petek, 30. maj 2008

IIIIiiiiIIiii & AaaaAAaa


IIIIiiiiIIiii:
moj novi pas, kupljen za 1€. Kdo pravi, da se za ta denar še kava ne dobi?!

&

AaaaAAaa:
moj blog je (končno) objavljen na Blogresu! NOT! Ime bloga je res Bedtime stories, vendar je URL http://bedtimestoriestime.blogspot.com. Hmmm... Ni nihče opazil, da ta blog ni aktiven že od leta 2002?!

Sem ZATO ženska?!

Tisti dnevi. Ne, nimam v mislih tistih dni v mesecu. Govorim o dnevih, ki se pojavijo nepovabljeni in nezaželjeni. Govorim o dnevih, ko se v meni naselijo precej neznani občutki. Govorim o dnevih, ki so kljub soncu temačni, sivi in megleni. Govorim o dnevih, ko mi ni nič prav. Govorim o dnevih, ko se v meni naseli tesnoba. Govorim o dnevih, ko se počutim čisto majhna in nebogljena. Govorim o dnevih, ko bi kričala na ves glas, razbijala kozarce in trgala liste iz knjig. Govorim o dnevih, ko se ne prepoznam... ko v ogledalu vidim meni neznani odsev.

Kdo je oseba, ki mi stoji nasproti?
Kdo je oseba, ki tako mrko gleda?
Kdo je oseba, ki prizadane meni ljube ljudi?

Najprej nenamerno, nato pa ji reakcija iz druge strani vzbudi krvoločni nagon in izreka besede, ki se zarivajo v meso, kot puščica. Vsaka naslednja ji krči obrazne mišice in megli pogled. Stekel pogled in okamenele mišice ji dajejo podobo pošasti iz grozljivke. Druga stran se zgrudi od bolečine, žalosti in razočaranja. Namesto, da bi jo prevzel zmagoslavni delirij, se ji pogled zbistri in mišice sprostijo. Zave se posledic svojega zamaknjenega stanja. Pred seboj zagleda ruševine, ki ga je za seboj pustil potresni sunek. Vihar, ki divja le kratek čas, za seboj pusti posledice, ki se jih odpravlja dolgo, dolgo. Grenak priokus lahko ostane za vedno.

sreda, 28. maj 2008

Kaj dogaja? Dogaja!

