petek, 06. februar 2009

Dva obraza


Priznam, da sem presenečena. Presenečena sem nad tem, da me okolica vidi drugače, kot se sama. Trenutno od okolice sprejemam dražljaje kako močna da sem. Močna? Hja, ob pregledu skozi svoj 'življenjepis' lahko (po svojih merilih) izpostavim (le) dva dogodka, ki sta od mene zahtevala moč. Odločenost. Vero v svoje sanje. Prvi na samem začetku leta 2005 ter drugi jeseni 2006. 3-mesečno bivanje v Španiji ter selitev na svoje. Živo se spominjam občutkov, ki so se polaščali mojega telesa. A failure was not an option! (zveni znano?!) Vedno bolj ugotavljam, da smo tisto, kar mislimo. Naše misli nam izrisujejo načrt Življenja. No, tako sem se počutila takrat. Večino časa si ne upam leteti. Rekla bi, da sem v solidnem povprečju. Utrgam si svoj sadež, a iz tistih lažje dostopnih vej. Meni je prav. Vendar pridejo dnevi, ko se mi veja pod ritjo odlomi. In padem na tla. Pridejo dnevi, ko sem vse prej kot močna. Pridejo dnevi, ko sem šibka. Pridejo dnevi, ko postanem premajhna glede na lastno telo in se moja Duša zgrudi pod njegovo težo. In takrat ne morem pokazati svoj pravi obraz. Tako si nadanem masko, tisti drugi obraz, ki je domač okolici. Kar pa niti ni tako zelo napačno. Saj sem že rekla, da smo tisto, kar mislimo. In včasih mislimo, da smo tisto, kar drugi mislijo da smo. Complicated? Not really. Nekoč sem nekje prebrala, da če si želiš prisvojiti neko novo navado, jo je potrebno izvajati redno in dosledno 21 dni. Toliko naj bi bilo potrebno, da ti neka nova navada preide v kri. So, if I can fool the others I could fool myself too! To sicer ni moj namen, ne prvo, ne drugo. Verjamem pa v (pozitivno) moč afirmacij. Afirmacija je pravzaprav vse, kar izrečemo ali mislimo. Vse naše govorjenje o sebi, naši notranji dialogi so tok afirmacij. Afirmacije uporabljamo v vsakem trenutku, pa če se tega zavedamo ali ne. Z vsako besedo in mislijo potrjujemo in ustvarjamo svoje življenjske izkušnje.

"Tisto, kar si želite, in tisto, kar menite, da si zaslužite, sta morda zelo različni stvari. Biti morate pozorni na svoje misli, saj boste le tako lahko začeli izločevati tiste, ki botrjujejo izkušnjam, ki si jih ne želite v svojem življenju."

V roke sem vzela knjižico Zmorem!, ki sem jo dobila v dar od M.. Pustila sem, da me besede nagovarjajo. Pustila sem svoji Duši, da si izbere tisto, kar potrebuje.

"Zavedajte se, da je vsako pritoževanje afirmacija nečesa, za kar menite, da si tega ne želite v svojem življenju. Vsakič, ko se razjezite, potrdite, da si želite še več jeze. Vsakič, ko se počutite kot žrtev, potrdite, da si želite še naprej počutiti kot žrtev. Če menite, da vam Življenje ne daje tistega, česar si v svojem svetu želite, potem zanesljivo ne boste nikdar deležni bogastva, ki ga Življenje nudi drugim - se pravi, vse dokler ne boste spremenili načina razmišljanja in govorjenja."

Udejanjanje afirmacij je zavestno izbiranje določenih misli, ki bodo botrovale pozitivnemu razpletu v prihodnosti. Z besedami, ki jih izrekate zdaj oblikujete svojo prihodnost. Pomembno je, da afirmacije vedno izrekate v sedanjiku in v celoti. Vesolje jemlje vaše misli in besede povsem dobesedno in vam da pač tisto, kar pravite, da si želite. Vedno. Vsaka misel, ki jo mislite šteje, zato ne zapravljajte svojih dragocenih misli. Vsaka pozitivna misel prinaša v vaše življenje blaginjo. Vsaka negativna misel blaginjo odžene in jo prestavi izven vašega dosega.

