sreda, 31. december 2008

Novoletno voščilo

Ob življenjskih in časovnih prelomnicah
delamo obračune in usmerjamo pogled v prihodnost.
Ko se ozirate nazaj, bodite prizanesljivi do leta,
v katerega ste vstopali z velikimi pričakovanji.

Prihaja novo leto.
Priložnost za nove odločitve,
za nove ideje,
za nove uspehe,
za novo srečo.

Naj bodo vaše odločitve modre,
ideje ustvarjalne,
uspeh zagotovljen
in sreča brezmejna.

Ustvarite, kar ste snovali.
Dosežite, za kar ste se trudili.
Najdite, kar ste pogrešali.
In živite, kot ste si želeli.

Vse dobro vam želi vaša Storyteller.

nedelja, 07. december 2008

Killing thoughts

Peš sem se odpravila v mesto. V center. Nedelja dopoldne. Ulice so prazne. Ljubim tišino. Takrat moje misli priplavajo na površje. Vedela sem že v naprej. Tako sem pripravljena. Pripravljena na soočenje z resnico. Pa sem res? Spominjam se, da sem v mojem po-otroškem in pred-odraslim življenjem (obdobje srednje šole) 'ubijala' tišino z raznoraznimi motečimi dejavniki. Če ni šlo drugače, sem se zamotila z glasnim govorenjem in prižganim radiom v ozadju. Od jutra do večera. V tišini sem postajala napeta in razdražljiva. Nezrelo? Mogoče. Pa ni (bolj) nezrelo to, da pustiš svojim mislim prosto pot, da se nemoteno pretakajo med ušesi, a jih enostavno ignoriraš? Vseskozi so s tabo, a jim ne nameniš zasluženo pozornost. Ljudje pravijo, da preveč razmišljam, da vseskozi kaj analiziram. Razmišljam? Ja. Preveč? Nikakor ne. Analiziram? I don't think so. Sama glagol analizirati povezujem z dejstvom, da te to dejanje privede do določenega zaključka, stanja, ki sproži akcijo. Torej, da se nekaj spremeni. Da je novo stanje drugačno od zdajšnjega. Definitivno ne analiziram stvari.


Korak me odnese v samo središče Ljubljane in kar naenkrat se znajdem v vrvežu. Mlade družine, zaljubljeni pari, osamljene ženice in razigrani turisti. Skupine turistov. Turisti so preplavili Ljubljano. Verjamem, da je Ljubljana za turista izredno privlačno mesto. Vem, da bi se sama rada vračala sem ter prijatelje 'posiljevala' s pripovedovanji in goro fotografij. Je možno, da ujamem največ nasmehov na obrazih turistov? Ste kdaj že videli zagrenjenega turista? Lahko je biti turist. Ko 'doma' pustiš monotonost, nezadovoljstvo, zdolgočasenost, probleme in skrbi. Ko odvržeš vse maske in si daleč stran od vsega in vseh ti ti. Ni to bistvo? Being yourself? Odkriješ destinacijo, ki te dela srečnega. Kjer se zbudiš z nasmehom na licu in z nasmehom na licu zaspiš. Če sploh kaj spiš. Enostavno lebdiš v svojem mehurčku sreče nad spoznanjem kdo v resnici si. Oziroma kdo bi lahko bil. Ko se bliža dan povratka si odločen, da se vrneš 'domov' da 'urediš' stvari in se vrneš nazaj sem, kamor sedaj po novem pripada tvoje srce. Res storiš to? Ali sčasoma, ob vseh obveznostih in dolžnostih realnega življenja pozabiš na tisti občutek sreče in se ti vse skupaj zdi le lep spomin? In, če kljub vsemu slediš svoji drzni odločitvi, koliko časa boš v svojem novem bivanjskem okolju lebdel v svojem mehurčku sreče? Boš tudi tu sčasoma občutil razočaranost, zagrenjenost, apatičnost? Boš tudi tu sčasoma obraz zakril z masko? Ja? Ne? Ne vem. Mogoče. Rada bi verjela, da ne. In če se to zgodi? Ustrajaš v tistem kraju? Se vrneš 'domov'? Ali iščeš naprej? Lahko je biti turist.


Privoščim si merico praženih mandeljnov in anglesko sporočilo. Vonj in okus me poneseta daleč, daleč stran. V obdobje, ko je bila moja edina skrb napisana domača naloga. Is it true? Not really. Zakaj smo pisali domače naloge? Zato, da bi ugajali staršem in učiteljem. Zato, da bi bili ljubljeni. Zakaj smo izostajali od pouka? Zato, da bi ugajali sošolcem in prijateljem. Zato, da bi bili ljubljeni. Za tisto malo merico ljubezni smo prodajali sebe. Pa lahko temu sploh rečemo ljubezen? Te nekdo, ki te ne sprejema takšnega kot v resnici si ljubi? Vprašanje je, če si mu sploh dal možnost, da te vzljubi. Tebe, ja. Z vsemi napakami in pomanjkljivostmi. Tebe brez mask. Najbrž ne. Ker si tak ne upaš niti pred ogledalo, za zaklenjenimi vrati in med štirimi stenami. Dokler ne ljubiš sam sebe, ne pričakuj ljubezni od drugih.


"Gradite dalje, četudi
je včasih
videti brezupno."
(angelsko sporočilo)
Graditi kaj?
Ja, včasih preveč razmišljam.

petek, 05. december 2008

Iz malega zraste veliko

Danes smo vsi hi, hi, hi,
hi, hi, hi, hi, hi, hi,
danes naš Massimo
rojstni dan slavi.

In zato zdaj en, dva, tri,
en, dva, tri, en, dva, tri,
en, dva, tri, en, dva, tri,
naj se naš Massimo
v krogu zavrti.

La, la, la, la, lajlali,
lalali, lajlali,
la, la, la, la, lajlali,
lajlalilili.

Ko za temnimi gorami,
sončece zaide,
k tvoji beli posteljici,
veverička pride.
Pa ti čisto tiho,
na uho zašepeče,
dragi naš Massimo,
mnogo, mnogo sreče.

sobota, 15. november 2008

If my life is for rent...

