petek, 31. oktober 2008

Kaj si resnično želimo?

Pisala sem že o tem, da se zadnje dni (uspešno) spogledujem z diplomo. Sicer so moji koraki (še) majhni (zbiram in študiram literaturo), a modri vedo, da umetnost ni v tem, da delamo velike korake, temveč v tem, da naredimo (najtežji) prvi korak in vsakega naslednjega, ki sledi.

"Če najpočasnješi vidi svoj cilj ga bo dosegel hitreje kot najhitrejši, ki brezglavo bega."

Sem že skrenila s poti. Hotela sem povedati, da me je trenutno čtivo povsem posrkalo vase. Ugotavljam, da sem pogrešala študijsko literaturo. Ugotavljam, da sem pogrešala učenje oz. spoznavanje nečesa novega. Predvsem pa... Ugotavljam, da so odgovori vedno na dlani, če le znamo postaviti (pravilno) vprašanje in... prisluhniti.

Ugotavljam, da se skripta Pomen jasne vizije, poslanstva in organizacijskih vrednot za podjetje bere kot knjiga za osebno rast ali kakšno drugo motivacijsko čtivo. In ne samo zaradi znanih rekov še bolj znanih ljudi (govorcev, managerjev, duhovnih voditeljev, izumiteljev idr.).

Kdaj je čas za razmišljanje o vrednotah, poslanstvu, viziji v podjetju?
  • ko želi podjetje zvišati uspešnost, kakovost in učinkovitost
  • ko želi podjetje izboljšati rezultate
  • ko želi podjetje razvijati se
  • ko želi podjetje bolje razumeti sebe in dogajanje okoli sebe
  • ko želi podjetje inovacije in spremembe
  • ko želi podjetje skrbeti za odnose s potrošniki, strankami in drugimi pomembnimi skupinami
  • ko želi podjetje skrbeti za počutje zaposlenih, njihovo zvestobo, osebno in strokovno rast
  • ko želi podjetje izboljšati svoje zmožnosti za upravljanje s spremembami
  • ko želi podjetje energično in motivirano delo
  • ko želi podjetje širiti svoje meje in obzorja
  • ko želi podjetje biti neodvisno
  • ko želi podjetje razumeti, kako se njegovo delovanje povezuje z delovanjem drugih v okolju
Prav vsako izmed zgornjih vprašanj lahko preoblikujemo in se vprašamo:
  • kako zvišati svojo uspešnost, kakokovost in učinkovitost? Si to (resnično) želimo?
  • kako izboljšati svoje rezultate? Si to (resnično) želimo?
  • kako se (tudi v bodoče) razvijati? Si to (resnično) želimo?
  • kako bolje razumeti sebe in dogajanje znotraj sebe? Si to (resnično) želimo?
  • kako do inovacij in sprememb v našem življenju? Si to (resnično) želimo?
  • kako skrbeti za odnose s partnerjem, družino, prijatelji in drugimi za nas pomembnimi ljudmi? Si to (resnično) želimo?
  • kako izboljšati svoje zmožnosti za upravljanje s spremembami? Si to (resnično) želimo?
  • kako najti energično in motivirano delo? Si to (resnično) želimo?
  • kako širiti svoje meje in obzorja? Si to (resnično) želimo?
  • kako biti neodvisen/a? Si to (resnično) želimo?
  • kako razumeti, kako se naše delovanje povezuje z delovanjem drugih v okolju? Si ti (resnično) želimo?

Naše osebne vizije temeljijo na naših notranjih predstavah o tem, kako razumemo svoj smisel. So podobe želelne osebne prihodnosti, kakršno želimo ustvariti, doseči. Odgovarjajo na vprašanja: "Kaj si resnično želimo?" Naše osebne vizije so nekakšen notranji kompas, ki nas vodi skozi življenje. Bolj kot so jasne, močnejše so. Globlje kot so zasidrane v nas, bolj zanesljivo vas vodijo, tudi takrat, ko drugi kažipoti odpovejo.

