nedelja, 31. januar 2010

I need... Potrebujem čas.


I need... Potrebujem čas. Da si očedim domovanje do zadnjega skritega kotička (odkljukano danes). Moj domek potrebuje osvežitev. Novo sliko. Morda rožo? I need... Potrebujem čas. Da KONČNO pospravim božično novoletno 'okrasje', ki sem ga sicer že odstranila iz njegovega začasnega bivališča, a se je še vedno valjalo na treh različnih koncih. Potrebujem čas. Da ga pospravim v za to namenjene škatle in na vnovično odpiranje počakam nadaljnih 10 mesecev (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da se lotim kupa, ki čaka na likanje. Včasih je bilo le-to moje najljubše gospodinjsko opravilo. Moj čas sprostitve. Sedaj mi ne predstavlja več tak užitek. Še vedno rada likam, vendar to ni več to. Iz prestola so ga izrinila druga - zdaj meni ljubša - opravila. Zdi se, da bom z leti vse manj likala, saj zdaj npr. brisače ne spadajo več v kategorijo "nujno likanje" (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da sem prepustim "lepotnim ritualom". Tako je na stand by-u depiliranje, pedikura, lakiranje nohtov... mogoče bi bil čas, da razmislim kaj naj ukrenem s svojim "naglavnim okrasjem" (odkljukano danes - upam). I need... Potrebujem čas. Da se posvetim svojemu blogu, da ne bodo objave obstajale (in obstale) le v moji glavi. Da se posvetim številnim blogom v zaznamkih. Pri večini sem le tihi opazovalec fotografij, a si lahko predstavljam, da čaka vsaj 200 objav (odkljukano danes - upam). Potrebujem čas. Da razmislim ali naj blogu št. 2 KONČNO vdahnem življenje, ali naj ga z enim klikom odrešim blogerskega životarjenja. I need... Potrebujem čas. Da spet kaj spečem, saj sem si vendar obljubila, da ukrotim piškote! Se pa že spogledujem s pitami. Receptov, ki si jih želim sprobati, je vsak dan več. Sprašujem se, kdo bo vse to pojedel... In, če bom vse to snedla sama, kako bom izgledala ob koncu leta. I need... Potrebujem čas. Da si omislim fotografske urice. Da ovekovečim zimo, zimo belo. Da si pošklocam novo profile picture za na fb. Ta, ki jo imam sedaj, mi namreč že od samega začetka ni preveč všeč. I need time... Potrebujem čas. Da se bom še v letošnji zimi 'šopirila' v svojem diy pletenem šalu. Pa v diy hlačnih nogavicah. Pa... Kar nekaj diy projektov čaka na svoj čas. I need... Potrebujem čas... Da se 'zadekam' v svojo 1,40 posteljo, s pol litre čaja na nočni polički in knjigo v roki. Da bi imela čas za branje več kot le strani in pol. I need time... Potrebujem čas.

