Totka "meadow"

Ne morem verjeti, kako dnevi bežijo. Ter - posledično - da šele danes objavljam to prekrasno totko. Mojo totko! Če se sprašujete, ali ste zamudili Ajdin giveaway, naj vas potolažim, da ga niste (slaba tolažba, vem). Saj mi tokrat sreča ni bila naklonjena pri žrebu, temveč sem si totko "prislužila" s svojim -bolj ali manj rednim - zahajanjem na njen blog. Čeprav - roko na srce - se sprašujem ali sem zaradi tega dejstva sploh zaslužna za tako krasno darilo?! Namreč njen blog je že sam po sebi darilo. Ne moreš, da se ne bi vračal. Zato, vsi tisti, ki jo morda še ne poznate (in berete) hitro k Ajdi pogledat še ostale totke!

(vir)

Tebi Ajda še enkrat hvala!

Forward novoletnih odločitev

Redkokdaj forwardiram maile. Če že, jih zato, ker menim, da so vredni ogleda, branja, poslušanja. Nikdar jih ne pošiljam naprej zato, ker na koncu piše, da bom drugače imela sedem let nesreče ali kakšna podobna jajca (morda bi se pa vseeno lahko zamislila, joke). Ta, ki je danes priromal v moj elektronski nabiralnik že žnj-tič, mi vsakič obrazne mišice razpotegne v velik nasmeh, tudi če je za mano dan, kot je današnji (ki se je v večernih urah prelevil v krasnega). In zato sem se odločila, da ga delim z vami (ter zato, da ga ne bi že žnj-tič enim in istim ljudem poslala naprej).

1. Odvrzite vse nepomembne številke, tudi nepomembne telefonske številke, leta, težo in višino. Pred 4 leti, 5 meseci in 20 dnevi sem dan preživela v postelji. Ker sem se žrla zaradi nepomembne številke. Čez 6 mesecev in in 20 dni se ne bom pustila nepomembni številki 30.

2. Obdržite samo vesele prijatelje. Slabovoljni vas samo vlečejo navzdol (zapomnite si to, če ste slučajno vi eden izmed teh slabovoljnežev). Še naprej bom odganjala svojo slabovoljnost, tudi z vašo pomočjo. Ponavadi se ob takšnih trenutki zaprem vase, saj nočem stresati slabe volje naprej. Vendar vsi vemo, kako poseben je občutek, ko si lahko pred kom tak kot si, ki te sprejema vključno s tvojo slabovoljnostjo. In v novem letu se bom oklepala teh ljudi.

3. Učite se. Naučite se več o računalnikih, vrtnarstvu, čemerkoli. Nikoli ne pustite možgane nezaposlene. Nezaposlen um je hudičeva delavnica. A ime hudiča je Alzheimerjeva bolezen. Seznam stvari, ki bi se jih v življenju še rada lotila in naučila je dolg. Vsekakor pa letos obkljukam vsaj kakšno. Na vrhu seznama se nahaja učenje tujih jezikov (oz. bolje rečeno obnovitev jezikov, ki sem se jih tekom let učila in ki jih - z izjemo angleščine - ne uporabljam več) in šivanje.

4. Uživajte v enostavnih stvareh. Prevečkrat dopustim malim, preprostim, enostavnim stvarem, da uidejo mimo mene, ne da bi se jih zavedala, ne da bi jih v polnosti doživela. Letos jih postavim na svoje mesto, tudi tako, da si, preden zaspim, v spomin prikličem pet takšnih, ki mi je polepšalo ta dan.

5. Smejte se pogosto, dolgo in glasno. Smejte se, dokler ne ostanete brez daha. In, če imate prijatelja, ki vas spravlja v smeh, preživite z njim veliko, veliko časa. Vedno in povsod. Ohranjala bom stara prijateljstva in sklepala nova.

6. Solze se zgodijo. Žalujte in nato pojdite naprej. Edina oseba, ki je z vami celo življenje, ste vi sami. ŽIVITE dokler ste živi. Solze se rojevajo v vročici moje duše in umirajo v stiku z brezčutno okolico. Imajo svoje poslanstvo. Žalujem na svoj način in tako je prav. A grem vedno le naprej.

7. Obkrožite se s stvarmi, ki jih imate radi. Pa naj bo to družina, ljubimci, spomini, glasba, rastline, hobiji, karkoli. Moj dom, moji najbližji, moje ustvarjanje, moje branje in pisanje, moji spomini in vse, kar mi predrami duha so moja razprta jadra, ki vodijo mojo barko skozi razburkano morje vsakdanjika. Za to, si je vredno vzeti čas, saj predstavljajo moje golo preživetje.

8. Negujte svoje zdravje. Če je dobro, ga ohranite. Če je nestabilno, ga izboljšajte. Če ga ne morete izboljšati, poiščite pomoč. Drsanje je moja rekreacija, ples moja meditacija.

9. Ne hodite na silo nekam. Pojdite do trgovinskega centra, v mesto, v tujino. In ne tja, kjer se NE počutite dobro. Bolj bom zaupala svojim občutkom. In šla, ko bom morala. In ostala, ko bom tako želela.

