nedelja, 27. april 2008

Pomlad je

Zgodba pripoveduje, da je nekoč sedel na pločniku neki slepi mož, ki je k nogam postavil klobuk in poleg leseno tablo, na kateri je bilo s kredo napisano: " "Prosim, pomagajte mi, slep sem."

Neki ustvarjalni publicist je šel mimo, se ustavil in gledal tisto malenkost drobiža, ki je bila v klobuku. Ne da bi prosil za dovoljenje, je vzel leseno tablico in na drugo stran napisal novo sporočilo. Tablo je postavil k nogam ubožca ter odšel.

Popoldne je šel publicist znova mimo moža, ki je prosil miloščino. Videl je, da je bil sedaj njegov klobuk poln bankovcev in drobiža.

Slepemu možu je bila njegova hoja znana, zato ga je vprašal, če je on tisti, ki je napisal novi napis in predvsem kaj je napisal.

Publicist je odgovoril: "Nič takega, kar ne bi bilo tako resnično, kakor je bil tvoj napis, ampak z drugimi besedami."

Smehljaje je nadaljeval svojo pot. Slepi mož ni nikoli izvedel, da je njegovi napis imel naslednjo vsebino:

"Danes je pomlad in jaz je ne morem videti."


Ko nam kaj ne uspe, zamenjajmo strategijo... zamenjajmo pristop k reševanju problema... in mogoče bo naš novi način uspešnejši. Vsaka sprememba prenovi naše življenje!

četrtek, 24. april 2008

Zgolj naštevanje

  • jutri = petek! (obeta se krasen večer)
  • danes sem bila pri frizerju. Postrigla sem se le spredaj in malo ob straneh. Pravzaprav mi je frizerka vrnila obliko in ukrotila to mojo irokezo. Nazadnje me je namreč (v drugem frizerskem salonu, kjer me očitno ne vidijo več) postrigla "vajenka" (učenka na praksi) in od nje sem pričakovala isto. Da mi pristriže 'fru-fru' in malček povrne obliko tej 'goščavi' na sredini moje glave. Raje s to temo končam tukaj, če ne, mi bo še po enem mesecu zrastel pritisk. Še sama bi si ga bolje postrigla! Če sem čisto iskrena, sem si ga malo popravila takoj, ko sem prišla domov. Da o tem, da te nihče ne upošteva, če rečeš, da nočeš laka, niti ne govorim. Kar mi je pa najbolj fascinantno, ti ga potem še zaračunajo! V glavnem, za to polomijo sem plačala več, kot danes: 20EUR.
  • z M. sem se dobila v centru. Najprej napolniva želodčke, nato pofirbcava za primernim darilom za njeno mami, potem... potem jo, recimo da, pospremim do doma. Ne, nisem slabe volje. Takšna sem zadnje dni. Zamaknjena. Sama sebi zadostna. Ne vem, ali je to dobro ali ne. Najbrž ni nič narobe, če te odnese stran (v svoj svet, med svoje misli) od časa do časa. Od takrat, ko sem prebrala Zahir-ja nisem več ista. Svojim mislim še sama ne dohajam. Sprašujem se in čakam na odgovore. Potrebujem mir in tišino. Verjamem pa, da je ljudem okoli mene to težko sprejeti.
  • prenos misli, kdaj si dva postaneta tako blizu, da si bereta misli? V sredo na poti domov (iz službe) pomislim, da bi šla v kino. Nekaj je v zraku. Seveda, pogled v nebo nakazuje, da se zbira "vojska" mogočnih, črnogledih oblakov. Tudi moj pride domov prej kot ponavadi. "Kaj bi počela danes?" "Ne vem. Ti?" "Bi šla v kino?" "Ravno o tem sem razmišljala na poti domov."
  • na pošti si kupim... hmmm... "milne mehurčke". Vendar v javnosti ne smem. Na parkirišču je njegov bivši sodelavec. Ne smem ga spravljati v sramoto. Kaj pomeni spravljati v sramoto? Mene ni sram lastnih dejanj. Je mar sramota, da otrok v meni kdaj pa kdaj oživi? In kaj pomeni javnost? Javni prostor? Ljudje, ki zapolnjujejo ta prastor? Nam neznani ljudje? Mogoče znanci in prijatelji? Je javnost lahko tudi vaš partner, na 4 oči za 4mi stenami? Lahko predstavlaja javnost vse , kar je izven meja vašega telesa oz. vašega osebnega prostora? Se vam je že zgodilo, da česa niste bili zmožni niti pred partnerjem in se je ta, nad vašim odgovorom zgrozil, da on že ni javnost?! Pred kratkim se mi je to zgodilo v čisto drugem kontekstu (torej, ni bil moj) in zato se danes to sprašujem. Če bolje pomislim, se velikokrat sprašujem bedarije.
  • ta teden me dež začuda ni motil. Skoraj bi lahko rekla, da me je prevzel tisti singin' in the rain občutek. Zgodi se tudi najboljšim, tako sem pozabila na dežnik, kljub napovedanemu dežju. Ko stopim ven iz stavbe (iz službe) ugotovim, da je začelo rahlo deževati. Kličem mojega, če je še vedno na poti. Ne, je že v pisarni. Pokliče me nazaj, takoj ko bo lahko in me pride iskat. Počakam naj ga pod streho. Počakam pol minute in se odpravim proti domu. Na pol poti me kliče, da prihaja. Zmeniva se kje me pobere in upa, da ga čakam pod streho. Ga ne. Vmes se ulije. Ko se usedem v avto ne more verjeti svojim očem. Prišel me je iskat, da ne bom mokra, jaz ga pa v nalivu čakam pod milim nebom. Pri polni zavesti in običajnemu dnevu, bi se tudi sama imela za noro. Vendar tokrat ne. Poljubim ga in mu smeje odvrnem, da nisem ne iz soli, ne iz sladkorja.
  • ste kdaj pred Kolosejem pustili odtis svojih nog? Nog, ne čevljev. Pravzaprav, odtis svojega stopala. Zadnjič, ko sva šla v kino, sva potem, ko sva kupila karte odšla še v Hervis. Kupujem si namreč nove tekaške superge. Nazaj sva se vračala v nalivu. Tokrat sva imela ogromen dežnik, vendar sva do Koloseja prišla mokra. Moje legginske so se še bolj oprijele moje kože. Desni rokav suknjiča mi je premočil, tako sem imela vlažen tudi rokav puloverja. Moje jeans krilo je spremenilo barvo. Tam, kjer je bilo mokro je bilo za dva odtenka temnejše. V mojih na pol salonarji, na pol balerinkah se je nabrala lužica vode. Sezujem en čevelj in stopim na suha tla (pred vhodom). "Poglej, moj odtis!" "Ja, sam sem tudi čisto premočen. Hlače imam mokre do kolen" ter stopiclja in pušča svoj 'rebrast' odtis enega čez drugega. "Ne, ne govorim o tem..." in ponovim pred njim še enkrat z drugo nogo, "prav odtis mojega stopala, imam premočene čevlje".
  • najbolj lenobno kosilo je pizza. Ne mislim, da si jo naročiš, ampak, da jo spečeš. Vzame ti 15 min za pripravo in 25min za peko. Ko testo vzhaja, pa itak lenariš! (No, tudi ko se peče lenariš!) Ja, ta tedn sva si jo (spet) privoščila. Tokrat kraško wannabe.
  • v mojem besednjaku ima besedna zveza "vlačiti se" povsem drug pomen.
  • pri frizerju sem pri listanju revije (ne vem katere) naletala na intervju z Andrejem Škufco. Na vprašanje, kaj mu je bolj seksi, striptiz ali trebušni ples je odgovoril... Naj bo to nagradno vprašanje! :) (Bonny, I couldn't resist it! ;))

