I need... Potrebujem čas.

I need... Potrebujem čas. Da si očedim domovanje do zadnjega skritega kotička (odkljukano danes). Moj domek potrebuje osvežitev. Novo sliko. Morda rožo? I need... Potrebujem čas. Da KONČNO pospravim božično novoletno 'okrasje', ki sem ga sicer že odstranila iz njegovega začasnega bivališča, a se je še vedno valjalo na treh različnih koncih. Potrebujem čas. Da ga pospravim v za to namenjene škatle in na vnovično odpiranje počakam nadaljnih 10 mesecev (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da se lotim kupa, ki čaka na likanje. Včasih je bilo le-to moje najljubše gospodinjsko opravilo. Moj čas sprostitve. Sedaj mi ne predstavlja več tak užitek. Še vedno rada likam, vendar to ni več to. Iz prestola so ga izrinila druga - zdaj meni ljubša - opravila. Zdi se, da bom z leti vse manj likala, saj zdaj npr. brisače ne spadajo več v kategorijo "nujno likanje" (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da sem prepustim "lepotnim ritualom". Tako je na stand by-u depiliranje, pedikura, lakiranje nohtov... mogoče bi bil čas, da razmislim kaj naj ukrenem s svojim "naglavnim okrasjem" (odkljukano danes - upam). I need... Potrebujem čas. Da se posvetim svojemu blogu, da ne bodo objave obstajale (in obstale) le v moji glavi. Da se posvetim številnim blogom v zaznamkih. Pri večini sem le tihi opazovalec fotografij, a si lahko predstavljam, da čaka vsaj 200 objav (odkljukano danes - upam). Potrebujem čas. Da razmislim ali naj blogu št. 2 KONČNO vdahnem življenje, ali naj ga z enim klikom odrešim blogerskega životarjenja. I need... Potrebujem čas. Da spet kaj spečem, saj sem si vendar obljubila, da ukrotim piškote! Se pa že spogledujem s pitami. Receptov, ki si jih želim sprobati, je vsak dan več. Sprašujem se, kdo bo vse to pojedel... In, če bom vse to snedla sama, kako bom izgledala ob koncu leta. I need... Potrebujem čas. Da si omislim fotografske urice. Da ovekovečim zimo, zimo belo. Da si pošklocam novo profile picture za na fb. Ta, ki jo imam sedaj, mi namreč že od samega začetka ni preveč všeč. I need time... Potrebujem čas. Da se bom še v letošnji zimi 'šopirila' v svojem diy pletenem šalu. Pa v diy hlačnih nogavicah. Pa... Kar nekaj diy projektov čaka na svoj čas. I need... Potrebujem čas... Da se 'zadekam' v svojo 1,40 posteljo, s pol litre čaja na nočni polički in knjigo v roki. Da bi imela čas za branje več kot le strani in pol. I need time... Potrebujem čas.

Prijateljevanje s posteljo

Ne zmorem več. Sem povsem brez moči. Strašljivo je, kako ti lahko en zob - ki je pravzaprav le zametek zoba - odvzame vso življenjsko energijo. Počutim se, kot neuporabna cunja. Ja, povdarek je na neuporabna. Kar je še huje, kot (le) cunja. V tem trenutko se mi zdi, da bi takoj zamenjala za to, da bi bila (le) cunja. Začelo se je prejšnjo soboto, ko sem dan preživela z glavobolom, ki ga ni pregnalo niti čajčkanje, niti izdatno počivanje in spanje. Tudi prijateljeve "alternativne metode zdravljenja" (beri: orehovec z mlekom), ki so sicer teknile, niso pomagale. Naslednji dan sem ugotovila kam pes taco moli oziroma, da je glavol le najavljal zobobol (smem izbrati prvega?!). Tako sem v ponedeljek šla do svojega zobozdravnika, ki mi je med razbolelo dlesen in zob potisnil antibiotični trakec. Zgodba se je ponovila v torek. V sredo naj bi si sama odstranila trakec in zadeva naj bi bila pozdravljena. Rahlo sem bila skeptična, a recimo, da sem mu zaupala. V sredo in četrtek me sicer ni bolelo, vendar sem dlesen/zob čutila, zaradi česa je v meni naraščal nemir. V noči na petek se je dlesen/zob ponovno razbolela. Ker moj zobozdravnik ob petkih ne dela, sem bila primorana v obisk zdravstvenega doma, kjer so me zelo prijazno in profesionalno sprejeli. Pravzaprav sem bila rahko presenečena. Pozitivno seveda. V soboto se je zgodba ponovila. Bolečina je zaradi rednega čiščenja, uporabe antibiotičnega trakca, mazanja z curasept gelom ter grgranja in spiranja ustne votline z žajbljom, skoraj povsem popustila. Tako sem se danes - v veri, da je zadnjič - odpravila še k dežurni zobozdravnici na Metelkovo. Ta je v meni obudila mladostniški strah pred zobozdravniki, saj bi se z lahkoto zaposlila v kakšni mesariji. Rano mi je odprla, saj še sedaj, po 8-ih urah rahlo krvavim iz nje. Pri "špikanju" čitno ni prav dosti pazila, kam "cilja", saj mi ranila tudi jezik. Ta je poleg pridobljenega mehurčka nabrekel in zato zdaj, tudi težko požiram. Pravzaprav me boli cela leva stran ustne odprtine. V rani mi "kljuva", kar občutim kot zbadanje iglic v malih možganih. Tako kot ostale dni v preteklem tednu, sem tudi današnje popoldne preživela med rjuhami, saj nimam moči za nič drugega, kot za prehranjevanje (kar je prilagojeno trenutnemu stanju) in spanje. Mika me, da bi jutri ostala doma in bi svoj nos pokazala le pri svojem zobozdravniku, ki se me bo zdaj, zaradi pogostosti mojih obiskov menda zapomnil. Resno se sprašujem, ali je možno zaradi zobobola ostati na bolniški ter ali ti jo predpiše zobozdravnik ali splošni zdravnik?

