nedelja, 07. december 2008

Killing thoughts

Peš sem se odpravila v mesto. V center. Nedelja dopoldne. Ulice so prazne. Ljubim tišino. Takrat moje misli priplavajo na površje. Vedela sem že v naprej. Tako sem pripravljena. Pripravljena na soočenje z resnico. Pa sem res? Spominjam se, da sem v mojem po-otroškem in pred-odraslim življenjem (obdobje srednje šole) 'ubijala' tišino z raznoraznimi motečimi dejavniki. Če ni šlo drugače, sem se zamotila z glasnim govorenjem in prižganim radiom v ozadju. Od jutra do večera. V tišini sem postajala napeta in razdražljiva. Nezrelo? Mogoče. Pa ni (bolj) nezrelo to, da pustiš svojim mislim prosto pot, da se nemoteno pretakajo med ušesi, a jih enostavno ignoriraš? Vseskozi so s tabo, a jim ne nameniš zasluženo pozornost. Ljudje pravijo, da preveč razmišljam, da vseskozi kaj analiziram. Razmišljam? Ja. Preveč? Nikakor ne. Analiziram? I don't think so. Sama glagol analizirati povezujem z dejstvom, da te to dejanje privede do določenega zaključka, stanja, ki sproži akcijo. Torej, da se nekaj spremeni. Da je novo stanje drugačno od zdajšnjega. Definitivno ne analiziram stvari.


Korak me odnese v samo središče Ljubljane in kar naenkrat se znajdem v vrvežu. Mlade družine, zaljubljeni pari, osamljene ženice in razigrani turisti. Skupine turistov. Turisti so preplavili Ljubljano. Verjamem, da je Ljubljana za turista izredno privlačno mesto. Vem, da bi se sama rada vračala sem ter prijatelje 'posiljevala' s pripovedovanji in goro fotografij. Je možno, da ujamem največ nasmehov na obrazih turistov? Ste kdaj že videli zagrenjenega turista? Lahko je biti turist. Ko 'doma' pustiš monotonost, nezadovoljstvo, zdolgočasenost, probleme in skrbi. Ko odvržeš vse maske in si daleč stran od vsega in vseh ti ti. Ni to bistvo? Being yourself? Odkriješ destinacijo, ki te dela srečnega. Kjer se zbudiš z nasmehom na licu in z nasmehom na licu zaspiš. Če sploh kaj spiš. Enostavno lebdiš v svojem mehurčku sreče nad spoznanjem kdo v resnici si. Oziroma kdo bi lahko bil. Ko se bliža dan povratka si odločen, da se vrneš 'domov' da 'urediš' stvari in se vrneš nazaj sem, kamor sedaj po novem pripada tvoje srce. Res storiš to? Ali sčasoma, ob vseh obveznostih in dolžnostih realnega življenja pozabiš na tisti občutek sreče in se ti vse skupaj zdi le lep spomin? In, če kljub vsemu slediš svoji drzni odločitvi, koliko časa boš v svojem novem bivanjskem okolju lebdel v svojem mehurčku sreče? Boš tudi tu sčasoma občutil razočaranost, zagrenjenost, apatičnost? Boš tudi tu sčasoma obraz zakril z masko? Ja? Ne? Ne vem. Mogoče. Rada bi verjela, da ne. In če se to zgodi? Ustrajaš v tistem kraju? Se vrneš 'domov'? Ali iščeš naprej? Lahko je biti turist.


Privoščim si merico praženih mandeljnov in anglesko sporočilo. Vonj in okus me poneseta daleč, daleč stran. V obdobje, ko je bila moja edina skrb napisana domača naloga. Is it true? Not really. Zakaj smo pisali domače naloge? Zato, da bi ugajali staršem in učiteljem. Zato, da bi bili ljubljeni. Zakaj smo izostajali od pouka? Zato, da bi ugajali sošolcem in prijateljem. Zato, da bi bili ljubljeni. Za tisto malo merico ljubezni smo prodajali sebe. Pa lahko temu sploh rečemo ljubezen? Te nekdo, ki te ne sprejema takšnega kot v resnici si ljubi? Vprašanje je, če si mu sploh dal možnost, da te vzljubi. Tebe, ja. Z vsemi napakami in pomanjkljivostmi. Tebe brez mask. Najbrž ne. Ker si tak ne upaš niti pred ogledalo, za zaklenjenimi vrati in med štirimi stenami. Dokler ne ljubiš sam sebe, ne pričakuj ljubezni od drugih.


"Gradite dalje, četudi
je včasih
videti brezupno."
(angelsko sporočilo)
Graditi kaj?
Ja, včasih preveč razmišljam.

11 komentarjev:

PETRA IN SARA pravi ...

21 let sem sanjala, da bom, ko bom velika, turistka. Vedno na poti, stran od tu, vedno tam, kjer si res lahko, kar si... Zakaj? Ker me (nas) od rojstva omejuje tisto nenapisano pravilo, kaj smo, kdo smo, kaj bomo postali... Jaz še pred sestro včasih nadanem masko - no, največkrat ravno pred njo, pa mi je najbližje! Ja, za ceno ljubezni...
Zdaj živijo moje sanje ljudje, ki so vedno glasno kritizirali moje popotniške načrte in sanje... Jaz pa sanjam druge sanje... (prilagojene razmeram=))

Zelo lepo si napisala, na koncu se zdi, kot da bi bilo namenjeno prav meni=) To mi je všeč, sigurno se nas veliko najde v tej 'pravljici za lahko noč'=)

Bodi lepo!

