ponedeljek, 01. marec 2010

Poročilo: februar 2010

Februar je bil dober mesec. Takoj, na začetku meseca sem si pasla oči na pisanih in svetlečih kostumih v baletni predstavi Bajadera, ki je gostovala v ljubljanskem CD. Na žalost je izlet v Zagreb - ki je bil planiran za prvi vikend v februarju - odpadel (oz. je prestavljen) zaradi slabih vremenskih razmer. Kulturni praznik sem preživela v Mestnem muzeju Ljubljana, vendar ne na razstavi grafik Picassa. To razstavo in razstavo del Claveja sem si pogledala nekaj dni kasneje. V istem tednu sem imela abonmajsko predstavo v MGL-u. Predpremierno so mi doneli Bobni v noči. Na nabolj "rdeči" in "sladki" dan v mesecu naj bi si pogledala še predstavo Sugar - Nekateri so za vroče, ki pa je zaradi bolezni odpadla in je prestavljena na marec. Skupaj s Tabujevci sem odprla otvoritveni koncert turneje 42 v Kinu Šiška. Kljub namenu, da se v februarju udeležim (express) tečaja zdrave kuhinje, se to ni uresničilo. Tako se vam ne morem pohvaliti, da znam pripraviti makove cmoke iz sladkega krompirja ter after eight. Zaradi utrujenosti in lenobnosti se nisem našemila v zajklo in se prepustila disco ritmom v Cvetličarni. Bila sem na praznovanju kar treh rojstnih dnevov in na žuru do jutranjih ur, ki se je spontano razvil iz ene pijače. Če bolje pomislim, je bil tudi ta posvečen rojstnemu dnevu, samo na tega nisem bila povabljena direktno s strani slavljenca (ostale so bile slavljenke). Februarja nisem drsala, sem pa zato malo več plesala in si s tem prislužila še nekaj modric (letošnje poletje zame krila odpadejo) in boleči triceps ter zapestje. Nisem šla ne na dekliščino, ne na poroko oz. poročni obred. Shame on me! Hja, to so tisti "glavni dogodki" februarja 2010, ki so zapisani v moj rokovnik, da ne bi utonili v pozabo. Suma sumarum: februar je bil dober mesec.

nedelja, 28. februar 2010

Vikend rojstnih dnevov

Vikend, od katerega je ostal le še nedeljski večer, je bil rojstnodnevno obarvan. V petek je praznovala bivša sošolka, s katero sva skupaj gulili klopi na FGG, dokler nisem jaz nekega predprazničnega decemberskega dne ugotovila, da teh klopi ne mislim več guliti. V soboto je praznovala moja nova znanka, s katero sva se spoznali teden dni prej, preko skupne prijateljice. Pravzaprav je njena prijateljica moja znanka, moja prijateljica je njena znanka, najini prijateljici sta pa sodelavki. In onidve sta družno ugotovili, da bi midve znali biti - v prijateljskem smislu - 'za skupaj'. Če je kdo kdaj dvomil, da ne moreš iti na 'zmenek na slepo' tudi s potencialno bodočo prijateljico (oz. prijateljem, če gre za moškega), se je pošteno zmotil. Sicer pa verjamem, da je ta del lažje razumljiv ženski populaciji. Nekako dvomim, da bi se moški na tak način med seboj spoznavali. Obema slavljenkama sem naredila unikatna kompleta nakita. Prvi je sestavljen iz uhanov in zapestnice ter je v rdeče-belih odtenkih, drugi je sestavljen iz uhanov in verižice ter je v belo-roza-rjavih odtenkih. Fotodokumentirano ni nič, tako da teh daril made by me ne morem deliti z vami. Lahko pa - in tudi bom - z vami podelim darilo, ki je bilo namenjeno zadnjemu vikendaškemu slavljencu, ki praznuje danes: mojemu očetu. Višnjevo - marcipanova pogača.

Za testo potrebujete 250g moke, 1/2 kocke kvasa (20g), 4 žličke sladkorja, 100ml mlačnega mleka, 1 jajce in 1 žlico zmehčanega masla. Za nadev potrebujete 200g surove marcipanove mase, 2 jajci, 200g polnomastne kisle smetane, 1 žlička narobane lupine nepovoskane limone, 2 žlički mandljevega likerja (če želite), 400g višenj (v tem letnem času pridejo v poštev tiste iz kompota ali zmrznjene), 2 žlici mandljev v palčkah (jaz sem uporabila madlje v lističih). Priprava: Moko presejemo v skledo, na sredino naredimo jamico. Vanjo zdrobimo kvas in ga pomešamo z malo mleka, žličko sladkorja in ščepcem moke. Pokrito pustimo na toplem 15 minut vzhajati. Dodamo preostalo mleko in sladkor, jajce in maslo. Najprej s kljuko ročnega mešalnika, potem pa z rokami ugnetemo gladko testo. Gnetemo krepko, da se začnejo delati mehurčki in se testo loči od oboda. Postavimo na toplo in 30-40min počakamo, da dvojno naraste. Za nadev zrežemo marcipan na koščke in ga obdelamo z jajcema, smetano in limonino lupinico. Če želimo, prilijemo še liker. Pekač namastimo. Testo krepko pregnetemo in na pomokani deski razvaljamo v velikost pekača. Položimo v pekač in oblikujemo manjši rob. Vzhaja naj 1omin. Pečico segrejemo na 200°C (ventilatorsko na 180°C) . Višnje operemo, osušimo (jim odstranimo koščice) in jih razdelimo po testu. Prelijevo z marcipanovo mešanico in potresemo z mandlji. Kolač pečemo v pečici spodaj 30min.