10. Povejte ljudem, ki so vam pri srcu, da jih imate radi. Ob vsaki priložnosti. Povem, pokažem in pričakujem svoj delež. Tako, da jim dam svobodo. Na njih je, ali se bodo vrnili/vračali ali ne. Prerasla sem enosmerne poti.

Teta Bina

Teta Bina, hvala ti za moje najnovejše najljubše uhane.
Krasno presenečenje (v materialni obliki) za krasen začetek novega leta.
HVAAAALAAAA...

The End

Že nekaj časa se borim sama s seboj. Vedno bolj ugotavljam, da nimam (več) prave motivacije za pisanje. Ko prebiram svoje stare zapise, se zdijo tako zelo oddaljeni, tako ne (več) moji. Čeprav mi je všeč - morda zdaj še bolj - kako besede tečejo. Sedaj se zatikajo. Rojevajo se v želodcu in obstanejo v grlu.

V delovni tabli imam shranjenih kar nekaj osnutkov, ki ne bodo ugledali luč dneva. Nekaj zato, ker nisem hotela, da bi me določeni bližnji bralci, ki bi objavo uspeli prebrati, narobe razumeli. Bala sem se, da bi moje pisanje sprožilo pri prej omenjenih bralcih določeno mišljenje, ki bi bilo najbrž povsem izkrivljeno in daleč od resnice. Ker vem, da ne bi bilo prvič. In hotela sem preprečiti, da bi bilo zadnjič. Ampak na žalost določenim življenjskim izzidom ne moreš ubežati. Med osnutki je tudi nekaj lahkotnejših besedil, ki pa sem jih raje izživela in le neko 'poročanje' o dogodkih je izvodenelo. Ali pa sem bila - roko na srce - le preveč lena, da bi jih zapakirala v lično obliko primerno za objavo. Hotela sem pisati o perfect darilu in še popolnejšem voščilu. Hotela sem pisati o rojstvu oziroma dveh. Hotela sem...

Danes sem šla skozi vse svoje objave. Jih prebrala od začetka do konca. Res je, da sem velikokrat pisala o manj pomembnih stvareh oziroma z drugimi besedami povedano, o vsakdanjih stvareh in ne le ob t.i. življenjskih prelomnicah. Pisala sem o modi, o hrani, o ustvarjanju. Sem čestitala in pozdravljala. Ali pa sem gor 'lepila' tuje besede, ki so me ogovarjale. Prijateljica mi je večkrat omenila, da če že ne pišem, naj vsaj kako sliko / fotografijo objavim. Lahko bi. In na nek način ohranjala svoj blog pri življenju. Vendar to ni moj stil. Bilo pi ponarejeno, umetno. Ne bi bilo iz pravega razloga. Tako sem (samo) v virtualnem svetu letos pozabila na vse rojstne dneve, vključno s svojim.

Vendar kljub vsem tem naštetim razlogom zakaj ne pišem oz. zakaj ne morem pisati, ta želja v meni tli. Sedaj še toliko bolj. Moram sprostiti vso bolečino. Vendar ne tukaj in zdaj. Razmišljam, da bi odprla nov blog, kjer ne bi prestopila prag anonimnosti. Razmišljam, da bi ta blog zbrisala in s tem iz svoje zavesti in zavesti drugih umanila spomin na zgodbe za lahko noč. Razmišljam, da bi ta blog zaklenila in bi mi služil, kot neke vrste dnevnik (pod ključem). Razmišljam, da bi si kupila zvezek s trdimi platnicami ter vanj - kot včasih - zapisovala svoje misli. Razmišljam, da bi se še naprej pogovarjala s stenami, dokler mi ne odgovorijo nazaj.

Ne vem kaj (mi) bo prihodnost prinesla, a zaenkrat to pomeni konec. Poslavljam se, drage bralke in dragi bralci. Lepo vas je bilo brati in spoznavati, nekatere tudi v živo. Če imate moj email ali mobi številko se ne držite nazaj, vesela bom kakršnega koli kontakta.

Vse dobro vam želi,
vaša Storyteller.

Blazno resno o nepomembnem

Drage moje bralke, dragi moji bralci,

z žalostjo vam sporočam, da me je po letu in pol zapustil Navdih. Najbolj boleča lekcija te izkušnje je, da se zaveš kaj imaš (oz. kaj si imel) šele, ko to igubiš. Torej, ne gre toliko za to, da nimam časa. Tudi tako zelo ne-dogaja se mi ne, kot to rada velikokrat izpostavljam. Enostavno mi besede ne tečejo. Po drugi strani pišem. Razen izjemoma vsak dan. Tudi do dvomestno število ur. Svojo D. Finally. Morda v tem grmu tiči zajec. Morda tam iztrošim svoj besedni zaklad. Enostavno ne sfolgam dveh belih bojnih polj hkrati. Najbrž mi ni treba povdariti, da je danes tisto drugo bojno polje (beri: D) ostalo prazno. Zasluženo. Ali pa iz principa. Kdo bi vedel.

