterije (po novem prisegam na srebrnino in unikaten nakit) se nisem mogla upreti uhanom za 1 evro in verižici za 3.

Voda sem

Voda sem. Redko predstavljam valove, ki silovito udarjajo v skale dokler le-te pod njihovo močjo ne popustijo in jim omogočijo prosto pot. Večino časa sem tiha voda, ki prestavlja bregove. No ja. Voda sem. In vsekakor je moj tok enakomeren, stanoviten, tak, ki ne dela problemov. Nič naravnih katastrof in gmotne škode. Voda sem. Včasih se leno vijem po ravnici, tako dolgo, tako počasi, da pozabim kam sem namenjena. Moji ovinki postajajo vedno daljši in vedno bolj odmaknjeni od začrtane poti. V moji strugi se nabira vedno več mulja in ostalih nečistoč, ki me še bolj upočasnujejo in mi onemogočajo bližnjice do cilja. Voda sem. Zgodi se, da se v svojem ovinku izgubim. Pogled v zvezdnato nebo ne ujame moje zvezde Severnice. Ne menim se za to, da že tedne in mesece moje struge ni napolnila sveža voda, polna življenja, ki bi se pomešala z mrtvo brozgo in ji vdahnila življenje. Ne menim se zato, da bo moja struga sčasoma izgubila na globini in s tem na ostrini, ki je potrebna, da se zažre v tisto skalo na poti in krene proti oddaljenemu morju. Voda sem. Sčasoma blato napolni mojo strugo in iz nje izpodrine vodo, ki se tako nemočno izlije po ravnici in tako izgubi še zadnjo bitko v že naprej izgubljeni vojni. Voda sem. Namočim okoliško zemljo, pronicam ji v pore in se tako izgubim. Izgubim samo sebe. Saj sem bila ustvarjena za veliko več. Lahko bi bila. Lahko bi bila deroča reka, mogočen slap, tok širnega oceana. Lahko bi. Voda sem. Tako ostanem ujeta tam, kjer ni moje mesto. Močvirje brez toka. Brez upanja na spremembo. V družbi komarjev, mušic, kačjih pastirjev in ostalega mrčesa se predajam mislim in sanjam, ki so mi bile vodilo, ko sem se v obliki dežnih kapelj rojevala v novo življenje. Voda sem. Mineva čas in zemlja okoli mene me začne dušiti in me rine iz svoje biti. Malo tu, malo tam. Vedno intenzivneje. Počasi se nabiram v kondenz, ta v drobne kapljice in te v majhen snop vode. Majhen curek vode, ki postaja vedno večji. Uspavana in presenečena nad dogajanjem napnem vse moči, da pridobim nazaj svoje bistvo. Svoj tok. Svoje gonilo. Svojo bit. Voda sem. Prečiščena vsega mulja in ostalih nečistoč, svetle, skoraj prozorne barve in prepojena s poskakujočimi kisikovimi mehurčki, ki mi vdihujejo življenje prodrem skozi špranjo na površje. Voda sem. Zavzamem svojo držo. Izlijem se v strugo. Ožjo kot prej. Globljo kot prej. Vendar je tok dovolj močan, da se premikam. Tokrat me ne skrbi. Vem, kam sem namenjena. Na poti se mi bodo pridružili enako misleči majhni tokovi in skupaj bomo močnejši na poti proti cilju. Voda sem. Ni me strah. Saj sem bila tako močvirje, kot dežna kaplja. Vem, od kod prihajam in čemu se na svoji poti želim izogniti. Voda sem. Postjam močnejša. Pripravljena na boj s skalami. Saj se za njimi nahaja moj paradiž, moj raj. Ko se izlijem v prostranstvo morja ter začutim ljubezen, ki mi je bila obljubljena, ko sem bila še dežna kaplja, takrat se bo moja pot šele začela. Voda sem.

Kaj obleči?

Jeeej, jutri se bo odvijal b-l-o-ž-e-k! Kaj obleči? Ne, ni problem v tem, da ne bi vedela kaj. Sprašujem se bolj, kaj je primerno. Moja trenutna odločitev je kratka črna obleka posuta z bleščicami (nekaj podobnega, kot zgoraj na sliki) v kombinaciji z enobarvnimi žabami (čim bolj žive barve). Nagibam se k rdečim ali vijoličnim. Ali naj se raje odločim za standardno kombinacijo jeansa in črnega topa? Ahhh... Huje, kot če bi se napravljala za (prvi) zmenek! Čakaj malo, saj grem na (prvi) zmenek, le da ne bom zrla v oči simpatičnega dečka, temveč v oči simpatičnih deklet, soblogerk!