I haven't really ever found a place that I call home
I never stick around quite long enough to make it
I apologize that once again I'm not in love
But it's not as if I mind
that your heart ain't exactly breaking

It's just a thought, only a thought

But if my life is for rent and I don't lean to buy
Well I deserve nothing more than I get
Cos' nothing I have is truly mine

I've always thought
that I would love to live by the sea
To travel the world alone
and live my life more simply
I have no idea what's happened to that dream
Cos' there's really nothing left here to stop me

It's just a thought, only a thought

But if my life is for rent and I don't learn to buy
Well I deserve nothing more than I get
Cos' nothing I have is truly mine

While my heart is a shield and I won't let it down
While I am so afraid to fail so I won't even try
Well how can I say I'm alive

If my life is for rent...





...
...
...

torek, 11. november 2008

Tudi to bo minilo

Nekoč je bila mogočna kraljica, ki je bila hitre jeze. Neko jesen, ko je leto pričelo pojemati, je kraljico zajela globoka potrtost. Ni mogla ne jesti ne spati in pogosto je brez razloga točila solze, kar jo je spravljalo v bes in povzročalo napade jeze, zaradi katerih so se vsi v njeni bližini tresli od strahu.
Kraljica je iz svojega kroga cenjenih modrecev vsak dan poklicala k sebi novega svetovalca, ki naj bi ji razložil vzrok za njeno nenavadno stanje. Prihajali so in odhajali: dvorni zdravnik, zvezdogled, jasnovidec, alkimist, zeliščar, filozof. Vsi so bili odslovljeni kot mazači, ker niso bili sposobni razkriti skrivnosti kraljičinega črnega uroka. Pa še srečni so bili, da je bila presekana le njihova sijajna kariera.
"Gotovo mora biti med vami kdo, ki ve za vir mojega trpljenja," je obupano jokala kraljica. Toda njeno žalostno tarnanje je naletelo le na neprijetno tišino, kajti vsi so se bali njene jeze. Končno se je uboga ženska tako zasmilila vrtnarju, da se je počasi približal njenemu prestolu.

"Pridite na vrt, veličanstvo, onstran sten zapora, ki ste si ga sami dodelili, in razkril vam bom vzrok vaše zadrege." Kraljica je bila tako obupana, da je storila, kot ji je dejal. Ko je prvič po mnogih tednih prišla na vrt, je opazila, da so sijoče, živahne barve poletja obledele in da je vrt videti gol. Videla pa je tudi, da ni povsem oropan lepote, kajti v njem so kraljevali sijoči jesenski odtenki škrlata in zlata. Zrak je bil dobrodejno hladen in svež, nebo pa jasno in modro. "Govori, vrtnar," je ukazala kraljica, "vendar previdno izbiraj besede, kajti želim resnico."

"Veličanstvo, bolna nista ne vaše telo ne vaš razum. Vaša duša je potrebna zdravljenja. Kajti čeprav ste silna in mogočna, niste božanski. Trpite za človeško boleznijo, ki doleti vse nas. V zemeljskih dušah se glede na čustvena obdobja menjavata oseka in plima žalosti in radosti, tako kot se svet narave giblje skozi obdobja življenja, smrti in ponovnega rojstva. To so dnevi, ko je treba čutiti hvaležnost za žetev srca, pa če je še tako skromna, in se pripraviti za prihod zaključka leta. Obdobje dnevne svetlobe se krajša in čas teme daljša. Toda prava svetloba v naravnem svetu nikdar ne ugasne in enako velja za tvojo dušo. Sprejmite oseko, moja ljuba kraljica, in ne bojte se teme. Kajti tako kot noč sledi dnevu, se bo tudi svetloba vrnila in spet boste poznali zadovoljne ure. Prepričan sem o tem."

Nesrečna kraljica je skrbno premislila to modrost in vprašala vratarja, kako je prišel do skrivnega spoznanja o notranjem miru med čustvenimi obdobji. Popeljal jo je do medeninaste sončne ure, kjer je pisalo:

Tudi to bo minilo.



× iz knjige Sarah Ban Breathnach: Preprosto bogastvo ×

ponedeljek, 10. november 2008

Za N.

Zaupajva zvezdi, ki žari že na milijone let!
Mar ni že dovolj čakanja v vrsti, hočem te imet.
Brez luči bosa pleševa na beat,
ki krade noč ga ulici.

Ne počiva niti mesto, glej blešči se kot zlato,
postaja kot ti, ki v ritem se spreminja ti telo.
Naj bo dež, da poskusiva v dežju,
edino, kar že slutiva.

Poslušaj,
divje ljubi me pred mestom,
divje naj poleti,
divje tu in zdaj!

Še vedno sva tu, pihava v svet, da se še bolj vrti,
in kakor prva ljubezen v telo mravljincev ne izpusti.
Nikdar več ne boš ostajal sam,
zvezda nosi madež sanj.

Poslušaj,
je kriv, da ponorel je ta svet,
zamajal tla, jih na valove pripel,
potrkal je luni, naj sence poda,
pokaže sledove svetlobi brez meja
.