Vizije so izdelek našega uma."Smo kar mislimo. Vse kar smo izhaja iz naših misli. Z našimi mislimi ustvarjamo svet." Čeprav nas vizija usmeri v prihodnost, je vedno izkušnja sedanjosti. "Smo kar smo in kjer smo, ker smo si nekoč to predstavljali." Njena moč temelji na napetosti, ki nastane zaradi primerjave med predstavo o želeni prihodnosti in današnjo realnostjo. Ta ustvarjalna napetost je sila, ki vizijo spravi v tek, jo udejanji. Namreč naravna značilnost vsakega stanja napetosti je težnja po razbremenitvi, torej, po uresničitvi naše vizije. Vendar moramo razumeti kolikšna je naša optimalna sprejemljiva napetost, premajhna vrzel nas ne motivira, prevelika pa demotivira. "Morate imeti cilje, ki so skoraj izven vašega dometa. Če si zastavite cilj, ki je uresničljiv brez velikega naprezanja, obtičite daleč pod svojim resničnim darom in možnostmi." Ustvarjalno napetost si lahko predstavljamo kot raztegnjeno elastiko. Če jo ne raztegnemo, je isto kot bi uporabili vrv (naša vizija nas ne motivira), če jo raztegnemo preveč pa poči (naša vizija nas demotivira).

Če se (podjetje) ne poznamo (pozna) dovolj dobro, preprosto ne moremo (more) izkoristiti svojih (svoje) potencialov (potenciale) in priložnosti. Če o vrednotah, poslanstvu in viziji (podjetje) ne (razmišlja) razmišljamo (samo) sami, (mu) nam jih začnejo narekovati drugi.

"Ljudje vedno krivijo okoliščine za to, kar so. Ne verjamem v okoliščine. Ljudje, ki jim uspeva v tem svetu so tisti, ki vstanejo in poiščejo okoliščine, ki jih želijo, in jih, če jih ne morejo najti, naredijo."

"Dosežete lahko dobesedno vsak cilj, ki si ga zastavite, če je le cilj dovolj jasen in ste dovolj vstrajni."

"Začnite s podobo cilja, kot da bi ga že dosegli, in se vrnite postopoma nazaj v sedanjost. Predstavljajte si korake, ki bi vas popeljali od tam, kjer se nahajte do tja, kamor bi radi prišli."

"Ne gre za velikanski korak. Gre za veliko drobnih korakov. " (in prvi je najtežji)

"Sposobnosti določajo, kaj zmorete narediti. Motivacija določa, kaj lahko naredite. Odločenost določa, kako dobro boste to naredili."

"Narava je dala ljudem dva konca - enega za sedenje in drugega za razmišljanje. Vse odtlej je človekov uspeh ali neuspeh odvisne od tega, katerega bolj uporablja."

"Ne moremo postati, kar si želimo, če ostajamo, kjer smo".

ponedeljek, 27. oktober 2008

FensiŠmensi v (mini) Cosmu

Na poti iz službe mi je firbec ustavil korak pri bližnji trafiki. Pred 10-imi dnevi je izšla posebna izdaja Cosmopolitana Stil & Lepota. Ne zamudim nobene številke (ni jih (še) toliko), saj si vedno znova pasem oči na stilskih izzivih in všečnih kombinacijah.

In koga oz. kaj so zagledale moje oči?

FensiŠmensi broško.

Ana, čestitam!

Week-end

Wohoo! Vikend je za mano! Boste rekli "kaj ti je, baba zmešana, da se veseliš"?! Saj se ne, veselim se, da je delovnik, ki ga začenjamo za dan krajši! Šalo na stran. I enjoyed the weekend in že se veselim tedna, ki je pred nami.
V petek sva se z mojo M. dobili deloma za njen rojstni dan, deloma za moj. Zapili sva njen, v kino sva šli za moj. Imela sem namreč v dobrem kupon za ogled filma po lastni izbiri. Vem, da je od mojega rojstnega dne minila že 1/4 leta, a če vam povem, da me čaka obisk Koloseja z M. še od prehoda v novo leto 2007, sva bili kar hitri! Izbrala sem film Mamma Mia! in ni mi žal. Čeprav se ne prištevam med oboževalke skupine Abba me je njihova glasba v eni uri in 48ih minutah čisto posrkala vase. M. si je prepevala "Voulez-Vous", "Chiquitita" in "The winner takes it all", mene so pa pošteno srbele pete ob "Honey, Honey", "Dancing Queen" in "SOS". Po koncu filma sem si zaželela, da bi se z M. lahko prestavili v lokal, kjer bi vrteli njihovo musko. Takšna želja je prisotna tudi po vsakem koncertu, ki se ga udeležim. Sovražim, ko odjavna špica oz. moledujoč aplavz ter vriskinkrik po zadnji pesmi naglo prekine tok energije, ki se polastni mojega telesa. Vedno sem se spraševala, kako to, da gostinci ne zaznajo te tržne niše. Kako to, da gostinci ne zazanajo, da bi se trume oboževalcev vile v njihov lokal in ob pesmih njihovega najljubšega pevca ali skupine preplesale preostanek noči (in ob tem seveda zapravljale, da bi preprečile svojo dehidracijo). Morda le jaz razmišljam tako.
(klikni na sliko za trailer)
Ker takšnega lokala v Ljubljani (še) ni, sva se prestavili v Čupiterijo v starem delu mesta, kjer sva si privoščili vrček sangrije in babji čvek. Nazdravljali sva letu, ki je minilo in letu, ki je pred nama (od RD do RD). Ugotovili sva tudi, da v (koledarskem) letu, ki prihaja, praznujeva okroglo obletnico najinega poznanstva in prijateljevanja! Wohoo! Če povzamem besede moje M., naju v čast 10-ki(!) čaka leto žuranja, razen(!) če bo ona v 9. mesecu nosečnosti! Draga moja, se bova že prilagodili tvojemu rastočemu trebušku če/ko bo potrebno. In glej, da se ne premisliš(ta) glede imena, ker gredo pajacki že v izdelavo! Šalo na stran. Kot v starih časih (v najini ljubljeni Španiji) sva ustrajali dolgo v noč. Na poti domov sva šli še po burek, ter najino druženje (v moji kuhinji) podaljašali še za uro ali dve. Stara moja, dokazali sva, da nisva še za na odpad!