nedelja, 24. januar 2010

Prijateljevanje s posteljo

Ne zmorem več. Sem povsem brez moči. Strašljivo je, kako ti lahko en zob - ki je pravzaprav le zametek zoba - odvzame vso življenjsko energijo. Počutim se, kot neuporabna cunja. Ja, povdarek je na neuporabna. Kar je še huje, kot (le) cunja. V tem trenutko se mi zdi, da bi takoj zamenjala za to, da bi bila (le) cunja. Začelo se je prejšnjo soboto, ko sem dan preživela z glavobolom, ki ga ni pregnalo niti čajčkanje, niti izdatno počivanje in spanje. Tudi prijateljeve "alternativne metode zdravljenja" (beri: orehovec z mlekom), ki so sicer teknile, niso pomagale. Naslednji dan sem ugotovila kam pes taco moli oziroma, da je glavol le najavljal zobobol (smem izbrati prvega?!). Tako sem v ponedeljek šla do svojega zobozdravnika, ki mi je med razbolelo dlesen in zob potisnil antibiotični trakec. Zgodba se je ponovila v torek. V sredo naj bi si sama odstranila trakec in zadeva naj bi bila pozdravljena. Rahlo sem bila skeptična, a recimo, da sem mu zaupala. V sredo in četrtek me sicer ni bolelo, vendar sem dlesen/zob čutila, zaradi česa je v meni naraščal nemir. V noči na petek se je dlesen/zob ponovno razbolela. Ker moj zobozdravnik ob petkih ne dela, sem bila primorana v obisk zdravstvenega doma, kjer so me zelo prijazno in profesionalno sprejeli. Pravzaprav sem bila rahko presenečena. Pozitivno seveda. V soboto se je zgodba ponovila. Bolečina je zaradi rednega čiščenja, uporabe antibiotičnega trakca, mazanja z curasept gelom ter grgranja in spiranja ustne votline z žajbljom, skoraj povsem popustila. Tako sem se danes - v veri, da je zadnjič - odpravila še k dežurni zobozdravnici na Metelkovo. Ta je v meni obudila mladostniški strah pred zobozdravniki, saj bi se z lahkoto zaposlila v kakšni mesariji. Rano mi je odprla, saj še sedaj, po 8-ih urah rahlo krvavim iz nje. Pri "špikanju" čitno ni prav dosti pazila, kam "cilja", saj mi ranila tudi jezik. Ta je poleg pridobljenega mehurčka nabrekel in zato zdaj, tudi težko požiram. Pravzaprav me boli cela leva stran ustne odprtine. V rani mi "kljuva", kar občutim kot zbadanje iglic v malih možganih. Tako kot ostale dni v preteklem tednu, sem tudi današnje popoldne preživela med rjuhami, saj nimam moči za nič drugega, kot za prehranjevanje (kar je prilagojeno trenutnemu stanju) in spanje. Mika me, da bi jutri ostala doma in bi svoj nos pokazala le pri svojem zobozdravniku, ki se me bo zdaj, zaradi pogostosti mojih obiskov menda zapomnil. Resno se sprašujem, ali je možno zaradi zobobola ostati na bolniški ter ali ti jo predpiše zobozdravnik ali splošni zdravnik?


nedelja, 17. januar 2010

Misija: črna, topla in zadnjica-pokrivajoča

Pred nekaj dnevi je moja TW črna bunda odšla v večna lovišča. Pet let - morda več - sva bili nerazdružljivi tam nekje od oktobra do aprila. Redko katero drugo zimsko vrhnje oblačilo si je izborilo njeno mesto. Ob posebnih priložnostih in v ne-preveč-mrzlih-dneh sem jo zamenjala s tanjšo bundico krajšega kroja ali s plaščem. Tiste dni, ko se alkohol v termometru spusti precej nizko in, ko zaradi različnih vzgibov preživim na prostem večji del dneva, takrat iz omare potegnem svoj najdražji kos oblačila, športno jakno Lowe alpine 2 v 1. Žal ta ni primerna za odhode v službo, ko spodaj oblečem hlače na rob ali krilo ter čevlje s peto. Alkohol v termometru se žal ne spusti pod 0°C le na dela-proste-dni in v tem grmu tiči zajec. Torej, moji TW črni bundi, ki ima ne vem-kolikokrat-zašite luknje v žepih, katere kovinski deli so tekom let izgubili svojo črno barvo in so zasijali v svojem srebrem sijaju, katere šivi so na dveh koncih že popustili, je pred nekaj dnevi odpovedala še zadrga. To, bi najbrž celo zamenjala, če ne bi ta moja TW črna bunda kazala še ostalih znakov staranja in dotrajanosti. Tako sem ji zaželela naj počiva v miru in se podala v lov na novo črno bundo.