Draga moja N., ta pesem me vedno spomni na najine divje dni!
V S E N A J B O L J Š E!

petek, 07. november 2008

Navdihujoče

Sem v obdobju, ko bi na svoj blog raje objavljala dela drugih. Priznam, da se skoraj vsak dan (vsak teden pa res!) moj seznam blogov v zaznamkih poveča še za enega. Kljub temu, da sem si rekla, da me ne sme več zanesti v medmrežje med neštete navdihujoče strani, ki jih ponuja. Med novejšimi odkritji je Kolibri, v kateri sem našla (še eno) dušo dvojčico. Priznam, da se v mojem seznamu blogov v zaznamkih skriva največ craft & fashion blogov. Priznam, da me navdušujejo lične fotografije, priznam tudi, da teksta pri teh blogih ponavadi sploh ne berem (tu imam v mislih tuje bloge). Tudi če me določen izdelek tako navduši, da me zasrbijo prsti in se me polasti želja po ustvarajanju - bolje rečeno po posnemanju - nikdar ne berem navodil za izdelavo. Dobro preučim fotografijo in si zapomnim detajle, ki si jih ne želim ispustiti ter pričnem z delom. Pravzaprav mi te fotografije služijo kot inspiracija, kot vzvod za vzpodbuditev možganskih celic v tistem predelu možganov, ki je odgovorno za domišljijo in ustvarjanje (če kaj takega sploh obstaja). Priznam, da se že nekaj časa poigravam z mislijo, da bi odprla še en blog (I know!), ki bi mi služil kot virtualni dnevnik navdiha. Blog, kamor bi objavljala vse kar bi pritegnilo mojo pozornost. Ne glede na zvrst. Občasno se kaj najde tudi tukaj, vendar le v majhnih dozirnih količinah, saj se rahlo bojim prenasičenosti. Po drugi strani potrebujem besede, besede, ki se izlivajo na papir oz. priznam, rajši imam to moderno različico - spletni dnevnik ali blog. Nikdar nisem znala ustrajati v pisanju dnevnika. Vendar so v zadnjih dneh te besede postale preveč osebne, preveč se oklepajo le mojega bitja in nočejo na plano. Zato se zna zgoditi, da bom v bodoče na svojem blogu objavljala dela drugih. Vsaj nekaj časa. Spet sem zašla. Pri Kolibri sem odkrila The cherry blossom girl, fashion blog z (res!) navdihujočimi fotografijami. And I just fall in love with these two pair of shoes(!):



Kolibrijin blog skriva mnoge zaklade, med drugim tudi Kathryn in njene Secrets of Butterfly. Prevzelo me je njeno srce za zbiranje spominov v obliki razglednic, fotografij, drobnih daril, ilustracij ipd. Veliko bolj lična rešitev od Ikeine magnetne table. Vedno bolj se navdušujem tudi nad patchwork-om in resno razmišljam, da bi za prihajajoče praznike ustvarjala darilca v obliki obeskov (predvsem srčkov!) , kjer bi uporabila to tehniko, tehniko 'krpanke'. Dejstvo, da ne znam šivati, mi zaenkrat ne predstavlja ovire. Pogumno dekle sem, ni kaj!



Priznam, da me preseneča, da je rdeča nit zgornjih fotografij "punčkasto", "pinky", "vintage", "rože", "pudrasto bež", "pocukrano", "pasteli", "spomini", "čipka", "romantika". Vse, kar nisem jaz. Vse, kar do sedaj nisem bila jaz. Morda se je v meni zbudila majhna punčka s kitkami, ki ne želi ugajati, ampak si želi biti ljubljena takšna kot je: nežna, krhka in ranljiva. Na novo odkrivam romantiko. Včeraj sem iz vrhnje police knjižne omare vzela v roko knjigo, ki sem jo za Božič l. 1999 prejela v dar od mami. Preprosto bogastvo "je knjiga 366 esejev, po eden za vsak dan v letu, napisana za ženske , ki želijo živeti ob lastnih virih svetlobe. Vsak dan vas lastna prava pot vodi k srečnejšemu, polnejšemu in torej zadovoljnejšemu življenju - stanju duha, znanemu kot... Preprosto bogastvo. Sprejmite njegove nežne nauke, uživajte v njegovem zdravem razumu, drznite si živeti njegovo strastno resnico in razveseljivi dar z vsako žensko, ki jo srečate: pristni jaz je duša, ki je postala vidna." Čas je, da knjigo zopet postavim na nočno omarico. Čas je, da odstranim ovire, ki sem si jih postavila. Od sebe lahko naredim veliko več, kot sem si upala sanjati v najdrznejših sanjah! Čas je...

"V mladosti je bila prisiljena k preudarnosti. Romantiko je spoznala pozneje - naravno nadaljevanje nenaravnega začetka."

*Jane Austen*

petek, 31. oktober 2008

Kaj si resnično želimo?

Pisala sem že o tem, da se zadnje dni (uspešno) spogledujem z diplomo. Sicer so moji koraki (še) majhni (zbiram in študiram literaturo), a modri vedo, da umetnost ni v tem, da delamo velike korake, temveč v tem, da naredimo (najtežji) prvi korak in vsakega naslednjega, ki sledi.

"Če najpočasnješi vidi svoj cilj ga bo dosegel hitreje kot najhitrejši, ki brezglavo bega."

Sem že skrenila s poti. Hotela sem povedati, da me je trenutno čtivo povsem posrkalo vase. Ugotavljam, da sem pogrešala študijsko literaturo. Ugotavljam, da sem pogrešala učenje oz. spoznavanje nečesa novega. Predvsem pa... Ugotavljam, da so odgovori vedno na dlani, če le znamo postaviti (pravilno) vprašanje in... prisluhniti.

Ugotavljam, da se skripta Pomen jasne vizije, poslanstva in organizacijskih vrednot za podjetje bere kot knjiga za osebno rast ali kakšno drugo motivacijsko čtivo. In ne samo zaradi znanih rekov še bolj znanih ljudi (govorcev, managerjev, duhovnih voditeljev, izumiteljev idr.).