(del darila za M. / tisti del, ki je made by me)

V nedeljo zvečer sem si privoščila razvajanje v kopalnici. The big one! Piling telesa, vlažilna maska za obraz, kura za barvane in poškodovane lase, depilacija, beljenje dlak, pedikura. Ravno ugotavljam, da sem pozabila na manikuro. Glede na to, koliko se mi zadnje čase nohti lomijo in cepijo in je vsak drugačne dolžine, jih raje ne bi lakirala in s tem usmerjala pozornost nanje. Iz embalaže sem iztisnila zadnje kaplje svoje stare kreme za prhanje in svojega starega mleka za telo ter tako na polico postavila svoj nov gel za prhanje in novo mleko za telo. Že dolgo si nisem skoraj vsak del telesa namazala s svojo kremo (I said it was the big one!) ter se prepuščala različnim teksturam in vonjavam. Odrezala sem se od sveta za uro in pol! I really neaded! Ahhh...
In kaj sem počela ves čas vmes? Spogledovala se z diplomo! Uspešno!

četrtek, 23. oktober 2008

Začelo se je

Jap. Počasi so nas začeli prodajalci opominjati na to, da se bliža mesec njihovega največjega zaslužka v letu. Police se polnijo z raznoraznimi okraski. Od obeskov za na jelko do venčkov za na vrata. Od adventnega koledarja do svečnikov vseh barv in oblik. Od grinland in svetlečih se lučk, do zvezd za na okna. Ni večje ponudbe sladkarij in plišastih igrač, kot bo sedaj, vsak čas in evforija se bo nadaljevala tja do konca leta. Kljub vsemu temu kaosu je to moj najljubši čas v letu.





Kmalu me bo povsod polno, na glavo bom obrnila vsako polico in pridno praznila denarnico (vsaj priznam :)). Iskala bom pisalo v gelu z bleščicami, reliefni papir z odtisom snežink, najbolj mehak žametni trak, pisane perle in papir. Izbira bo velika in odločitev težka. In najverjetneje bom domov prinesla veliko več vsega, kot bom materila na koncu dejansko potrebovala. Sama v svojih čestitkah nisem nikdar uporabljala likov. Iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da nisem ravno nadarjena za risanje, tako da se likov nikakor ne bi lotila sama. Drugi razlog je nabrž ta, da sem iz ne vem katerega razloga do sedaj pobarvane odtise štempiljk obravnavala kot pomanjkanje domišljije. Vendar te voščilnice pričajo nasprotno. Vse so delo iste avtorice Bev, našla sem jih pa na njenem blogu All the things I love. Enjoy her crafts!

torek, 21. oktober 2008

Para M.

No hay cura para
el nacimiento y la muerte.
Excepto disfrutar
del intervalo.
Disfrutalo!

Mi querida, te deseo todo lo mejor de este mundo,
hoy y siempre.

sobota, 18. oktober 2008

Listen to your heart



"My heart is afraid it will have to suffer," the boy told one night as they looked up at the moonless sky.

"Tell your heart that the fear of suffering is worse than the suffering itself. And that no heart has ever suffered when it goes in search of its dreams, because every second of search is a second's encounter with God and with eternity."

"My heart is a traitor," the boy said, when they had paused to rest the horses. "It doesn't want me to go on."

"That makes sense," he answered. "Naturally it's afraid that, in pursuing your dream, you might lose everything you've won."

"Well, then, why should I listen to my heart?"