Čas teče, nič ne reče

Na voljo imamo samo določeno število sekund in, ko bodo te sekunde potekle, jih enostavno ne moremo 'vzeti' nazaj. Zapravljeni čas izgubimo za vedno. Čas je edinstven, nenadomestljiv - ne moremo ga zbirati, ga shraniti, ustaviti ali pospešiti. Vsak dan imamo na izbiro, da čas, ki ga imamo na voljo porabimo za osebno in poslovno nadgradnjo, ali, da preprosto ne naredimo ničesar. V življenju so me (na)učili, da je potrebno z denarjem ravnati skrbno, vendar sem na tej točki prišla do zaključka, da bi bilo potrebno s časom ravnati skrbneje (kot z denarjem). Denar, ki ga potrošimo ali nespametno 'izgubimo' lahko pridobimo nazaj, isto - žal, ne velja za izgubljeni čas. Tako, kot lahko denar zapravimo ali ga premišljeno investiramo (in si s tem omogočimo željen nakup), tako lahko tudi svoj čas potrošimo, ali pa s skrbnim vlaganjem in planiranjem dosežemo, da ga bomo porabili kar se da učinkovito in skladno z našimi željami.

"Potrošiti ali izkoristiti čas, pomeni potrošiti ali izkoristiti življenje!"

Zadnje čase se mi v mislih porajajo vprašanja... Kam sem namenjena? Česa si želim? Kako uresničujem svoje sanje? Kakšni so moji kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni cilji? Priznam, da mi odgovori niso všeč. Pravzaprav, se zgražam nad dejstvom, da v večini primerov odgovor niti nimam izoblikovan. Kam me vodi moja barka, če v rokah ne držim krmilo? Se prepušča

m toku? Rahli sapici in/ali močnim sunkom vetra? Komu dovolim, da upravlja z mojim življenjem? Staršem, tržišču, šefu, sosedom, partnerju, uradnikom, neznanju, slučajno mimoidočim, nujnim situacijam, okoliščinam...

"Okoliščine so odgovorne za naš (osebni in poslovni) uspeh v enaki meri, kot je ogledalo odgovorno za naš videz!"

In vsi tisti, ki se jezimo nad svojo podobo v ogledalu, zanikajoč dejstvo, da smo podoba v ogledalu mi sami in ni pri tem ogledalo nič krivo, si mečemo pesek v oči oziroma tlačimo našo rodno zemljico s plašnicami čez oči! Človek, ki nima nadzora nad svojim časom, ne pripada sebi, temveč vsemu, kar ga doleti. S svojim življenjem smo torej zadovoljni toliko, kolikor imamo občutek,

da kontroliramo tisto, kar se nam dogaja. In kako to uresničimo?

Ločevanje bistvenega od nebistvenega se prične z razumevanjem dimenzij časa in njihove uporabe. Preteklosti ne moremo spremeniti, prihodnost pa je samo slutnja na obzorju. V nobeni od teh dimenzij ne moremo preživeti niti trenutka. Dolgoročno je za naše življenje zares pomembna samo sposobnost izkoriščanja sedanjega časa, trenutka , v katerem lahko dodamo znanje, sprejmemo boljšo odločitev, sklenemo drugačni dogovor in tako na najboljši način vplivamo na rezultate v prihodnosti.

Kako naj bi razumeli dimenzije časa?

• PRETEKLOST: zavestno ostajanje v preteklosti je podobno, kot da bi se peljali z avtom in ves čas vožnje gledali samo v vzvratno ogledalo! Z zatekanjem v preteklost zapravljamo čas. Razen izkušenj ni ničesar, kar bi lahko uporabili iz preteklosti, saj nam samo naša današnja nova zaobljuba lahko omogoči jutrišnje drugačno ravnanje. Največja potrata časa je, da v preteklosti iščemo krivdo za današnje stanje ter sebe in/ali druge obsojamo za slabe rezultate.
  
• SEDANJOST: smisel vsega, kar počnemo sedaj, so dosežki v prihodnosti!
• PRIHODNOST: ljudje, ki obvladuje svoj čas, svoj čas namenjajo predvsem prihodnosti. Ne za sanjarjenje, temveč za konkretno postavljanje vizije, ciljev, načrtovanje in pripravo na dogodke, kakor tudi vsakdanjo vizualizacijo in morebitne popravke. Kako pomembna je prihodnost glede na to, da bomo vse preostalo življenje preživeli v njej?!

Znani slogan "pametni pišejo" ni iz trte zvit! Od danes naprej po svetu hodim še z enim blokom/rokovnikom v torbi! Od danes naprej pišem! Si zapisujem želje, sanje, cilje! Predvsem pa pot, pot njihove uresničitve!

"Ni tragedija to, da imate velike sanje, ki se vam morda ne uresničijo, tragedija je, da se vam uresničuje samo to, o čemer niste sanjali."

"Ne privoščite si, da ne bi nikoli izvedeli, kaj vse bi lahko naredili ali postali, če bi si drznili postaviti dovolj visoke cilje."

"Cilj je kot magnet, kot svetloba, ki vleče. Kadar hodimo proti svetlobi je senca vedno za nami, kadar gremo od nje, senca postaja vedno večja, hkrati pa se v nas večata strah in negotovost."

