The End

Že nekaj časa se borim sama s seboj. Vedno bolj ugotavljam, da nimam (več) prave motivacije za pisanje. Ko prebiram svoje stare zapise, se zdijo tako zelo oddaljeni, tako ne (več) moji. Čeprav mi je všeč - morda zdaj še bolj - kako besede tečejo. Sedaj se zatikajo. Rojevajo se v želodcu in obstanejo v grlu.

V delovni tabli imam shranjenih kar nekaj osnutkov, ki ne bodo ugledali luč dneva. Nekaj zato, ker nisem hotela, da bi me določeni bližnji bralci, ki bi objavo uspeli prebrati, narobe razumeli. Bala sem se, da bi moje pisanje sprožilo pri prej omenjenih bralcih določeno mišljenje, ki bi bilo najbrž povsem izkrivljeno in daleč od resnice. Ker vem, da ne bi bilo prvič. In hotela sem preprečiti, da bi bilo zadnjič. Ampak na žalost določenim življenjskim izzidom ne moreš ubežati. Med osnutki je tudi nekaj lahkotnejših besedil, ki pa sem jih raje izživela in le neko 'poročanje' o dogodkih je izvodenelo. Ali pa sem bila - roko na srce - le preveč lena, da bi jih zapakirala v lično obliko primerno za objavo. Hotela sem pisati o perfect darilu in še popolnejšem voščilu. Hotela sem pisati o rojstvu oziroma dveh. Hotela sem...

Danes sem šla skozi vse svoje objave. Jih prebrala od začetka do konca. Res je, da sem velikokrat pisala o manj pomembnih stvareh oziroma z drugimi besedami povedano, o vsakdanjih stvareh in ne le ob t.i. življenjskih prelomnicah. Pisala sem o modi, o hrani, o ustvarjanju. Sem čestitala in pozdravljala. Ali pa sem gor 'lepila' tuje besede, ki so me ogovarjale. Prijateljica mi je večkrat omenila, da če že ne pišem, naj vsaj kako sliko / fotografijo objavim. Lahko bi. In na nek način ohranjala svoj blog pri življenju. Vendar to ni moj stil. Bilo pi ponarejeno, umetno. Ne bi bilo iz pravega razloga. Tako sem (samo) v virtualnem svetu letos pozabila na vse rojstne dneve, vključno s svojim.

Vendar kljub vsem tem naštetim razlogom zakaj ne pišem oz. zakaj ne morem pisati, ta želja v meni tli. Sedaj še toliko bolj. Moram sprostiti vso bolečino. Vendar ne tukaj in zdaj. Razmišljam, da bi odprla nov blog, kjer ne bi prestopila prag anonimnosti. Razmišljam, da bi ta blog zbrisala in s tem iz svoje zavesti in zavesti drugih umanila spomin na zgodbe za lahko noč. Razmišljam, da bi ta blog zaklenila in bi mi služil, kot neke vrste dnevnik (pod ključem). Razmišljam, da bi si kupila zvezek s trdimi platnicami ter vanj - kot včasih - zapisovala svoje misli. Razmišljam, da bi se še naprej pogovarjala s stenami, dokler mi ne odgovorijo nazaj.

Ne vem kaj (mi) bo prihodnost prinesla, a zaenkrat to pomeni konec. Poslavljam se, drage bralke in dragi bralci. Lepo vas je bilo brati in spoznavati, nekatere tudi v živo. Če imate moj email ali mobi številko se ne držite nazaj, vesela bom kakršnega koli kontakta.

Vse dobro vam želi,
vaša Storyteller.

Paulo Coelho: Brida

Bila je na plaži z očetom in on ji je naročil, naj poskusi, ali je temperatura vode v redu. Imela je pet let in bila je navdušena, da lahko pomaga; odšla je do obale in si zmočile noge.
"Nogo sem pomočila v vodo, hladna je", mu je rekla.
Oče jo je vzel v naročje, odšel z njo do obale in jo brez opozorila vrgel v vodo. Prestrašila se je, vendar ji je bila šala kasneje všeč.
"Kakšna je voda?", je vprašal oče.
"V redu", je odgovorila.
"Torej se od zdaj naprej, ko se boš hotela o kaki stvari prepričati, potopi vanjo."

***

"Sprejmi, kar ti življenje ponuja, in skušaj piti iz vsake čaše, ki jo imaš pred seboj. Vsa vina se morajo poskusiti - od nekaterih samo požirek, od drugih vsa steklenica."
"Kako naj vem, katero je katero?"
"Po okusu. Dobro vino spozna samo tisti, ki je poskusil slabo."