Torej - IŠČE SE - bunda črne barve, ki naj bo dovolj topla za ljubljansko zimo, vendar na pogled ne preveč debela, da ne bom izgledala, kot komaj-premikajoči se-stvor, katerega roki bingljata skoraj pravokotno no trup. Naslednja željena lastnost, ki pravzaprav mutira v pogoj je, da mi pokrije vsaj zadnjico oz. še raje vidim, da mi seže do sredine stegen, sploh-krasno-bi-bilo, če bi se mi ustavila tik nad koleni. Da je estetiki mojega očesa zadoščeno mora biti krilo pokrito z vrhnjim oblačilom: od tu kriterij o dolžini. Sedaj napočijo ne-nepomembne finese. Bunda naj ne bi bila prepasana oz. kot se to rado pripeti pri bundah, z elastiko v pasu. Se mi zdi, da tak model paše le ženskam, ali bolje-rečeno-dekletom, brez oblin v spodnjem delu telesa, s konfekcijsko številko XXS. Ne bi se branila kapuce, ki je lahko snemljiva, vendar nujno(!) brez obrobe iz umetnega krzna (s pravim jih najbrž niti ne prodajajo, zato tega ne bom posebej podarjala). Tako, drugih kriterijev za IT bundo nimam (sem skromna, ne?!). Ko sem si jo vizualizirala, da jo lahko kupim na razprodajah - po (vsaj) polovični ceni - sem bila sploh z "nakupom" zadovoljna. A le v moji vizualizaciji! Zat
aknilo se je že pri prvih treh kriterijih. Torej, da bi bila dovolj topla, črne barve in da bi mi pokrila vsaj zadnjico. Karkoli bundi podobnega (torej, da ne gre za jakno iz tkanine) je bilo v dolžini moje usnjene motoristične jakne, ki se konča tam nekje, kjer se začne pas mojih kavbojk. No go! Ko sem preverjala debelino razpoložljivih bund, sem zgrožena ugotavljala, da si ne zaslužijo pridevnik "zimska". No go! Od barv mi je v spominu ostala le smaragdno zelena in barva fuksije. Priznam, všečni barvi, a ne za/na bundo/i. No go! Ne preveč pri volji, sem oko vrgla še na poudbo plaščev, ki so bili vsi po vrsti debeline mojih zimskih hlač, tako da se z estetiko le-teh niti nisem ukvarjala. Sprašujem se, kdaj za vra*a, naj človek kupuje zimska vrhnja oblačila, če ne pozimi?! Tako, sedaj si v roku meseca dni želim pomladi, da bom na dan lahko privlekla suknjič iz žameta, usnjeno jakno ter nobel punčkasto jakno iz umetnega krzna, ki se zapenja z zavezovanjem pentlje in bo tako mojih vprašanj o tem, kaj obleči čez - konec! I wish!

Kljub neuspešnemu iskanju nove bunde, je moja garderoba bogatejša za nekaj kosov, ki jih sicer ne potrebujem nujno, a so vseeno mojemu očesu prijetni ter moji denarnici prijazni. Tisti, ki se na mojem blogu potikate že dlje časa, veste, kako zelo rada nakupujem na razprodajah. Kljub vsem moji "budget fashion" finančnim ukrepom se čudim, da sem pri včerajšnjem "lovu" ulovila tudi spodnje gležnarje in uhane, pri čemer so uhani tisti-ta-dražji kos.