Kaj sem hotela povedati? Aha... Poleg tega, da veliko pišem, tudi veliko berem. Na mojem bralnem repertoarju je literatura s področja marketinga, književnosti (?, literarne teorije?... temu bi komot rekla 'šolska literatura'), zdrave prehrane, medsebojnih odnosov in... ob postelji je - na počasno napredovanje skozi strani obsojena - tudi Brida. Ravno sedaj me je, ob iskanju povezave do dotične knjige, iz nevednosti izstrelilo dejstvo, da sem v mesecu aprilu zamudila Dnevnikovo ponudbo za nakup Coelhovih knjig. Najverjetneje po cenovno dostopnejših številkah. Ahhh, ja. Po toči zvoniti je (žal) prepozno. Če vam pa kdaj v prihodnosti na uho pride novica o kakšnem ugodnem nakupu njegovih knjig, vas ponižno naprošam, da me pocukate za rokav. Vsekakor - tako ali drugače - bom nekoč imela doma njegovo zbirko knjig. In Brida je zadnja še neprebrana od teh , ki so prevedene v slovenščino. Spet sem zašla. Kljub podaljšanemu roku dvomim, da se bom pri Bridi in Mrhah pravočasno prebila do konca. Sicer je pa v zadnjem letu moj najpogosteje zastopani nebodigatreba izdatek ravno za zamudnine v vseh treh knjižnicah v katere sem včlanjena. Povsem druga zgodba je kar se tiče bolj strokovne literature. To konzumiram v kilah! Dvakrat na teden se s starim šolskim nahrbtnikom sprehodim do knjižnice in vsakič vrnem in vzamem tak kup knjig, da si knjižničarke najbrž mislijo, da z njimi le kvihtam! In vsak tak kup mi prinese cca. 5-7 novih strani na tistem drugem bojnem polju o katerem sem pisala zgoraj. Polje z oznako D. V tednu, ki prihaja me čaka pomebna bitka. Držite pesti!!! Možno je, da bo trajala tudi dlje, kot je zapisano v bojnem načrtu. Ko osvojim to bitko, sem že skoraj na konju. Recimo. Od oka.

Kaj še počnem? Poigravam se s fotografijami. Jih urejam. Jih režem in lepim v kolaže. Jim dodajam sence in jemljem moteče barve. Postajam odvisnik od www.picnik.com. Sicer sem do sedaj odkrila le vrh ledene gore od tega kaj vse ta spletna stran ponuja, a me je že povsem zasvojilo. Za kaj več za zdaj ni časa. V zagovor podajam dejstvo, da sem se za potrebe urejanja prelevila v fotomodel. S fotoaparatom nikdar nisva bila dobra prijatelja in sva svoj odnos ohranjala na distanci. V primerih, ko to ni bilo izvedljivo, sva kaj hitro izrazila nejevoljo, nestrinjanje, nezainteresiranost. Pa še kakšnen ne bi se našel. Sedaj se pred ogledalo z veseljem postavim tudi v (novih) kopalkah. Sicer z določenim namenom, ampak ne bodimo malenkostni. Posvetimo se urejanju. Torej, kljub temu, da se na odstanjevanje celulita in odvzemanju cm-ov okoli stegen ne spoznam in si tudi številko košarice ne znam povečati, sem s končnim rezultatom zadovoljna. Sploh, ker je namen dosežen! Poigravanje s svetlobo in umetno dodana zagorelost delata čudeže! Tudi na reklami za zobno pasto bi se lahko pojavila. V preteklosti sem poiskusila prav vse zobne paste z whitening efektom, kupila sem si celo nek prašek namenjen kadilcem in strastnim pivcem kave, a brez večjega efekta. Sedaj se smejem na vsa usta. Paziti moram le, da me ne zanese pri beljenju zob ter s tem dosežem nasprotni neestetski bling-bling efekt preveč belih zob.

Kot sem že omenila, sem si danes vzela day off pri projektu D. Ker danes praznujem. No, pravzaprav sem (preparty imela) že včeraj, tako je danes že second day off. In to je že lenoba. Ampak paše. Še pa še, še paše, še pa še. Ahhh, ja. Človek se brezdelja (pre)hitro navadi. Dasiravno brez dela dolgo ne zdržim. Spet sem zašla. Želela sem reči, da smo se dobile babe (kadar to besedo izgovorim/zapišem jaz ni nikdar in nikoli izgovorejna/zapisana v negativnem pomenu) - pet nas je bilo - torej vse tiste, ki nis(m)o na dopustu in/ali noseče. Jap, to je prekletstvo nas ta'poletnih, ko so vsi povsod drugje, le doma ne. Nosečke in doječe mamice se pa tovrstnih zabav ne udeležujejo. Enega kričača smo že dočakali, dva sta še na poti. Jap, naslednje leto, ko bom začela pisati trojko na začetku, bo treba misliti še na otroško varstvo.