N. pravi ...

Ti sploh ne veš, kako prekleto neumno in zmešano se počutim jaz, ko vedno znova in znova vseeee analiziram, predvsem pa sebe in občutke. Se mi zdi, da je že malce bolestno. Ker se v določenih obdobjih življenja sploh ne znajdem, ampak samo razmišljam, premlevam, tuhtam, iščem odgovore, si zastavljam najbolj abstraktna vprašanja, skratka ... ni da ni. In osebno sem mnenja, da analiziranje ni dobro. Ni dobro površno plavanje skozi lajf, še manj pa koristi neprestano ustavljanje ob najbolj neumnih stvareh. Zato na to svojo lastnost nisem niti malo ponosna. Se je skorajda bojim :/

Katja pravi ...

Js pa ne maram bit turistka. Rajši si privoščim svoje "pobege" iz realnega sveta in takrat uživam za nazaj in naprej. Brez slabe vesti. Priporočam! :)

storyteller pravi ...

Petra in Sara: sama zelo rada potujem. Potovanja mi širijo obzorja, mi "večajo" meje. Zaradi njih se jaz bolj jaz. In ja, včasih se drugje počutiš bolj doma. To je meni predstavljala Španija.
Bodita najlepše!

N., zaradi te lastnosti (na katero nisi ponosna :))) si ti ti! Dela te posebno, samosvojo. Zato jo sprejmi. Pa saj včasih prav paše! :D

Katja, vsi imamo svoje "pobege" iz realnega sveta, takšne ali drugačne! :)

Anonimni pravi ...

Draga moja.. sej veš, da me tvoji posti vedno znova očarajo in mi prikličejo včasih smeh na obraz, včasih solze v oči, vedno pa me spreleti nek prijeten občutek.. tak, ki pride, ko bereš lepo napisane stvari in zraven pritrjuješ in se strinjaš..in se najdeš :) Tokrat se mi je vsedel v srce tale odstavek: "Vprašanje je, če si mu sploh dal možnost, da te vzljubi. Tebe, ja. Z vsemi napakami in pomanjkljivostmi. Tebe brez mask. Najbrž ne. Ker si tak ne upaš niti pred ogledalo, za zaklenjenimi vrati in med štirimi stenami. Dokler ne ljubiš sam sebe, ne pričakuj ljubezni od drugih."
Mislim, da mora vsak od nas razmisliti o tem... Bodimo pogumni! Samo enkrat se živi. Zakaj ne bi živeli srečno?
****

Shia JeZeBel pravi ...

i feel you. Totaly. zanimivo je, kako v tvojih zapisih vedno bolj prepoznavam sebe. zadnja 3 leta sem se na vse kriplje trudila biti 'turistka'... Pa sem ponavadi končala z zlomljenim srcem ... A še vedno ne odstopam od svojega in bežim ven. Stran. Proti nasmehom, mehurčkom sreče, neprespanim nočem in brezciljnim izgubljanjem v neznanih ulicah. Zasvojilo me je. One life in this body - we should all live it to it's fullest.
*hugs*

Bonny pravi ...

Jaz sem rada turistka nekje 3x na leto. Več pa ne. Veliko raje sem doma - tu si znam ustvariti čisto svoje mehurčke.

storyteller pravi ...

Anonimni aka M., vedno znova se razveslim tvoje pohvale glede mojega pisanja in, tudi če si edina, ki tako misli sem zadovoljna :)
Res je, večkrat se moram opomnit, da se SAMO enkrat živi! In, naj si sposodim Shiine besede: One life in this body - we should all live it to it's fullest! :) RTM*

Shia J., sama sem se tudi večkrat našla v tvojih. Želim ti, da ne bi bežala. Želim ti mir v srcu, takrat bo tvoj 'dom' kjerkoli na tej zemeljski obli, drugače bo postal beg sam sebi namen in tega si ne želiva ne ti, ne jaz! Best wishes..
PS: Čakam na povabilo! ;)

Bonny,lepo je it naokoli, še lepše je biti doma, ne?! :D

vađajna pravi ...

Jaz pa analiziranja ne povezujem ravno z nekim zaključkom, ampak zgolj kot neko organiziranje misli, ki morda pomaga priti do zaključka, morda pa le osvetli problem in zaključek niti ni potreben (čeprav se tudi s tem nekaj spremeni:)). Zagotovo pa razmišljanje in analiziranje ni enako. Včasih se znajdem v nekem čudnem vrtincu razmišljanja,, kjer ni plusov, minusov, razčlenjevanja... Ampak samo en čuden tok zavesti :) .


Tole s turisti imaš pa več kot prav...

storyteller pravi ...

Vađajna, odvisno od interpretacije in poimenovanja! :) Se strinjam z napisanim, tako da očitno gledava na isto 'stvar' iz dveh zornih kotov! :D

Crt pravi ...

je analiza prokletstvo nežnejšega spola? vprašanje je retorično, a stoji. tudi nam je anliza lastna, se mi pa zdi, da se moški veliko hitreje umaknjemo iz nje, ko ugotovimo, da je presegla točko učinkovitosti. vprašanje pa je kakšne so posledice tega dejstva. it to tako pozitivne, kot negativne. nas razlika v odnosu do analize ločuje?