Nov začetek ali It's Time to say Goodbye

Zakaj začenjati znova na določen dan v letu, ko mi vsak dan predstavlja nov začetek. Vsak dan znova imam na razpolago 24 ur, 1440 minut in 86400 sekund. In, če pomislim, da je pred nami takih dni 365... kar nanese 8760 ur, 52560 minut in 31536000 sekund, se zdi, da je pred nami (ali pa za nami, kakor se vzame) dolga doba, cela "večnost". In, ko poskušam v mislih obuditi ta že-skoraj-po-praznični čas ter želje in hrepenenja, ki sem jih v srcu nosila za leto 2009, ter jih primerjam z že-skoraj-po-prazničnim časom leto kasneje, ugotavljam, da sem slabo izkoristila teh 31536000 sekund. Prosim, vzdržite se komentarjev tipa "vsak je svoje sreče kovač" ipd., saj vse to (že) vem. Ne krivim nikogar. Niti sebe ne. Čeprav to rada in pogosto počnem. Vedno se mi zdi, da če bi bila sama drugačna, če bi v določenih okoliščinah izbrala druge besede, če bi delovala odločneje ipd., da bi bil končni rezultat drugačen. Seveda prijetnejši, bolj pozitiven in zaželen. Mogoče res, ni pa nujno. Do drugih sem prizanesljiva, se "postavljam v njihovo kožo" in "nosim njihove čevlje" ter iščem razloge in opravičila za njihove neprimerne besede in dejanja, ki bolijo. Vedno znova pogoltnem, potlačim, "pometem pod prag" in grem dalje. Saj sem se tako-ali-tako, za nastalo situacijo kriva sama, ne?! Nič več. Ne bom se opravičevala, če čutim in vem, da se mi ni potrebno opravičiti. Ne bom se spreminjala zato, da bi bila sprejeta. Ne bom moledovala za preživeti čas z menoj, saj si želim ob sebi ljudi, ki si želijo biti z menoj, kot si jaz želim biti z njimi. Najboljše stvari v življenju so povsem preproste, samo čas, da jih spoznamo, je prekleto dolg. Vsaj pri meni. Saj se ene in iste stvari lotim na tisoč in en način. Če ne gre po levi, probam po desni. Če se obe poti izkažeta za napačni začnem kopati jarke, se izgubljam v labirintih, grem skozi minska polja. Čeprav bi morala odnehati na koncu desne poti. Od zdaj naprej igram le še badminton, ping pong ali kakorkoli že želite poimenovati igro, kjer morata igralca izmenično podajati drugemu žogico. Če se izkaže, da primernih igralcev ni, bom raje nabijala tenis žogico v zid. Če me spomin ne vara, je tudi to (lahko) zabavno. Tako sem sestavila seznam. Seznam stvari, slabih odločitev in ljudi, ki jih puščam za sabo v l. 2009. Ja, tudi ljudi. Saj vsi vemo, da nam ves krog prijateljev in znancev, ki nas obkroža, ni bil položen v zibko. Ljudje vstopajo v naša življenja in prav tako iz njega izstopajo. Včasih je odhod skoraj neopazen, kot piš vetra. Včasih boli, da te trga na tisoče kosov, a oba sta prišla, ob za nas pravem času. Ker je tako prav. Ker je tako za nas najbolje. V to verjamem. Za tem stojim. Od kar pomnim me je strah le ene stvari. Da bi v zadnjih trenutkih, ki mi bodo dani bivati na tem svetu, trpela. In zato se tudi tukaj in zdaj odrekam obročnemu trpljenju, kateremu prilivam olje na ogenj v obliki praznega upanja v boljši jutri. Tako določenim ljudem v začetku novega leta prerežem medsebojno popkovino, ki našemu odnosu ne predstavlja več dovod kisika temveč železne okove, ki nas skupaj držijo iz navade, določenega ugodja, rahlo mazohističnih nagnjenj ter vse skupaj ovijam(o) v milni mehurček iluzije. Včasih je potrebno le eno večje dejanje, da je potem lahko - res - vsak dan nov začetek. Tako bodo moji dnevi plodna zemlja semenom vsakodnevnih odločitev, korakov in ciljem, ki bodo tekom leta zrasli v srečno LETinO. Upanje umre zadnje, tako verjamem, da bo l. 2010 prijaznejše od l. 2009. Takšnega želim tudi vam!

Božič za vse

Sem pišem, ker bi vas rada povabila na

božični dobrodelni sejem

"BOŽIČ ZA VSE",

ki se bo letos odvijal v Lescah že tretjič zapored. Glavni cilj projekta je zbiranje finančnih sredstev, ki se bodo podarila Leškim oziroma okoliškim humanitarnim, nevladnim in neprofitnim organizacijam (npr. KRESNIČKA iz Lesc, ŠENTGOR iz Radovljice, ŽAREK iz Jesenic), ki bodo tudi same sodelovale pri izvedbi projekta. Pomemben cilj projekta je tudi vzpostavitev kulturnega, umetniškega, prazničnega in zabavnega dogajanja v predbožičnem času v Lescah. Za potrebe uresničitve tega cilja projekt vključuje tudi poljudno-znanstvena potopisna predavanja, dramske igre, glasbene koncerte, razstave in kreativne delavnice za otroke.

Sejem se bo odvijal od dne 18.12.2009 do dne 20.12.2009 v neposredni bližini Župnijskega urada Lesce (zemljevid). Vsi organizatorji smo se odpovedali kakršnemukoli honorarju, plačilu oziroma nadomestilu stroškov za svoje delo.

V želji, da bi bil božič zares BOŽIČ ZA VSE, in da bi dogodek tudi z vašo pomočjo postal za Lesce tradicionalen in množično obiskan, vabim vas, vaše domače, prijatelje in znance k obisku sejma in obsejemskih dogodkov.

Za več informacij sem vam na voljo v komentarjih.

The End

Že nekaj časa se borim sama s seboj. Vedno bolj ugotavljam, da nimam (več) prave motivacije za pisanje. Ko prebiram svoje stare zapise, se zdijo tako zelo oddaljeni, tako ne (več) moji. Čeprav mi je všeč - morda zdaj še bolj - kako besede tečejo. Sedaj se zatikajo. Rojevajo se v želodcu in obstanejo v grlu.

V delovni tabli imam shranjenih kar nekaj osnutkov, ki ne bodo ugledali luč dneva. Nekaj zato, ker nisem hotela, da bi me določeni bližnji bralci, ki bi objavo uspeli prebrati, narobe razumeli. Bala sem se, da bi moje pisanje sprožilo pri prej omenjenih bralcih določeno mišljenje, ki bi bilo najbrž povsem izkrivljeno in daleč od resnice. Ker vem, da ne bi bilo prvič. In hotela sem preprečiti, da bi bilo zadnjič. Ampak na žalost določenim življenjskim izzidom ne moreš ubežati. Med osnutki je tudi nekaj lahkotnejših besedil, ki pa sem jih raje izživela in le neko 'poročanje' o dogodkih je izvodenelo. Ali pa sem bila - roko na srce - le preveč lena, da bi jih zapakirala v lično obliko primerno za objavo. Hotela sem pisati o perfect darilu in še popolnejšem voščilu. Hotela sem pisati o rojstvu oziroma dveh. Hotela sem...

Danes sem šla skozi vse svoje objave. Jih prebrala od začetka do konca. Res je, da sem velikokrat pisala o manj pomembnih stvareh oziroma z drugimi besedami povedano, o vsakdanjih stvareh in ne le ob t.i. življenjskih prelomnicah. Pisala sem o modi, o hrani, o ustvarjanju. Sem čestitala in pozdravljala. Ali pa sem gor 'lepila' tuje besede, ki so me ogovarjale. Prijateljica mi je večkrat omenila, da če že ne pišem, naj vsaj kako sliko / fotografijo objavim. Lahko bi. In na nek način ohranjala svoj blog pri življenju. Vendar to ni moj stil. Bilo pi ponarejeno, umetno. Ne bi bilo iz pravega razloga. Tako sem (samo) v virtualnem svetu letos pozabila na vse rojstne dneve, vključno s svojim.