Kdaj je čas za razmišljanje o vrednotah, poslanstvu, viziji v podjetju?
  • ko želi podjetje zvišati uspešnost, kakovost in učinkovitost
  • ko želi podjetje izboljšati rezultate
  • ko želi podjetje razvijati se
  • ko želi podjetje bolje razumeti sebe in dogajanje okoli sebe
  • ko želi podjetje inovacije in spremembe
  • ko želi podjetje skrbeti za odnose s potrošniki, strankami in drugimi pomembnimi skupinami
  • ko želi podjetje skrbeti za počutje zaposlenih, njihovo zvestobo, osebno in strokovno rast
  • ko želi podjetje izboljšati svoje zmožnosti za upravljanje s spremembami
  • ko želi podjetje energično in motivirano delo
  • ko želi podjetje širiti svoje meje in obzorja
  • ko želi podjetje biti neodvisno
  • ko želi podjetje razumeti, kako se njegovo delovanje povezuje z delovanjem drugih v okolju
Prav vsako izmed zgornjih vprašanj lahko preoblikujemo in se vprašamo:
  • kako zvišati svojo uspešnost, kakokovost in učinkovitost? Si to (resnično) želimo?
  • kako izboljšati svoje rezultate? Si to (resnično) želimo?
  • kako se (tudi v bodoče) razvijati? Si to (resnično) želimo?
  • kako bolje razumeti sebe in dogajanje znotraj sebe? Si to (resnično) želimo?
  • kako do inovacij in sprememb v našem življenju? Si to (resnično) želimo?
  • kako skrbeti za odnose s partnerjem, družino, prijatelji in drugimi za nas pomembnimi ljudmi? Si to (resnično) želimo?
  • kako izboljšati svoje zmožnosti za upravljanje s spremembami? Si to (resnično) želimo?
  • kako najti energično in motivirano delo? Si to (resnično) želimo?
  • kako širiti svoje meje in obzorja? Si to (resnično) želimo?
  • kako biti neodvisen/a? Si to (resnično) želimo?
  • kako razumeti, kako se naše delovanje povezuje z delovanjem drugih v okolju? Si ti (resnično) želimo?

Naše osebne vizije temeljijo na naših notranjih predstavah o tem, kako razumemo svoj smisel. So podobe želelne osebne prihodnosti, kakršno želimo ustvariti, doseči. Odgovarjajo na vprašanja: "Kaj si resnično želimo?" Naše osebne vizije so nekakšen notranji kompas, ki nas vodi skozi življenje. Bolj kot so jasne, močnejše so. Globlje kot so zasidrane v nas, bolj zanesljivo vas vodijo, tudi takrat, ko drugi kažipoti odpovejo.

Vizije so izdelek našega uma."Smo kar mislimo. Vse kar smo izhaja iz naših misli. Z našimi mislimi ustvarjamo svet." Čeprav nas vizija usmeri v prihodnost, je vedno izkušnja sedanjosti. "Smo kar smo in kjer smo, ker smo si nekoč to predstavljali." Njena moč temelji na napetosti, ki nastane zaradi primerjave med predstavo o želeni prihodnosti in današnjo realnostjo. Ta ustvarjalna napetost je sila, ki vizijo spravi v tek, jo udejanji. Namreč naravna značilnost vsakega stanja napetosti je težnja po razbremenitvi, torej, po uresničitvi naše vizije. Vendar moramo razumeti kolikšna je naša optimalna sprejemljiva napetost, premajhna vrzel nas ne motivira, prevelika pa demotivira. "Morate imeti cilje, ki so skoraj izven vašega dometa. Če si zastavite cilj, ki je uresničljiv brez velikega naprezanja, obtičite daleč pod svojim resničnim darom in možnostmi." Ustvarjalno napetost si lahko predstavljamo kot raztegnjeno elastiko. Če jo ne raztegnemo, je isto kot bi uporabili vrv (naša vizija nas ne motivira), če jo raztegnemo preveč pa poči (naša vizija nas demotivira).

Če se (podjetje) ne poznamo (pozna) dovolj dobro, preprosto ne moremo (more) izkoristiti svojih (svoje) potencialov (potenciale) in priložnosti. Če o vrednotah, poslanstvu in viziji (podjetje) ne (razmišlja) razmišljamo (samo) sami, (mu) nam jih začnejo narekovati drugi.

"Ljudje vedno krivijo okoliščine za to, kar so. Ne verjamem v okoliščine. Ljudje, ki jim uspeva v tem svetu so tisti, ki vstanejo in poiščejo okoliščine, ki jih želijo, in jih, če jih ne morejo najti, naredijo."

"Dosežete lahko dobesedno vsak cilj, ki si ga zastavite, če je le cilj dovolj jasen in ste dovolj vstrajni."

"Začnite s podobo cilja, kot da bi ga že dosegli, in se vrnite postopoma nazaj v sedanjost. Predstavljajte si korake, ki bi vas popeljali od tam, kjer se nahajte do tja, kamor bi radi prišli."

"Ne gre za velikanski korak. Gre za veliko drobnih korakov. " (in prvi je najtežji)

"Sposobnosti določajo, kaj zmorete narediti. Motivacija določa, kaj lahko naredite. Odločenost določa, kako dobro boste to naredili."

"Narava je dala ljudem dva konca - enega za sedenje in drugega za razmišljanje. Vse odtlej je človekov uspeh ali neuspeh odvisne od tega, katerega bolj uporablja."

"Ne moremo postati, kar si želimo, če ostajamo, kjer smo".

ponedeljek, 27. oktober 2008

FensiŠmensi v (mini) Cosmu

Na poti iz službe mi je firbec ustavil korak pri bližnji trafiki. Pred 10-imi dnevi je izšla posebna izdaja Cosmopolitana Stil & Lepota. Ne zamudim nobene številke (ni jih (še) toliko), saj si vedno znova pasem oči na stilskih izzivih in všečnih kombinacijah.

In koga oz. kaj so zagledale moje oči?

FensiŠmensi broško.

Ana, čestitam!