Nikoli ne bomo imeli dovolj časa za vse, vedno pa ga bo dovolj za najpomembnejše. Zgodovino so zaznamovali ljudje, ki so se predajali svojemu namenu. Zato največja tragedija človeške osebnosti ni to, da nas je morda zapustil partner, ali da smo bankrotirali, temveč to, da nismo razpoznali in izkoristili svojih izjemnih darov in smo jih zato neizkoriščene ponesli v grob (in ne, ne mislim spreminjat zgodovino). Kot v zgodbi o orlu, ki ga je kmet kot mladička prinesel na farmo in ga dal med kokoši. Ker je bil vzgojen kot kokoš, je celo življenje preživel med njimi, ne da bi okusil čarobnost višav za katere je bil rojen.

Lahko smo gospodarji, ali pa sužnji svojega časa. Jaz sem se odločila za prvo! Da si organiziram svoje življenje, kar mi bo na neki točki omogočilo razpolagati s časom, doseči spontanost in vse tisto, kar si želim.

Za konec (v premislek):
" Malo ljudi ima dovolj časa in vendar ima vsakdo na razpolago ves čas, ki obstaja!"

Zgolj naštevanje

• jutri = petek! (obeta se krasen večer)
• danes sem bila pri frizerju. Postrigla sem se le spredaj in malo ob straneh. Pravzaprav mi je frizerka vrnila obliko in ukrotila to mojo irokezo. Nazadnje me je namreč (v drugem frizerskem salonu, kjer me očitno ne vidijo več) postrigla "vajenka" (učenka na praksi) in od nje sem pričakovala isto. Da mi pristriže 'fru-fru' in malček povrne obliko tej 'goščavi' na sredini moje glave. Raje s to temo končam tukaj, če ne, mi bo še po enem mesecu zrastel pritisk. Še sama bi si ga bolje postrigla! Če sem čisto iskrena, sem si ga malo popravila takoj, ko sem prišla domov. Da o tem, da te nihče ne upošteva, če rečeš, da nočeš laka, niti ne govorim. Kar mi je pa najbolj fascinantno, ti ga potem še zaračunajo! V glavnem, za to polomijo sem plačala več, kot danes: 20EUR.
• z M. sem se dobila v centru. Najprej napolniva želodčke, nato pofirbcava za primernim darilom za njeno mami, potem... potem jo, recimo da, pospremim do doma. Ne, nisem slabe volje. Takšna sem zadnje dni. Zamaknjena. Sama sebi zadostna. Ne vem, ali je to dobro ali ne. Najbrž ni nič narobe, če te odnese stran (v svoj svet, med svoje misli) od časa do časa. Od takrat, ko sem prebrala Zahir-ja nisem več ista. Svojim mislim še sama ne dohajam. Sprašujem se in čakam na odgovore. Potrebujem mir in tišino. Verjamem pa, da je ljudem okoli mene to težko sprejeti.
• prenos misli, kdaj si dva postaneta tako blizu, da si bereta misli? V sredo na poti domov (iz službe) pomislim, da bi šla v kino. Nekaj je v zraku. Seveda, pogled v nebo nakazuje, da se zbira "vojska" mogočnih, črnogledih oblakov. Tudi moj pride domov prej kot ponavadi. "Kaj bi počela danes?" "Ne vem. Ti?" "Bi šla v kino?" "Ravno o tem sem razmišljala na poti domov."
• na pošti si kupim... hmmm... "milne mehurčke". Vendar v javnosti ne smem. Na parkirišču je njegov bivši sodelavec. Ne smem ga spravljati v sramoto. Kaj pomeni spravljati v sramoto? Mene ni sram lastnih dejanj. Je mar sramota, da otrok v meni kdaj pa kdaj oživi? In kaj pomeni javnost? Javni prostor? Ljudje, ki zapolnjujejo ta prastor? Nam neznani ljudje? Mogoče znanci in prijatelji? Je javnost lahko tudi vaš partner, na 4 oči za 4mi stenami? Lahko predstavlaja javnost vse , kar je izven meja vašega telesa oz. vašega osebnega prostora? Se vam je že zgodilo, da česa niste bili zmožni niti pred partnerjem in se je ta, nad vašim odgovorom zgrozil, da on že ni javnost?! Pred kratkim se mi je to zgodilo v čisto drugem kontekstu (torej, ni bil moj) in zato se danes to sprašujem. Če bolje pomislim, se velikokrat sprašujem bedarije.
• ta teden me dež začuda ni motil. Skoraj bi lahko rekla, da me je prevzel tisti singin' in the rain občutek. Zgodi se tudi najboljšim, tako sem pozabila na dežnik, kljub napovedanemu dežju. Ko stopim ven iz stavbe (iz službe) ugotovim, da je začelo rahlo deževati. Kličem mojega, če je še vedno na poti. Ne, je že v pisarni. Pokliče me nazaj, takoj ko bo lahko in me pride iskat. Počakam naj ga pod streho. Počakam pol minute in se odpravim proti domu. Na pol poti me kliče, da prihaja. Zmeniva se kje me pobere in upa, da ga čakam pod streho. Ga ne. Vmes se ulije. Ko se usedem v avto ne more verjeti svojim očem. Prišel me je iskat, da ne bom mokra, jaz ga pa v nalivu čakam pod milim nebom. Pri polni zavesti in običajnemu dnevu, bi se tudi sama imela za noro. Vendar tokrat ne. Poljubim ga in mu smeje odvrnem, da nisem ne iz soli, ne iz sladkorja.
• ste kdaj pred Kolosejem pustili odtis svojih nog? Nog, ne čevljev. Pravzaprav, odtis svojega stopala. Zadnjič, ko sva šla v kino, sva potem, ko sva kupila karte odšla še v Hervis. Kupujem si namreč nove tekaške superge. Nazaj sva se vračala v nalivu. Tokrat sva imela ogromen dežnik, vendar sva do Koloseja prišla mokra. Moje legginske so se še bolj oprijele moje kože. Desni rokav suknjiča mi je premočil, tako sem imela vlažen tudi rokav puloverja. Moje jeans krilo je spremenilo barvo. Tam, kjer je bilo mokro je bilo za dva odtenka temnejše. V mojih na pol salonarji, na pol balerinkah se je nabrala lužica vode. Sezujem en čevelj in stopim na suha tla (pred vhodom). "Poglej, moj odtis!" "Ja, sam sem tudi čisto premočen. Hlače imam mokre do kolen" ter stopiclja in pušča svoj 'rebrast' odtis enega čez drugega. "Ne, ne govorim o tem..." in ponovim pred njim še enkrat z drugo nogo, "prav odtis mojega stopala, imam premočene čevlje".
• najbolj lenobno kosilo je pizza. Ne mislim, da si jo naročiš, ampak, da jo spečeš. Vzame ti 15 min za pripravo in 25min za peko. Ko testo vzhaja, pa itak lenariš! (No, tudi ko se peče lenariš!) Ja, ta tedn sva si jo (spet) privoščila. Tokrat kraško wannabe.
• v mojem besednjaku ima besedna zveza "vlačiti se" povsem drug pomen.
  