Nazaj k osnovam

Pomembno je, da imate velike sanje. Zavarujejo vas pred majhnimi motnjami, ki vas grizejo cele dneve. Predstavljajte si sanje kot sredstvo proti komarjem! Razpršite po sebi svoje sanje in tisti neprijetni mali komarji kar ne bodo hoteli pristati na vas. Samo obleteli vas bodo in potem odleteli proč k nekomu, ki se je tisto jutro pozabil namazati s svojimi sanjami. Sanje vam namreč dajejo osredinjenost! Sanje vas opomnijo, da se ne zmenite za majhne stvari. Če ste osredinjeni na sanje - cilj, potem bodo vse te nadloge preprosto odbrenčale!
Bill Quain, Nazaj k osnovam

sreda, 23. april 2008

Zahir in sanje o diplomski nalogi

Vikend sva preživela na morju. Oba sva se ga že dlje časa veselila. On zaradi ribolova, jaz zaradi knjige, ki me je čakala da jo preberem. Še vsaka njegova knjiga - ki mi je prekrižala pot - me je potegnila vase. Njegove besede me nagovarjajo, izlijem se na papir ter postanem pika na koncu stavka. Vzklik duše, ki je nagovorjena.

"Udobje. V našem življenju je vedno dogodek, ki je kriv, da ne napredujemo več."

Ne govorim o udobnih čevljih, udobni postelji. To udobje je dobro. Govorim o dogodkih, ki našemu življenju jemljejo snov, iz katere je le-to sestavljeno. Govorim o dogodkih, ki našim očem jemljejo lesk. Govorim o dogodkih, ki na naših obrazih sprostijo vsako mišico (ki je nekoč na njem zarisovala nasmeh) in iz njega naredijo platno (p)obarvano v sivo. Platno na katerem ni nikakršnega sledu drugačnosti. Platno, ki nam kaže le en poteg čopiča. Poteg čopiča, ki gre vedno v isto smer. Poteg čopiča, ki pušča svojo sled na platnu po določenem (vrstnem) redu. Od spodaj navzgor. Ali ravno obratno. Ni važno. Važno je, da imamo (vrstni) red.

To naše dejanje ponavljamo toliko časa, da nam postane naravno, spojeno z nami, kot druga koža. Ne sprašujemo se več kaj je prav, kdo smo, kam gremo. Zjutraj vstanemo, zvečer gremo spat ter vmes počnemo stvari, za katere mislimo, da jih moramo početi. Če jih ne bi, bi bilo zelo narobe. Bi bilo res? Zemlja bi se še vedno vrtela okoli sonca in, če povzamem svoje življenje/svojo zgodbo: vsi okoli mene bi nadaljevali s svojim življenjem/svojo zgodbo, le jaz bi iztopila iz vlaka, ki drvi proti cilju. Sama bi se tja odpravila peš. Tudi peš se prispe do cilja, upam si celo trditi, da je v tem primeru pot do tja pristnejša.

"Enostavno, odgovori starec. Ujeti so v svojo osebno zgodbo. Vsi verjamejo, da je smisel življenja slediti načrtu. Nihče se ne vpraša, ali je načrt njegov ali je bil narejen za koga drugega. Nabirajo si izkušnje, spomine, stvari, ideje drugih, več kot lahko nosijo. In tako pozabijo na svoje sanje."

To poimenujemo udobje in zmotno mislimo, da je to dobro za nas. Ne. To udobje je slabo. To je trenutek v življenju, ko se odrečemo napredovanju in se zadovoljimo s tem, kar imamo.

Zadnjih nekaj mesecev (čeprav sem prve 'načrte' glede tega kovala že pred 3-4 leti) moje misli polno okupirata zaključek študija in diplomska naloga. Dolgo sem vedela česa si želim, a sem se bala, da moja ideja ne bo sprejeta. Da ne bo dovolj dobra. Preden sem prejela negativen odgovor (saj nisem poslala še nobenega maila) sem iskala alternativo. Temo za diplomsko nalogo, ki bo bolj sprejemljiva. Temo za diplomsko nalogo, ki ne bo izstopala iz povprečja. Temo za diplomsko nalogo, ki o meni ne bo razširila govorice (kaj si misli, da je). Povprečnost in anonimnost sta najboljši izbor.

"Če poskusim, pa ne uspem, ne vem, kakšen bo preostanek mojegaa življenja. Zato je bolje živeti v sanjah, kot pa se soočati z možnostjo, da sanje propadejo."