  • zadnje dni se sprašuje kam leti čas! Drastično mi ga namreč primanjkuje. Se mi zdi, da se 3x obrnem in je že čas za spanje. Naj omenim, da grem vsak večer kasneje v posteljo in vsako jutro (posledično) težje vstanem. O podočnjakih, ki krasijo moj obraz ne bom niti izgubljala besed.
  • v prejšnjih treh postih sem že (deloma) dala vedeti, da ne gledam v luft.
  • prva misel, ki me zadnje dni zaposljuje je adaptacija balkona. Ograja je vsa rjasta, tla so iz betona in videno prežene vsako misel o neuporabi čevljev stran! Rada hodim bosa, kar še posebej velja za preživljanje prostih trenutkov na balkonu. Balkon mi v toplih dneh/mesecih predstavlja pribežališče oziroma se moje gibanje/bivanje v stanovanju predvsem osredotoči nanj. Na balkonu se učim (to letos ne pride v poštev), jem, berem, opravljam določene lepotilne rituale, se igram (ja, prav ste prebrali), sušim perilo... Ne bom vsega naštevala, saj (skoraj) ni da ni. Na balkonu počnem (skoraj) vse! Tako greva še ta teden kupit ploščice, barvo za kovino in fasadno barvo. Vrtno pohištvo sva že kupila, manjkata nama še senčnik (v Ikei so imeli v željeni velikosti in ceni le senčnike v črni barvi) in luč(ke). Luč na balkonu mi namreč ni všeč. Oddaja preveč svetlobe. Tako si celi soseki na ogled, da o količini mrčesa, ki ga privabiš, niti ne govorim. Želim si "svetlobno grilando z lampiončki" (nimam pojma, kako se temu reče), ki oddaja pritajeno (romantično!) svetlobo, ravno pravšnjo, da ne sediš ravno v temi. Hkrati vsebuje tudi estetski/okrasni faktor. Luštne so! Upam, da si bova naslednji vikend že privoščila nedeljski zajtrk na balkonu!
  • na splošno sem se zadnje dni vrgla v (do)urejanje stanovanja. Ko sva se lani vselila in je bilo stanovanje (v grobo) nared za življenje, sem se skupaj z letnim časom, ki je nastopil, polenila. Odspala sem zimsko spanje in sedaj me sonce vabi, da dokončam začeto. Torej, okna bodo dobila novo podobo z zavesami (in mrežo za zaščito pred mrčesom), stene se bodo oblekle v slike. Morda si bom omislila še kakšno (poletno) dekoracijo. Tudi moj nakit in balerinke (čevlji) bodo dobili svoj prostor pod soncem! Omislila sem si leseno držalo (pobarvano v zeleno (belo?)) za verižice in škatlo s predalčki za uhane, dekorativno drevo mi pa tudi že nekaj časa dobro služi. Za moje balerinke (čevlje) so iznašli najboljšo pogruntavščino, kako izkoristiti prostor ter pospraviti 16 parov na dno omare! Can't wait!
  • zadnje čase me res razganja od pridnosti! Vsa najina garderoba je oprana in zlikana. Jesensko-zimska je pospravljena v zgornji del omare (moram kupit še sivko proti moljem, si že pišem v opomnik!), pomladno-poletna mi že buri domišljijo. Všeč mi je, ko zjutraj odprem vrata in izbiram med lahkotnimi krilci, svetlečimi topi, kričečimi barvami in vzorci. Zdi se mi, da omara diha, tako, kot diha sedaj moja koža, ko jo ne prekriva več volna, žamet in podobni materiali.
  • sem v dilemi v zvezi z svojim novim blogom. Namreč ne morem se odločiti na kakšen način naj objavljam fotke. Moja prva misel je bila, da poslikam le obleke, vendar učinek ni isti, kot če so obleke oblečene. Tako izgleda mnogo bolje. In tukaj nastane problem. Na tem blogu se izogibam objavi osebnih fotk, posledično tako tudi svojih. Če se bom na novem blogu osebno izpostavila, bom izgubila 'zasebnost' tudi na tem blogu. Ne (samo) zato, ker sem sama objavila, da imam še en blog. Tisti najbolj radovedni bi tudi sami prišli do istega zaključka. Namreč, če klikneš na moj profil se izpišeta oba moja bloga. Nekje se zasledila fashion blog, kjer so objavljene slike brez glave, torej slikane od vratu navzdol. Ne vem zakaj, vendar mi niso všeč. Idealno bi bilo, če bi znala (samo) obraz zamegliti, tako kot to naredijo v časopisih, ko gre za kakšno pričo ali osumljenca. Druga možnost je, da blog zaklenem in ga namenim le povabljenim bralcem, vendar v tem primeru, ga ne bodo mogli (pre)brati niti tisti, zaradi katerih sem ta svoj blog sploh odprla! Razen, če ga odklenem le takrat, ko oddam kakšno svojo prošnjo. Vendar, če bo občasno odklenjen, je vseeno, tudi če je ves čas! Morda, v dobi interneta (ko ni bilo nikdar prej tako enostavno dobiti (osebne) podatke), pretiravam s skivanjem svoje identitete in osebnosti?! Slednjo tako ali tako že razkrivam, saj pišem o osebnih stvareh. Le skrivam se za virtualnim imenom in brez (svojih) slik!
  • Meeya me je opomnila na Blogres. Rada bi se ga udeležila, res. Vendar se ne morem prijaviti, kot aktiven bloger z zastonj kotizacijo. Zakaj? Ker pod aktivno blogarstvo štejejo tudi vsaj 1/2 leta star blog. In moj bo, ravno v mesecu, ko se bo Blogres odvijal štel toliko. Zakaj je nekdo, ki je v 1/2 leta objavil manj kot 10 objav bolj aktiven, kot npr. N., ki jih mesečno objavi več kot 20? Hja, prijazen komentar poziva organizatorje, naj časovni okvir izpustijo. Jaz se mnenju pridružujem. Če to storijo, se vidimo na Blogresu! (PS: Prijavi se (tudi) ti!)