• pri frizerju sem pri listanju revije (ne vem katere) naletala na intervju z Andrejem Škufco. Na vprašanje, kaj mu je bolj seksi, striptiz ali trebušni ples je odgovoril... Naj bo to nagradno vprašanje! :) (Bonny, I couldn't resist it! ;))

Zahir in sanje o diplomski nalogi

Vikend sva preživela na morju. Oba sva se ga že dlje časa veselila. On zaradi ribolova, jaz zaradi knjige, ki me je čakala da jo preberem. Še vsaka njegova knjiga - ki mi je prekrižala pot - me je potegnila vase. Njegove besede me nagovarjajo, izlijem se na papir ter postanem pika na koncu stavka. Vzklik duše, ki je nagovorjena.

"Udobje. V našem življenju je vedno dogodek, ki je kriv, da ne napredujemo več."

Ne govorim o udobnih čevljih, udobni postelji. To udobje je dobro. Govorim o dogodkih, ki našemu življenju jemljejo snov, iz katere je le-to sestavljeno. Govorim o dogodkih, ki našim očem jemljejo lesk. Govorim o dogodkih, ki na naših obrazih sprostijo vsako mišico (ki je nekoč na njem zarisovala nasmeh) in iz njega naredijo platno (p)obarvano v sivo. Platno na katerem ni nikakršnega sledu drugačnosti. Platno, ki nam kaže le en poteg čopiča. Poteg čopiča, ki gre vedno v isto smer. Poteg čopiča, ki pušča svojo sled na platnu po določenem (vrstnem) redu. Od spodaj navzgor. Ali ravno obratno. Ni važno. Važno je, da imamo (vrstni) red.

To naše dejanje ponavljamo toliko časa, da nam postane naravno, spojeno z nami, kot druga koža. Ne sprašujemo se več kaj je prav, kdo smo, kam gremo. Zjutraj vstanemo, zvečer gremo spat ter vmes počnemo stvari, za katere mislimo, da jih moramo početi. Če jih ne bi, bi bilo zelo narobe. Bi bilo res? Zemlja bi se še vedno vrtela okoli sonca in, če povzamem svoje življenje/svojo zgodbo: vsi okoli mene bi nadaljevali s svojim življenjem/svojo zgodbo, le jaz bi iztopila iz vlaka, ki drvi proti cilju. Sama bi se tja odpravila peš. Tudi peš se prispe do cilja, upam si celo trditi, da je v tem primeru pot do tja pristnejša.

"Enostavno, odgovori starec. Ujeti so v svojo osebno zgodbo. Vsi verjamejo, da je smisel življenja slediti načrtu. Nihče se ne vpraša, ali je načrt njegov ali je bil narejen za koga drugega. Nabirajo si izkušnje, spomine, stvari, ideje drugih, več kot lahko nosijo. In tako pozabijo na svoje sanje."

To poimenujemo udobje in zmotno mislimo, da je to dobro za nas. Ne. To udobje je slabo. To je trenutek v življenju, ko se odrečemo napredovanju in se zadovoljimo s tem, kar imamo.