Pošljem en email, pošljem drugi. Odločim se, da z "ziher" temo in "ziher" mentorjem počakam. In čakam na odgovor na prvi email, čakam na odgovor na drugi. Mine mesec. Mine še en teden. Kličem na referat in ne obupam. Pošljem (še) en email, pošljem drugi. Čez nekaj dni prejmem odgovor. Negativen. Vendar, v njem ni niti besedice o moji predlagani temi. Sporoča mi le, da je do konca leta že polno zasedena z mentorstvi. "Ziher" tema in "ziher" mentor bosta še malo počakala (pa čeprav me vsi prepričujejo, da je ravno ta izbira najboljša zame). Čakam. Dobim odgovor na drugi email. Negativen. Vendar ta pušča odprta vrata. Tema se ji zdi zanimiva in primerna za obdelavo v diplomski nalogi, a me žal mora zavrniti zaradi pomanjkanja časa. Naj se obrnem na njenega asistenta pri tem predmetu. Pošljem email še njemu in vem/čutim, da "ziher" tema in "ziher" mentor nista več v igri (pa čeprav me vsi prepričujejo, da je ravno ta izbira najboljša zame).

Včeraj, ko so se stvari postavile na svoje mesto in, ko vem/čutim, da bom o tem pisala (tudi, če bo moje iskanje mentorja še nekaj časa neuspešno) prejmem odgovor na sedmi email. Pozitiven. Pravi, naj se zglasim na njegovih govorilnih urah, kjer bova mojo idejo sistematizirala v obliko diplomske naloge. Morala bi skakati do stropa od veselja, vendar čutim le pomirjenost in zadovoljstvo. Saj je bilo tako prav že od samega začetka. Moje kozmične sile so to vedele že od samega začetka. Le jaz sem potrebovala čas, da sem si zaupala in verjela vase. In takrat so se stvari postavile na svoje mesto. Moramo pozabiti na to, kar (mislimo da) smo, da bi postali, kar dejansko smo.

"V arabskem jeziku pomeni Zahir tistega, ki je viden, prisoten, nekdo, ki ga ni mogoče spregledati. Nekaj ali nekdo, ki nam po prvem srečanju vse bolj leze pod kožo, v misli, dokler ne moremo več misliti na nič drugega. Lahko si ga razlagamo kot nekaj svetega ali norega"

Vsi citati so iz knjige Paula Coelha: ZAHIR.

petek, 18. april 2008

Nekoč...

... je živelo dekle. Imelo lepo je ime. Penelope.

Pravljica postavljena v moderni čas me ni prepričala do samega konca. Standardni zaplet: gospodična (z družinskim prekletstvom na sredini obraza) v iskanju moškega "her own kind", ki jo bo resnično ljubil. Vendar zgodba vsaj za kratek čas ponudi nekaj novega. Nekaj drugačnega. Nekaj nevidenega. Nekaj neslišanega. A fairy tale like no other. Ljubezen do sebe. Če resnično ljubiš sebe, ne potrebuješ princa, da bi te rešil.

"I like myself the way I am!"


Mene je najbolj prevzela s kombinacijo rdeče, vijolične in zelene. Skupaj! (izposodila bi si kak kos iz njene garderobne omare) Naj tudi vas prevzame Penelope and the love she spreads!

četrtek, 17. april 2008

Pinky!

Moja najljubša pinky 'stvar' praznuje 1. leto!

(ne, NE kažem sredinec)
Me sooo... happy!

sreda, 16. april 2008

Moški v uniformAH

Priznam, naslov sem ukradla! Če ne bi, najbrž še dolgo (če sploh) ne bi o tem pisala. O moških v uniformah. No, tudi o ženskah v uniformah. Uniformo ne moreš kupiti. Ponjo ne moreš v H&M ali Mango, pa čeprav modni svet dostikrat črpa navdih ravno iz nje. Uniformo si "zaslužijo" le redki privilegiranci in zato je zavita v tančico skrivnosti. Ker je ne moremo imeti si jo tako zelo želimo! Pa je res temu tako?

Ženske sanjamo o tem, da bi nam gasilec pogasil goreče strastni. Ženske sanjamo o tem, da bi nas policist naučil (javnega) reda (in miru). Ženske sanjamo o tem, da bi nas pilot popeljal v višave, tja nad oblake. Ženske sanjamo o tem, da bi nam pismonoša vsak dan potrkal na srce (ups(!)) na vrata in nam dostavljal ljubezenska pisma. Ženske sanjamo o tem, da bi nam zdravnik poslušal srce brez stetoskopa. Ženske sanjamo o tem, da bi nam vojak zložil majice na A4 format in nam vcepil ljubezen do domovine. Ženskega sanjamo o tem, da bi nam bil portir dosegljiv 24h/dan le s pritiskom na zvonec.


Moški sanjajo o tem, da jim policistka pokaže "kdo je glavni". Moški sanjajo o tem, da jim šolarka naivno sledi v njihovih namenih. Moški sanjajo o tem, da jim služkinja pobriše prah iz glave (ali 2). Moški sanjajo o tem, da jim medicinska sestra dvigne pritisk. Moški sanjajo o tem, kako bi ukrotili razigrano navijačico. Moški sanjajo o tem, da bi se skupaj s stevardeso znašli na WC-ju. Moški sanjajo o tem, da bi "spreobrnili" nuno.



Zakaj pravzaprav gre? Za igro moči? Za prevlado močnejšega nad šibkejšim? So nam uniforme tako fascinantne, da smo si izmislili 'različico' za navadne smrtnike? Preobleko, v kateri smo enkrat na leto (za pusta) lahko nekdo drug. Vendar dragi moji, preobleka je le slaba kopija. In kopija ne vzbuja istih občutkov kot original. Žal. Kopija policista nam ne vzbuja občutkov strahospoštovanja. Kopiji medicinske sestre ne zaupamo svoje življenje v roke. Ob kopiji šolarke se nam lahko kaj hitro zgodi, da se vlogi zamenjata. In s kopijo pilota raje ostanem z nogami trdno na tleh. Smo zato tej naši preobleki (uniformi wanna be) dodali nov dražljaj, da nam vzbu(r)ja domišljijo? Je zato preobleki dodan pridevnik s.e.x.y? Je zato prvi komentar na moj post (ko je bil le-ta še ideja) "striptease"? Si policista predstavljamo kot striptizerja? Si medicinsko sestro predstavljamo kot igralko v filmih za odrasle? Joooj, pa sploh nisem imela namen pisati o tem!

