petek, 22. avgust 2008

Pogled uprt v daljavo



Pogled uprt v daljavo. Kadarkoli sem se ujela v ta pogled sem se spraševala, kaj je krivo za to moje zamaknjeno stanje. Do odgovora (ponavadi) nisem prišla. Zadnje dni se ponovno sprašujem. Zalotim se v službi, kako strmim nekam daleč čez železniške tire. Zalotim se doma, pri pripravi kosila, ko mi zvok noža ob desko za rezanje zamegli pogled in, ko se zavem stanja ter trenutek preden se vse postavi na svoje mesto, narezano zelenjavo vidim kot skozi paus papir.

Ne vem kakšne misli takrat zaposljujejo moje sive celice, vendar se zadnje dni velikokrat zalotim, da mi misli odtavajo neznano kam. Opažam tudi, da sem na trenutke razdražljiva, preobčutljiva, nezaiteresirana za svet okoli sebe. Priča sem velikemu nihanju razpoloženja. Na vhodu v blok imam lahko še velike načrte o tem kaj vse bom postorila doma, na vhodu v stanovanje v prvem nadstropju se lahko ti načrti razblinijo v prazen nič. Poloti se me lenoba, apatičnost in moje telo je izsesano življenjske energije do zadnjega atoma.

Tako se me loti želja po pisanju in deljenju misli, vendar ko se vsedem za računalnik in se prijavim v blogger moj izvir inspiracije usahne. Tako se lotim pospravljanja stanovanja in generalnega (pozno-poletnega namesto spomladanskega) čiščenja in v 7. urah pospravim vse, od A do Z. Naslednji dan in dan za tem pa ne najdem dovolj moči, da bi do konca posparavila še balkon, ki je ostal v tem stanju le zato, ker me je pred tremi dnevi prehitela noč in je edina 'razsvetljava', ki je na razpolago na balkonu dnevna svetloba. Tako na youtube-u priklikam do pevke, ki je stopila na pot slavnih z objavo svojih pevskih vložkov na youtube-u. Navdušena nad njenimi pevskimi sposobnostmi in optimistično obarvanimi besedili, sem to želela podeliti na svojem blogu, vendar zvečer ni bil več tisti 'pravi trenutek'.

Me daje luna? So to zadnji vzdihljaji PMS-ja? Me vznemirja dejstvo, da se poletje počasi poslavlja (čeprav je glavni poletni dopust šele pred mano)? Ali pa se ne znam sprijazniti z določenimi dejstvi? Kot npr. to, da sem vedno bolj hormonsko pogojena, da kljub svojemu mladostnemu videzu postajam ženska. Tako, kot sem se sprijaznila z dejstvom, da mi sedaj moj mesečni cikel postavi za nekaj dni življenje na glavo, tako se bom morala sprijazniti z dejstvom, da so moji boki vedno širši in da moja nekoč ploska zadnjica pridobiva na oblinah. In da bodo določeni kosi iz moje garderobne omare zamenjali lastnika.

Tako, kot sem sprejela svetlejše strani sprememb, tako bom morala storiti tudi s tistimi manj prijetnimi. Lepota življenja je v tem, da se iz dneva v dan spreminja, in danes ni in ne more biti takšno, kot je bilo pred enim letom, dvema letoma, petimi leti. Prav tako se bodo spremembe odvijale tudi v bodoče in čez eno leto, dve leti, pet let bom bogatejša vsaj za veliko mero izkušenj. Ko se sprijazniš z določenemi dejstvi, umakneš pogled stran od daljave. Ko se sprijazniš z določenimi dejstvi, lahko ponovno občutiš 'It Feels like Heaven' občutke.

"Trying hard to reach out

but when I tried to speak out

felt like no one can hear me

wanted to belong here

so I prayed I could break away"

6 komentarjev:

N. pravi ...

Storyteller, sploh ne veš kako zelo razmišljam s tabo. In sem zamaknjena, determinirana s strani ženskih 'obiskov', izgubljena, ker sem na meji med punčko in žensko, zmedena, ker gre vse v smer resnobe in utrujena, ker to povzroča notranje in zunanje konflikte. Luna verjetno ni ... Sva kar sami :) Ampak tudi to mine. Upam, da za obe brez resnejših posledic ;)

K. pravi ...

Mislim, da se čisto vsak izmed nas kdaj pa kdaj takole zazre...

In premišljuje...

vađajna pravi ...

:) Pa saj tudi tako obdobje paše občasno? (to pravim jaz, ki se večkrat počutim obupno ob tem:/)

Bo minilo:).

storyteller pravi ...

Vse te prime, pa te mine... Je že mimo :)

Katja pravi ...

Zdej je vse že super, ane? :) Sej pride jesen pa bo spet zabavno, ker bodo druge stvari zanimive. Sicer je pa res, da zna biti prehod iz poletja v jesen depresivna zadeva. po moje je to najtežji del leta. Ker te prisili v razmišljanje, ki je bolj tako - realistično. Ali pa tudi ne. ::))

storyteller pravi ...

Katja, prehod iz poletja v jesen je res zoprna reč. Še posebej je bilo to čutiti takrat, ko sem se še šolala! :P Drgač me pa najbolj 'ubija' vreme, oz. hladna jutra in noči, ko bi najraje že v bundi naokoli hodila, ter popoldnevi, ko se še lahko napraviš v poletno opravo. In, če greš zgodaj zjutraj od doma, nazaj pa v vročini... Grrr, how I hate it! :D

PS: Mislim, da ta "down" obdobja pri meni niso toliko vezana na poletne čase, bolj na vreme samo... npr. (konstantni) dež, letošnja zima in pomlad - 'adijo pamet'! :)