Morda bo najbolje, da si naslednje leto v tem terminu še sama omislim dopust. Letos je ta - tako ali tako - posvečen študiju. Je moje žrtveno jagnje. V trenutkih slabosti se zdi, mi bo od sedaj v pomoč nadomestilo za dopustniške užitke... edini problem je, da imam tuš in ne - kad! No, bom pa tuširanje v kopalkah večkrat ponovila! Kot zakleto imam ravno letos prenovljeno plažno garderobo - tri pare kopalk, torbo, japonke in 'pajac' za npr. na sladoled. V kopalkah prehodim le relacijo brisača - morje in nazaj, v vseh ostalih primerih nase navlačem nekaj več metrskega blaga. Hmmm...

Hmmmmmm... Hmmm... Hmmmmhmmmm...

Če vsak dan podaljšam pisanje za eno uro (in zraven prištejem še kakšno uro za Mr. Murphy-ja), si lahko čez 14 dni privoščim dan na morju!! Jeeej! Me že ni več. Delo vabi, zabava čaka! Vam pošljem razglednico!!

Michael Jackson, a fashion icon?

Govori se, piše se... O Michaelu Jacksonu in modi. O Michaelu Jacksonu v povezavi z modo. Piše se doma in na tujem, in his homeland. Če bolje pogledam spodnje slike, I can see they were actually right. Na spodnji sliki "ga vzamem" v kompletu in prav nič ni videti, da majica pravzaprav pripada ženski kolekciji (ne bom delala reklamo in ne bom povedala čigavi). Je všečna popestritev črnine. Prav tako "vzamem" hlače na desni, saj obužem stil "harem hlač". Gležnarji/nizki škornji so za moj okus "brca v temo".

vir

vir

Na zgornji sliki se ni ravno potrudil z dodelano celoto, ampak suknjič je božanski! Tako da, žal Michael, moja izbira je na desni. Od glave do pete oz. od ramen do pete! Obožujem bleščice, obožujem paščke (na sandalih), spogledujem se tudi z belim in/ali strganim jeansom. Popoln styling za popolne poletne večere!

Zanimivo je, kako sta na isti dan o isti temi pisali dve povsem različni blogerki iz dveh različnih kontinentov. Sta kopirali ena od druge? Which one was first? Jaz priznam svojo krivdo! Kopirala sem od obeh!

Michael, R.I.P.

April, maj, junij...

April, maj, junij... Saj ne morem verjeti, da so že trije meseci naokoli. Pravzaprav bi bilo bolje, če bi rekla - šele. Zdi se, kot da se je vmes zgodilo toliko stvari, da jih je dovolj za celo leto v naprej. Za določene si želim, da bi jih imela dlje časa 'v dobrem'. Sprašujem se, zakaj se dogodki lepo ne razporedijo. Da med enim in drugim lahko zajamem globok vdih. Da lahko v miru premislim, naredim seznam plusov in minusov, sprejmem najboljšo odločitev in se s pozitivno naravnanostjo podam v boj. Tako se vrstijo en za drugim, kot padle domine. Prvi, te okrepijo in si misliš "Jaz to zmorem. To situacijo sprejemam kot lekcijo, ki mi jo je namenilo življenje. Vem, da je vse v najlepšem redu.". Vsak naslednji ti malo bolj omaje to bojevniško naravnanost. Čez čas se te polasti pesimizem in si misliš "Kaj sem v življenju tako zelo groznega naredila, da si to zaslužim?". Kmalu se (ponovno) zavem, da to ni tisto pravo razmišljanje in da se s takim mišljenjem ne bom premaknila naprej. Vendar je naslednji korak že težji. Zanj je potrebno več energije in vsak rahel sunek vetra te ponovno podre na tla. Ko se ta isti vzorec dogodkov ponavlja iz dneva v dan, se prepustiš malodušju. Tako vsak naslednji dogodek v tvojem zaznavanju že meji na absurd ter se mu lahko le še smeješ. Ne pospremijo ga solze in ves rom-pom-pom okoli tega, kako se bo Zemlja nehala vrteti in "Kaj zdaj?". Ne, mirno ga pustiš, da gre mimo tebe, čeprav veš, da dokler se z njim ne soočiš, bo tam tudi ostal. Ob tebi. Nekaj časa, spretno krmarita eden mimo drugega. S časom jih zaslediš povsod. Na preži pod posteljo. Na zaslonu mobilnika. V rokavu najljubše jakne. Ob on-off gumbu mini radia, ki ga seliš iz sobe v sobo. V etuiu mesečne vozovnice. Odzvanjajo v vsakem koraku, ko se petka tvojih PPS dotakne razgretega asfalta. Hočeš-nočeš jim ne moreš uiti. Tako nocoj sedim tu, da se z njimi soočim iz oči v oči. Tu sem, da sprejmem nase težo teh treh mesecev. April, maj, junij...

Neverjetno, a resnično

Nikoli nisem ničesar zadela! Do danes!
Mravljici oziroma rokam na zgornji sliki se zahvlajujem za žreb!

Glamurai diy

Že nekaj časa imam v mislih podoben projekt. In, ko sem danes odkrila ta fashion blog mi je kri definitivno pognalo po žilah! I want it!