Sedaj vem, mislim in čutim, da:

"Vse je v redu. Vse se odvija v moje najboljše dobro. Iz te situacije se bo porodilo le dobro. Vse življenjske spremembe, ki ležijo pred menoj so pozitivne. Sprejemam zdrave odločitve. Imam brezmejne možnosti. Varna sem. Močna sem. Sem sredi procesa uvajanja pozitivnih sprememb na vseh področjih svojega življenja. Dovolj močna sem, da ostanem mirna kljub spremembi. Življenje me podpira na vse mogoče načine. Svet vidim skozi oči ljubezni in sprejetja. V mojem svetu je vse dobro."

5 komentarjev:

vađajna pravi ...

Zanimivo... Torej besede, izrečene iz naših ust delujejo na tak način, da še sebi potem verjamemo? Na nek način je res, na drug način pa bi sama težko rekla, da kadar rečem "super se počutim"... da je res tako.

Sama sem v splošnem pozitivist.. Ja, pride do trenutkov, ko sem na tleh. Velikokrat. Ampak so običajno kratkotrajni, ker v mislih takoj prestrukturiram, ako bo enkrat, jutri, lepše in bolj življenjsko. :) Kako me vidi okolica? Sploh nimam pojma, je pa logično, da te mnogokrat vidijo povsem drugače, kot sam vidiš sebe.

Anita pravi ...

Tudi jaz verjamem v to, da kar misliš to si, vendar je lažje, če je tokokrog obrnjen naokrog.
Najprej si super in potem je vse še bolj super.

Z afirmacijami ga mi še ni uspelo obrniti naokoli pa sem poskušala, tako iz tal.. do prve veje še nisem zlezla. :)Pa še to je bil običajno izhod v sili, lažja pot. Druga je pljuni v roke in prej ali slej se bo obrnilo v tvojo korist.

storyteller pravi ...

Vađajna, v to: "Torej besede, izrečene iz naših ust delujejo na tak način, da še sebi potem verjamemo?" bi rada verjela ;) No, hočem reči, da ugotavljam, da imam prevečkrat negativne misli v svoji zavesti, velikokrat povsem neutemeljeno. Zato se sedaj hočem zavestno usmerit k pozitivnejšim. Pa ne v smislu, da bi si neke t.i. afirmacije ponavljala pred ogledalom, kot kakšna papiga. Ne. Samo ob določeni negativni misli, bi se rada zavestno ustavila, jo ovrednotila in jo prevedla v pozitivno. Ah ja, ne vem kako dolgo bom zdržala! :P

Anita, se strinjam, da je najlažje ustvarjat pozitivno vzdušje (in misli), ko si že na splošno v takem obdobju. Ko si srečen. Je pa problem, če nisi, in si potem v zavest še 'dolivaš' negativne misli. Včasih se je takrat potrebno zbrcat v rit in malce prekinit ta tok negativnosti (vključno z mislimi). Seveda pa samo informacije same po sebi ne delujejo, sploh zato, ker velikokrat dvomimo v 'na silo' izrečene besede. Če gre za prazne besede, je potem tudi učinek tak oz. ga ni. Jaz mislim, da mora načeloma ta občutek priti iz notranjosti, skupaj z namenom, da stvari obrnemo v svojo smer, torej, da pljunemo v roke. Ampak vseeno mislim, da nam včasih pomaga, če si malček pomagamo zavestno, ravno toliko, da pritisnemo tisti "push" gumb v naši nezavesti, da stvari oz. dogajanje spravi v (ob)tok.

Anonimni pravi ...

sem si jo kr prepisala... :))
lp, see you soooon :*
mymy

storyteller pravi ...

Kaj to? A mojo afirmacijo?
See you soooooon :*