Vrnimo se k uniformam. Tistim pravim. Večkrat v življenju sem se zalotila, da razglabljam kakšen moj ne bo. Ne bo zdravnik. Najbrž je to povezano z mojo fobijo pred belimi haljami. Tudi dežurstev in nočne izmene ne maram. Rada zaspim na njegovim prsih. Ne bo policist. Najbrž sem v mladosti pogledala preveč trilerjev in akcijskih filmov. Najbrž imam popolnoma napačno predstavo o možeh v modrem. Da ne govorim o anekdotah in vicih. Ne bo mesar. Obstaja 'mesarjeva' uniforma??? Kakorkoli že, ne bo mesar.

Tako, zdravnikov se izogibam. Policistov še bolj. Vsaj zdaj, ko sem še mladi voznik. Vojaki so se sicer (zahvaljujoč K. in njenemu S.) izkazali za miro(redo)ljubna bitja - prepozno. Piloti... Ja, pri meni so piloti tisti! Še za vsakim sem se obrnila. Pa tega drugače ne počnem. Ne obračam se na cesti. Še manj žvižgam. No, zažvižgala nisem niti za nobenim pilotom. Vendar, če bi kdaj, bi za pilotom! Je to zato, ker je moja mami pred mojim očetom hodila s pilotom? Je to zato, ker sem nekoč tudi sama spoznala (no, takrat se je še šolal za) pilota? A-a.

Tudi sama sem si želela obleči uniformo. Uniformo stevardese. Pa ne zaradi pilotov. Zato, da bi lahko nosila ozka krila do kolen. Zato, da bi lahko nosila žabe na črto. Zato, da bi za seboj lahko vlekla tisti mini kovček. Zato, ker je najboljši občutek, ko se letalo "odlepi" od tal. Obožujem vzletanja. A kaj, ko moram biti takrat pripeta na sedež. Pristajanja so manj vznemerljiva. Najbrž so le zaradi dejstva, da si prispel tja, kamor si bil namenjen. Vmes je letenje podobno vožnji z avtobusom. Neudobno ((zaenkrat) ne letim v poslovnem razredu). Ljubše bi mi bilo, da bi se med letenjem lahko sprehajala gor in dol in bi ponujala 'engatakratkega' prebledelim potnikom. Že dolgo nisem letela. Grem preverit last minute ponudbo! I wanna fly!

PS: KLIK!

ponedeljek, 14. april 2008

Za K.

Tvoje življenje naj bo podobno vzkliku, ne dolgočasnemu pojasnilu.
Postavi se v svojo držo. Ne dovoli, da bi ti jo izbral kdo drug.
Ne zapravljaj čarobnosti trenutka, s tem da razmišljaš, kaj bo sledilo.
Bodi izvirna. Če to pomeni, da si malo čudaška, nič zato.
Dovoli, da od časa do časa tvoj pustolovski duh premaga zdravi razum.
Zapomni si, da boš za vse, kar je vredno početi, porabila več časa, kot si misliš.
Ne zamenjuj udobnosti s srečo.
Ne zamenjuj neprijetnosti z resničnimi problemi.
Zapomni si, da je edino neumno vprašanje tisto, ki si ga hotela zastaviti, pa nisi.
Ne dovoli, da bi se okoli tvojih sanj razrasel plevel.
Ne pričakuj drugačnih rezultatov istega obnašanja.
Bodi zadovoljna s tem, kar imaš in se trudi, da bi dosegla tisto, kar si želiš.
Razmišljaj. Verjemi. Sanjaj. Drzni si.


sobota, 12. april 2008

Razlogi za (ne)branost mojega bloga

Zadnje dni poskušam izstopiti ven iz svoje kože. Rada bi razumela. Rada bi doumela. Zakaj nisem brana?

Vsak resen blogar, ki da nekaj nase, naj bi si priskrbel statistične podatke o obiskanosti/branosti svojega bloga. Očitno jaz bloganja nisem vzela zares. Ali pa sem računalniško (ne)pismena in je to zame - enostavno - pretrd oreh. Pa saj mi niti ni do tega, da bi se šopirila ob vsakodnevnem oz. večkratdnevnem pregledovanju številk, ki rastejo tja nekam v višave. No, tako se tudi obvarujem pred potencialnim razočaranjem. Ne predstavljam si namreč nerodnejšega položaja od naslednjega: medtem, ko že petič v istem dnevu preverjam svoja (ne)strinjanja 'vržem uč' še na statistiko, ki mi pravi "your blog had 5 visits today". Auč! Boli. Torej raje, kot da vem da sem brana, ne vem, da nisem.

V prvi vrsti pišem za sebe. Zaradi sebe. Ker tako čutim in si želim. V trenutku, ko mi pisanje bloga ne bo prinašalo lastnega zadovoljstva bom s pisanjem prenehala. Tudi, če takrat vam ne bo prav. Kdorkoli že ste, dragi moji bralci. Pravzaprav je to to, kar me žre. Upam si trditi, da vas v večji meri ne poznam. Osebno. To mi gre v nos! Ne vi, moji redni gostje, občasni obiskovalci in ne vi, naključni mimoidoči. V nos mi gre to, da moji prijatelji ne delijo z vami vaše pripadnosti, vašega zanimanja in vaše radovednosti.

Sprejmem, da si je težko zapomniti povezavo na moj blog bedtimestoriestime.blogspot.com, saj je že moj prejšnji - katerega ime je bilo sestavljeno iz kratic mojega imena in priimka - delil z njim isto usodo. Ne sprejmem pa, da se od časa do časa ne spomniš nanj in me ne povprašaš po linku. Sprejmem, da so moji posti (pre)dolgi in nezanimivi (koga zanima peka torte?!). Ne sprejmem pa, da ne pregledaš le naslovov in slik. Sprejmem, da nimaš vedno mnenja in vem, da nisi v najboljših odnosih s tipkami - katerimi koli, tudi tistimi na mobitelih ne. Ne sprejmem pa, da mi ne nameniš niti =).

Včeraj se je v meni nekaj prelomilo. Dobronamerno sem ji rekla "preberi si na blogu". Zato, ker se tu nahaja izčrpno 'poročilo' o praznovanju 30ke. Tu sem se spraševala kaj podariti. Tu sem ugotavljala, kako težko je obdržati skrivnost zase (če imaš doma agenta FBI). Tu sem v svojo pripoved izlila vsa svoja čustva.