Vendar kljub vsem tem naštetim razlogom zakaj ne pišem oz. zakaj ne morem pisati, ta želja v meni tli. Sedaj še toliko bolj. Moram sprostiti vso bolečino. Vendar ne tukaj in zdaj. Razmišljam, da bi odprla nov blog, kjer ne bi prestopila prag anonimnosti. Razmišljam, da bi ta blog zbrisala in s tem iz svoje zavesti in zavesti drugih umanila spomin na zgodbe za lahko noč. Razmišljam, da bi ta blog zaklenila in bi mi služil, kot neke vrste dnevnik (pod ključem). Razmišljam, da bi si kupila zvezek s trdimi platnicami ter vanj - kot včasih - zapisovala svoje misli. Razmišljam, da bi se še naprej pogovarjala s stenami, dokler mi ne odgovorijo nazaj.

Ne vem kaj (mi) bo prihodnost prinesla, a zaenkrat to pomeni konec. Poslavljam se, drage bralke in dragi bralci. Lepo vas je bilo brati in spoznavati, nekatere tudi v živo. Če imate moj email ali mobi številko se ne držite nazaj, vesela bom kakršnega koli kontakta.

Vse dobro vam želi,
vaša Storyteller.

Paulo Coelho: Brida

Bila je na plaži z očetom in on ji je naročil, naj poskusi, ali je temperatura vode v redu. Imela je pet let in bila je navdušena, da lahko pomaga; odšla je do obale in si zmočile noge.
"Nogo sem pomočila v vodo, hladna je", mu je rekla.
Oče jo je vzel v naročje, odšel z njo do obale in jo brez opozorila vrgel v vodo. Prestrašila se je, vendar ji je bila šala kasneje všeč.
"Kakšna je voda?", je vprašal oče.
"V redu", je odgovorila.
"Torej se od zdaj naprej, ko se boš hotela o kaki stvari prepričati, potopi vanjo."

***

"Sprejmi, kar ti življenje ponuja, in skušaj piti iz vsake čaše, ki jo imaš pred seboj. Vsa vina se morajo poskusiti - od nekaterih samo požirek, od drugih vsa steklenica."
"Kako naj vem, katero je katero?"
"Po okusu. Dobro vino spozna samo tisti, ki je poskusil slabo."

Blazno resno o nepomembnem

Drage moje bralke, dragi moji bralci,

z žalostjo vam sporočam, da me je po letu in pol zapustil Navdih. Najbolj boleča lekcija te izkušnje je, da se zaveš kaj imaš (oz. kaj si imel) šele, ko to igubiš. Torej, ne gre toliko za to, da nimam časa. Tudi tako zelo ne-dogaja se mi ne, kot to rada velikokrat izpostavljam. Enostavno mi besede ne tečejo. Po drugi strani pišem. Razen izjemoma vsak dan. Tudi do dvomestno število ur. Svojo D. Finally. Morda v tem grmu tiči zajec. Morda tam iztrošim svoj besedni zaklad. Enostavno ne sfolgam dveh belih bojnih polj hkrati. Najbrž mi ni treba povdariti, da je danes tisto drugo bojno polje (beri: D) ostalo prazno. Zasluženo. Ali pa iz principa. Kdo bi vedel.

Kaj sem hotela povedati? Aha... Poleg tega, da veliko pišem, tudi veliko berem. Na mojem bralnem repertoarju je literatura s področja marketinga, književnosti (?, literarne teorije?... temu bi komot rekla 'šolska literatura'), zdrave prehrane, medsebojnih odnosov in... ob postelji je - na počasno napredovanje skozi strani obsojena - tudi Brida. Ravno sedaj me je, ob iskanju povezave do dotične knjige, iz nevednosti izstrelilo dejstvo, da sem v mesecu aprilu zamudila Dnevnikovo ponudbo za nakup Coelhovih knjig. Najverjetneje po cenovno dostopnejših številkah. Ahhh, ja. Po toči zvoniti je (žal) prepozno. Če vam pa kdaj v prihodnosti na uho pride novica o kakšnem ugodnem nakupu njegovih knjig, vas ponižno naprošam, da me pocukate za rokav. Vsekakor - tako ali drugače - bom nekoč imela doma njegovo zbirko knjig. In Brida je zadnja še neprebrana od teh , ki so prevedene v slovenščino. Spet sem zašla. Kljub podaljšanemu roku dvomim, da se bom pri Bridi in Mrhah pravočasno prebila do konca. Sicer je pa v zadnjem letu moj najpogosteje zastopani nebodigatreba izdatek ravno za zamudnine v vseh treh knjižnicah v katere sem včlanjena. Povsem druga zgodba je kar se tiče bolj strokovne literature. To konzumiram v kilah! Dvakrat na teden se s starim šolskim nahrbtnikom sprehodim do knjižnice in vsakič vrnem in vzamem tak kup knjig, da si knjižničarke najbrž mislijo, da z njimi le kvihtam! In vsak tak kup mi prinese cca. 5-7 novih strani na tistem drugem bojnem polju o katerem sem pisala zgoraj. Polje z oznako D. V tednu, ki prihaja me čaka pomebna bitka. Držite pesti!!! Možno je, da bo trajala tudi dlje, kot je zapisano v bojnem načrtu. Ko osvojim to bitko, sem že skoraj na konju. Recimo. Od oka.

Kaj še počnem? Poigravam se s fotografijami. Jih urejam. Jih režem in lepim v kolaže. Jim dodajam sence in jemljem moteče barve. Postajam odvisnik od www.picnik.com. Sicer sem do sedaj odkrila le vrh ledene gore od tega kaj vse ta spletna stran ponuja, a me je že povsem zasvojilo. Za kaj več za zdaj ni časa. V zagovor podajam dejstvo, da sem se za potrebe urejanja prelevila v fotomodel. S fotoaparatom nikdar nisva bila dobra prijatelja in sva svoj odnos ohranjala na distanci. V primerih, ko to ni bilo izvedljivo, sva kaj hitro izrazila nejevoljo, nestrinjanje, nezainteresiranost. Pa še kakšnen ne bi se našel. Sedaj se pred ogledalo z veseljem postavim tudi v (novih) kopalkah. Sicer z določenim namenom, ampak ne bodimo malenkostni. Posvetimo se urejanju. Torej, kljub temu, da se na odstanjevanje celulita in odvzemanju cm-ov okoli stegen ne spoznam in si tudi številko košarice ne znam povečati, sem s končnim rezultatom zadovoljna. Sploh, ker je namen dosežen! Poigravanje s svetlobo in umetno dodana zagorelost delata čudeže! Tudi na reklami za zobno pasto bi se lahko pojavila. V preteklosti sem poiskusila prav vse zobne paste z whitening efektom, kupila sem si celo nek prašek namenjen kadilcem in strastnim pivcem kave, a brez večjega efekta. Sedaj se smejem na vsa usta. Paziti moram le, da me ne zanese pri beljenju zob ter s tem dosežem nasprotni neestetski bling-bling efekt preveč belih zob.