Week-end

Wohoo! Vikend je za mano! Boste rekli "kaj ti je, baba zmešana, da se veseliš"?! Saj se ne, veselim se, da je delovnik, ki ga začenjamo za dan krajši! Šalo na stran. I enjoyed the weekend in že se veselim tedna, ki je pred nami.
V petek sva se z mojo M. dobili deloma za njen rojstni dan, deloma za moj. Zapili sva njen, v kino sva šli za moj. Imela sem namreč v dobrem kupon za ogled filma po lastni izbiri. Vem, da je od mojega rojstnega dne minila že 1/4 leta, a če vam povem, da me čaka obisk Koloseja z M. še od prehoda v novo leto 2007, sva bili kar hitri! Izbrala sem film Mamma Mia! in ni mi žal. Čeprav se ne prištevam med oboževalke skupine Abba me je njihova glasba v eni uri in 48ih minutah čisto posrkala vase. M. si je prepevala "Voulez-Vous", "Chiquitita" in "The winner takes it all", mene so pa pošteno srbele pete ob "Honey, Honey", "Dancing Queen" in "SOS". Po koncu filma sem si zaželela, da bi se z M. lahko prestavili v lokal, kjer bi vrteli njihovo musko. Takšna želja je prisotna tudi po vsakem koncertu, ki se ga udeležim. Sovražim, ko odjavna špica oz. moledujoč aplavz ter vriskinkrik po zadnji pesmi naglo prekine tok energije, ki se polastni mojega telesa. Vedno sem se spraševala, kako to, da gostinci ne zaznajo te tržne niše. Kako to, da gostinci ne zazanajo, da bi se trume oboževalcev vile v njihov lokal in ob pesmih njihovega najljubšega pevca ali skupine preplesale preostanek noči (in ob tem seveda zapravljale, da bi preprečile svojo dehidracijo). Morda le jaz razmišljam tako.
(klikni na sliko za trailer)
Ker takšnega lokala v Ljubljani (še) ni, sva se prestavili v Čupiterijo v starem delu mesta, kjer sva si privoščili vrček sangrije in babji čvek. Nazdravljali sva letu, ki je minilo in letu, ki je pred nama (od RD do RD). Ugotovili sva tudi, da v (koledarskem) letu, ki prihaja, praznujeva okroglo obletnico najinega poznanstva in prijateljevanja! Wohoo! Če povzamem besede moje M., naju v čast 10-ki(!) čaka leto žuranja, razen(!) če bo ona v 9. mesecu nosečnosti! Draga moja, se bova že prilagodili tvojemu rastočemu trebušku če/ko bo potrebno. In glej, da se ne premisliš(ta) glede imena, ker gredo pajacki že v izdelavo! Šalo na stran. Kot v starih časih (v najini ljubljeni Španiji) sva ustrajali dolgo v noč. Na poti domov sva šli še po burek, ter najino druženje (v moji kuhinji) podaljašali še za uro ali dve. Stara moja, dokazali sva, da nisva še za na odpad!

(del darila za M. / tisti del, ki je made by me)

V nedeljo zvečer sem si privoščila razvajanje v kopalnici. The big one! Piling telesa, vlažilna maska za obraz, kura za barvane in poškodovane lase, depilacija, beljenje dlak, pedikura. Ravno ugotavljam, da sem pozabila na manikuro. Glede na to, koliko se mi zadnje čase nohti lomijo in cepijo in je vsak drugačne dolžine, jih raje ne bi lakirala in s tem usmerjala pozornost nanje. Iz embalaže sem iztisnila zadnje kaplje svoje stare kreme za prhanje in svojega starega mleka za telo ter tako na polico postavila svoj nov gel za prhanje in novo mleko za telo. Že dolgo si nisem skoraj vsak del telesa namazala s svojo kremo (I said it was the big one!) ter se prepuščala različnim teksturam in vonjavam. Odrezala sem se od sveta za uro in pol! I really neaded! Ahhh...
In kaj sem počela ves čas vmes? Spogledovala se z diplomo! Uspešno!

četrtek, 23. oktober 2008

Začelo se je

Jap. Počasi so nas začeli prodajalci opominjati na to, da se bliža mesec njihovega največjega zaslužka v letu. Police se polnijo z raznoraznimi okraski. Od obeskov za na jelko do venčkov za na vrata. Od adventnega koledarja do svečnikov vseh barv in oblik. Od grinland in svetlečih se lučk, do zvezd za na okna. Ni večje ponudbe sladkarij in plišastih igrač, kot bo sedaj, vsak čas in evforija se bo nadaljevala tja do konca leta. Kljub vsemu temu kaosu je to moj najljubši čas v letu.





Kmalu me bo povsod polno, na glavo bom obrnila vsako polico in pridno praznila denarnico (vsaj priznam :)). Iskala bom pisalo v gelu z bleščicami, reliefni papir z odtisom snežink, najbolj mehak žametni trak, pisane perle in papir. Izbira bo velika in odločitev težka. In najverjetneje bom domov prinesla veliko več vsega, kot bom materila na koncu dejansko potrebovala. Sama v svojih čestitkah nisem nikdar uporabljala likov. Iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da nisem ravno nadarjena za risanje, tako da se likov nikakor ne bi lotila sama. Drugi razlog je nabrž ta, da sem iz ne vem katerega razloga do sedaj pobarvane odtise štempiljk obravnavala kot pomanjkanje domišljije. Vendar te voščilnice pričajo nasprotno. Vse so delo iste avtorice Bev, našla sem jih pa na njenem blogu All the things I love. Enjoy her crafts!

torek, 21. oktober 2008

Para M.

No hay cura para
el nacimiento y la muerte.
Excepto disfrutar
del intervalo.
Disfrutalo!

Mi querida, te deseo todo lo mejor de este mundo,
hoy y siempre.

sobota, 18. oktober 2008

Listen to your heart



"My heart is afraid it will have to suffer," the boy told one night as they looked up at the moonless sky.

"Tell your heart that the fear of suffering is worse than the suffering itself. And that no heart has ever suffered when it goes in search of its dreams, because every second of search is a second's encounter with God and with eternity."

"My heart is a traitor," the boy said, when they had paused to rest the horses. "It doesn't want me to go on."

"That makes sense," he answered. "Naturally it's afraid that, in pursuing your dream, you might lose everything you've won."

"Well, then, why should I listen to my heart?"

"Because you will never again be able to keep it quit. Even if you pretend not to have heard what it tells you, it will always be there inside you, repeating to you what you're thinking about life and about the word."

"You mean I should listen, even if it's treasonous?"

"Treason is a blow that comes unexpetedly. If you know your heart well, it will never be able to do that to you. Because you''ll know it's dream and wishes, and will know how to deal with them. You will never be able to escape from your heart. So it's better to listen to what it has to say. That way, you'll never have to fear an unanticipated blow."