Čustva so se od takrat že 'ohladila' in isto zgodbo ne znam 'ponoviti' enako goreče. Ob zgodnejši uri, višjem pritisku v zraku in ob odsotnosti naslednjega stavka, bi to storila. Izpeljala bi najnatančnejši približek.

"Nimam časa!"

Nimam časa za branje tvojega bloga = Nimam časa zate
Ne zanima me = Ne zanima me tvoje življenje


Žal mi je, da sem vremensko pogojen človek.
Žal mi mi je, da me luna nosi.

Žal mi je za nizek pritisk.
Žal mi je za pomanjkanje sladkorja v krvi (kljub tretji porciji sladoleda).
Žal mi je za PMS.
I'm sorry I'm too emotional!

)=

petek, 11. april 2008

Singin' in the rain

Dežne kaplje v meni ne vzbujajo prijetnih občutkov. Ne zasrbijo me pete, v želji, da bi raziskala še neodkrte luže. No "singin' in the rain" for me! Spomnim se, da sem kot majhna deklicala oboževala dež. Takrat sem, kot Gene Kelly "poplesavala" v svojih rdečih 'pikapolonica' gumijastih čevljih. Pravzaprav, če sem čisto iskrena, sem le "štela" luže. Morala sem skočit v vsako! Bolj kot je "pljusknilo", bolj je bilo veselo! Tako je bilo takrat. Sedaj "poplesavam" med lužami oz. se trudim obdržati svoje usnjene salonarje čim bolj suhe. Kar mi ne ratuje najbolje. Mogoče je čas, da si omislim nove gumijaste škornje in se brezskrbno prepustim otroku v sebi! In si zažvižgam znano melodijo:

Doo-dloo-doo-doo-doo
Doo-dloo-d
oo-doo-doo-doo
Doo-dloo-
doo-doo-doo-doo
Doo-dloo-doo-doo-doo-doo...

Dancin' in the rain
Dee-ah dee-ah dee-ah
Dee-ah dee-ah dee-ah
I'm h
appy again!
I'm singin' a
nd dancin' in the rain!






Kateri vzorec je vam všečen?

torek, 08. april 2008

Pandora's closet? NE, hvala!

  • Situacija 1: Pokliče prijateljica in pravi, da bo čez 15 min pri meni. Vse lepo in prav, samo še svoj stol v sobi pospravim. Na njem se že cel teden nabirajo oblačila. Zajamem kup oblek, ga zvijem v klopčič in ga vržem na dno omare. Zraven enega takšnega, ki je tam že od prejšnjega tedna. Upam samo, da bodo vrata zdržala in, da se ne odprejo ravno sredi najine debate in razkrijejo notranjost moje omare. Ta je skrbno varovana skrivnost.
  • Situacija 2: Moja omara je sicer pospravljana, vendar zjutraj, ko se mi mudi v službo/na faks, nikoli ne najdem tisto, kar iščem. Kje je tisti top, ki paše k temu kostimu? Kje je tisti pulover, ki mi prinaša srečo na izpitih?
  • Situacija 3: Zakaj moje obleke vedno delujejo nezlikane???

Če ti je katera od zgoraj naštetih situacij znana, beri naprej. Če ne, lahko ta post mirne vesti preskočiš.


Zvečer, v postelji, rada berem. Ponavadi mi uspe prebrati le list ali dva (medtem, ko moj dragi opravlja 'večerno osebno higieno'). Zadnje dni je na moji nočni mizici (predvsem zato, ker se ji izteka 'rok izposoje') na vrhu kupčka knjig Vsak dan fatalka.