Blogres.si

torek, 27. maj 2008

(budget) fashion

Moja kolekcija oblačil NE šteje zavidljivo število kosov. Tudi (garderobno) omaro imam le eno. Vendar tisti, ki me poznate veste, da imam - tako, kot (najbrž) vsaka ženska - rada obleke, čevlje in (ostale) modne dodatke. Rada nakupujem, a le, če sem v (nakupovalnem) filingu. Drugače mirno odkorakam mimo, pa čeprav bi se obleke delile zastonj. A to ne pomeni, da kupujem drage obleke. Še zdaleč ne! Pravzaprav najraje kupujem na razprodajah. Ni boljšega občutka, kot dober nakup. Dober v smislu kvalitete in všečnosti. Dober v smislu ekonomičnosti. Rada se pohvalim s kakim takim svojim ulovom, npr. usnjenimi škornji, katerih prvotna cena je bila čez 100, jaz pa sem si jih kupila (za 10 centov manj) pičlih 15! Zaradi tega moj novi blog nosi ime (budget) fashion.

Zakaj pravzaprav novi blog? V morda ne tako dalnji prihodnosti, bi rada konkurirala za novo delovno mesto ali morda na kak natečaj in ker nimam ustrezne formalne izobrazbe, mi samohvala v stilu "imam smisel za kombiniranje barv" ter "prijateljica me večkrat vzame s seboj v šoping, da ji svetujem glede nakupa oblačil" ne bo kaj prida v pomoč. Tako sem se odločila, da odprem blog, v katerem bom objavljala kaj (dnevno) nosim. In tu, na tem blogu http://myfashionstories.blogspot.com, bodo lahko moji potencialni (bodoči) delodajalci ocenili iz kakšnega testa sem!

ponedeljek, 26. maj 2008

Ikea, Ikeaaa report

Nekateri (tisti, ki ste spremljali komentarje 'v čast' prejšnji objavi) veste, da sem se danes podala v šoping v Ikeo. Ko sva opremljala stanovanje, sva večino stvari kupila tam. Kavč je sicer slovenske proizvodnje (TOM), bela tehnika je tudi kupljena pri nas, nekaj kosov pohištva sva zaupala v roke mizarju, nekaj sva jih prinesla vsak od doma, ostalo... ja, ostalo je iz Ikee. Ponujajo lično pohištvo po sprejemljivih cenah (ki se mu jaz ne morem upreti). Jeseni (ki se je prevešala v zimo) nama je zmanjkalo denarja (in časa) še za adapatcijo balkona, tako naju to čaka sedaj. Končno imamo več sonca, kot dežja in balkon kar vabi na zajtrk v dvoje, partijo taroka ali branje knjig. Res je, morava še položiti ploščice, prebarvati ograjo in tisti del fasade, ki 'pripada' najinemu balkonu. Vsaj delno, se bova obnove lotila že ta vikend. Vse ostalo ("vrtno pohištvo") je že pod streho.

S ponosom vam predstavljam včerajšnji nakup:

Seveda, ves ta kup ni najin! Sva imela nekaj manjših naročil.

nedelja, 25. maj 2008

petek, 23. maj 2008

Čas za odgovore

Potrpi z vsem, kar v tebi še ni rešeno...
Poskusi ljubiti vprašanja sama...
Ne išči zdaj odgovorov,
ki jih ni moč dati,
ker bi jih ne zmogel živeti.
In stvar je v tem:
živeti vse.
Živi vprašanja zdaj.
Morda boš potem,
zlagoma,
ne da bi opazil,
nekega dalnjega dne
zaživel odgovore.

(Rainer Maria Rilke)

torek, 20. maj 2008

sobota, 17. maj 2008

Čas teče, nič ne reče

Na voljo imamo samo določeno število sekund in, ko bodo te sekunde potekle, jih enostavno ne moremo 'vzeti' nazaj. Zapravljeni čas izgubimo za vedno. Čas je edinstven, nenadomestljiv - ne moremo ga zbirati, ga shraniti, ustaviti ali pospešiti. Vsak dan imamo na izbiro, da čas, ki ga imamo na voljo porabimo za osebno in poslovno nadgradnjo, ali, da preprosto ne naredimo ničesar. V življenju so me (na)učili, da je potrebno z denarjem ravnati skrbno, vendar sem na tej točki prišla do zaključka, da bi bilo potrebno s časom ravnati skrbneje (kot z denarjem). Denar, ki ga potrošimo ali nespametno 'izgubimo' lahko pridobimo nazaj, isto - žal, ne velja za izgubljeni čas. Tako, kot lahko denar zapravimo ali ga premišljeno investiramo (in si s tem omogočimo željen nakup), tako lahko tudi svoj čas potrošimo, ali pa s skrbnim vlaganjem in planiranjem dosežemo, da ga bomo porabili kar se da učinkovito in skladno z našimi željami.