Kot sem že omenila, sem si danes vzela day off pri projektu D. Ker danes praznujem. No, pravzaprav sem (preparty imela) že včeraj, tako je danes že second day off. In to je že lenoba. Ampak paše. Še pa še, še paše, še pa še. Ahhh, ja. Človek se brezdelja (pre)hitro navadi. Dasiravno brez dela dolgo ne zdržim. Spet sem zašla. Želela sem reči, da smo se dobile babe (kadar to besedo izgovorim/zapišem jaz ni nikdar in nikoli izgovorejna/zapisana v negativnem pomenu) - pet nas je bilo - torej vse tiste, ki nis(m)o na dopustu in/ali noseče. Jap, to je prekletstvo nas ta'poletnih, ko so vsi povsod drugje, le doma ne. Nosečke in doječe mamice se pa tovrstnih zabav ne udeležujejo. Enega kričača smo že dočakali, dva sta še na poti. Jap, naslednje leto, ko bom začela pisati trojko na začetku, bo treba misliti še na otroško varstvo.

Morda bo najbolje, da si naslednje leto v tem terminu še sama omislim dopust. Letos je ta - tako ali tako - posvečen študiju. Je moje žrtveno jagnje. V trenutkih slabosti se zdi, mi bo od sedaj v pomoč nadomestilo za dopustniške užitke... edini problem je, da imam tuš in ne - kad! No, bom pa tuširanje v kopalkah večkrat ponovila! Kot zakleto imam ravno letos prenovljeno plažno garderobo - tri pare kopalk, torbo, japonke in 'pajac' za npr. na sladoled. V kopalkah prehodim le relacijo brisača - morje in nazaj, v vseh ostalih primerih nase navlačem nekaj več metrskega blaga. Hmmm...

Hmmmmmm... Hmmm... Hmmmmhmmmm...

Če vsak dan podaljšam pisanje za eno uro (in zraven prištejem še kakšno uro za Mr. Murphy-ja), si lahko čez 14 dni privoščim dan na morju!! Jeeej! Me že ni več. Delo vabi, zabava čaka! Vam pošljem razglednico!!

Follow your bliss

If you do follow your bliss, you put yourself on a kind of track that has been there all the while waiting for you, and the life you ought to be living is the one you are living. When you can see that, you begin to meet people who are in the field of your bliss, and they open the doors to you.

I say, follow your bliss and don't be afraid... and doors will open where you didn't know they were going to be. If you follow your bliss, doors will open for you that wouldn't have opened for anyone else.

- Joseph Campbell

Narobe

Včasih se sprašujem, kaj je narobe z mano. Zdi se, kot da sem ujeta v napačnem času, napačnem telesu, napačnem življenju. Verjamem, da imamo vsi določene predstave o tem kdo smo in o tem kam smo namenjeni. In verjamem, da s tem ni nič narobe. Dokler... Dokler te predstave ne sovpadajo z realnostjo. Prav tako sem mnenja, da določena odstopanja so in tudi morajo biti. Zakaj? Zato, da si lahko postavljamo cilje h katerim potem stremimo. Vendar, ko imaš pred seboj dve sliki in ena predstavlja tvoje predstave o tvojem življenju, druga pa tvoje videnje, dojemanje in občutenje tvojega življenja ter ko moraš med njima poiskati podobnosti (in ne razlike, kot pri tistih risbah v križankah) in ti ta naloga predstavlja prevelik izziv, takrat mora biti nekaj zelo narobe. Je narobe, ker živim drugačno življenje od večine populacije 'malo pod 30'? Je narobe, da imam drugačne želje in hrepenenja od določenih posameznikov s katerimi se prebijam skozi svoj vsakdan? Od vsega tehtanja, kaj je prav in kaj ne, niti ne vem več kaj je pristno in kaj ponarejeno. Kaj sem jaz in kaj predstavlja mojo kopijo izoblikovano po željah in pričakovanjih drugih. Vem le, da je nekaj zelo narobe. Eboran.

April, maj, junij...

April, maj, junij... Saj ne morem verjeti, da so že trije meseci naokoli. Pravzaprav bi bilo bolje, če bi rekla - šele. Zdi se, kot da se je vmes zgodilo toliko stvari, da jih je dovolj za celo leto v naprej. Za določene si želim, da bi jih imela dlje časa 'v dobrem'. Sprašujem se, zakaj se dogodki lepo ne razporedijo. Da med enim in drugim lahko zajamem globok vdih. Da lahko v miru premislim, naredim seznam plusov in minusov, sprejmem najboljšo odločitev in se s pozitivno naravnanostjo podam v boj. Tako se vrstijo en za drugim, kot padle domine. Prvi, te okrepijo in si misliš "Jaz to zmorem. To situacijo sprejemam kot lekcijo, ki mi jo je namenilo življenje. Vem, da je vse v najlepšem redu.". Vsak naslednji ti malo bolj omaje to bojevniško naravnanost. Čez čas se te polasti pesimizem in si misliš "Kaj sem v življenju tako zelo groznega naredila, da si to zaslužim?". Kmalu se (ponovno) zavem, da to ni tisto pravo razmišljanje in da se s takim mišljenjem ne bom premaknila naprej. Vendar je naslednji korak že težji. Zanj je potrebno več energije in vsak rahel sunek vetra te ponovno podre na tla. Ko se ta isti vzorec dogodkov ponavlja iz dneva v dan, se prepustiš malodušju. Tako vsak naslednji dogodek v tvojem zaznavanju že meji na absurd ter se mu lahko le še smeješ. Ne pospremijo ga solze in ves rom-pom-pom okoli tega, kako se bo Zemlja nehala vrteti in "Kaj zdaj?". Ne, mirno ga pustiš, da gre mimo tebe, čeprav veš, da dokler se z njim ne soočiš, bo tam tudi ostal. Ob tebi. Nekaj časa, spretno krmarita eden mimo drugega. S časom jih zaslediš povsod. Na preži pod posteljo. Na zaslonu mobilnika. V rokavu najljubše jakne. Ob on-off gumbu mini radia, ki ga seliš iz sobe v sobo. V etuiu mesečne vozovnice. Odzvanjajo v vsakem koraku, ko se petka tvojih PPS dotakne razgretega asfalta. Hočeš-nočeš jim ne moreš uiti. Tako nocoj sedim tu, da se z njimi soočim iz oči v oči. Tu sem, da sprejmem nase težo teh treh mesecev. April, maj, junij...