Sposodila sem si jo, ker sem naivno upala, da mi bo ponudila instant recept kako postati fit oz. kako živeti bolj zdravo. Pustimo to. Včeraj sem na str. 175-176 brala o tem, "kako boste hitro našli kaj iščete" oz. pisateljica je nam bralkam zaupala skrivnost dobro pospravljene omare. Vendar mislim, da bi se česa lahko naučila pri meni. Zato sem se odločila, da svojo (skrivnost) delim z vami. Brezplačno. Nasvet dekleta dekletu. Nasvet ženske ženski.
  • o obešalnikih: ker so ženske obleke ožje čez ramena ni potrebe, da si nabavite lesene ali podložene obešalnike. Pri tem imam v mislih majice, srajce in jope. Takšni obešalniki pridejo prav za suknjiče, plašče in bunde. Vendar, če je le mogoče, imejte te obešene drugje, npr. v omari v hodniku. Za krila in hlače imejte obešalnike s 'ščipalkami'. Vendar jih za hlače uporabite le, če imate v omari toliko prostora, da jih lahko obesite po celi dolžini. Torej, da visijo od pasu navzdol. Če jih morate prepogniti (npr. ker imate v spodnjem delu omare police) ta zvrst obešalnika ni primerna, saj se vam bo v prepognjenem delu poznala 'črta'. Bolje je, da uporabite 'obešalnike za hlače', torej tiste, čez katere se hlače prepogne. Fino je, da imajo ti obešalniki tisti del, na katerem hlače 'ležijo' (katerega se hlače dotikajo... pa saj razumete, no) ovit v filc, peno ali v kak drug nedrseč material (to si lahko naredite tudi same) ali pa imajo čez gumico/elastiko, med katero potem 'potegnete' hlače (mi še sledite?!). Tako se izognete jutranjim presenečenjem, ko vas hlače, ki ste jih hotele obleči namesto na obešalniku čakajo pomečkane na dnu omare, saj so 'zlezle dol' iz obešalnika. Če imate veliko hlač in malo prostora v omari, lahko uporabite obešalnik, na katerega lahko obesite več hlač naenkrat. Vendar vam ne garantiram, da ne bodo hlače pomečkane, pa tudi (ponavadi) niso preveč priročni, ko jemlješ z njih hlače. Za tiste z nižjim pragom tolerance oz. za večne perfekcionistke priporočam obešalnike iste oblike in barve. Poceni pridete skozi z nakupom plastičnih ali - kot to izvajam jaz - pri nakupu novega oblačila prosite še za pripadajoč obešalnik. Ponekod jih ne dobite (npr. Zara), drugje vam jih dajo še nekaj zraven, če zanje prosite (npr. H&M). Jaz sem jih tam že toliko 'nafehtala', da imam samo še njihove (tako je moja omara zdaj mojemu očesu prijazna).
  • obleke razporedite skupaj po modelih in barvah. Torej najprej jih ločite na majice, srajce, jope, krila, hlače itd. Potem, znotraj vsakega modela še po barvah. Priporočam vam, da izvensezonske obleke ne hranite skupaj s sezonskimi, saj vam bodo le odvzemale prostor in delale nered. Jaz jih hranim v zgornjem delu omare, ki je za vsakdanjo uporabo tako ali tako neuporaben, saj moram, če hočem kaj vzeti ven za to uporabiti stol. Za 'skladiščenje' izvensezonskih oblekeh so primerne tudi 'škatle', ki jih lahko spravite pod posteljo. Jaz osebno jih ne maram, ker rada pod posteljo redno sesam. Primerne so tudi vakumske vreče. Z njimi vam ne bo treba skrbeti zaradi moljev. Drugače ne pozabite na zaščito proti moljem. Priporočam vam naravno sivko, ki obleke za povrh še lepo odišavi. Če v nobenem primeru izvensezonskih oblek ne morete hrani drugje, morate obleke razporediti še po debelini.
  • na police zložite majice, puloverje, oblačila za prosti čas in šport. Pa tudi pižame. Zložite jih po barvah in debelosti. Priporočam vam, da temnejše barve zložite spodaj, svetlejše zgoraj. Če jih zložite 'na ozko' pridobite nekaj dodatnega prostora v omari. Če imate majice z različnimi dolžinami rokavov, jih zložite v tri kupčke: majice z dolgimi rokavi, s 3/4 rokavi in s kratkimi rokavi. Tako se boste izognile, da bi iz omare potegnile majico prave barve, a napačne dolžine rokavov. Majice posebnih modelov, ki se preveč zmečkajo, če jih imamo zložene, raje obesite na obešalnik. Omare so ponavadi standardnih globin 60cm, kar zadostuje, da majice in puloverje zložimo v dve vrsti po globini, kar sicer zmanjšuje preglednost, vendar nam zagotavlja več prostora. Če imate omaro razdeljeno tako, da imamo v zgornjem delu obešene stavri, v spodnjem pa police, pustite prvo polico prazno. V nasprotnem primeru si boste le pomečkale tako obešene stvari, kot zložene majice.
  • predalniki: če imate predalnike, ali pa imate v sklopu omare del s predali so ti, poleg shranjevanja spodnjega perila in nogavic, primerni tudi za shranjevanje oblačil za prosti čas in šport, pižam ter dodatkov: šalov, rut, pasov, torbic ipd. Majic in puloverjev raje ne shranjujte po predalih, saj so manj pregledni od polic. Za večjo urejenost predalov si lahko omislite t.i. razdelilce, vendar naj bodo ti iz kartona ali plastike in ne iz naravnih materialov, kot je npr. juta. Določeni materiali (npr čipka) so zelo občutljivi in obstaja velika nevarnost, da si na takšnih 'razdelilcih' strgate čisto nove 'najlonke'.
  • dodaten prostor za hrambo boste dobile z uporabo škatel na dnu omare. Te so uporabne za shranjevanje dodatkov: šalov, rut, pasov, torbic. Enostavno lahko navadne kartonaste škatle oblepite z darilnim ovojnim papirjem ali še bolje, v samolepilno folijo. V skrajnem primeru - če nimate predalnikov - so takšne škatle primerne tudi za shranjevanje spodnjega perila in nogavic. Za hrambo šalov, rut in pasov je primerno tudi kaj takega ali takega.
  • majice, srajce, jope, suknjiče, plašče in bunde, ki so 'na zapenjanje' zapnimo preden jih pospravimo v omaro. Tako preprečimo, da bi se oblačila 'povesila' ali bi kako drugače pokvarile obliko oblačil. Če se oblačila zapenjajo z gumbi lahko malo "pogoljufamo" in zapnemo le vsakega drugega.
  • oblačila za posebne priložnosti oz. tista, ki jih ne nosimo prav pogosto zaščitimo pred prahom. Profesionalno lahko to storimo tako, neprofesionano pa je za to nadvse uporabna večja vrečka za smeti. Na sredino spodnjega dela vrečke odrežemo luknjico, skozi katero povlečemo 'kljuko' obešalnika. Z eno roko primemo 'kljuko' obešalnika, z drugo povlečemo vrečo čez oblačilo.
  • vsak večer (če ne storimo to že prej) zložimo/obesimo in pospravimo vsak kos oblačila, ki ga lahko ponovno oblečete. Tako preprečimo, da bi se nam oblačila 'mečkala' na stolu in vam jih ne bo treba še enkrat likati oz. jih prepogosto prati. Če mislite, da obstaja verjetnost, da se nam zvečer ne bo dalo to postoriti, jih raje pospravite takoj ko se preoblečete (čeprav je za oblačila bolje, da se malo 'preluftajo', kot da jih direkt pospravimo).

Tako. Če se boste držale teh navodil (verjemite mi, ni težko) ne boste nikdar v zagati, če vam bo kdo "brskal" po omari. Pa tudi vaša jutra bodo manj stresna. Za to se pa že splača potruditi!

četrtek, 03. april 2008

Pika na i

Spodobi se, da zaključim svojo zgodbo. Veliki 'marčevski' dogodek je zaključen. Hvala bogu, uspešno! Na trenutke je bilo naporno, vendar je bil na koncu ves trud poplačan. Marsikaj sem se naučila o sebi (I'm a born liar... oz. jaz temu pravim, da imam igralske sposobnosti, moj pa pravi, da bi šla lahko v politiko) ter odkrila novo strast (odprla bom slaščičarno s svojim tortami)!

Dva dneva pred dnevom D so se začele priprave. Tako sem najprej poklicala vse, ki mi svojo udeležbo na zabavi še niso potrdili. Malo me je skrbelo njih število, a se je izkazalo, da jih večina pride, samo so me nameravali poklicati naslednji dan, jim je ušlo iz spomina ali pa so sklepali, da se itak razume, da pridejo. Toliko o tem, če izrecno prosiš, da ti do tega in tega dne potrdijo svojo udeležbo. Sprašujem se, če bom mogla teden dni pred svojo poroko klicati ljudi in preverjati, ali se planirano število gostov ujema z realnim? Just a joke.