And I want it now!

PPS

Pred dnevi sem iz nepooblaščenega vira (če ne želite, da se kaj izve, ne govorite tega moji mami) izvedela, da bom v prihajajočih pomladanskih mesecih krstna botra. Vendar ta objava ne govori o tem bodočem dogodku.

Povsem nenačrtovano sem si (že) kupila "bojno opravo": črno-bel karirasti hlačni kostim. 3/4 dolžina hlačnic in krajši z e l o teliran suknjič. Spodaj lahko oblečem le majico ali srajco (vendar bom po vsej verjetnosti prvo). Morda se le tolažim, da je model suknjiča tak in mi je v resnici za številko premajhen, a kaj, ko je bil edini. Namreč komplet je bil kupljen v zadnjih vzdihljajih zimskih razprodaj. Za 25 EUR (prihranek je - zaokrožen navzdol - 70 EUR). In ta znesek (no, še bolje, če manj) sem sedaj pripravljena zapraviti za Perfect Pair of Shoes. Spogledujem se s

Karlinimi

in Sarinimi , ki so mi ljubši.

Zelo podobne Sarinim sem videla od Miss Sixty v Stiefelkonigu na Cankarjevi v Ljubljani, vendar nimajo moje številke. Mi lahko poveste kje v Ljubljani še prodajajo Miss Sixty čevlje? Ali pa, če ste kje drugje zasledile(i) podoben model čevljev. Že v naprej se vam zahvaljujem za informacije(o).

Hvala! Thanks! Gracias! Danke! Grazie! Blagodaram!

Uhane dobi... Kameleonka

Ravnokar sem se vrnila iz najinega (prvega) snidenja s Kameleonko. V njeni družbi sem preživela dve prijetni urici ob sproščenem klepetu, mlačnem kakavu in mrzli palačinki (everything can't be perfect!). Čisto na koncu, preden sva se poslovili, sem ji izročila njeno "nagrado". Priznam, da sem imela malo (pozitivne) treme: ali ji bo všeč ali ji bo moja "nagrada" predstavljala le predmet za nabiranje prahu (interna fora). Veste kaj, moji uhani so ji všeč! Čisto zares! In veste kaj? Vesela sem zaradi tega! Zelo!

Pred mano je še en izziv. Bom zmogla izžrebanko razveseliti tudi v tretje? Srčno upam! Ostanite z nami, nadaljevanje sledi. Vixi, na vrsti boš naslednji teden!

Broško dobi... Mymy

Priznam, da sem si vzela čas. A kaj, ko so srečne izžrebanke mojega "obdarovanja" v obliki žrebanja krasne punce (sicer poznam le eno, Mymy), ki so mi pustile svobodno izbiro glede "nagrade" ter me potolažile, da je trema glede dovršenosti mojega ustvarjanja odveč (Vixi). Celo namignile so mi, naj si z "nagrado" ne belim glave, saj je njihov okus glede všečnosti in uporabnosti zelo delikaten (Kameleonka). Ravno zato, ker se z Mymy osebno poznava, ali pa, ker je bila glede "nagrade" med vsemi tremi najbolj neučakana, je bila prva na vrsti za obdarovanje. V trenutku, ko sem potegnila listek z njenim nickname-om se mi je prižgala žarnica - broško ji bom naredila! Tako, tukaj je. Produkt mojih ustvarjalnih možganskih celic in potrpežljivih prstnih blazinic:

Mymy, upam, da jo boš z veseljem nosila (in da mi jo boš kdaj posodila!).

Lep je dan

Res je. Lep je dan. Prebudili smo se v sončno jutro! Zato so mi - oziroma soncu - oproščene sence na fotografijah. Ne bom na dolgo in široko opisovala nagradni žreb (čeprav je moj prvi), naj slike povejo svoje:

Čestitke izžrebankam!
Mymy, Vixi in Kameleonka pustite v komentarjih svoj kontakt.
I'll (try to) do my best!

100-ka oz. ko Storyteller časti

Hja, se vam zdi neposrečena izbira fotografije za ta post?
Niti ne.
Naj vam razložim.
Zgodba gre tako...
Od začetka.