In between

In between. Nekje vmes. Nisem človek ekstremov. Križpotja, kjer se je potrebno odločiti med levo ali desno, me spravljajo v obup. Ljudje, ki od mene zahtevajo odgovor da ali ne, me spravljajo v obup. Ravno zato se ne spoznam, ko od sebe zahtevam ravno to. Naj se postavim na eno stran tehtnice. Ko vidim le dve skrajni točki. Stremim k temu, da bi imela na izbiro le belo ali črno (čeprav sta obe izbiri le različna odtenka sive). Ne vidim pa, da je vmes cela b a r v n a paleta.

Strmim v zaprta vrata. Pogledujem k odprtemu oknu. Naj odprem vrata? Zaprem okno? Tako dolgo svoj pogled upiram proti njima, da pozabim na ves p r o s t o r med njima. Vidim le okno in vrata. Ne vidim pa, kaj je v prostoru. Je namen vrat in okna v tem, da lahko bivam v prostoru? Ali naj uprem pogled v strop?

Miselni pobeg

Na kateri strani si?

Pravo življenje je na pravi strani.

Ne, ne delam reklamo za operaterja mobilne tehnologije. Le koncept oglasnega sporočila mi je všeč.

Dva obraza

Priznam, da sem presenečena. Presenečena sem nad tem, da me okolica vidi drugače, kot se sama. Trenutno od okolice sprejemam dražljaje kako močna da sem. Močna? Hja, ob pregledu skozi svoj 'življenjepis' lahko (po svojih merilih) izpostavim (le) dva dogodka, ki sta od mene zahtevala moč. Odločenost. Vero v svoje sanje. Prvi na samem začetku leta 2005 ter drugi jeseni 2006. 3-mesečno bivanje v Španiji ter selitev na svoje. Živo se spominjam občutkov, ki so se polaščali mojega telesa. A failure was not an option! (zveni znano?!) Vedno bolj ugotavljam, da smo tisto, kar mislimo. Naše misli nam izrisujejo načrt Življenja. No, tako sem se počutila takrat. Večino časa si ne upam leteti. Rekla bi, da sem v solidnem povprečju. Utrgam si svoj sadež, a iz tistih lažje dostopnih vej. Meni je prav. Vendar pridejo dnevi, ko se mi veja pod ritjo odlomi. In padem na tla. Pridejo dnevi, ko sem vse prej kot močna. Pridejo dnevi, ko sem šibka. Pridejo dnevi, ko postanem premajhna glede na lastno telo in se moja Duša zgrudi pod njegovo težo. In takrat ne morem pokazati svoj pravi obraz. Tako si nadanem masko, tisti drugi obraz, ki je domač okolici. Kar pa niti ni tako zelo napačno. Saj sem že rekla, da smo tisto, kar mislimo. In včasih mislimo, da smo tisto, kar drugi mislijo da smo. Complicated? Not really. Nekoč sem nekje prebrala, da če si želiš prisvojiti neko novo navado, jo je potrebno izvajati redno in dosledno 21 dni. Toliko naj bi bilo potrebno, da ti neka nova navada preide v kri. So, if I can fool the others I could fool myself too! To sicer ni moj namen, ne prvo, ne drugo. Verjamem pa v (pozitivno) moč afirmacij. Afirmacija je pravzaprav vse, kar izrečemo ali mislimo. Vse naše govorjenje o sebi, naši notranji dialogi so tok afirmacij. Afirmacije uporabljamo v vsakem trenutku, pa če se tega zavedamo ali ne. Z vsako besedo in mislijo potrjujemo in ustvarjamo svoje življenjske izkušnje.

"Tisto, kar si želite, in tisto, kar menite, da si zaslužite, sta morda zelo različni stvari. Biti morate pozorni na svoje misli, saj boste le tako lahko začeli izločevati tiste, ki botrjujejo izkušnjam, ki si jih ne želite v svojem življenju."

V roke sem vzela knjižico Zmorem!, ki sem jo dobila v dar od M.. Pustila sem, da me besede nagovarjajo. Pustila sem svoji Duši, da si izbere tisto, kar potrebuje.

"Zavedajte se, da je vsako pritoževanje afirmacija nečesa, za kar menite, da si tega ne želite v svojem življenju. Vsakič, ko se razjezite, potrdite, da si želite še več jeze. Vsakič, ko se počutite kot žrtev, potrdite, da si želite še naprej počutiti kot žrtev. Če menite, da vam Življenje ne daje tistega, česar si v svojem svetu želite, potem zanesljivo ne boste nikdar deležni bogastva, ki ga Življenje nudi drugim - se pravi, vse dokler ne boste spremenili načina razmišljanja in govorjenja."

Udejanjanje afirmacij je zavestno izbiranje določenih misli, ki bodo botrovale pozitivnemu razpletu v prihodnosti. Z besedami, ki jih izrekate zdaj oblikujete svojo prihodnost. Pomembno je, da afirmacije vedno izrekate v sedanjiku in v celoti. Vesolje jemlje vaše misli in besede povsem dobesedno in vam da pač tisto, kar pravite, da si želite. Vedno. Vsaka misel, ki jo mislite šteje, zato ne zapravljajte svojih dragocenih misli. Vsaka pozitivna misel prinaša v vaše življenje blaginjo. Vsaka negativna misel blaginjo odžene in jo prestavi izven vašega dosega.

Sedaj vem, mislim in čutim, da:

"Vse je v redu. Vse se odvija v moje najboljše dobro. Iz te situacije se bo porodilo le dobro. Vse življenjske spremembe, ki ležijo pred menoj so pozitivne. Sprejemam zdrave odločitve. Imam brezmejne možnosti. Varna sem. Močna sem. Sem sredi procesa uvajanja pozitivnih sprememb na vseh področjih svojega življenja. Dovolj močna sem, da ostanem mirna kljub spremembi. Življenje me podpira na vse mogoče načine. Svet vidim skozi oči ljubezni in sprejetja. V mojem svetu je vse dobro."

Ugotovitve tedna

Nekje na polovici tedna sem padla na tla, kot sem dolga in široka. Človeško je, da me v takih trenutkih zapusti večni optimizem in ponavljajoče se odločitve, da se bom borila do zadnjega diha. Običajno se v takih primerih kot divja mačka z ranjenim ponosom odvlečem v svoje skrivališče, da si lahko v miru oblizujem s krvjo prepojen kožuh. Tokrat sem si morala poiskati drug brlog utehe, saj so se v mojem naselile hijene, pred katerimi se nisem hotela pokazati v svoji zelo-ne-kraljevski levji drži. Človeško je, da si je v težkih trenutkih težko priznati resnico ter jo sprejeti. Včasih podležem šibkosti svoje (čoveške) narave in obračam pogled stran od resnice, ki se mi smeji v obraz ter pometam dejstva pod predpražnik v upanju, da tam tudi ostanejo. Takrat si zaželim odrešujočih motečih dejavnikov, ki bi preglasili moje misli. Prvi na seznamu so najbližji prijatelji. Klepet v bližnji kavarnici me vedno napolni z navideznim občutkom sproščenosti. Življenje mi na pot postavlja izzive in odločitve, ki jim nisem kos. Komaj uspevam manevrirati med vratci in včasih se mi zazdi tempo tega veleslaloma tako nečloveški, da si zaželim zamižati in prepustiti hitrosti do... dokler mi pot ne prekriža prvo drevo. Streznitev bi bila milo rečeno boleča, a bi se vsaj končala kalvarija na katero sem se - brez pomisleka - podala, ko sem se spustila po tistem klancu navzdol. Krivično ocenjujem svoje najbližje za tako šibke, kot sem sama, da jim postrežem samo s tistim, kar so po mojem mnenju sposobni prebaviti. Nikdar jim nisem bila tako zelo ne-blizu. Nikdar si nisem bila tako zelo ne-blizu. Ko mi eden po eden ne sprejmejo klic ali pa vljudno zavrnejo moje povabilo na pijačo, ostanem sama. Sama.