"Coctail & muffin" night

Mafini piña colada

Za 12 mafinov:
- za mafine:
3 rezine ananasa iz pločevinke

100 g moke

150 g kokosove moke
2 žlički pecilnega praška
1 jajce
100 g rjavega sladkorja
200 ml kokosovega mleka iz pločevinke
2 žlici belega ruma
- krema za okras:
200 g sladke smetane
1 zavitek utrjevalca za smetano
2 žlici kokosovega likerja
4 rezine ananasa iz pločevinke
12 češenj za koktajle
kokosov čips in melisini listi

1. Pečico segrejemo na 180 st. C (ventilatorsko na 160). Vdolbinice pekača pomastimo. Sama sem uporabila papirnate modelčke. Ananasove rezine narežemo in jih v mešalniku zmeljemo. Moko zmešamo s kokosovo moko in pecilnim praškom.
2. Jajce, sladkor, kokosovo mleko in ananasovo kašo gladko zmešamo. Hitro primešamo moko. S testom napolnimo vdolbine pekača / papirnate modelčke. Mafine pečemo na srednji polici pekača 20-25 minut. Ko se nekoliko ohladijo, jih vzamemo iz pekača. Z leseno palčko naredimo vanje nekja luknjic, ki jih zalijemo z rumom.
3. V sladko smetano vsujemo prašek za utrjevanje in jo stepemo. Primešamo kokosov liker. Kokosovo smetano razporedimo po ohlajenih kolačkih. Ananasove rezine narežemo na četrtine. Mafine okrasimo z ananasom, češnjami, kokosovim čipsom in melisinimi listi. Sama sem uporabila Decor zlate perle.

Sladoledni mafini

Za 12 mafinov:
1 limeta
250 g mešanega jagodičja (npr. ribeza, malin, borovnic)
in jagode za okras
500 g sladkorja v prahu
600 g jogurta
250 g sladke smetane

1. Pekač za mafine damo v zmrzovalnik, da se ohladi. Iz limete iztisnemo sok. 250 g jagodičja očistimo, preberemo, in če je treba, splaknemo.
2. Sladkor v prahu, imetin sok in jogurt zmešamo v gladko zmes. Smetano stepemo in jo primešamo k jogurtovi kremi. Potem v zmes previdno zmešamo še jagodičje.
3. Papirnate modelčke damo v vdolbine pekača in jih napolnimo z jogurtovo kremo. Pokrijemo s folijo za živila in postavimo za najmanj 6 ur v zmrzovalnik. Preden mafine ponudimo, jih damo za 15 min v zmrzovalnik. Nato jih vzamemo iz pekača in okrasimo s svežimi jagodami. Teknejo tudi brez "okrasa".

Mafini z okusom mete

Za 12 mafinov:
100 g čokoladnih ploščic z metinim polnilom (After five)
in 6 čokoladk za okras
100 g masla
100 g sladke smetane
200 g moke
2 žlički pecilnega praška
50g sesekljanih mandljev
2 jajci
100 g sladkorja
100 g sladkorja v prahu
2 žlički limoninega soka

1. Pečico segrejemo na 180 st. C (ventilatorsko na 160). Vdolbine pekača pomastimo. Sama sem uporabila papirnate modelčke. 100g čokoladnih ploščic in maslo damo v smetano in nad soparo mešamo, da se čokolada raztopi. Moko, pecilni prašek in mandlje zmešamo.
2. Jajci in sladkor zmešamo v raztopljeno čokolado. Primešamo zmes z moko. S testom napolnimo vdolbine pekača / papirnate modelčke. Mafine pečemo 20-25 minut. Ko se nekoliko ohladijo, jih vzamemo iz pekača. Čokoladke za okras razpolovimo. Sladkor v prahu zmešamo z limoninim sokom in 1-2 žlicama vroče vode. Kolačke premažemo z glazuro in okrasimo s polovicami čokoladnih ploščic.

Koktajl Piña Colada

Za en kozarec koktajla damo v mešalnik 3 zdrobljene kocke ledu, 4 cl belega ruma, 1 cl sladke smetane, 2 cl kokosovega likerja in 6 cl ananasovega soka. Stresamo, da se tekočina speni. Koktajl precedimo (nisem ga precejala) v kozarec in ga okrasimo s češnjo in koščkom ananasa, nataknjenega na leseno paličico.

Sama sem kos(ček) ananasa zataknila za kozarec, češnjo pa nanj s plastičnim nabodalom ter vsak koktajl postregla z dvema slamicama.

Dober tek!