nedelja, 10. januar 2010

Ukročeni piškoti

Decembra sem se odločila, da začnem peči še kaj drugega kot mafine in - sem in tja - še kako biskvitno pecivo. Glede na to, da pečem vsak vikend sem se mafinov prenajedla, po drugi strani sem si zaželela preizkusiti še v čem drugem. In december se zdi pravšnji mesec za peko piškotov. Moja prva misija so bili orehovi polžki z mandlji. Kupila sem 40 dag maslenega listnatega testa, ki sem ga na pomokani delovni površini razvaljala, premazala z maslom ter nanj položila zmes naribanih in grobo sesekljanih orehov (10 dag), rozin (3 dag) pomočenih v rum, cimeta in sladkorja (4 dag). Zvitek sem narezala na cca. 2 cm široke rezine, ki sem jih položila na pekač obložen s peki papirjem ter jih pri tem nekoliko sploščila. Na koncu sem jih premazala s stepenim jajcem in jih posula z mandljevimi lističi ter jih pekla 15-20 minut pri 170°C. Opogumljena z uspehom, dvakrat zaporedoma, sem se v tretje lotila zahtevnejšega projekta. Odločila sem se, da spečem piškote za dobrodelni sejem "Božič za vse". Tako sem se, poleg že zgoraj omenjenih polžkov lotila še čokoladnih palčk, ki so bile zelo krhke in najverjetneje pri transportu do Lesc niti ena ni ostala cela; kakavove razpokane piškote, ki sem si jih izbrala zaradi opisa lahke priprave, nisem pa kaj dosti razmišljala, da bodo zaradi 400 g sladkoraja zelo, zelo, zelo sladki; ingverjeve piškotke za katere lahko rečem, da so mi edini uspeli in pence (španski vetrci), ki so kljub izdatnemu sušenju od znotraj ostali precej mehki ter so se tako neprijetno lepili za nebo in zobe. Lotila sem se še Huzarskih krofkov, ki pa so luč sveta ugledali le kot neuspelo testo, ki je bilo tako zelo drobljivo, da se ga ni dalo razvaljati in je romalo v smeti. Tako sem svojo idejo o ličnih vrečkah s sladko vsebino, ki bi jih dolgobradi stric pustil vsem pridnim pod smrečico, opustila. Vendar sem zadnje praznične dni pridno zbirala všečne recepte ter jih pridno prepisovala v svojo kuharsko knjigo... no, na vložne liste, ki jih spravljam v akto z motivi sadja. Nakupila sem moko, sladkor, maslo, jajca... ter danes ponovno zavihala rokave. Sicer me je po peki prvih - dišavnih piškotov ustavilo to, da nisem preverila zalogo peki papirja, ki ga je bilo le za dva pekača, pa vendar... če jih pečeš pri 200°C (kot to piše v recetu), jih zažgeš! Ker imam s tovrstnimi navodili že slabe izkušnje, sem pekla krajši čas od navedenega ter na polovici časa znižala temperaturo, pa kljub temu ni pomagalo. S spodnje strani so bili... črni. Drugo rundo sem že od začetka pekla na nižji temperaturi in so tako dobili bolj rjavo barvo od njihovih črnih dvojčkov, vendar so precej trdi. Vem, da morajo piškoti "odležati" kak dan, tako čakajo v pločevinasti škatli na drugo pokušino. V jezi sem se po tem lotila čiščenja pečice, ki je po letu dni ponovno zasijala v vsem svojem sijaju brez maščob. Ker je "vidljivost" zdaj veliko boljša, bom najbrž pri prihodnji peki tudi prej opazila kakšon barvo prevzemajo piškoti. Ja, odločila sem se, da se jim ne pustim! Letos jih ukrotim!

četrtek, 07. januar 2010

Ready Steady Go


Še nepopisan.

Čaka na najine skupne dogodke in dogodivščine.

Jaz sem pripravljena.

Pa vi?

torek, 05. januar 2010

Forward novoletnih odločitev

Redkokdaj forwardiram maile. Če že, jih zato, ker menim, da so vredni ogleda, branja, poslušanja. Nikdar jih ne pošiljam naprej zato, ker na koncu piše, da bom drugače imela sedem let nesreče ali kakšna podobna jajca (morda bi se pa vseeno lahko zamislila, joke). Ta, ki je danes priromal v moj elektronski nabiralnik že žnj-tič, mi vsakič obrazne mišice razpotegne v velik nasmeh, tudi če je za mano dan, kot je današnji (ki se je v večernih urah prelevil v krasnega). In zato sem se odločila, da ga delim z vami (ter zato, da ga ne bi že žnj-tič enim in istim ljudem poslala naprej).