Po krajšem preblisku, da pokličem še tiste, ki bi se mojemu povabilu na pijačo znali odzvati, a si tega pravzaprav ne želim, se odpravim po trgovinah. Dan vsekakor ni bil ustvarjen za študij v knjižnici. Kupim si torbo, ki sem si jo ogledovala od dneva ko se je pojavila na prodajnih policah naprej in je sedaj dosegla dovolj znižano ceno, vendar se ne ustavim. Hodim od trgovine do trgovine kot v transu, vešče rokujem s plastičnim denarjem ter polnim reklamne vrečke kot za šalo. Ko obredem vse trgovine v centru in obstojim na Čopovi 'okranclana' kot novoletna jelka se ponovno zavem, da sem sama. Sama. Ura je še zgodnja. Vihar v meni divja. Moram si prisluhniti. Se umiriti. Do takrat ne morem in nočem prestopiti domači prag. Nimam se več kam skriti. Na obraz sem si nadela že vse maske, ki jih premorem. Vsedem se v kot ter si naročim belo kavo s cimetom in kepico sladoleda z okusom cimeta. Poslušam se. Prisluhnem sebi, majhni deklici, ki je nase prevzela preveliko breme. Vzamem jo v naročje in jo božam po laseh medtem ko mi pripoveduje o tem, kako neuspešno rešuje svet pred bolečino in trpljenjem. Govorim ji o žametni mehkobi cvetnih lističev vrtnice in o neizogibnosti trnja na njenem steblu. Prisluhnem sebi, krhki najstnici, ki se bojuje s svojimi strahovi. Strah pred nesprejetjem in strah pred tem, da bo razočarala svoje najbližje ji krojita sleherni vsakdan. Vlivam ji pogum in ji kažem primere kako neupravičeni in neutemeljeni so njeni strahovi. Iskrice v njenih očeh in nasmeh na obrazu dokazujejo, da je sprejela ljubezen v svoje(m) življenje(u). Prisluhnem sebi, utrujeni materi, ki jo razjeda občutek krivde. Ker je kdaj pa kdaj sebe postavila na prvo mesto in se sedaj kaznuje tako, da izniči vsak svoj trud, ko iz dneva v dan skrbi za svoje najbližje in jih osrečuje (tudi na račun svoje sreče). Držim jo za roko in ji s potrpljenjem dopovedujem, da poskrbeti za sebe (še) ni sebičnost, da osrečiti najprej sebe (še) ni sebičnost, da postaviti se na prvo mesto (še) ni sebičnost. Dolga je pot do spoznanja, da se le s polnim lastnim rezervoarjem ljubezni lahko nesebično razdajamo drugim. Prisluhnem sebi, markantni domini, ki hoče vse takoj, v tem trenutku in zdaj. Ne meneč se za druge. Ne opazi razdejanje, ki ga pušča za seboj. Bijem notranjo bitko in se učim sprejemanja. Učim se sprejeti tudi tisti del sebe, ki mi ni všeč. Učim se sprejeti tudi tisti del sebe, ki ni všeč večjemu delu mene, saj se včasih zalotim kako z zavistjo pogledujem proti njej, ki si vzame kar se ji zahoče in kadar se ji zahoče. Plačam račun. Zdi se, kot da so se me ravnokar podajale kot 'slepo miš' s prevezo čez oči, sedaj sem z vsako izmed njih - z roko v roki - povezana v eno. En dih, eno telo.

Ugotovitve tedna:

• moj fetiš predstavljajo čevlji (sem ponosna lastnica dveh novih parov)
• my middle name could be "ovito" - moja garderoba sedaj šteje že kar lepo število oblačil (predvsem jop), ki se jih tesno ovije okoli životca pri čem se trakce zaveže v mašno (kič!)
• letošnjo pomlad bom preživela v tunikah in delno v etno stilu
• pri večerni toaleti ne moreš zgrešiti s črnino ujeto v svetleči material in s svetlečimi dodatki (veselim se kakšnega povabila na coctail, anyone?!)
• kljub temu, da sem si zadala (težko) nalogo, da se odpovedujem nakupovanju bižuterije (po novem prisegam na srebrnino in unikaten nakit) se nisem mogla upreti uhanom za 1 evro in verižici za 3.

Inventura

Šele sedaj ugotavljam, da si s pritajeno svetlobo v kopalnici ne delam usluge. Šele sedaj ugotavljam, da se nikdar zares ne pogledam v ogledalo. Na to sem sicer ponosna. Ponosna sem na to, da ne preživljam svojega prostega časa narcisoidno pred ogledalom. Vendar si lahko takrat, ko gre vsak kvadratni centimeter tvoje kože pod drobnogled zelo presenečen. Sicer se po delih svoji koži na obrazu posvečam dovolj pozorno, npr. pri puljenju obrvi, nanašanju in odstranjevanju make-upa ipd., vendar, ko z vatirano blazinico drsim po celotnem obrazu ali si nanašam na obraz kremo stojim vsaj meter stran od ogledala ali pa vanj moj pogled niti ni uprt. Včeraj sem prižgala vseh 6 žarnic v kopalnici, ogledalo je bilo sveže pomito in svoj obraz sem mu približala na manj kot 10 cm. Pogoji so bili idelani, da sem eno po eno, odkrivala (na novo nastale) gube na obrazu. Vas že vidim, kako se zgražate nad zadnjim stavkom! Ne gre za gube (na splošno) oz. za njih število, gre za vrsto gub! Menim, da premorem dovolj razuma, da se gub (na splošno) ne bojim, pravzaprav sem mnenja, da me moje gube opredeljujejo, me delajo posebno. Saj mi jih je na obraz izrisalo Življenje. Moje Življenje z vsemi vzponi in padci. Moje prve gubice so se mi zarisale v obraz že pred časom, niti ne vem točno kdaj. Pojavljale so se v kotičkih ustnic in oči... ja, to so tiste, ki jim pravimo smejalne. Sedaj napenjam kožo na teh predelih, a so zaradi njih ostale le bežne sledi. Površinske gubice. Dlje kot se opazujem v ogledalu bolj se mi zdi, da jih je manj kot včasih (sicer mi to dejstvo ni ravno logično). Gube so se preselile iz zunanjih kotičkov oči v notranje, kjer zarisujejo začetek vsakega začetka loka, ki orisuje podočnjake pod očmi. In vsak naslednji je malo nižje, malo bolj spuščen navzdol. Dve globoki in dolgi gubi sta se mi zarisali na sredino čela, ki ga dvigujem ob vsaki "ne me jeb*t" situaciji. Vsakič, ko gredo dogodki svojo smer, kljub mojemu prizadevanju, da bi jih usmerila v željeno smer potegnem obrvi skupaj in tisti del kože vmes se mi naguba tako, da je vsaj tisti del mojega obraza podoben Shar Pei-ju. Sklepam tako po tem, kako razbrazdana je moja koža na tem delu obraza. Sicer tanke in površinske gubice so tako gosto nasejane, kot linije v milimetrskem papirju. Ko si kdo (od mojih najbližjih) vzame pravico do "pametovanja" sem sicer tiho in izgleda, kot da sprejemam in ponotranjam "nauke", vendar moja obrazna mimika "muzanja" kaže na moje nelagodje in neodobravanje, ki se izrisalo nad zgornjo ustnico.