V novembru (lani, ja) sem pasla svoj firbec na raznoraznih domačih in tujih ustvarjalnih blogih (njih število v zaznamkih se je vsaj podvojilo v tistem obdobju), ki so "prilivali olja na ogenj" moji ustvarjalnosti. Ideje vezane na božično-novoletni čas so kar vrele iz mene. Seznam idej - kar se tiče izdelovanja home made voščilnic, okraskov in daril - se je vsak dan daljšal. Zaloga craft materiala iz Prometeja se je tudi - skladno z dolžino seznama - večala. Pravzaprav ga je bilo povsod dovolj, po celem stanovanju, saj vsega nisem uspela pospraviti v - mojim ustvarjalnostim namenjeno - omaro. Verjamem, da sem v prej omenjeni trgovini pustila vsaj polovico novemberske plače. Toliko za uvod. Da si ustvarite približek realne slike. Imela sem namen osnovati celo novo kategorijo, torej Bedtime story Božič, kamor bi "pospravljala" svoje izdelke. Menila sem, da bo teh ravno dovolj, da bom do 100-ke prišla tam nekje okoli Božiča. In takrat se seveda obdaruje. Pa mesec december žal ni bil ravno moj mesec. Idej in inspiracije mi ni zmanjkalo, zataknilo se je pri motivaciji in volji. Tako sem to, tako zaželjeno, obdarovanje prestavila na januar, ko tradicionalno, darove nosijo Sveti Trije Kralji. A kaj, ko je december (oz. to moje decembrsko vzdušje) trajal nekoliko dlje. Sem si rekla prav, kmalu bo moj blog praznoval svoj prvi rojstni dan. Tudi to je primeren čas za veselje in obdarovanje. Pa očitno spet ni bil pravi trenutek. Počasi sem se sestavila skupaj in sem začela bloganju posvečati nekoliko več pozornosti tako, da sem uspela spisati teh 99 postov in zakaj pa ne? Zakaj ne bi 7. februar primeren dan za obdarovanje? Torej, da ne bom dolgovezila ter ponovno natipkala še kakšno dolgo filozofsko razpravo ali post brez glave in repa, vas pozivam, da do nedelje 15. februarja pustite komentar na to objavo ter se pustite presenetiti! Nagrada je namreč tudi meni zaenkrat še neznanka oz. bom za izžrebanko(ca) poiskusila ustvariti osebno darilo, glede na mnenje, ki sem si ga ustvarila o vas na vaših blogih. Zmenjeno?!

(na fotografiji je detajl ene in edine hand made voščilnice, ki je bila ustvarjena izpod mojih prstov v pred-prazničnem času ~ tako sem letos pošiljala voščilnice iz "zaloge")

Navdihujoče

Sem v obdobju, ko bi na svoj blog raje objavljala dela drugih. Priznam, da se skoraj vsak dan (vsak teden pa res!) moj seznam blogov v zaznamkih poveča še za enega. Kljub temu, da sem si rekla, da me ne sme več zanesti v medmrežje med neštete navdihujoče strani, ki jih ponuja. Med novejšimi odkritji je Kolibri, v kateri sem našla (še eno) dušo dvojčico. Priznam, da se v mojem seznamu blogov v zaznamkih skriva največ craft & fashion blogov. Priznam, da me navdušujejo lične fotografije, priznam tudi, da teksta pri teh blogih ponavadi sploh ne berem (tu imam v mislih tuje bloge). Tudi če me določen izdelek tako navduši, da me zasrbijo prsti in se me polasti želja po ustvarajanju - bolje rečeno po posnemanju - nikdar ne berem navodil za izdelavo. Dobro preučim fotografijo in si zapomnim detajle, ki si jih ne želim ispustiti ter pričnem z delom. Pravzaprav mi te fotografije služijo kot inspiracija, kot vzvod za vzpodbuditev možganskih celic v tistem predelu možganov, ki je odgovorno za domišljijo in ustvarjanje (če kaj takega sploh obstaja). Priznam, da se že nekaj časa poigravam z mislijo, da bi odprla še en blog (I know!), ki bi mi služil kot virtualni dnevnik navdiha. Blog, kamor bi objavljala vse kar bi pritegnilo mojo pozornost. Ne glede na zvrst. Občasno se kaj najde tudi tukaj, vendar le v majhnih dozirnih količinah, saj se rahlo bojim prenasičenosti. Po drugi strani potrebujem besede, besede, ki se izlivajo na papir oz. priznam, rajši imam to moderno različico - spletni dnevnik ali blog. Nikdar nisem znala ustrajati v pisanju dnevnika. Vendar so v zadnjih dneh te besede postale preveč osebne, preveč se oklepajo le mojega bitja in nočejo na plano. Zato se zna zgoditi, da bom v bodoče na svojem blogu objavljala dela drugih. Vsaj nekaj časa. Spet sem zašla. Pri Kolibri sem odkrila The cherry blossom girl, fashion blog z (res!) navdihujočimi fotografijami. And I just fall in love with these two pair of shoes(!):

Kolibrijin blog skriva mnoge zaklade, med drugim tudi Kathryn in njene Secrets of Butterfly. Prevzelo me je njeno srce za zbiranje spominov v obliki razglednic, fotografij, drobnih daril, ilustracij ipd. Veliko bolj lična rešitev od Ikeine magnetne table. Vedno bolj se navdušujem tudi nad patchwork-om in resno razmišljam, da bi za prihajajoče praznike ustvarjala darilca v obliki obeskov (predvsem srčkov!) , kjer bi uporabila to tehniko, tehniko 'krpanke'. Dejstvo, da ne znam šivati, mi zaenkrat ne predstavlja ovire. Pogumno dekle sem, ni kaj!