Blazno resno o nepomembnem

Drage moje bralke, dragi moji bralci,

z žalostjo vam sporočam, da me je po letu in pol zapustil Navdih. Najbolj boleča lekcija te izkušnje je, da se zaveš kaj imaš (oz. kaj si imel) šele, ko to igubiš. Torej, ne gre toliko za to, da nimam časa. Tudi tako zelo ne-dogaja se mi ne, kot to rada velikokrat izpostavljam. Enostavno mi besede ne tečejo. Po drugi strani pišem. Razen izjemoma vsak dan. Tudi do dvomestno število ur. Svojo D. Finally. Morda v tem grmu tiči zajec. Morda tam iztrošim svoj besedni zaklad. Enostavno ne sfolgam dveh belih bojnih polj hkrati. Najbrž mi ni treba povdariti, da je danes tisto drugo bojno polje (beri: D) ostalo prazno. Zasluženo. Ali pa iz principa. Kdo bi vedel.

Kaj sem hotela povedati? Aha... Poleg tega, da veliko pišem, tudi veliko berem. Na mojem bralnem repertoarju je literatura s področja marketinga, književnosti (?, literarne teorije?... temu bi komot rekla 'šolska literatura'), zdrave prehrane, medsebojnih odnosov in... ob postelji je - na počasno napredovanje skozi strani obsojena - tudi Brida. Ravno sedaj me je, ob iskanju povezave do dotične knjige, iz nevednosti izstrelilo dejstvo, da sem v mesecu aprilu zamudila Dnevnikovo ponudbo za nakup Coelhovih knjig. Najverjetneje po cenovno dostopnejših številkah. Ahhh, ja. Po toči zvoniti je (žal) prepozno. Če vam pa kdaj v prihodnosti na uho pride novica o kakšnem ugodnem nakupu njegovih knjig, vas ponižno naprošam, da me pocukate za rokav. Vsekakor - tako ali drugače - bom nekoč imela doma njegovo zbirko knjig. In Brida je zadnja še neprebrana od teh , ki so prevedene v slovenščino. Spet sem zašla. Kljub podaljšanemu roku dvomim, da se bom pri Bridi in Mrhah pravočasno prebila do konca. Sicer je pa v zadnjem letu moj najpogosteje zastopani nebodigatreba izdatek ravno za zamudnine v vseh treh knjižnicah v katere sem včlanjena. Povsem druga zgodba je kar se tiče bolj strokovne literature. To konzumiram v kilah! Dvakrat na teden se s starim šolskim nahrbtnikom sprehodim do knjižnice in vsakič vrnem in vzamem tak kup knjig, da si knjižničarke najbrž mislijo, da z njimi le kvihtam! In vsak tak kup mi prinese cca. 5-7 novih strani na tistem drugem bojnem polju o katerem sem pisala zgoraj. Polje z oznako D. V tednu, ki prihaja me čaka pomebna bitka. Držite pesti!!! Možno je, da bo trajala tudi dlje, kot je zapisano v bojnem načrtu. Ko osvojim to bitko, sem že skoraj na konju. Recimo. Od oka.

Kaj še počnem? Poigravam se s fotografijami. Jih urejam. Jih režem in lepim v kolaže. Jim dodajam sence in jemljem moteče barve. Postajam odvisnik od www.picnik.com. Sicer sem do sedaj odkrila le vrh ledene gore od tega kaj vse ta spletna stran ponuja, a me je že povsem zasvojilo. Za kaj več za zdaj ni časa. V zagovor podajam dejstvo, da sem se za potrebe urejanja prelevila v fotomodel. S fotoaparatom nikdar nisva bila dobra prijatelja in sva svoj odnos ohranjala na distanci. V primerih, ko to ni bilo izvedljivo, sva kaj hitro izrazila nejevoljo, nestrinjanje, nezainteresiranost. Pa še kakšnen ne bi se našel. Sedaj se pred ogledalo z veseljem postavim tudi v (novih) kopalkah. Sicer z določenim namenom, ampak ne bodimo malenkostni. Posvetimo se urejanju. Torej, kljub temu, da se na odstanjevanje celulita in odvzemanju cm-ov okoli stegen ne spoznam in si tudi številko košarice ne znam povečati, sem s končnim rezultatom zadovoljna. Sploh, ker je namen dosežen! Poigravanje s svetlobo in umetno dodana zagorelost delata čudeže! Tudi na reklami za zobno pasto bi se lahko pojavila. V preteklosti sem poiskusila prav vse zobne paste z whitening efektom, kupila sem si celo nek prašek namenjen kadilcem in strastnim pivcem kave, a brez večjega efekta. Sedaj se smejem na vsa usta. Paziti moram le, da me ne zanese pri beljenju zob ter s tem dosežem nasprotni neestetski bling-bling efekt preveč belih zob.