p.s. Ne, moj blog ne postaja kuharski blog... tako naslednja objava vsekakor ne bo povezana s hrano!

torek, 23. februar 2010

Jabolčni muffini s cimetom

Sestavine za 12 muffinov:

maščoba in moka za model
2 veliki jabolki
280g moke
2 kavni žlički mletega cimeta
2 kavni žlički pecilnega praška
1/2 kavne žličke sode bikarbone
sol
1 jajce
110g sladkorja
80ml olja
200g pinjenca
1/8 litrov jabolčnega soka

~ Jabolčne muffine lahko naredimo še bolj 'zimske', če 80g moke nadomestimo z enako količino mandljev, testu pa primešamo še 50g rozin, ki smo jih poprej namočili rum. ~

Danes zvečer se mi je zahotelo nekaj sladkega. In če tvoja shramba ne premoge zaloge 'sladkišev', si si primoran 'dozo sladkorja' speči sam. Te jabolčne muffine s cimetom sem enkrat poprej že pekla. Kar se zelo redko zgodi. Namreč, kar se peke tiče, sem - lahko bi temu tako rekla - v eksperimentalni fazi, tako da vsakič spečem kaj drugega. Seveda si beležim kateri recepti so me še posebej navdušili in si - v prihodnosti - zaslužijo ponovitve. Ti muffini so zelo sočni, vendar so se danes znašli v moji pečici predvsem zato, ker sem bila omejena s sestavinami, ki so mi bile na razpolago. Tako je, če peke ne planiraš v naprej in se peči spraviš ob uri, ko je najbližji sosed že zaprt. Že v prvo sem 80g moke zamenjala z enako količino mletih mandljev, vendar se takrat nisem odločila za v rum namočene rozine. Nekako mi rum ni šel skupaj s cimetom. Tokrat bi morda poskusila z rozinami, pa ni bilo ruma na zalogi. Namesto pinjenca sem obakrat uporabila kislo smetano. S cimetom pa tako ali tako vedno pretiravam. Nekje vmes, med pripravo, sem ugotovila (očitno sem pri hitrem preletavanju recepta to sestavino spregledala), da nimam jabolčnega soka, tako sem namesto 2 velikih jabolk v zmes zmešala na kocke narezana 4 mala do srednje velika jabolka. Sedaj - ob pisanju tega posta - se mi dozdeva, da sem povsem po pomoti in nezavedno zmanjšala količino sladkorja iz 110g na 80g, kar glede na uro konzumiranja niti ni napačno. Želodec se ne oglaša več, raven sladkorja v krvi se je rahlo zvišala, tako da... lahko noč. Ali pa dober tek!

ponedeljek, 22. februar 2010

Totka "meadow"

Ne morem verjeti, kako dnevi bežijo. Ter - posledično - da šele danes objavljam to prekrasno totko. Mojo totko! Če se sprašujete, ali ste zamudili Ajdin giveaway, naj vas potolažim, da ga niste (slaba tolažba, vem). Saj mi tokrat sreča ni bila naklonjena pri žrebu, temveč sem si totko "prislužila" s svojim -bolj ali manj rednim - zahajanjem na njen blog. Čeprav - roko na srce - se sprašujem ali sem zaradi tega dejstva sploh zaslužna za tako krasno darilo?! Namreč njen blog je že sam po sebi darilo. Ne moreš, da se ne bi vračal. Zato, vsi tisti, ki jo morda še ne poznate (in berete) hitro k Ajdi pogledat še ostale totke!


(vir)

Tebi Ajda še enkrat hvala!

nedelja, 31. januar 2010

I need... Potrebujem čas.