Zadnjih nekaj mesecev (čeprav sem prve 'načrte' glede tega kovala že pred 3-4 leti) moje misli polno okupirata zaključek študija in diplomska naloga. Dolgo sem vedela česa si želim, a sem se bala, da moja ideja ne bo sprejeta. Da ne bo dovolj dobra. Preden sem prejela negativen odgovor (saj nisem poslala še nobenega maila) sem iskala alternativo. Temo za diplomsko nalogo, ki bo bolj sprejemljiva. Temo za diplomsko nalogo, ki ne bo izstopala iz povprečja. Temo za diplomsko nalogo, ki o meni ne bo razširila govorice (kaj si misli, da je). Povprečnost in anonimnost sta najboljši izbor.

"Če poskusim, pa ne uspem, ne vem, kakšen bo preostanek mojegaa življenja. Zato je bolje živeti v sanjah, kot pa se soočati z možnostjo, da sanje propadejo."

Pošljem en email, pošljem drugi. Odločim se, da z "ziher" temo in "ziher" mentorjem počakam. In čakam na odgovor na prvi email, čakam na odgovor na drugi. Mine mesec. Mine še en teden. Kličem na referat in ne obupam. Pošljem (še) en email, pošljem drugi. Čez nekaj dni prejmem odgovor. Negativen. Vendar, v njem ni niti besedice o moji predlagani temi. Sporoča mi le, da je do konca leta že polno zasedena z mentorstvi. "Ziher" tema in "ziher" mentor bosta še malo počakala (pa čeprav me vsi prepričujejo, da je ravno ta izbira najboljša zame). Čakam. Dobim odgovor na drugi email. Negativen. Vendar ta pušča odprta vrata. Tema se ji zdi zanimiva in primerna za obdelavo v diplomski nalogi, a me žal mora zavrniti zaradi pomanjkanja časa. Naj se obrnem na njenega asistenta pri tem predmetu. Pošljem email še njemu in vem/čutim, da "ziher" tema in "ziher" mentor nista več v igri (pa čeprav me vsi prepričujejo, da je ravno ta izbira najboljša zame).

Včeraj, ko so se stvari postavile na svoje mesto in, ko vem/čutim, da bom o tem pisala (tudi, če bo moje iskanje mentorja še nekaj časa neuspešno) prejmem odgovor na sedmi email. Pozitiven. Pravi, naj se zglasim na njegovih govorilnih urah, kjer bova mojo idejo sistematizirala v obliko diplomske naloge. Morala bi skakati do stropa od veselja, vendar čutim le pomirjenost in zadovoljstvo. Saj je bilo tako prav že od samega začetka. Moje kozmične sile so to vedele že od samega začetka. Le jaz sem potrebovala čas, da sem si zaupala in verjela vase. In takrat so se stvari postavile na svoje mesto. Moramo pozabiti na to, kar (mislimo da) smo, da bi postali, kar dejansko smo.

"V arabskem jeziku pomeni Zahir tistega, ki je viden, prisoten, nekdo, ki ga ni mogoče spregledati. Nekaj ali nekdo, ki nam po prvem srečanju vse bolj leze pod kožo, v misli, dokler ne moremo več misliti na nič drugega. Lahko si ga razlagamo kot nekaj svetega ali norega"

Vsi citati so iz knjige Paula Coelha: ZAHIR.

Moški v uniformAH

Priznam, naslov sem ukradla! Če ne bi, najbrž še dolgo (če sploh) ne bi o tem pisala. O moških v uniformah. No, tudi o ženskah v uniformah. Uniformo ne moreš kupiti. Ponjo ne moreš v H&M ali Mango, pa čeprav modni svet dostikrat črpa navdih ravno iz nje. Uniformo si "zaslužijo" le redki privilegiranci in zato je zavita v tančico skrivnosti. Ker je ne moremo imeti si jo tako zelo želimo! Pa je res temu tako?

Ženske sanjamo o tem, da bi nam gasilec pogasil goreče strastni. Ženske sanjamo o tem, da bi nas policist naučil (javnega) reda (in miru). Ženske sanjamo o tem, da bi nas pilot popeljal v višave, tja nad oblake. Ženske sanjamo o tem, da bi nam pismonoša vsak dan potrkal na srce (ups(!)) na vrata in nam dostavljal ljubezenska pisma. Ženske sanjamo o tem, da bi nam zdravnik poslušal srce brez stetoskopa. Ženske sanjamo o tem, da bi nam vojak zložil majice na A4 format in nam vcepil ljubezen do domovine. Ženskega sanjamo o tem, da bi nam bil portir dosegljiv 24h/dan le s pritiskom na zvonec.

Moški sanjajo o tem, da jim policistka pokaže "kdo je glavni". Moški sanjajo o tem, da jim šolarka naivno sledi v njihovih namenih. Moški sanjajo o tem, da jim služkinja pobriše prah iz glave (ali 2). Moški sanjajo o tem, da jim medicinska sestra dvigne pritisk. Moški sanjajo o tem, kako bi ukrotili razigrano navijačico. Moški sanjajo o tem, da bi se skupaj s stevardeso znašli na WC-ju. Moški sanjajo o tem, da bi "spreobrnili" nuno.