četrtek, 16. oktober 2008

Igra bez granica

Da se bar mogu probuditi u svijetu ljubavi
bez starih dugova i ovih nakaza što su me stalno pratile
da te bar mogu poljubiti bez loših sječanja na hladna prolječa
bez slike stradanja što se baš na nas zalijepe


Jer moj je život igra bez granica
umorna priča, trganje stranica
na kojim ništa ne piše

Jer moj je život vječito padanje
kad zbrojim poraze ništa ne ostane
samo još vučem navike
i sve na tome ostane

Da te bar mogu probuditi, kavu ti skuhati, u krevet donjeti
pa te poljubiti, al' toga nema i ne postoji

da se bar mogu zaljubiti u malu seljanku na nekom proplanku
gore u svemiru tako da dolje ne vidim

četrtek, 09. oktober 2008

Kaj obleči?



Jeeej, jutri se bo odvijal b-l-o-ž-e-k! Kaj obleči? Ne, ni problem v tem, da ne bi vedela kaj. Sprašujem se bolj, kaj je primerno. Moja trenutna odločitev je kratka črna obleka posuta z bleščicami (nekaj podobnega, kot zgoraj na sliki) v kombinaciji z enobarvnimi žabami (čim bolj žive barve). Nagibam se k rdečim ali vijoličnim. Ali naj se raje odločim za standardno kombinacijo jeansa in črnega topa? Ahhh... Huje, kot če bi se napravljala za (prvi) zmenek! Čakaj malo, saj grem na (prvi) zmenek, le da ne bom zrla v oči simpatičnega dečka, temveč v oči simpatičnih deklet, soblogerk!

četrtek, 02. oktober 2008

Nisem si predstavljala

Ko sem objavila svoj prvi post (takrat še na siolovem ponudniku) si niti v sanjah nisem predstavljala, da me bo blogerska scena tako posrkala vase. Nisem si predstavljala, da bom sčasoma začela spremljati tudi bloge oseb, ki jih ne poznam, niti na videz ne. Nisem si predstavljala, da me bo njihov blogerski svet, prepleten z mojim, tako posrkal vase, da ga potrebujem kot kadilec cigareto ali 'kavoljub' in kofein odvisnik kavo. Nisem si predstavljala, da bi se naše druženje kdaj lahko preselilo iz 'okna za komentarje' v realni svet, za mizo. Nisem si predstavljala, da se bomo kdaj dobile na pijači. Pravzaprav ne vem, kaj občutim ob tem. Po eni strani me (kot vsako žensko), po domače povedano, firbec matra, kdo se skriva za zapisanimi vrsticami na tem ali onem blogu. Po drugi strani se bojim, da bo vsa stvar, ko bo padla še zadnja tančica, izgubila svoj čar. Kdor ne tvega, ne profitira! V poplavi vsakdanjih obveznosti ne mislim izpustiti priložnosti za spontanost in za novo izkušnjo. Tako se že veselim, da 10. 10. 08 ob 19:00 v Joe Penas-u spoznam Katjo, Glisto Fashionisto in Evie! Ne morem pa mimo sebe, da ne bi omenila, da si želim, da bi se nam pridružile tudi Bonny, N., Vađajna in Shia Jezebel! Ano sem sicer spoznala že na ArtMarketu, a mi je žal, da me pot ni večkrat zanesla tja. Pravzaprav, če grem naštevat kdo vse je pritegnil mojo blogersko pozornost, ne pridemo nikamor. Izpostavila bi le še So damn beautiful, Latte's place (ki jo žal ne morem več brati) in Tok zavesti. Ker je glavna misel ustvarjanje novih poznanstev, ne bom pisala o blogerjih, s katerimi se poznamo že iz predblogerskih časov. Žalostno je, da preko bloga še najlažje in najbolj redno ohranjamo stike. O moških blogerjih, ki jih spremljam, pa ne bom pisala, saj smo se (očitno) na Bložek prijavile le pripadnice nežnejšega spola in mislim, da se nam sedaj - ob tako velikem številu - še najpogumnejši bloger ne upa pridružiti!

PS: Draga blogerka, če so se te zgornje vrstice dotaknile se prijavi še ti!

četrtek, 25. september 2008

Po malo


Po malo se vračam na stare tirnice. Prijeti nazaj za kuhalnico niti ni bilo preveč boleče, še posebej zato, ker je prve dni ena ali druga mama povabila na kosilo in midva sva se - za spremembo - z veseljem odzvala. Je pa zato - še vedno - zvok budilke nekoliko manj prijeten, kot običajno. Ker sem ZELO zmrzljive narave, me še najbolj daje temperaturna razlika: manj kot dva tedna nazaj sem svojo kožo izpostavljala toplim sončnim žarkom, danes se ovijam v rumeno barvo svoje najnovejše jope, ki ji družbo delata šal okoli vratu in termo nogavice. Včeraj mi je določena oseba prijazno svetovala, da sem preveč oblečena za ta letni čas, da kaj bom oblekla, ko zima pokaže svoje zobe, če sem že sedaj v škornjih, bundi in s šalom okoli vratu! Hmmm... Rokavice! Šalo na stran. Najbrž še en pulover več, ali dva, tri. Pozimi znam imeti na sebi tudi po 3-4 dolge rokave naenkrat (seveda niso vsi pletenine). Me ne skrbi, še vsako zimo sem preživela. Samo da zakurijo (tako doma, kot v službi), pa bom na konju! Sprašujem se, kje je tu pravica, da v Šiški kurijo, za Bežigradom ne. Mislila sem, da smo vsi ljubljančani enakopravni!

Po malo se vračam na stare tirnice. Prebrala sem prav vse - v času moje odsotnosti - napisane in/oz. objavljene poste, na kar lepem številu blogov, ki jih - bolj ali manj - redno spremljam. Večkrat se zalotim, kako večkrat na dan pregledujem bloge, ki so na mojem seznamu top of the top, pa čeprav vem, da me v tistem dnevu najverjetneje ne bo čakala še ena objava. Se zato razveselim novega komentarja. Če tudi tega ni, se vrnem čez kako uro dve. Prav zato (zdi se, kot da dneve hodim gor in ni nič novega) sem bila presenečena kako pogosto moji sobloggerji/ke objavljajo nove poste. Tako sem vikend preživela z likalnikom v eni in miško v drugi roki.