"Potrošiti ali izkoristiti čas, pomeni potrošiti ali izkoristiti življenje!"

Zadnje čase se mi v mislih porajajo vprašanja... Kam sem namenjena? Česa si želim? Kako uresničujem svoje sanje? Kakšni so moji kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni cilji? Priznam, da mi odgovori niso všeč. Pravzaprav, se zgražam nad dejstvom, da v večini primerov odgovor niti nimam izoblikovan. Kam me vodi moja barka, če v rokah ne držim krmilo? Se prepušča
m toku? Rahli sapici in/ali močnim sunkom vetra? Komu dovolim, da upravlja z mojim življenjem? Staršem, tržišču, šefu, sosedom, partnerju, uradnikom, neznanju, slučajno mimoidočim, nujnim situacijam, okoliščinam...

"Okoliščine so odgovorne za naš (osebni in poslovni) uspeh v enaki meri, kot je ogledalo odgovorno za naš videz!"

In vsi tisti, ki se jezimo nad svojo podobo v ogledalu, zanikajoč dejstvo, da smo podoba v ogledalu mi sami in ni pri tem ogledalo nič krivo, si mečemo pesek v oči oziroma tlačimo našo rodno zemljico s plašnicami čez oči! Človek, ki nima nadzora nad svojim časom, ne pripada sebi, temveč vsemu, kar ga doleti. S svojim življenjem smo torej zadovoljni toliko, kolikor imamo občutek,
da kontroliramo tisto, kar se nam dogaja. In kako to uresničimo?

Ločevanje bistvenega od nebistvenega se prične z razumevanjem dimenzij časa in njihove uporabe. Preteklosti ne moremo spremeniti, prihodnost pa je samo slutnja na obzorju. V nobeni od teh dimenzij ne moremo preživeti niti trenutka. Dolgoročno je za naše življenje zares pomembna samo sposobnost izkoriščanja sedanjega časa, trenutka , v katerem lahko dodamo znanje, sprejmemo boljšo odločitev, sklenemo drugačni dogovor in tako na najboljši način vplivamo na rezultate v prihodnosti.

Kako naj bi razumeli dimenzije časa?
  • PRETEKLOST: zavestno ostajanje v preteklosti je podobno, kot da bi se peljali z avtom in ves čas vožnje gledali samo v vzvratno ogledalo! Z zatekanjem v preteklost zapravljamo čas. Razen izkušenj ni ničesar, kar bi lahko uporabili iz preteklosti, saj nam samo naša današnja nova zaobljuba lahko omogoči jutrišnje drugačno ravnanje. Največja potrata časa je, da v preteklosti iščemo krivdo za današnje stanje ter sebe in/ali druge obsojamo za slabe rezultate.
  • SEDANJOST: smisel vsega, kar počnemo sedaj, so dosežki v prihodnosti!
  • PRIHODNOST: ljudje, ki obvladuje svoj čas, svoj čas namenjajo predvsem prihodnosti. Ne za sanjarjenje, temveč za konkretno postavljanje vizije, ciljev, načrtovanje in pripravo na dogodke, kakor tudi vsakdanjo vizualizacijo in morebitne popravke. Kako pomembna je prihodnost glede na to, da bomo vse preostalo življenje preživeli v njej?!
Znani slogan "pametni pišejo" ni iz trte zvit! Od danes naprej po svetu hodim še z enim blokom/rokovnikom v torbi! Od danes naprej pišem! Si zapisujem želje, sanje, cilje! Predvsem pa pot, pot njihove uresničitve!

"Ni tragedija to, da imate velike sanje, ki se vam morda ne uresničijo, tragedija je, da se vam uresničuje samo to, o čemer niste sanjali."

"Ne privoščite si, da ne bi nikoli izvedeli, kaj vse bi lahko naredili ali postali, če bi si drznili postaviti dovolj visoke cilje."

"Cilj je kot magnet, kot svetloba, ki vleče. Kadar hodimo proti svetlobi je senca vedno za nami, kadar gremo od nje, senca postaja vedno večja, hkrati pa se v nas večata strah in negotovost."