Lahko bi se začela izogibati določeni obrazni mimiki iz lepotnih razlogov, da bi tudi v bodoče žela pohvale, da ne kažem svojih let in da izgledam dosti mlajša (vendar, če bolje pomislim, je teh vse manj). Vendar ne gre za to. Gre za to, da si želim Življenje, ki mi bo na obraz izrisovalo tudi prijaznejše gubice. Tiste v kotičkih ustnic in oči... ja, to so tiste, ki jim pravimo smejalne.

Voda sem

Voda sem. Redko predstavljam valove, ki silovito udarjajo v skale dokler le-te pod njihovo močjo ne popustijo in jim omogočijo prosto pot. Večino časa sem tiha voda, ki prestavlja bregove. No ja. Voda sem. In vsekakor je moj tok enakomeren, stanoviten, tak, ki ne dela problemov. Nič naravnih katastrof in gmotne škode. Voda sem. Včasih se leno vijem po ravnici, tako dolgo, tako počasi, da pozabim kam sem namenjena. Moji ovinki postajajo vedno daljši in vedno bolj odmaknjeni od začrtane poti. V moji strugi se nabira vedno več mulja in ostalih nečistoč, ki me še bolj upočasnujejo in mi onemogočajo bližnjice do cilja. Voda sem. Zgodi se, da se v svojem ovinku izgubim. Pogled v zvezdnato nebo ne ujame moje zvezde Severnice. Ne menim se za to, da že tedne in mesece moje struge ni napolnila sveža voda, polna življenja, ki bi se pomešala z mrtvo brozgo in ji vdahnila življenje. Ne menim se zato, da bo moja struga sčasoma izgubila na globini in s tem na ostrini, ki je potrebna, da se zažre v tisto skalo na poti in krene proti oddaljenemu morju. Voda sem. Sčasoma blato napolni mojo strugo in iz nje izpodrine vodo, ki se tako nemočno izlije po ravnici in tako izgubi še zadnjo bitko v že naprej izgubljeni vojni. Voda sem. Namočim okoliško zemljo, pronicam ji v pore in se tako izgubim. Izgubim samo sebe. Saj sem bila ustvarjena za veliko več. Lahko bi bila. Lahko bi bila deroča reka, mogočen slap, tok širnega oceana. Lahko bi. Voda sem. Tako ostanem ujeta tam, kjer ni moje mesto. Močvirje brez toka. Brez upanja na spremembo. V družbi komarjev, mušic, kačjih pastirjev in ostalega mrčesa se predajam mislim in sanjam, ki so mi bile vodilo, ko sem se v obliki dežnih kapelj rojevala v novo življenje. Voda sem. Mineva čas in zemlja okoli mene me začne dušiti in me rine iz svoje biti. Malo tu, malo tam. Vedno intenzivneje. Počasi se nabiram v kondenz, ta v drobne kapljice in te v majhen snop vode. Majhen curek vode, ki postaja vedno večji. Uspavana in presenečena nad dogajanjem napnem vse moči, da pridobim nazaj svoje bistvo. Svoj tok. Svoje gonilo. Svojo bit. Voda sem. Prečiščena vsega mulja in ostalih nečistoč, svetle, skoraj prozorne barve in prepojena s poskakujočimi kisikovimi mehurčki, ki mi vdihujejo življenje prodrem skozi špranjo na površje. Voda sem. Zavzamem svojo držo. Izlijem se v strugo. Ožjo kot prej. Globljo kot prej. Vendar je tok dovolj močan, da se premikam. Tokrat me ne skrbi. Vem, kam sem namenjena. Na poti se mi bodo pridružili enako misleči majhni tokovi in skupaj bomo močnejši na poti proti cilju. Voda sem. Ni me strah. Saj sem bila tako močvirje, kot dežna kaplja. Vem, od kod prihajam in čemu se na svoji poti želim izogniti. Voda sem. Postjam močnejša. Pripravljena na boj s skalami. Saj se za njimi nahaja moj paradiž, moj raj. Ko se izlijem v prostranstvo morja ter začutim ljubezen, ki mi je bila obljubljena, ko sem bila še dežna kaplja, takrat se bo moja pot šele začela. Voda sem.

Killing thoughts

Peš sem se odpravila v mesto. V center. Nedelja dopoldne. Ulice so prazne. Ljubim tišino. Takrat moje misli priplavajo na površje. Vedela sem že v naprej. Tako sem pripravljena. Pripravljena na soočenje z resnico. Pa sem res? Spominjam se, da sem v mojem po-otroškem in pred-odraslim življenjem (obdobje srednje šole) 'ubijala' tišino z raznoraznimi motečimi dejavniki. Če ni šlo drugače, sem se zamotila z glasnim govorenjem in prižganim radiom v ozadju. Od jutra do večera. V tišini sem postajala napeta in razdražljiva. Nezrelo? Mogoče. Pa ni (bolj) nezrelo to, da pustiš svojim mislim prosto pot, da se nemoteno pretakajo med ušesi, a jih enostavno ignoriraš? Vseskozi so s tabo, a jim ne nameniš zasluženo pozornost. Ljudje pravijo, da preveč razmišljam, da vseskozi kaj analiziram. Razmišljam? Ja. Preveč? Nikakor ne. Analiziram? I don't think so. Sama glagol analizirati povezujem z dejstvom, da te to dejanje privede do določenega zaključka, stanja, ki sproži akcijo. Torej, da se nekaj spremeni. Da je novo stanje drugačno od zdajšnjega. Definitivno ne analiziram stvari.