1. Odvrzite vse nepomembne številke, tudi nepomembne telefonske številke, leta, težo in višino. Pred 4 leti, 5 meseci in 20 dnevi sem dan preživela v postelji. Ker sem se žrla zaradi nepomembne številke. Čez 6 mesecev in in 20 dni se ne bom pustila nepomembni številki 30.

2. Obdržite samo vesele prijatelje. Slabovoljni vas samo vlečejo navzdol (zapomnite si to, če ste slučajno vi eden izmed teh slabovoljnežev). Še naprej bom odganjala svojo slabovoljnost, tudi z vašo pomočjo. Ponavadi se ob takšnih trenutki zaprem vase, saj nočem stresati slabe volje naprej. Vendar vsi vemo, kako poseben je občutek, ko si lahko pred kom tak kot si, ki te sprejema vključno s tvojo slabovoljnostjo. In v novem letu se bom oklepala teh ljudi.

3. Učite se. Naučite se več o računalnikih, vrtnarstvu, čemerkoli. Nikoli ne pustite možgane nezaposlene. Nezaposlen um je hudičeva delavnica. A ime hudiča je Alzheimerjeva bolezen. Seznam stvari, ki bi se jih v življenju še rada lotila in naučila je dolg. Vsekakor pa letos obkljukam vsaj kakšno. Na vrhu seznama se nahaja učenje tujih jezikov (oz. bolje rečeno obnovitev jezikov, ki sem se jih tekom let učila in ki jih - z izjemo angleščine - ne uporabljam več) in šivanje.

4. Uživajte v enostavnih stvareh. Prevečkrat dopustim malim, preprostim, enostavnim stvarem, da uidejo mimo mene, ne da bi se jih zavedala, ne da bi jih v polnosti doživela. Letos jih postavim na svoje mesto, tudi tako, da si, preden zaspim, v spomin prikličem pet takšnih, ki mi je polepšalo ta dan.

5. Smejte se pogosto, dolgo in glasno. Smejte se, dokler ne ostanete brez daha. In, če imate prijatelja, ki vas spravlja v smeh, preživite z njim veliko, veliko časa. Vedno in povsod. Ohranjala bom stara prijateljstva in sklepala nova.

6. Solze se zgodijo. Žalujte in nato pojdite naprej. Edina oseba, ki je z vami celo življenje, ste vi sami. ŽIVITE dokler ste živi. Solze se rojevajo v vročici moje duše in umirajo v stiku z brezčutno okolico. Imajo svoje poslanstvo. Žalujem na svoj način in tako je prav. A grem vedno le naprej.

7. Obkrožite se s stvarmi, ki jih imate radi. Pa naj bo to družina, ljubimci, spomini, glasba, rastline, hobiji, karkoli. Moj dom, moji najbližji, moje ustvarjanje, moje branje in pisanje, moji spomini in vse, kar mi predrami duha so moja razprta jadra, ki vodijo mojo barko skozi razburkano morje vsakdanjika. Za to, si je vredno vzeti čas, saj predstavljajo moje golo preživetje.

8. Negujte svoje zdravje. Če je dobro, ga ohranite. Če je nestabilno, ga izboljšajte. Če ga ne morete izboljšati, poiščite pomoč. Drsanje je moja rekreacija, ples moja meditacija.

9. Ne hodite na silo nekam. Pojdite do trgovinskega centra, v mesto, v tujino. In ne tja, kjer se NE počutite dobro. Bolj bom zaupala svojim občutkom. In šla, ko bom morala. In ostala, ko bom tako želela.