Nikoli ne bomo imeli dovolj časa za vse, vedno pa ga bo dovolj za najpomembnejše. Zgodovino so zaznamovali ljudje, ki so se predajali svojemu namenu. Zato največja tragedija človeške osebnosti ni to, da nas je morda zapustil partner, ali da smo bankrotirali, temveč to, da nismo razpoznali in izkoristili svojih izjemnih darov in smo jih zato neizkoriščene ponesli v grob (in ne, ne mislim spreminjat zgodovino). Kot v zgodbi o orlu, ki ga je kmet kot mladička prinesel na farmo in ga dal med kokoši. Ker je bil vzgojen kot kokoš, je celo življenje preživel med njimi, ne da bi okusil čarobnost višav za katere je bil rojen.

Lahko smo gospodarji, ali pa sužnji svojega časa. Jaz sem
se odločila za prvo! Da si organiziram svoje življenje, kar mi bo na neki točki omogočilo razpolagati s časom, doseči spontanost in vse tisto, kar si želim.

Za konec (v premislek):
" Malo ljudi ima dovolj časa in vendar ima vsakdo na razpolago ves čas, ki obstaja!"

sreda, 14. maj 2008

Lovro

Droben malček.
Čisti kristal. Lesketajoč se in iskriv.
Brušen, kot še nihče pred teboj.
Loviš svetlobo vseh lepih reči, jo spreminjaš v mavrico in odsevaš nazaj v svet.
Vse postane novo.

(Pam Brown)




Iskrene čestitke mami I. in očku B.!

torek, 13. maj 2008

Pomagaj!

Nekateri (ne, ne mislim sebe... a vseeno beri naprej!) v tem lepem vremenu pišejo diplomo. Uporabljam(o) vsa sredstva, ki so mi(nam) na razpolago, da bi pomagala(i) enemu FEJST fantu! V upanju, da bo pri tem koristen/uspešen (tudi) moj blog, vas naprošam, da rešite spodnjo anketo. Anketa je RES kratka!

PS 1: Vsi tisti, ki ste še samski... Sigurno vam bo reševanje te ankete prineslo "plus točke" v očeh Boga/vesoljne energije/dobre vile/angela varuha/ v karkoli pač verjamete in ob vas se bo pojavil princ ali princeska vaših sanj in živela bosta srečno do konca svojega življenja!

PS 2: Pripadnice nežnejšega spola... "Pocukajte za rokav" še vašega brata/fanta/soseda/bratranca/prijatelja/sošolca/prijatelja od prijatelja in ga povabite, naj reši anketo!

PS 3: Kakršnokoli "razmnoževanje" oz. "kopiranje" (beri: posredovanje) spodnje ankete je DOVOLJENO!

ANKETA O VIDENJU SAMSKOSTI mi bo v veliko pomoč pri pisanju diplomske naloge, vam pa zagotovo ne bo vzela preveč časa - največ 2 minuti. Anketa je anonimna. Proučujem mestno populacijo (tudi tiste, ki čez teden študirajo/delajo/živijo v mestu in so bolj vpeti v življenje v mestu), stare od 23 do 35 let. Rešijo jo lahko samski in vezani.


nedelja, 11. maj 2008

Angel varuh

Nisem te sanjala prvič. Vendar te že dolgo nisem. Sem pa prvič sanjala, da sva "skupaj". Soznala sva se v zakulisju, v Križankah. Nisem mogla odvrniti pogled od tvojih iskrivih oči. Ne zato, ker bi bile tako lepe (a kljub temu so), temveč zato, ker odsevajo energijo, ki omamlja. Kot v transu sem ti sledila, ne da bi se vprašala, ali je prav ali ne. Noč se je (pre)hitro prevesila v jutro. V nosnici se mi je ujel vonj po slovesu. Poslavljam se od družbe, od vsakega posebej, in ni mi vseeno. V zadnjih nekaj urah sem v popolnih neznancih spoznala prave prijatelje. Objameš me in rečeš, da me pokličeš, ko boš spet v mestu. In to naj bi bilo kmalu. Nisi si zapisal številko, tako da to tvojo gesto vzamem za dobro marketinško potezo. A ti ne zamerim. Začutiš me - ne da bi sama opazila svojo gesto/zvok glasu/pogled stran/karkoli si začutil - se mi zazreš v oči, tako globoko, da okamenim pred teboj in mi ponoviš: poklical te bom.