Priznam, da me preseneča, da je rdeča nit zgornjih fotografij "punčkasto", "pinky", "vintage", "rože", "pudrasto bež", "pocukrano", "pasteli", "spomini", "čipka", "romantika". Vse, kar nisem jaz. Vse, kar do sedaj nisem bila jaz. Morda se je v meni zbudila majhna punčka s kitkami, ki ne želi ugajati, ampak si želi biti ljubljena takšna kot je: nežna, krhka in ranljiva. Na novo odkrivam romantiko. Včeraj sem iz vrhnje police knjižne omare vzela v roko knjigo, ki sem jo za Božič l. 1999 prejela v dar od mami. Preprosto bogastvo "je knjiga 366 esejev, po eden za vsak dan v letu, napisana za ženske , ki želijo živeti ob lastnih virih svetlobe. Vsak dan vas lastna prava pot vodi k srečnejšemu, polnejšemu in torej zadovoljnejšemu življenju - stanju duha, znanemu kot... Preprosto bogastvo. Sprejmite njegove nežne nauke, uživajte v njegovem zdravem razumu, drznite si živeti njegovo strastno resnico in razveseljivi dar z vsako žensko, ki jo srečate: pristni jaz je duša, ki je postala vidna." Čas je, da knjigo zopet postavim na nočno omarico. Čas je, da odstranim ovire, ki sem si jih postavila. Od sebe lahko naredim veliko več, kot sem si upala sanjati v najdrznejših sanjah! Čas je...

"V mladosti je bila prisiljena k preudarnosti. Romantiko je spoznala pozneje - naravno nadaljevanje nenaravnega začetka."

*Jane Austen*

Začelo se je

Jap. Počasi so nas začeli prodajalci opominjati na to, da se bliža mesec njihovega največjega zaslužka v letu. Police se polnijo z raznoraznimi okraski. Od obeskov za na jelko do venčkov za na vrata. Od adventnega koledarja do svečnikov vseh barv in oblik. Od grinland in svetlečih se lučk, do zvezd za na okna. Ni večje ponudbe sladkarij in plišastih igrač, kot bo sedaj, vsak čas in evforija se bo nadaljevala tja do konca leta. Kljub vsemu temu kaosu je to moj najljubši čas v letu.

Kmalu me bo povsod polno, na glavo bom obrnila vsako polico in pridno praznila denarnico (vsaj priznam :)). Iskala bom pisalo v gelu z bleščicami, reliefni papir z odtisom snežink, najbolj mehak žametni trak, pisane perle in papir. Izbira bo velika in odločitev težka. In najverjetneje bom domov prinesla veliko več vsega, kot bom materila na koncu dejansko potrebovala. Sama v svojih čestitkah nisem nikdar uporabljala likov. Iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da nisem ravno nadarjena za risanje, tako da se likov nikakor ne bi lotila sama. Drugi razlog je nabrž ta, da sem iz ne vem katerega razloga do sedaj pobarvane odtise štempiljk obravnavala kot pomanjkanje domišljije. Vendar te voščilnice pričajo nasprotno. Vse so delo iste avtorice Bev, našla sem jih pa na njenem blogu All the things I love. Enjoy her crafts!

Kaj obleči?

Jeeej, jutri se bo odvijal b-l-o-ž-e-k! Kaj obleči? Ne, ni problem v tem, da ne bi vedela kaj. Sprašujem se bolj, kaj je primerno. Moja trenutna odločitev je kratka črna obleka posuta z bleščicami (nekaj podobnega, kot zgoraj na sliki) v kombinaciji z enobarvnimi žabami (čim bolj žive barve). Nagibam se k rdečim ali vijoličnim. Ali naj se raje odločim za standardno kombinacijo jeansa in črnega topa? Ahhh... Huje, kot če bi se napravljala za (prvi) zmenek! Čakaj malo, saj grem na (prvi) zmenek, le da ne bom zrla v oči simpatičnega dečka, temveč v oči simpatičnih deklet, soblogerk!

Nisem si predstavljala

Ko sem objavila svoj prvi post (takrat še na siolovem ponudniku) si niti v sanjah nisem predstavljala, da me bo blogerska scena tako posrkala vase. Nisem si predstavljala, da bom sčasoma začela spremljati tudi bloge oseb, ki jih ne poznam, niti na videz ne. Nisem si predstavljala, da me bo njihov blogerski svet, prepleten z mojim, tako posrkal vase, da ga potrebujem kot kadilec cigareto ali 'kavoljub' in kofein odvisnik kavo. Nisem si predstavljala, da bi se naše druženje kdaj lahko preselilo iz 'okna za komentarje' v realni svet, za mizo. Nisem si predstavljala, da se bomo kdaj dobile na pijači. Pravzaprav ne vem, kaj občutim ob tem. Po eni strani me (kot vsako žensko), po domače povedano, firbec matra, kdo se skriva za zapisanimi vrsticami na tem ali onem blogu. Po drugi strani se bojim, da bo vsa stvar, ko bo padla še zadnja tančica, izgubila svoj čar. Kdor ne tvega, ne profitira! V poplavi vsakdanjih obveznosti ne mislim izpustiti priložnosti za spontanost in za novo izkušnjo. Tako se že veselim, da 10. 10. 08 ob 19:00 v Joe Penas-u spoznam Katjo, Glisto Fashionisto in Evie! Ne morem pa mimo sebe, da ne bi omenila, da si želim, da bi se nam pridružile tudi Bonny, N., Vađajna in Shia Jezebel! Ano sem sicer spoznala že na ArtMarketu, a mi je žal, da me pot ni večkrat zanesla tja. Pravzaprav, če grem naštevat kdo vse je pritegnil mojo blogersko pozornost, ne pridemo nikamor. Izpostavila bi le še So damn beautiful, Latte's place (ki jo žal ne morem več brati) in Tok zavesti. Ker je glavna misel ustvarjanje novih poznanstev, ne bom pisala o blogerjih, s katerimi se poznamo že iz predblogerskih časov. Žalostno je, da preko bloga še najlažje in najbolj redno ohranjamo stike. O moških blogerjih, ki jih spremljam, pa ne bom pisala, saj smo se (očitno) na Bložek prijavile le pripadnice nežnejšega spola in mislim, da se nam sedaj - ob tako velikem številu - še najpogumnejši bloger ne upa pridružiti!