"Because you will never again be able to keep it quit. Even if you pretend not to have heard what it tells you, it will always be there inside you, repeating to you what you're thinking about life and about the word."

"You mean I should listen, even if it's treasonous?"

"Treason is a blow that comes unexpetedly. If you know your heart well, it will never be able to do that to you. Because you''ll know it's dream and wishes, and will know how to deal with them. You will never be able to escape from your heart. So it's better to listen to what it has to say. That way, you'll never have to fear an unanticipated blow."

četrtek, 16. oktober 2008

Igra bez granica

Da se bar mogu probuditi u svijetu ljubavi
bez starih dugova i ovih nakaza što su me stalno pratile
da te bar mogu poljubiti bez loših sječanja na hladna prolječa
bez slike stradanja što se baš na nas zalijepe


Jer moj je život igra bez granica
umorna priča, trganje stranica
na kojim ništa ne piše

Jer moj je život vječito padanje
kad zbrojim poraze ništa ne ostane
samo još vučem navike
i sve na tome ostane

Da te bar mogu probuditi, kavu ti skuhati, u krevet donjeti
pa te poljubiti, al' toga nema i ne postoji

da se bar mogu zaljubiti u malu seljanku na nekom proplanku
gore u svemiru tako da dolje ne vidim

četrtek, 09. oktober 2008

Kaj obleči?



Jeeej, jutri se bo odvijal b-l-o-ž-e-k! Kaj obleči? Ne, ni problem v tem, da ne bi vedela kaj. Sprašujem se bolj, kaj je primerno. Moja trenutna odločitev je kratka črna obleka posuta z bleščicami (nekaj podobnega, kot zgoraj na sliki) v kombinaciji z enobarvnimi žabami (čim bolj žive barve). Nagibam se k rdečim ali vijoličnim. Ali naj se raje odločim za standardno kombinacijo jeansa in črnega topa? Ahhh... Huje, kot če bi se napravljala za (prvi) zmenek! Čakaj malo, saj grem na (prvi) zmenek, le da ne bom zrla v oči simpatičnega dečka, temveč v oči simpatičnih deklet, soblogerk!

četrtek, 02. oktober 2008

Nisem si predstavljala

Ko sem objavila svoj prvi post (takrat še na siolovem ponudniku) si niti v sanjah nisem predstavljala, da me bo blogerska scena tako posrkala vase. Nisem si predstavljala, da bom sčasoma začela spremljati tudi bloge oseb, ki jih ne poznam, niti na videz ne. Nisem si predstavljala, da me bo njihov blogerski svet, prepleten z mojim, tako posrkal vase, da ga potrebujem kot kadilec cigareto ali 'kavoljub' in kofein odvisnik kavo. Nisem si predstavljala, da bi se naše druženje kdaj lahko preselilo iz 'okna za komentarje' v realni svet, za mizo. Nisem si predstavljala, da se bomo kdaj dobile na pijači. Pravzaprav ne vem, kaj občutim ob tem. Po eni strani me (kot vsako žensko), po domače povedano, firbec matra, kdo se skriva za zapisanimi vrsticami na tem ali onem blogu. Po drugi strani se bojim, da bo vsa stvar, ko bo padla še zadnja tančica, izgubila svoj čar. Kdor ne tvega, ne profitira! V poplavi vsakdanjih obveznosti ne mislim izpustiti priložnosti za spontanost in za novo izkušnjo. Tako se že veselim, da 10. 10. 08 ob 19:00 v Joe Penas-u spoznam Katjo, Glisto Fashionisto in Evie! Ne morem pa mimo sebe, da ne bi omenila, da si želim, da bi se nam pridružile tudi Bonny, N., Vađajna in Shia Jezebel! Ano sem sicer spoznala že na ArtMarketu, a mi je žal, da me pot ni večkrat zanesla tja. Pravzaprav, če grem naštevat kdo vse je pritegnil mojo blogersko pozornost, ne pridemo nikamor. Izpostavila bi le še So damn beautiful, Latte's place (ki jo žal ne morem več brati) in Tok zavesti. Ker je glavna misel ustvarjanje novih poznanstev, ne bom pisala o blogerjih, s katerimi se poznamo že iz predblogerskih časov. Žalostno je, da preko bloga še najlažje in najbolj redno ohranjamo stike. O moških blogerjih, ki jih spremljam, pa ne bom pisala, saj smo se (očitno) na Bložek prijavile le pripadnice nežnejšega spola in mislim, da se nam sedaj - ob tako velikem številu - še najpogumnejši bloger ne upa pridružiti!

PS: Draga blogerka, če so se te zgornje vrstice dotaknile se prijavi še ti!