V manj kot dveh tednih se sama sprehajava po istih ulicah. Čeprav mi ura na roki kaže nasprotno, najini duši ostaneta ujeti v času, v drugi dimenziji, izven te - meni razumljive. Drugače si ne znam predstavljati, kako sva vse to doživela v tako kratkem času. Ko se vračam domov, vem, da boš poklical.
Na nasledni postaji izstopim. V rokah trdno držim listič z zapisanim, komaj berljivim, naslovom. V tvojem zadnjem klicu si mi rekel, naj te tam počakam. Vendar me že čakaš ti. Ob sončnem vzhodu, na pomolu, sem na svojem obrazu začutila tvojo 3 dni staro brado. Nadaljnje so mi dnevi, tedni, meseci minevali v nočnih urah v tem ali onem mestu. Do najinega prvega nesporazuma.

Ne želim si ob sebi le tvojo slabo kopijo! V zadnjem času si mi popolna neznanka, spreminjaš se v nekaj, kar ti nisi! Kje je tisto dekle, ki sem ji, ob pogledu v oči, videl v dušo? V dušo, lepo, kot cvetoči travnik? Kaj se je zgodilo s teboj? Oddaljuješ se od sebe in s tem tudi od mene! Ni mi všeč v kaj se spreminjaš in ne zaradi mene, zaradi tebe! Izgubila si stik sama s seboj! Dopustila si, da te drugi povozijo, da te poteptajo, ker si jim bila nevarna, ker si imela sanje! Vendar so sanje bit življenja in, če nimamo sanj, nimamo življenja! Se boš lahko s tem sprijaznila čez 5-10 let?



V času življenja si bil moj samotni otok, kamor sem se zatekla, ko me je razganjalo od sreče in ko sem se trgala od bolečine. Si zdaj moj učitelj? Moj pastir? Moj angel varuh?

Za S.

Tukaj sem zato, da bi se zabavala, kar najbolj, dokler sem na zemlji. Mislim, da je to tudi tvoja dolžnost.
(Janis Joplin)

sobota, 10. maj 2008

Majhne modrosti

Kdor hoče NEKAJ narediti, bo našel pot.
Kdor noče NIČESAR narediti, bo našel izgovor.

Nihče ti ne more škoditi, ker imajo pot do tvojega srca samo tiste stvari, ki jim TI odpreš vrata.

Oboje, to od česar bežiš in to, po čemer hrepeniš, je že V TEBI.

Čemur se ne moreš izogniti - SPREJMI.

Resnično LJUBITI nekoga, pomeni razbremeniti ga naših pričakovanj.

Prihodnosti se bojimo, preteklost nas zadržuje in tako nam sedanjost UHAJA.

Misel je lahko beseda.
Beseda je lahko o
bljuba.
Šele dejanje pa lahko postane ZAUPANJE.

Sanje nas vedno prehitevajo. To, da jih dohitimo in kak trenutek živimo skupaj z njimi, to je ČUDEŽ.

Tisti trenutek, ko spoznaš resnico - umre ILUZIJA.


četrtek, 08. maj 2008

Raste trava zelena, zelenaaa, zelenaaa

Pozabila sem že kakšen je občutek, če spiš (skoraj) do 11h. Še dobro, da me je klicala mami (da preveri kako sem), drugače lahko le ugibam, kako dolgo bi se še mudila v deželi sanj. Ni lepšega občutka, kot prebuditi se v sončno jutro (no, v pozno dopoldne). Kmalu sem iz najine spalnice izoblikovala svoje majhno "kraljestvo". Na njegovo stran postelje sem razporedila "ženske" revije, knjige, križanko, svinčnik, blok, mobitel, domači telefon, sladkarije in skledo jagod. Za višje vzglavje sem si iz dnevne prinesla (še) dva pouštra, se udobno namestila in pokrila z volneno oddejo. Ob odprtem oknu in ob zvokih, ki so prodirali v spalnico so se moji omiljeni trenutki pričeli. Rada sem sama s seboj. Rada berem. Rada si izpisujem misli in besede, ki me nagovarjajo. Rada imam okuse, ki mi dražijo brbončice (na koncu jezika). Otroški smeh in lajež psov iz bližnjega igrišča pričarata prijetno glasbeno podlago. Kmalu se iz sna prebudi še eden izmed petih čutov - vonj. Prodoren, malce moteč zvok, pričara meni najbolj omamen vonj. Pokošena trava. Če bi obstajal parfum, ki bi zaobjel ta vonj, bi se le-ta sigurno nahajal v moji kopalnici. Tako, ja.