PS: Draga blogerka, če so se te zgornje vrstice dotaknile se prijavi še ti!

Za Bonny

Ena misel, ena želja... V.S.E N.A.J.B.O.L.J.Š.E!

Držite pesti!

Ne navdušujem se nad nagradnimi igrami. Vsaj do sedaj se nisem. Kot že veste rada ustvarjam. Moj spekter ustvarjanja je veliko manjši, kot bi si želela, a kljub temu sem že marsikoga razveselila s svojim unikatnim darilom. Prijateljice največkrat obdarim z izbranimi kosi nakita, rada pobarvam in drugače okrasim tudi kakšen lesen kos: od okvirjev za sliko, ogledal do takšnih in drugačnih šatulj za nakit in škatel za shranjevanje. Prav posebno strast mi predstavlja izdelovanje čestitk in voščil za različne priložnosti (nekaj jih je na ogled v prejšnjem postu) in aranžiranje oz. zavijanje daril. Od nekdaj si želim, da bi si znala kaj tudi sešiti. Začela bi seveda z manjšimi kosi, vendar se ne bi branila kakšnega unikatnega krila, majice, jakne. Če temu izdelku dodam še sitotisk sem zadela na lotu! Želje so velike, ideje se vedno znova porajajo in inspiracija je neskončna. Sicer sem kakšen manjši kos, kot je peresnica, torbica za mobitel in novoletni okrasek za na jelko že sešila, in sicer na roke. Žal mi je, da si večkrat ne privoščim kak unikatni kos nakita ali oblačila (tudi sama sebi bi lahko kdaj pa kdaj kaj naredila). Očitno sem preveč zaplankana kar se tiče lajšanja denarnice za tovrstno nakupljeno 'blago'. In ne, ne mislim, da so ti izdelki neupravičeno dragi (ali pa le dražji) od tistih nakupljenih npr. v Zari ali H&M-u. Ravno zato, ker tudi sama ustvarjam, vem, koliko časa in potrpežljivosti je vložene vanje (jaz že čestitko lahko delam več ur skupaj in te kar zaboli, ko vidiš kako roma v smeti). Ti izdelki imajo imajo prav posebno vrednost, saj je vsak zgodba zase. Z njim lahko ustvariš prav posebno vez, kar z uhani iz npr. H&M-a, ki jih nosi tudi vsaka tretja na ulici (ne razumite me napak, tudi sama kupujem nakit v H&M-u) ni mogoče.

Danes sem odkrila všečen blog, na katerem so na ogled še bolj všečni izdelki in eden izmed njih, bi lahko z malce sreče... bil moj!

My heart longs for the sea

Pravzaprav se ne morem odločiti ali mi je bolj všeč ta s "skinny starfish" ali tisti drugi s "fat starfish". Če bi dobila to čudovito - poletno obarvano - verižico, mi je prav vseeno kateri motiv bi jo krasil. In sreče ter navdušenja najbrž ne bi mogla skriti (to je očitno, saj že pred znanimi rezultati to oglašam na veliki zvon). Glede na tematiko tega posta ne morem mimo Fensi Šmensi, bloga, ki mi je v velik navdih in vedno znova željno pričakujem nove poste. Žal oktobra lani še nisem poznala Ano in nisem brala njen blog, tako da se nisem mogla potegovati za njeno unikatno torbico z motivom severnega jelena v čudovitih roza, turkizno modrih in zelenih odtenkih. Toplo pozdravljam tudi njeno obdarovanje za Dedka Mraza. Njene denarnice si redno ogledujem v njeni spletni nakupovalnici in zbiram pogum za svoj prvi nakup.

Morda se v prihodnosti tudi sama odločim za obdarovanje svojih zvestih bralcev (bralk!) in komentatorjev (komentatork!). In ne pozabite, držite zame pesti, da osvojim to lepo nagrado. Rezultati bodo znani jutri.