Zakaj pravzaprav gre? Za igro moči? Za prevlado močnejšega nad šibkejšim? So nam uniforme tako fascinantne, da smo si izmislili 'različico' za navadne smrtnike? Preobleko, v kateri smo enkrat na leto (za pusta) lahko nekdo drug. Vendar dragi moji, preobleka je le slaba kopija. In kopija ne vzbuja istih občutkov kot original. Žal. Kopija policista nam ne vzbuja občutkov strahospoštovanja. Kopiji medicinske sestre ne zaupamo svoje življenje v roke. Ob kopiji šolarke se nam lahko kaj hitro zgodi, da se vlogi zamenjata. In s kopijo pilota raje ostanem z nogami trdno na tleh. Smo zato tej naši preobleki (uniformi wanna be) dodali nov dražljaj, da nam vzbu(r)ja domišljijo? Je zato preobleki dodan pridevnik s.e.x.y? Je zato prvi komentar na moj post (ko je bil le-ta še ideja) "striptease"? Si policista predstavljamo kot striptizerja? Si medicinsko sestro predstavljamo kot igralko v filmih za odrasle? Joooj, pa sploh nisem imela namen pisati o tem!

Vrnimo se k uniformam. Tistim pravim. Večkrat v življenju sem se zalotila, da razglabljam kakšen moj ne bo. Ne bo zdravnik. Najbrž je to povezano z mojo fobijo pred belimi haljami. Tudi dežurstev in nočne izmene ne maram. Rada zaspim na njegovim prsih. Ne bo policist. Najbrž sem v mladosti pogledala preveč trilerjev in akcijskih filmov. Najbrž imam popolnoma napačno predstavo o možeh v modrem. Da ne govorim o anekdotah in vicih. Ne bo mesar. Obstaja 'mesarjeva' uniforma??? Kakorkoli že, ne bo mesar.

Tako, zdravnikov se izogibam. Policistov še bolj. Vsaj zdaj, ko sem še mladi voznik. Vojaki so se sicer (zahvaljujoč K. in njenemu S.) izkazali za miro(redo)ljubna bitja - prepozno. Piloti... Ja, pri meni so piloti tisti! Še za vsakim sem se obrnila. Pa tega drugače ne počnem. Ne obračam se na cesti. Še manj žvižgam. No, zažvižgala nisem niti za nobenim pilotom. Vendar, če bi kdaj, bi za pilotom! Je to zato, ker je moja mami pred mojim očetom hodila s pilotom? Je to zato, ker sem nekoč tudi sama spoznala (no, takrat se je še šolal za) pilota? A-a.

Tudi sama sem si želela obleči uniformo. Uniformo stevardese. Pa ne zaradi pilotov. Zato, da bi lahko nosila ozka krila do kolen. Zato, da bi lahko nosila žabe na črto. Zato, da bi za seboj lahko vlekla tisti mini kovček. Zato, ker je najboljši občutek, ko se letalo "odlepi" od tal. Obožujem vzletanja. A kaj, ko moram biti takrat pripeta na sedež. Pristajanja so manj vznemerljiva. Najbrž so le zaradi dejstva, da si prispel tja, kamor si bil namenjen. Vmes je letenje podobno vožnji z avtobusom. Neudobno ((zaenkrat) ne letim v poslovnem razredu). Ljubše bi mi bilo, da bi se med letenjem lahko sprehajala gor in dol in bi ponujala 'engatakratkega' prebledelim potnikom. Že dolgo nisem letela. Grem preverit last minute ponudbo! I wanna fly!

PS: KLIK!

Tooth fairy

Ne prav dolgo nazaj sem zamenjala še zadnjo malce dotrajano plombo. "Čez pol leta se naroči za pregled". Ni jih besed, ki bi me bolj razveselile od teh. Vendar glej ga zlomka, včeraj sem ponovno sedela na tistem osovraženem stolčku. Priznam, ne maram te sekte, klan v belem… najmanj med njimi zobozdravnike. Torej, če ni nujno, me ni na spregled. Ne pri enih, ne pri drugih ali spet - pri kakšnih tretjih.

Spomnim se naše osnovnošolske zobozdravnice. No, ne prav nje osebno. Ne spomnim se niti njenega imena, niti njenega videza. Se pa zato prav dobro spomnim občutkov, ki nam jih je vzbujala. Strah in trepet. Povem vam, da smo se pred njo med šolskimi odmori skrivali po wc-jih. Če se je le dalo, smo poskušali dati vtis, da nas ni na šoli. Spomnim se, kako je tistega dne dežurna učenka prišla po našega sošolca. Enoglasno smo se strinjali, da ga ni pri pouku. Začuda razredničarka ni 'oddala' svoj glas. Revež si je oddahnil in komaj se mu je zarisal nasmešek na obraz je že bila na vratih ona. Da kako se ji upa narediti kaj takšnega, ko pa ga je videla med glavnim odmorom. V tistem času je bila Gregorčičeva ulica vsa razkopana, privadili smo se že bili na ves hrup, ki so ga pod svojimi stroji ustvarjali možje v sivem, vendar verjamem, da smo takrat lahko slišali zvok njenega svedra, ki je - vsem v opomin - potoval po izpraznjenih hodnikih, od pritličja pri vhodnih vratih, pa do učilnice za zemljepis v zadnjem nadstropju.