sreda, 07. maj 2008

Tablete vs. Sirup

Odločila sem se, da vam razkrijem še en del svoje temne plati. Namreč mojo (ne)zmožnost požiranja tablet. K sreči v življenju nisem bila prav pogosto bolna in sem večino svojega "bolniškega" staža oddelala že v vrtcu oz. v začetku osnovne šole. Takrat sem vojno virusom napovedala v obliki raznobarvnih sirupov. V spominu mi je predvsem ostal sirup roza barve. Do danes sem zmotno mislila, da je bil to Ospen. Čez čas so bitke postale krvoločneješe in izgube so bile tudi na moji strani. Boriti sem se morala sama s seboj, da sem lahko tekmovala proti virusom. Vse se je začelo takrat, ko mi je zdravnica prvič predpisala tablete. Nič posebnega, pravite? Tudi meni se ni zdelo, dokler, že ob prvi, nisem izgubila bitko. Najbrž, če niste take sorte, kot sem sama, težko razumete kakšno neznosno muko mi predstavlja požiranje tablet. Povem vam, da bi zame lahko bilo prisilno požiranje tablet predmet ustrahovanja oziroma učinkovita mučilna metoda, and I mean it!

Če vse skupaj povzamem, mi na pol stopljeno tableto uspe pogolniti v n-tem poiskusu ob abnormalni količini (že) popite tekočine. Temu dodajte še prebledel obraz, solzne oči in siljenje na bruhanje (zaradi prej omenjene količine popite tekočine) in si lahko dokaj natančno vizualizarate mojo podobo ob tem početju. Še sreča, da res redko zbolim! Sčasoma sem se "zdresirala" do te mere, da sem uspela pogoltniti tableto Lecadola v manj kot 5-ih poiskusih. In prevzel me je občutek zmagoslavja.

Včeraj je kazalo slabo, danes sem doživela misijo nem
ogoče. Torej, kot sem že rekla, sem bila včeraj pri zdravnici, tako sem dobila antibiotike, natančneje Ospen. Deset dni, po eno tableto na 8 ur. Torej, znaša skupno število zaužitih tablet, 30 tablet. Že sama misel na to mi sproži neprijetne občutke. Ko pridem domov si pogledam velikost le-teh. Cmok v grlu. V navodilu sicer preberem, da lahko tableto pred zaužitjem razpolovim. Lažni občutek olajšanja. Z nestrpnostjo pričakujem 11. uro zvečer, vmes za krajši čas celo zaspim. Napoči trenutek resnice. Skupni čas poiskušanja: cca. 30 minut. Zaužita količina popite tekočine: cca. 1/2 litra. Splošno počutje: olajšanje (predvsem zato, ker se mi je vmes zaletelo in sem se za las izmuznila dušitvi). Vidni znaki: polita pižama. Preden sem zaspala, sem morala še dvakrat na malo potrebo. Zjutraj se je ponovila ista zgodba. Pravzaprav v malce hujši obliki. Skupni čas poiskušanja: cca. 40 minut. Zaužita količina popite tekočine: cca. 1 liter. Splošno počutje: "bruhala bom!". Vidni znaki: popita le polovica tablete. V slabi uri sem bila petkrat na mali potrebi.

Vendar, dogajajo se čudeži! Nikdar nisem verjela v pomen vez. Morda zato, ker jih (do sedaj) nisem imela. Vendar tokrat, brez njih ne bi preživela. Dobila sem recept za Ospen v sirupu. To mi pomeni več, kot glavni dobitek na lotu! Popoldne sem zaužila 2 žlici rumenega sirupa (ja, ni roza) in se ne obremenjujem z 11. uro zvečer. Niti z jutrišnjim dnem. Še manj z dnevom, ki mu s
ledi. Hvala, hvala, hvala!