Po malo se vračam na stare tirnice.

sreda, 24. september 2008

petek, 19. september 2008

Back to reality

I'm back! Pravzaprav sem doma že od srede, vendar mi minute minevajo s svetlobno hitrostjo in nikakor ne najdem časa, da bi se prepustila dopustniškemu vzdušju še do ponedeljka (I don't want to go backto work!).

Jesensko vreme me je dočakalo nepripravljeno. Ko sem se podala na jug, v lov za visokimi poletnimi temperaturami je tudi tu, pri nas, sonce kraljevalo še visoko na nebu. Spakirala sem svoje najljubše majice in obleke in pustila vse skrbi za seboj, ne da bi dvakrat vrgla oko na koledar. Vedela sem, da bomo ob mojem povratku že zakorakali v drugo polovico septembra, ki s seboj prinese dolge rokave in (tudi) pletenine. Lahko bi že pred odhodom na dopust zimsko garderobo povlekla ven iz najvišjih polic garderobne omare in bi me sedaj sveža ter dišeča po mojem mehčalcu in vonju vetra, ki bi se ga nalezla na balkonu pričakala željna novih podvigov. Pa nisem. Nisem razmišljala v naprej. Želela sem si le morja, visokih temperatur in vetra v laseh. In vse to sem dobila.

Tako so sedaj moji dnevi napolnjeni s pranjem, sušenjem in likanjem. Tako se je moj dom preoblikoval v pralnico, sušilnico in likalnico. Žal mi vreme pri tem (vsaj v 2. fazi) ni naklonjeno. Upam, da bom imela v ponedeljek kaj za obleči!

ponedeljek, 01. september 2008

"Beach party" part 2


Pretrgala se je še zadnja vez z mojim letošnjim rojstnim dnevom. In sicer z zadnjim dejanjem, ki se je odvijalo v soboto. Z "beach party"-jem. Vedno znova ugotavljam, da jaz ne bi bila jaz, če ne bi vedno znova komplicirala in, če ne bi v zadnjih uricah pred (kakršnim koli) dogodkom izgubljala živce. Se štejem med tiste nesrečneže, ki jim je le najboljše dovolj dobro. Ne, nisem popolna, tega se zavedam. Vendar bi si - v določenih trenutkih - želela biti. Takrat se, iz bitja, ki je večino časa v sozvočju samo s sabo, prelevim v žensko na robu živčnega zloma. Priznam! Takrat pozabim, da povabljenci prihajajo na zabavo zaradi mene, da bi se družili v prijetnem in sproščenem vzdušju in ne zaradi mojih kulinaričnih sposobnosti ali spoliranega parketa!

Ko prispejo prvi zamudniki (tisti najbolj točni me ponavadi ulovijo še pri 'finiširanju') se v družbi mojih najdražjih sprostim in prepustim prazničnemu vzdušju. Takrat pozabim na to, da sem pozabila pomiti ogledalo v kopalnici. Takrat pozabim na to, da se je moj načrtovan jedilnik skrčil za nekaj jedi (hrane je bilo tako ali tako preveč). Takrat s skupnimi močmi rešimo tudi to, da je pivo zaradi moje raztresenosti ostalo v shrambi in je - milo rečeno - nepitno (hvala bogu za zmrzovalnik). Takrat pozabim na to, da mi sladica ni uspela (vizualno ni bila ne vem kaj) in čeprav je pred začetkom zabave skoraj romala v smeti, jo ponudim in žanjem pohvale kako okusna, da je (morda le iz usmiljenja).

Večer se je iz polomije (ki to v resnici ni bil) prevesi v skoraj popolno noč. Vedno znova se prepričam v to, kako fajn prijatelje imam. Pravzaprav smo skupaj, v tandemu, popolni! Za piko na i pri vsej tej popolnosti so prispevala popolna darila. Prav vsa so mi všeč in zares težko sem sestavila lestvico naj-naj:

3. mesto: uhani iz pravega perja pava
- pred leti sem si jih želela, a jih kljub vnetemu iskanju nisem našla -
2. mesto: ogrlica z biseri in obeskom v obliki vrtnice (slabše vidna na kompletu spodnjega perila)
- ogledovala sem si jo tri dni zapored na štantu v Portorožu in moj dragi si jo je shranil v spomin -
1 . mesto: darilni bon "Čokoladni paket" v vodnem mestu Atlantis, ki vsebuje:
- celodnevno vstopnico v Deželo savn
(+ 3x vstop v Termalni tempelj, + 3x vstop v Svet doživetij)
- Čokoladno terapijo
- 15 min Tajske masažo
- Čokoladni fondue
- bogat animacijski program v Deželi savn (mediteranska terapija, vrtinčenje zraka, aroma terapija s soljo in medom, blatna terapija...)


Nagrada za posebne dosežke gre torti, ki je razlog za rdečo nit zabave. K., hvala ti!



četrtek, 28. avgust 2008

"Beach party"



V soboto, v čast svojemu rojstnemu dnevu in poletju v zadnjih vzdihljajih, organiziram zabavo. Vabila sem razposlala po elektronski pošti in ko sem iskala primerno sliko/fotko za v prilogo sem naletela na kar nekaj zanimiv blogov oz. spletnih strani, ki jih sedaj večkrat dnevno pregledujem in nestrpno pričakujem nove objave. Ja, če bi lahko bi vsak teden organizirala kakšno zabavo oz. družabni dogodek. Seveda se jih tudi udeležujem rada. Če je le-ta poleg izvrstne kulinarike še stilsko dovršena so vsi moji čuti v blaženem stanju. Ahh... kakšna nepopisna sreča! Pravzaprav iz dneva v dan ugotavljam, da si želim imeti podjetje za organizacijo družabnih dogodkov in ker se rada smukam okoli štedilnika, bi vključila še ponudbo cateringa. Sanjam, ja. Ampak vseeno so spodnje strani vredne ogleda.