Korak me odnese v samo središče Ljubljane in kar naenkrat se znajdem v vrvežu. Mlade družine, zaljubljeni pari, osamljene ženice in razigrani turisti. Skupine turistov. Turisti so preplavili Ljubljano. Verjamem, da je Ljubljana za turista izredno privlačno mesto. Vem, da bi se sama rada vračala sem ter prijatelje 'posiljevala' s pripovedovanji in goro fotografij. Je možno, da ujamem največ nasmehov na obrazih turistov? Ste kdaj že videli zagrenjenega turista? Lahko je biti turist. Ko 'doma' pustiš monotonost, nezadovoljstvo, zdolgočasenost, probleme in skrbi. Ko odvržeš vse maske in si daleč stran od vsega in vseh ti ti. Ni to bistvo? Being yourself? Odkriješ destinacijo, ki te dela srečnega. Kjer se zbudiš z nasmehom na licu in z nasmehom na licu zaspiš. Če sploh kaj spiš. Enostavno lebdiš v svojem mehurčku sreče nad spoznanjem kdo v resnici si. Oziroma kdo bi lahko bil. Ko se bliža dan povratka si odločen, da se vrneš 'domov' da 'urediš' stvari in se vrneš nazaj sem, kamor sedaj po novem pripada tvoje srce. Res storiš to? Ali sčasoma, ob vseh obveznostih in dolžnostih realnega življenja pozabiš na tisti občutek sreče in se ti vse skupaj zdi le lep spomin? In, če kljub vsemu slediš svoji drzni odločitvi, koliko časa boš v svojem novem bivanjskem okolju lebdel v svojem mehurčku sreče? Boš tudi tu sčasoma občutil razočaranost, zagrenjenost, apatičnost? Boš tudi tu sčasoma obraz zakril z masko? Ja? Ne? Ne vem. Mogoče. Rada bi verjela, da ne. In če se to zgodi? Ustrajaš v tistem kraju? Se vrneš 'domov'? Ali iščeš naprej? Lahko je biti turist.

Privoščim si merico praženih mandeljnov in anglesko sporočilo. Vonj in okus me poneseta daleč, daleč stran. V obdobje, ko je bila moja edina skrb napisana domača naloga. Is it true? Not really. Zakaj smo pisali domače naloge? Zato, da bi ugajali staršem in učiteljem. Zato, da bi bili ljubljeni. Zakaj smo izostajali od pouka? Zato, da bi ugajali sošolcem in prijateljem. Zato, da bi bili ljubljeni. Za tisto malo merico ljubezni smo prodajali sebe. Pa lahko temu sploh rečemo ljubezen? Te nekdo, ki te ne sprejema takšnega kot v resnici si ljubi? Vprašanje je, če si mu sploh dal možnost, da te vzljubi. Tebe, ja. Z vsemi napakami in pomanjkljivostmi. Tebe brez mask. Najbrž ne. Ker si tak ne upaš niti pred ogledalo, za zaklenjenimi vrati in med štirimi stenami. Dokler ne ljubiš sam sebe, ne pričakuj ljubezni od drugih.

"Gradite dalje, četudi

je včasih

videti brezupno."

(angelsko sporočilo)

Graditi kaj?

Ja, včasih preveč razmišljam.

If my life is for rent...

I haven't really ever found a place that I call home
I never stick around quite long enough to make it
I apologize that once again I'm not in love
But it's not as if I mind
that your heart ain't exactly breaking

It's just a thought, only a thought

But if my life is for rent and I don't lean to buy
Well I deserve nothing more than I get
Cos' nothing I have is truly mine

I've always thought
that I would love to live by the sea
To travel the world alone
and live my life more simply
I have no idea what's happened to that dream
Cos' there's really nothing left here to stop me

It's just a thought, only a thought

But if my life is for rent and I don't learn to buy
Well I deserve nothing more than I get
Cos' nothing I have is truly mine

While my heart is a shield and I won't let it down
While I am so afraid to fail so I won't even try
Well how can I say I'm alive

If my life is for rent...

...
...
...

Tudi to bo minilo

Nekoč je bila mogočna kraljica, ki je bila hitre jeze. Neko jesen, ko je leto pričelo pojemati, je kraljico zajela globoka potrtost. Ni mogla ne jesti ne spati in pogosto je brez razloga točila solze, kar jo je spravljalo v bes in povzročalo napade jeze, zaradi katerih so se vsi v njeni bližini tresli od strahu.
Kraljica je iz svojega kroga cenjenih modrecev vsak dan poklicala k sebi novega svetovalca, ki naj bi ji razložil vzrok za njeno nenavadno stanje. Prihajali so in odhajali: dvorni zdravnik, zvezdogled, jasnovidec, alkimist, zeliščar, filozof. Vsi so bili odslovljeni kot mazači, ker niso bili sposobni razkriti skrivnosti kraljičinega črnega uroka. Pa še srečni so bili, da je bila presekana le njihova sijajna kariera.
"Gotovo mora biti med vami kdo, ki ve za vir mojega trpljenja," je obupano jokala kraljica. Toda njeno žalostno tarnanje je naletelo le na neprijetno tišino, kajti vsi so se bali njene jeze. Končno se je uboga ženska tako zasmilila vrtnarju, da se je počasi približal njenemu prestolu.

"Pridite na vrt, veličanstvo, onstran sten zapora, ki ste si ga sami dodelili, in razkril vam bom vzrok vaše zadrege." Kraljica je bila tako obupana, da je storila, kot ji je dejal. Ko je prvič po mnogih tednih prišla na vrt, je opazila, da so sijoče, živahne barve poletja obledele in da je vrt videti gol. Videla pa je tudi, da ni povsem oropan lepote, kajti v njem so kraljevali sijoči jesenski odtenki škrlata in zlata. Zrak je bil dobrodejno hladen in svež, nebo pa jasno in modro. "Govori, vrtnar," je ukazala kraljica, "vendar previdno izbiraj besede, kajti želim resnico."

"Veličanstvo, bolna nista ne vaše telo ne vaš razum. Vaša duša je potrebna zdravljenja. Kajti čeprav ste silna in mogočna, niste božanski. Trpite za človeško boleznijo, ki doleti vse nas. V zemeljskih dušah se glede na čustvena obdobja menjavata oseka in plima žalosti in radosti, tako kot se svet narave giblje skozi obdobja življenja, smrti in ponovnega rojstva. To so dnevi, ko je treba čutiti hvaležnost za žetev srca, pa če je še tako skromna, in se pripraviti za prihod zaključka leta. Obdobje dnevne svetlobe se krajša in čas teme daljša. Toda prava svetloba v naravnem svetu nikdar ne ugasne in enako velja za tvojo dušo. Sprejmite oseko, moja ljuba kraljica, in ne bojte se teme. Kajti tako kot noč sledi dnevu, se bo tudi svetloba vrnila in spet boste poznali zadovoljne ure. Prepričan sem o tem."

Nesrečna kraljica je skrbno premislila to modrost in vprašala vratarja, kako je prišel do skrivnega spoznanja o notranjem miru med čustvenimi obdobji. Popeljal jo je do medeninaste sončne ure, kjer je pisalo:

Tudi to bo minilo.

× iz knjige Sarah Ban Breathnach: Preprosto bogastvo ×