"Zdrava kot dren"

Ne dolgo tega naj bi spisala motivacijsko pismo (ja, prav ste prebrali naj bi, ker ga na koncu nisem, a to je že druga zgodba), ki mi je dalo misliti. Misliti o sebi. Zamislila sem si namreč, da bi ga oblikovala v obliki seznama. Po alinejah - oziroma raje s številkami od 1 do 10 - naj bi se opisala. V tekst od 1 do 10 naj bi strnila misli, ki me opisujejo in me delajo drugačno od drugih. Saj pravim, dlje od tu nisem prišla.

A kljub vsemu, se mi zadnje dni, od časa do časa, v misli prikrade kakšna "drobtinica", ki me opisuje. Ta ali ona omembe (ne)vredna (ne)pomebnost. Še ne dolgo tega sem se pred vesoljnim stvarstvom hvalila, kako nikdar ne zbolim. Kako sem "zdrava kot dren".

Nazadnje sem bila zares bolna v 3. letniku srednje šole. Spominjam se, da sem v tistem času hodila na priprave za maturo iz angleškega jezika. Tečaj smo imeli dvakrat na teden po dve šolski uri in to ob najbolj nemogočem časovnem terminu. Ob sredah zvečer ob pol 20h (to je še šlo) in ob sobotah zjutraj ob pol 8h (jaaa, prav ste prebrali!). Tisto soboto sem stežka vstala (no, če sem iskrena, to ni bila nobena izjema) in komaj dočakala konec predavanja. Pot domov mi je delovala 2x daljša, kot ponavadi. Ko sem prišla domov sem kljub glavobolu ustrajala za mizo in delala domačo nalogo. Nakar nisem (z)mogla več. Mami sem rekla, da grem "eno rundo odspat", ker me boli glava. Ta stavek sem uporabljala dovolj pogosto, da pri mami takrat (še) nisem vzbujala sumljivih občutkov. Minila je ena ura, dve, tri... Napočil je čas kosila in jaz sem še vedno spala. Iz sanj me je predramil oči, s prošnjo, naj grem jest. Pogledal mi je v oči in rekel, da imam v vročino. Z zadnjimi močmi sem se borila in ga prepričevala v nasprotno. Ni se pustil. Termometer je pokazal 39,6°. Tako sem se tudi sama sprijaznila z dejstvom, da bom v postelji ostala še nekaj časa. Dokler ne prebolim gripo.

V zadnjem letu sem kar nekajkrat obležala za dan dva. Dovolj je bil le lekadol in "doza" spanja, da sem se napolnila z energijo in zdravjem. Vendar se mi je to dogajalo pogosteje, kot sem bila navajena. Pogosteje, kot sem pričakovala. Prvič se mi je zgodilo po treh zaporednih dneh žuranja in moj imunski sistem je klecnil. Je možno, da se moja žurerska faza počasi poslavlja? Da sem za to že prestara? Drugič se mi je zgodilo zaradi stresa. Bil je mesec september. Hodila sem v dve službi. V eni sem se uvajala in obetala se mi je redna zaposlitev. V drugi sem lovila še zadnje dni s študentsko napotnico. Mešanica pomanjkanja spanja in neredno prehranjevanje me je položila v posteljo. Tretjič sem kot "medicinska sestra" svojemu dragemu s tabletami Tamiflu v kali zatrla viruse. Vendar sem bila tudi sama precej slabotna in sem na prvi pogled tudi sama delovala bolno. A sem bila bolje "ohranjena" kot on.

Tokrat se je bolezen prikradla potuhnjeno in pred prazniki (packa!). Po službi sem se komaj privlekla do doma, skuhala kosilo (ali pa tudi ne) in odšla v posteljo spat. Po 3-4 urah sem vstala, bila pokonci 2-3 ure in zopet odšla v posteljo. Tako je bilo iz dneva v dan. V četrtek, 1. maja, sem se počutila malo bolje in zbirala moči za morje. V petek sem ugotovila, da imam toliko moči, da se odpravim ven iz stanovanja in da mi bosta sonce in svež morski zrak gotovo pomagala. Na morju se je ponovila ista zgodba. Vsak sprehod je bil zame prevelik napor. Tako sem vikend preživela na ležalniku in s knjigo v roki (v dveh dneh sem prebrala 470 strani). Včeraj me je grlo že tako bolelo, da sem komaj požirala. Po krajšem pregovarjanju z mojim sem se le odpravila k zdravniku. Diagnoza: angina. Stanje: na bolniški.