Jedilnik je sestavljen, dekoracija v izdelavi, a (malo več kot) dan prej še ne vem kaj naj oblečem. Any idea? Aha, sem vam pozabila povedati, da je rdeča nit moje RD zabave "beach party" oz. karkoli povezano s poletjem, plažo, morjem, coctaili... A kljub vsemu, se bo zabava odvijala za štirimi stenami ter na mini balkonu brez bazena.

petek, 22. avgust 2008

Pogled uprt v daljavo



Pogled uprt v daljavo. Kadarkoli sem se ujela v ta pogled sem se spraševala, kaj je krivo za to moje zamaknjeno stanje. Do odgovora (ponavadi) nisem prišla. Zadnje dni se ponovno sprašujem. Zalotim se v službi, kako strmim nekam daleč čez železniške tire. Zalotim se doma, pri pripravi kosila, ko mi zvok noža ob desko za rezanje zamegli pogled in, ko se zavem stanja ter trenutek preden se vse postavi na svoje mesto, narezano zelenjavo vidim kot skozi paus papir.

Ne vem kakšne misli takrat zaposljujejo moje sive celice, vendar se zadnje dni velikokrat zalotim, da mi misli odtavajo neznano kam. Opažam tudi, da sem na trenutke razdražljiva, preobčutljiva, nezaiteresirana za svet okoli sebe. Priča sem velikemu nihanju razpoloženja. Na vhodu v blok imam lahko še velike načrte o tem kaj vse bom postorila doma, na vhodu v stanovanje v prvem nadstropju se lahko ti načrti razblinijo v prazen nič. Poloti se me lenoba, apatičnost in moje telo je izsesano življenjske energije do zadnjega atoma.

Tako se me loti želja po pisanju in deljenju misli, vendar ko se vsedem za računalnik in se prijavim v blogger moj izvir inspiracije usahne. Tako se lotim pospravljanja stanovanja in generalnega (pozno-poletnega namesto spomladanskega) čiščenja in v 7. urah pospravim vse, od A do Z. Naslednji dan in dan za tem pa ne najdem dovolj moči, da bi do konca posparavila še balkon, ki je ostal v tem stanju le zato, ker me je pred tremi dnevi prehitela noč in je edina 'razsvetljava', ki je na razpolago na balkonu dnevna svetloba. Tako na youtube-u priklikam do pevke, ki je stopila na pot slavnih z objavo svojih pevskih vložkov na youtube-u. Navdušena nad njenimi pevskimi sposobnostmi in optimistično obarvanimi besedili, sem to želela podeliti na svojem blogu, vendar zvečer ni bil več tisti 'pravi trenutek'.

Me daje luna? So to zadnji vzdihljaji PMS-ja? Me vznemirja dejstvo, da se poletje počasi poslavlja (čeprav je glavni poletni dopust šele pred mano)? Ali pa se ne znam sprijazniti z določenimi dejstvi? Kot npr. to, da sem vedno bolj hormonsko pogojena, da kljub svojemu mladostnemu videzu postajam ženska. Tako, kot sem se sprijaznila z dejstvom, da mi sedaj moj mesečni cikel postavi za nekaj dni življenje na glavo, tako se bom morala sprijazniti z dejstvom, da so moji boki vedno širši in da moja nekoč ploska zadnjica pridobiva na oblinah. In da bodo določeni kosi iz moje garderobne omare zamenjali lastnika.

Tako, kot sem sprejela svetlejše strani sprememb, tako bom morala storiti tudi s tistimi manj prijetnimi. Lepota življenja je v tem, da se iz dneva v dan spreminja, in danes ni in ne more biti takšno, kot je bilo pred enim letom, dvema letoma, petimi leti. Prav tako se bodo spremembe odvijale tudi v bodoče in čez eno leto, dve leti, pet let bom bogatejša vsaj za veliko mero izkušenj. Ko se sprijazniš z določenemi dejstvi, umakneš pogled stran od daljave. Ko se sprijazniš z določenimi dejstvi, lahko ponovno občutiš 'It Feels like Heaven' občutke.

"Trying hard to reach out

but when I tried to speak out

felt like no one can hear me

wanted to belong here

so I prayed I could break away"

torek, 19. avgust 2008

Za Bonny


Ena misel, ena želja... V.S.E N.A.J.B.O.L.J.Š.E!

ponedeljek, 18. avgust 2008

Nasveti iz prve roke

Sprašujem se:
  • s čim očistiti likalnik? Na likalni površini ni vidnih madežev, vendar likalnik pri likanju pušča na oblačilih (črne) sledi. Po šivih.
  • s čim očistiti zgoraj omenjene madeže? V omari imam bele bombažne hlače ter novo belo laneno krilo s tovrstnimi madeži. Hlače so bile po tem neljubem dogodku že oprane, vendar se madež pri pranju v pralnem stroju ni "spral". Naj poiskusim z raztopino varikine? Z nanosom z vatirano palčko le po šivih?
  • s čim nad okna (stekla)? Ne poizvedujem po starodavnih čistilnih sredstvih, temveč se sprašujem ali okna (stekla) čistite s papirnatimi brisačami ali s časopisnim papirjem? Meni je ljubša prva možnost, vendar bi si rada prihranila "živčni zlom" ob odstranjevanju majhnih papirnatih svaljkov, ki se "prilepijo" na spolirana okna (stekla).
  • kako ublažiti bolečine pri depilaciji? V večini primerov jih "preživim" z nasmeškom na obrazu. Vendar je to povsem druga pesem v dnevih pred mesečnim perilom (ali z drugimi besedami: v času PMS-ja). Takrat so bolečine neznosne. Priznam, lahko bi se izognila temu mučenju in z depilacijo opravila prej, ali pa bi v teh dnevih hodila naokrog z zakritimi nogami, pa vendar? Če vzamem prej Aspirin, Naklofen ali katero drugo sredstvo proti bolečinam, bi pomagalo?

Ribič