Trije povabljenci se žal zaradi prazničnega vikenda rojstnodnevne zabave niso mogli udeležiti. Štejem si v čast, da so se tudi Primorci odzvali povabilu. Tudi moj tega ni pričakoval. No, to mi je seveda pravil po zabavi. Namreč, v Ljubljano jih ravno ne vleče. In lani je zato moj dvakrat praznoval. Enkrat tu, z 'domačini' in enkrat na Obali. 1:0 zame. Tako, seznam je bil narejen.

V petek zvečer naj bi se dobila na pijači z 'londončanko' T., ki je prišla domov za velikonočne praznike. Za dan in - približno tudi - za uro sva bili že dogovorjeni, a sem ji vseeno že iz službe poslala sms. Tako sem imela za svoje skrivnostne podvige le nekaj popoldanskih ur časa. V najboljši veri sem imela namen zaključiti s službo malo prej in dokler se moj ne vrne doma speči torto. Klicala sem ga, če misli kaj 'potegniti' v službi in če si lahko sposodim avto. Ja, saj če bi imela ključe, prometno in kartico njihovega službenega parkirišča, ne bi nič spraševala. Tako so se name zgrnila temni oblaki suma. Namreč, če reeeeeeees ni nujno se voznikovega sedeža niti ne dotaknem. Raje sedim zraven, na sovoznikovem. Najbrž le zato, ker je bil v službi (in po možnosti ne sam v pisarni) mu je moj odgovor "grem mal v BTC, po štacunah" zadostoval. In sem šla. V City Park. V Interspar. (> to ni reklamno sporočilo!)

Ko sem se s polnim vozičkom približevala blagajni me kliče moj.

Moj: "A boš še dolg?"
Jaz: "Ne, zakaj?!" (se mi je že svitalo)
Moj: "Jst tud nam več dolg, dej me prid iskat" (neeeeeeeeeeeee...)

In so šli. Moji načrti v franže. Ko sva se peljala proti domu se je zmrdoval, saj je bil prepričan, da sem šla po stvari za njegovo rojstnodnevno zabavo (a so bile vrečke izven njegovega vidnega polja). Jaz sem mu pa nedolžno zatrjevala, da ne, in naj si že izbije iz glave, da mu jo pripravljam, ker mu jo ne. In pika. Čeprav bi se tudi jaz v drugačnih okoliščinah čudila vremenu (sneg za veliko noč), je bilo zame kot naročeno. Namreč zaradi nizkih temperatur sem prtljažnik lahko uporobila kot alternativo hladilniku. Tudi 'od zgoraj' se prispevali svoj delež pri organizaciji zabave presenečenja, ja.
Ko je ura odbila 19 in o T. ni bilo ne duha ne sluha, sem pomislila kaj ko bi šla k M. spečt torto. V trenutku mi s klicem odgovori na sms, da sicer z veseljem, a jim žal pečica ne dela. Kaj zdaj?
  1. lahko grem k mojim ali njegovim domov s prošnjo: "si lahko v naslednji uri sposodim kuhinjo"
  2. ali se zbudim sredi noči (okoli 1-2h) in se zaprem v kuhinjo.

Dilema. Odločim se za drugo možnost.

Me kliče K. = "Jamie v krilu" (vsakič, ko se mi zahoče, da bi pekla , jo pokličem in mi zaupa kak svoj res simple recept), če sem že spekla torto??? Da ji še nisem poročala o svoji (ne)uspešnosti (ja, K. se je vsaj toliko žrla, kot sem se sama). Pojamram ji, da je ideja o prostem popoldnevu padla v vodo in da imam sedaj namen pečt ponoči. In potem mi je sekira padla v med. Tako sem šla k njej, v njeno novo kuhinjo! Ko sem povedala svojemu, da grem h K. na obisk mi je - ne da bi odmaknil pogled z monitorja - navrgel "pa kej dobrga mi spečta"?!?!?! A mi na čelu piše?!

Večer je hitro minil, v dobri družbi K. in njenega S., ob peki kakavovega biskvita in ob pregledovanju fotografij raznoraznih tort (Lipoglavski gozdiček, delfin, želvak, rdeč Ferrari...). Ko sem se vrnila domov, me je moj čakal že na vratih. Z obrazom otroka, ki pričakuje rojstnodnevno torto. Prav žal mi ga je bilo, ko mu je nasmešek izginil iz obraza, ko sem se prikazala praznih rok. Kljub temu, da mi je prebrskal torbo in našel 'peki papir' sem ga uspela prepričati, da nisva pekli. In, ko sem mu to "očitala" 2 dneva kasneje, se je branil, da je itak vedel, da ne nosim 'peki papir' s seboj iz čistega zadovoljstva. Tisti večer ni deloval tako.

Sledila je užaljenost. Prepričeval me je, da ve, da mu naslednji dan pripravljam žurko. In, če mu jo ne, da mi zameri. Ker mu nisem pustila, da bi jo sam organiziral. Da je vsako leto praznoval, letos - ko bo 30, pa prvič ne bo. Zaradi mene. Najtežja stran priprav je bilo ravno prepričevanje v nasprotno. Odigrala sem lih hladne ženske. Da mi je žal, če je pričakoval zabavo, ki je ni. Da mi je žal, ker ne bo praznoval. Da nisem vedela, da mu to toliko pomeni. Da se mu bom probala kako drugače oddolžiti. Ipd.


Po naporni noči sem zjutraj vstala pred 9:00. Šla sem h K. dokončati torto. Pred nama je bil dolgotrajnejši, a zanimivejši del. Okraševanje torte. Najprej sva jo 'nafilale' s čokoladno kremo in višnjami iz kompota. Okrasili sva jo s čokoladnimi mrvicami, višnjami in ornamenti vrisanimi z vilicami. Po torti so bili na vrsti obloženi kruhki. Naredili sva jih za 4 pladnje in niti dva si nista bila enaka (vsaj jaz se s tem tolažim, saj so nama vzeli kar precej časa). Res pa je, da so bili precej unikatni, predvsem tisti od K..

Ob pogledu na uro in ugotovitvi, da se bliža čas kosila (pogled pred sebe pa je obetal še kar nekaj dela), me je zmrazilo. Pomenilo je namreč, da me čaka nova mera izgovorov in izmišljotin.