Ko smo končali osemletko naj bi si prostovoljno poiskali drugega zobozdravnika v najbližjem ZD. Prostovoljno?! Saj se hecate!!! Tako je šel mimo prvi, nato še drugi, sistematski pregled na srednji šoli in obakrat sem obljubila, da se pridem naročit za pregled. Očitno se ne držim vseh svojih obljub! No, na to temo bi lahko napisala nov post. Samo toliko, da veste: če sem prisiljena v to, da vam dam svojo obljubo, lahko na to, kar takoj pozabite! Ne bom jo držala, ne! Drugo je, če kaj prostovoljno obljubim.

Tako sem tudi maturirala… se vpisala na faks… Dolga leta zbirala pogum in se zanimala za priporočila. Hočem - nežnega, bolj nežnega, najbolj nežnega - zobozdravnika! Če ne, bom kar pobrala šila in kopita! In lani - ko se je iztekalo študijsko leto 2006/20007 in z njim moj status študenta - mi je to tudi uspelo. Pravi ljudje so me poslali v prave roke! Res je, da je bila moja zobozdravnica za predšolske in šoloobvezne otroke ob najinem prvem srečanju pošteno presenečena, vendar je, ko je slišala kdo me pošilja odnehala od svojih namenov, da me prepriča v to, da je prišlo do pomote.

Povem vam, da - če ne bi bila večni skeptik - bi že ob najinem prvem srečanju moj strah pred zobozdravniki izginil, tako je v zametkih vstrajal še do najinega naslednjega srečanja. Pri tretjem, nisem več v čakalnici čakala bledolična.

Bolečina! "Iz spanja" se je prebudil eden od štirih modrostnih zob. Osmica spodaj desno. Prvi dan sem ga občutila le kot 'neprijeten občutek', naslednji dan sem preživela v družbi Lekadola, tretji dan mi je dlesen okoli že toliko otekla, da sem komaj premikala čeljust. Moja zobozdravnica je do desetega marca odsotna. Lahko pridem ob 13h, ko začne z delom ta'druga na tem oddelku, lahko pa me veže na oddelek zobozdravstvenega varstva odraslih. Hmmm… bom že zdržala. Do 13h. Mogoče - vsaj malo - obžalujem to svojo odločitev.

Vsedem se, poskušam se umestiti v udobno pozo… "Ja, kolk si pa ti stara?" Verjamem, da se sprašuje kaj počnem na "otroškem" oddelku. Povem ji in se ji hočem prikupiti z "sem še študentka". Nakar se je name vlil val očitkov. Glasno je komentirala:

"Ja, kateri faks pa traja tako dolgo?"
"Pri teh letih, pa še študentka!!!"
"Še dobro, da jaz že delam, da lahko ti falirani študentje na moj račun živijo!"

Prosim?! Če sem kdaj živela na račun nekoga drugega, sem živela na račun svojih staršev and noone elses!!! Kdo od nas ni? Tisti, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen!

In, kaj je narobe, če sem pri teh letih še brez diplome? Je kdo pomislil, da sem večino svojih študentskih let (vsaj v tistem obdobju, ko sem dosegla leta, ko naj bi vsak vzoren študent doštudiral) oddelala '40h/teden' delovnik? Delala sem tudi po 7 dni na teden in tudi po 14h na dan. Ja, to je bil moj maksimum. Tako da, ne bi ravno rekla, da sem izkoriščala državo, prej obratno. Namreč, če bi bila v rednem delovnem razmerju, bi imela že 5 let delovne dobe! In bi šla lahko 5 let prej v penzijo! Yeah, I wish! Zavračam vsak utemeljen in/ali neutemeljen sum, da sem na kakršen koli način goljufala to našo državo. Nič bolj ali manj, kot smo bili ogoljufani sami, kot študentje, s strani naših delodajalcev. Verjemite mi, študentje smo poceni delovna sila. Res pa je, da smo (najbrž) dražji od Kitajcev.

Rdečica mi je stopila v lica in bi ji najraje v obraz vrgla svojo delavsko knjižico, če bi jo imela pri sebi. Draga moja zobozdravnica, tudi jaz jo imam!

Ufff… Še dobro, da se mi je vnela le dlesen in si antiseptični trakec menjam tu, za Bežigradom. In, da bom naslednjič (upam, da ob Sv. Nikoli), ko se bom vsedla za tisti osovraženi stol zagledala svojo zobozdravnico.