Kot sem že omenila, sem si danes vzela day off pri projektu D. Ker danes praznujem. No, pravzaprav sem (preparty imela) že včeraj, tako je danes že second day off. In to je že lenoba. Ampak paše. Še pa še, še paše, še pa še. Ahhh, ja. Človek se brezdelja (pre)hitro navadi. Dasiravno brez dela dolgo ne zdržim. Spet sem zašla. Želela sem reči, da smo se dobile babe (kadar to besedo izgovorim/zapišem jaz ni nikdar in nikoli izgovorejna/zapisana v negativnem pomenu) - pet nas je bilo - torej vse tiste, ki nis(m)o na dopustu in/ali noseče. Jap, to je prekletstvo nas ta'poletnih, ko so vsi povsod drugje, le doma ne. Nosečke in doječe mamice se pa tovrstnih zabav ne udeležujejo. Enega kričača smo že dočakali, dva sta še na poti. Jap, naslednje leto, ko bom začela pisati trojko na začetku, bo treba misliti še na otroško varstvo.

Morda bo najbolje, da si naslednje leto v tem terminu še sama omislim dopust. Letos je ta - tako ali tako - posvečen študiju. Je moje žrtveno jagnje. V trenutkih slabosti se zdi, mi bo od sedaj v pomoč nadomestilo za dopustniške užitke... edini problem je, da imam tuš in ne - kad! No, bom pa tuširanje v kopalkah večkrat ponovila! Kot zakleto imam ravno letos prenovljeno plažno garderobo - tri pare kopalk, torbo, japonke in 'pajac' za npr. na sladoled. V kopalkah prehodim le relacijo brisača - morje in nazaj, v vseh ostalih primerih nase navlačem nekaj več metrskega blaga. Hmmm...

Hmmmmmm... Hmmm... Hmmmmhmmmm...

Če vsak dan podaljšam pisanje za eno uro (in zraven prištejem še kakšno uro za Mr. Murphy-ja), si lahko čez 14 dni privoščim dan na morju!! Jeeej! Me že ni več. Delo vabi, zabava čaka! Vam pošljem razglednico!!

Michael Jackson, a fashion icon?

Govori se, piše se... O Michaelu Jacksonu in modi. O Michaelu Jacksonu v povezavi z modo. Piše se doma in na tujem, in his homeland. Če bolje pogledam spodnje slike, I can see they were actually right. Na spodnji sliki "ga vzamem" v kompletu in prav nič ni videti, da majica pravzaprav pripada ženski kolekciji (ne bom delala reklamo in ne bom povedala čigavi). Je všečna popestritev črnine. Prav tako "vzamem" hlače na desni, saj obužem stil "harem hlač". Gležnarji/nizki škornji so za moj okus "brca v temo".

vir

vir

Na zgornji sliki se ni ravno potrudil z dodelano celoto, ampak suknjič je božanski! Tako da, žal Michael, moja izbira je na desni. Od glave do pete oz. od ramen do pete! Obožujem bleščice, obožujem paščke (na sandalih), spogledujem se tudi z belim in/ali strganim jeansom. Popoln styling za popolne poletne večere!

Zanimivo je, kako sta na isti dan o isti temi pisali dve povsem različni blogerki iz dveh različnih kontinentov. Sta kopirali ena od druge? Which one was first? Jaz priznam svojo krivdo! Kopirala sem od obeh!

Michael, R.I.P.

Follow your bliss

If you do follow your bliss, you put yourself on a kind of track that has been there all the while waiting for you, and the life you ought to be living is the one you are living. When you can see that, you begin to meet people who are in the field of your bliss, and they open the doors to you.

I say, follow your bliss and don't be afraid... and doors will open where you didn't know they were going to be. If you follow your bliss, doors will open for you that wouldn't have opened for anyone else.

- Joseph Campbell

Narobe

Včasih se sprašujem, kaj je narobe z mano. Zdi se, kot da sem ujeta v napačnem času, napačnem telesu, napačnem življenju. Verjamem, da imamo vsi določene predstave o tem kdo smo in o tem kam smo namenjeni. In verjamem, da s tem ni nič narobe. Dokler... Dokler te predstave ne sovpadajo z realnostjo. Prav tako sem mnenja, da določena odstopanja so in tudi morajo biti. Zakaj? Zato, da si lahko postavljamo cilje h katerim potem stremimo. Vendar, ko imaš pred seboj dve sliki in ena predstavlja tvoje predstave o tvojem življenju, druga pa tvoje videnje, dojemanje in občutenje tvojega življenja ter ko moraš med njima poiskati podobnosti (in ne razlike, kot pri tistih risbah v križankah) in ti ta naloga predstavlja prevelik izziv, takrat mora biti nekaj zelo narobe. Je narobe, ker živim drugačno življenje od večine populacije 'malo pod 30'? Je narobe, da imam drugačne želje in hrepenenja od določenih posameznikov s katerimi se prebijam skozi svoj vsakdan? Od vsega tehtanja, kaj je prav in kaj ne, niti ne vem več kaj je pristno in kaj ponarejeno. Kaj sem jaz in kaj predstavlja mojo kopijo izoblikovano po željah in pričakovanjih drugih. Vem le, da je nekaj zelo narobe. Eboran.