K.: "Te ne bo nč klical zarad kosila?"
Jaz: "Bo ja, lohk pričakujeva klic v kratkem."

In res, čez nekaj minut mi je zazvonil telefon. Sicer sem večji del dopoldneva preživela na telefonu. Usklajevanje in organizacija terjata svoj davek.

Na poti domov razmišljam, kaj naj mu povem, da bo zadosti neumno, da bo mogoče verjel, kaj sem počela celo dopoldne in del popoldneva, skoraj do 16h. Zaradi česa nisem prišla domov skuhat kosilo, ampak sem ga poslala ven jest oz. natančneje, k mami/babici. Spotoma sem se ustavila še pri njegovih doma (saj sva bila tja namenena kasneje tekom dneva) in jim pustila torto. Prtljažnik je bil namreč napolnjen s pladnji, torta pa je zasedala mesto na sovoznikovem sedežu.

Pridem domov ter mu v eni sapi povem, da se nama mudi k njegovim, da naju je njegova mami povabila na pirhe. Da smo potem z Nu. & co. zmenjeni v Trnovskem Zvonu, potem zvečer pa še z M.U. na pijači v Zlati Ladjici. To zadnje seveda ni res. Z M.U. sva bila zmenjena že v četrtek, da pride k nama zvečer oz. da prideta. M.U. je namreč v Slovenijo pripeljala še su novio. Svojega fanta. Da mu razkaže Slovenijo. In v četrtek sta bila od celodnevnega pohajkovanja preveč utrujena za druženje, kasneje pa žal za to ni bilo več časa.
Hasta la proxima, M.U.!

Temu sledi moj no.1 neumen izgovor, kje sem bila in kaj sem počela. Bila sem pri M. in se napila. Se delam, da mi je vse smešno in podležem napadom smeha (na koncu bi še sama sebi verjela). Čez čas se mu prižge žarnica: "Pa saj si vozila, ne moreš pit zraven, boš zgubila vozniško". Obstanem. Dobil me je. Moram slediti svoji zgodbi, drugače se bom preveč zapletla. "Vem ja, samo takrat pač nisem razmišljala. Saj veš kakšni sva, ko sva skupaj. Odklop!". Stojim v kopalnici, on sloni na vratih. Vidno razburjen. Sledi pridiga, da tako neodgovornega dejanja od mene ni pričakoval. Ok, vse lepo in prav, samo da mi verjame. Ker mu je misli treba usmeriti drugam, se začnem slačiti pred njim. "Grem pod tuš. Pejt se oblečt, se nama mudi" in smuknem v tuš kabino. Uspelo mi je! 2:0 zame.

Med vožnjo k njegovim me kličeta Nu. in M., obe prosim, če ju lahko pokličem čez 5min. Parkiram pred hišo in mu rečem, da pridem za njim. Smeji se mi. Ker zamujava vseeno izstopi. Spustim 'kljukico', a sama ne izstopim - zaklenem se v avto. Smeji se mi še bolj. Hvala bogu za mraz, ki ga spodi v hišo.

Nu. je v Müllerju. Naročim ji, naj kupi tiste sveče v obliki črk, ki sestavljajo napis "happy birthday" in še ene plastične vilice za vsak slučaj. Medtem pride že M. in prestaviva pladnje iz najinega avta v njen. Njegova mami mi je torto pustila na terasi, da mi ne bi bilo treba po njo hodit v hišo. Ufff... skoraj si lahko oddahnem. Samo še v Zlato Ladjico ga moram spravit, saj je nekaj protestiral, da naj se z M.U. in njenim sama dobim.

Medtem, ko sem si v kopalnici umivala roke, se je v dnevni bil boj za moj mobitel. Pozabila sem ga namreč na vidnem mestu in moj se je hotel dokopati do kakšnega podatka. Namreč cel dal je klicaril brata in svoje kolege, če mu lahko povejo, kaj se dogaja. Prepričan je bil, da bo zadevi prišel do dna. Ko se je polastil mojega mobitela se je njegova mami vrgla nanj, tako da sta oba s kavča padla po tleh. V tem položaju ju najdem in mu vzamem mobitel. On presenečen nad mamino reakcijo, jaz nad nastalo situacijo. Hitro zbrišem kočljive smse, pozabim pa na zadnje klice. In ko se ponovno polasti telefona (tokrat z dovoljenjem), veselo zakliče, da me je dobil! Da zakaj bi drugače klicala njegovega brata in D., njegovega kolega. Pravim, da zato, da bi se zmenili za tarok. K sreči sta se najini zgodbi (tista, kar sem mu jaz rekla, da sva govorila z D. in tista, kar sta onadva govorila) precej poklopli tako, da več, kot da je dvomil ni mogel. Ovrgla sem mu vse "dokaze".

V Trnovskem Zvonu je pozabil na vse skupaj. Na WC-ju (saj sem vendar že spila velike količine tekočine in imam pravico it lulat!) sem diskretno opravila še nekaj klicev in Nu. mi je tja tudi prinesla svečke. Me. in njen G. sta se od nas vesele druščine poslovila. Bila sta tako prepričljiva, da sem ji še sama skoraj verjela, da gresta na obisk. Ura je bila 19:30 in moj namigne, če greva še midva. Ovrnem mu, da se je M.U. po toliko letih v Španiji že navadla njihovega zamujanja in da bo dovolj, če greva od tu 10 min pred 20:00. Vmes skočim še enkrat na WC, da preverim, če so že zbrani in, če lahko prideva. Posloviva se tudi midva, malo pred 20:00. Plačava še svoj del računa. Pri vodnjaku me kliče M.

M.: "Kje sta? Mi smo že vsi nestrpni?"
Jaz: "Tuki pri vodnjaku sva. Prideva iz te/zadnje strani."
M.: "Ok."
Moj: "Sta M.U. in njen že notr?"
Jaz: "Aha."

Vstopiva. Najprej jaz. On za mano. Ko stopim skozi obok v drugi prostor se hitro umaknem na stran.

Vsi:

"Vse najboljše zate,
vse najboljše za te...
...vse najboljše zate!"


PS: Hvala K. in S., M., N., Nu. in vsem ostalim!