Življenje je igra

Vsak pozna rek “življenje je igra”. Pred dnevi sem naletela na članek, ki govori ravno o tem. Sicer je res, da je ga. avtorica svojo teorijo gradila na teoriji reinkarnacije. Pravi namreč, da z vsakim svojim življenjem odigramo določeno igro, v kateri igramo določeno(e) vlogo(e), po v naprej določenem scenariju. In, ko z eno igro končamo, lahko pričnemo z drugo, kjer prevzamemo drugo(e) vlogo(e). Vendar pa naš življenjski scenarij ni togo določen, z zapisanim vsakim našim korakom in vzdihljajem. Ne. Scenarij naj bi si v naprej (torej pred začetkom igre, t.j. pred začetkom življenja) grobo določili sami, s pomočjo drugih duš (to so ostale razdeljene vloge v našem scenariju oz. ljudje, ki nas potem v življenju spremljajo).

Ga. avtorica pravi:

"Preden pridemo v to življenje, se dobimo skupaj z drugimi dušami (večino jih poznamo že iz prejšnjih inkarnacij) in se odločimo za scenarij naslednje skupne igre, v kateri se bo vsak med nami nekaj naučil ali pa dokončal nedokončano iz prejšnjih življenj. Ko je dorečen okviren plan, se odločimo, kaj se želimo naučiti in dokončati v kolektivnem oziru (kot skupina, družina, prijatelji …). Ko so vse te informacije na mizi, skupaj skreiramo grobi plan in si razdelimo vloge."

V prvi vrsti je pomemben scenarij oz. njegova vsebina, sporočilna vrednost, druga - nič manj pomembna - je razdelitev vlog. Pojavljajo se vprašanja kot: kdo bi bil primeren za določeno vlogo, kdo si želi odigrati določeno vlogo. To traja, dokler se vsi ne zedinijo, katere vloge bodo najbolj primerne za to, da uresničijo tisto, kar so se namenili naučiti se v naslednji igri življenja. Enkrat, ko dobiš svojo vlogo je treba dodelati in razčleniti še oseben življenjski načrt življenja, ki postane sestavni del te igre življenja.

Ko so vse vloge razdeljene, načrti izdelani in usklajeni, je na vrsti generalka, ki pokaže na morebiten manjko malih, a ključnih informacij. Prav med generalko se domislimo posebnih znamenjev ali ključev, ki bodo za časa igre življenja odigrali vlogo dušnih opomnikov oz. sprožilcev ali 'trigerjev'. Ti naj bi izgledali nekako tako:

"…ko bom 28. januarja ob treh popoldan hodila po centru mesta in bom opazila kljunčkanje para belih golobov na mestnem spomeniku, mi boš prišel nasproti in ponesreči se bom zaletela vate. Ko se bo to zgodilo, mi boš rekel nekaj v zvezi z astrologijo in takrat se bom spomnila in odločila, da je pravi trenutek, da se vpišem v astrološki tečaj, kar bo močno spremenilo moje nadaljne življenje…"

Ko je generalka mimo, se še določi, kdaj se bo kdo vključil v igro (kar pomeni, kdaj se bo kdo rodil). V trenutku, ko se posameznik rodi oz. vstopi v življenje, se igra zanj začne. In ko se igra za posameznika zaključi (ko ta umre), se z ostalimi soigralci dobi na drugi strani, v dušnem svetu, kjer nato predebatirajo vse aspekte minulega življenja.

Meni - pri vsej tej stvari - nekaj ne da miru. Vsak je že na lastni koži občutil občutek že videnega. Vsak je že na lastni koži občutil, da se je nekaj že zgodilo ali pa, da je nekje že bil. Vsak je že na lastni koži občutil, kot da že od 'pamtiveka' pozna popolnega neznanca. Deja vu. So to res spomini na generalko, ki se je odvijala pred igro življenja? So to tisti opomniki, ki naj bi nas spomnili na to, kam smo namenjeni?

Sprašujem se, če znamo prepoznati svoje 'trigerje'? Ali pa le za trenutek pomislimo: kako nenavadno in gremo s svojim tokom naprej. Sprašujem se (v članku nič ne piše), ali se eden in isti ‘triger’ pojavlja večkrat? Na primer, da se tisto dekle takrat - po srečanju v parku - ne bi vpisalo v astrološki tečaj. Bi ji bil na ulici ponujen letak z vabilom k vpisu v astrološki tečaj? Bi za darilo prejela knjigo s podobno vsebino? Upam si reči, da ja. Da se isti 'trigerji' sprožajo večkrat. Vsaj nekateri. Za druge morda še ni napočil čas. Nekateri pa v naglici (s katero igramo igro življenja) niti niso bili zaznani kot taki. Sprašujem se, če so 'trigerji' učinkoviti? Včasih. Redko. Včasih tisto nekaj prestavim na kasnejši/primernejši čas. Prepogosto tisto nekaj prestavim na kasnejši/primernejši čas.

"Življenje ni generalka", zato v igro vložimo ves svoj talent in trud. Da bomo s svojo igro zadovoljni. Da nam - ko pade zavesa - ne bo žal, da bi to in ono lahko odigrali bolje. "Življenje je premiera", eno in neponovljivo.