I need... Potrebujem čas. Da si očedim domovanje do zadnjega skritega kotička (odkljukano danes). Moj domek potrebuje osvežitev. Novo sliko. Morda rožo? I need... Potrebujem čas. Da KONČNO pospravim božično novoletno 'okrasje', ki sem ga sicer že odstranila iz njegovega začasnega bivališča, a se je še vedno valjalo na treh različnih koncih. Potrebujem čas. Da ga pospravim v za to namenjene škatle in na vnovično odpiranje počakam nadaljnih 10 mesecev (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da se lotim kupa, ki čaka na likanje. Včasih je bilo le-to moje najljubše gospodinjsko opravilo. Moj čas sprostitve. Sedaj mi ne predstavlja več tak užitek. Še vedno rada likam, vendar to ni več to. Iz prestola so ga izrinila druga - zdaj meni ljubša - opravila. Zdi se, da bom z leti vse manj likala, saj zdaj npr. brisače ne spadajo več v kategorijo "nujno likanje" (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da sem prepustim "lepotnim ritualom". Tako je na stand by-u depiliranje, pedikura, lakiranje nohtov... mogoče bi bil čas, da razmislim kaj naj ukrenem s svojim "naglavnim okrasjem" (odkljukano danes - upam). I need... Potrebujem čas. Da se posvetim svojemu blogu, da ne bodo objave obstajale (in obstale) le v moji glavi. Da se posvetim številnim blogom v zaznamkih. Pri večini sem le tihi opazovalec fotografij, a si lahko predstavljam, da čaka vsaj 200 objav (odkljukano danes - upam). Potrebujem čas. Da razmislim ali naj blogu št. 2 KONČNO vdahnem življenje, ali naj ga z enim klikom odrešim blogerskega životarjenja. I need... Potrebujem čas. Da spet kaj spečem, saj sem si vendar obljubila, da ukrotim piškote! Se pa že spogledujem s pitami. Receptov, ki si jih želim sprobati, je vsak dan več. Sprašujem se, kdo bo vse to pojedel... In, če bom vse to snedla sama, kako bom izgledala ob koncu leta. I need... Potrebujem čas. Da si omislim fotografske urice. Da ovekovečim zimo, zimo belo. Da si pošklocam novo profile picture za na fb. Ta, ki jo imam sedaj, mi namreč že od samega začetka ni preveč všeč. I need time... Potrebujem čas. Da se bom še v letošnji zimi 'šopirila' v svojem diy pletenem šalu. Pa v diy hlačnih nogavicah. Pa... Kar nekaj diy projektov čaka na svoj čas. I need... Potrebujem čas... Da se 'zadekam' v svojo 1,40 posteljo, s pol litre čaja na nočni polički in knjigo v roki. Da bi imela čas za branje več kot le strani in pol. I need time... Potrebujem čas.

nedelja, 24. januar 2010

Prijateljevanje s posteljo

Ne zmorem več. Sem povsem brez moči. Strašljivo je, kako ti lahko en zob - ki je pravzaprav le zametek zoba - odvzame vso življenjsko energijo. Počutim se, kot neuporabna cunja. Ja, povdarek je na neuporabna. Kar je še huje, kot (le) cunja. V tem trenutko se mi zdi, da bi takoj zamenjala za to, da bi bila (le) cunja. Začelo se je prejšnjo soboto, ko sem dan preživela z glavobolom, ki ga ni pregnalo niti čajčkanje, niti izdatno počivanje in spanje. Tudi prijateljeve "alternativne metode zdravljenja" (beri: orehovec z mlekom), ki so sicer teknile, niso pomagale. Naslednji dan sem ugotovila kam pes taco moli oziroma, da je glavol le najavljal zobobol (smem izbrati prvega?!). Tako sem v ponedeljek šla do svojega zobozdravnika, ki mi je med razbolelo dlesen in zob potisnil antibiotični trakec. Zgodba se je ponovila v torek. V sredo naj bi si sama odstranila trakec in zadeva naj bi bila pozdravljena. Rahlo sem bila skeptična, a recimo, da sem mu zaupala. V sredo in četrtek me sicer ni bolelo, vendar sem dlesen/zob čutila, zaradi česa je v meni naraščal nemir. V noči na petek se je dlesen/zob ponovno razbolela. Ker moj zobozdravnik ob petkih ne dela, sem bila primorana v obisk zdravstvenega doma, kjer so me zelo prijazno in profesionalno sprejeli. Pravzaprav sem bila rahko presenečena. Pozitivno seveda. V soboto se je zgodba ponovila. Bolečina je zaradi rednega čiščenja, uporabe antibiotičnega trakca, mazanja z curasept gelom ter grgranja in spiranja ustne votline z žajbljom, skoraj povsem popustila. Tako sem se danes - v veri, da je zadnjič - odpravila še k dežurni zobozdravnici na Metelkovo. Ta je v meni obudila mladostniški strah pred zobozdravniki, saj bi se z lahkoto zaposlila v kakšni mesariji. Rano mi je odprla, saj še sedaj, po 8-ih urah rahlo krvavim iz nje. Pri "špikanju" čitno ni prav dosti pazila, kam "cilja", saj mi ranila tudi jezik. Ta je poleg pridobljenega mehurčka nabrekel in zato zdaj, tudi težko požiram. Pravzaprav me boli cela leva stran ustne odprtine. V rani mi "kljuva", kar občutim kot zbadanje iglic v malih možganih. Tako kot ostale dni v preteklem tednu, sem tudi današnje popoldne preživela med rjuhami, saj nimam moči za nič drugega, kot za prehranjevanje (kar je prilagojeno trenutnemu stanju) in spanje. Mika me, da bi jutri ostala doma in bi svoj nos pokazala le pri svojem zobozdravniku, ki se me bo zdaj, zaradi pogostosti mojih obiskov menda zapomnil. Resno se sprašujem, ali je možno zaradi zobobola ostati na bolniški ter ali ti jo predpiše zobozdravnik ali splošni zdravnik?