10. Povejte ljudem, ki so vam pri srcu, da jih imate radi. Ob vsaki priložnosti. Povem, pokažem in pričakujem svoj delež. Tako, da jim dam svobodo. Na njih je, ali se bodo vrnili/vračali ali ne. Prerasla sem enosmerne poti.

nedelja, 03. januar 2010

Teta Bina

Teta Bina, hvala ti za moje najnovejše najljubše uhane.
Krasno presenečenje (v materialni obliki) za krasen začetek novega leta.
HVAAAALAAAA...

Nedeljsko jutro...





... v slikah.

sobota, 02. januar 2010

Nov začetek ali It's Time to say Goodbye

Zakaj začenjati znova na določen dan v letu, ko mi vsak dan predstavlja nov začetek. Vsak dan znova imam na razpolago 24 ur, 1440 minut in 86400 sekund. In, če pomislim, da je pred nami takih dni 365... kar nanese 8760 ur, 52560 minut in 31536000 sekund, se zdi, da je pred nami (ali pa za nami, kakor se vzame) dolga doba, cela "večnost". In, ko poskušam v mislih obuditi ta že-skoraj-po-praznični čas ter želje in hrepenenja, ki sem jih v srcu nosila za leto 2009, ter jih primerjam z že-skoraj-po-prazničnim časom leto kasneje, ugotavljam, da sem slabo izkoristila teh 31536000 sekund. Prosim, vzdržite se komentarjev tipa "vsak je svoje sreče kovač" ipd., saj vse to (že) vem. Ne krivim nikogar. Niti sebe ne. Čeprav to rada in pogosto počnem. Vedno se mi zdi, da če bi bila sama drugačna, če bi v določenih okoliščinah izbrala druge besede, če bi delovala odločneje ipd., da bi bil končni rezultat drugačen. Seveda prijetnejši, bolj pozitiven in zaželen. Mogoče res, ni pa nujno. Do drugih sem prizanesljiva, se "postavljam v njihovo kožo" in "nosim njihove čevlje" ter iščem razloge in opravičila za njihove neprimerne besede in dejanja, ki bolijo. Vedno znova pogoltnem, potlačim, "pometem pod prag" in grem dalje. Saj sem se tako-ali-tako, za nastalo situacijo kriva sama, ne?! Nič več. Ne bom se opravičevala, če čutim in vem, da se mi ni potrebno opravičiti. Ne bom se spreminjala zato, da bi bila sprejeta. Ne bom moledovala za preživeti čas z menoj, saj si želim ob sebi ljudi, ki si želijo biti z menoj, kot si jaz želim biti z njimi. Najboljše stvari v življenju so povsem preproste, samo čas, da jih spoznamo, je prekleto dolg. Vsaj pri meni. Saj se ene in iste stvari lotim na tisoč in en način. Če ne gre po levi, probam po desni. Če se obe poti izkažeta za napačni začnem kopati jarke, se izgubljam v labirintih, grem skozi minska polja. Čeprav bi morala odnehati na koncu desne poti. Od zdaj naprej igram le še badminton, ping pong ali kakorkoli že želite poimenovati igro, kjer morata igralca izmenično podajati drugemu žogico. Če se izkaže, da primernih igralcev ni, bom raje nabijala tenis žogico v zid. Če me spomin ne vara, je tudi to (lahko) zabavno. Tako sem sestavila seznam. Seznam stvari, slabih odločitev in ljudi, ki jih puščam za sabo v l. 2009. Ja, tudi ljudi. Saj vsi vemo, da nam ves krog prijateljev in znancev, ki nas obkroža, ni bil položen v zibko. Ljudje vstopajo v naša življenja in prav tako iz njega izstopajo. Včasih je odhod skoraj neopazen, kot piš vetra. Včasih boli, da te trga na tisoče kosov, a oba sta prišla, ob za nas pravem času. Ker je tako prav. Ker je tako za nas najbolje. V to verjamem. Za tem stojim. Od kar pomnim me je strah le ene stvari. Da bi v zadnjih trenutkih, ki mi bodo dani bivati na tem svetu, trpela. In zato se tudi tukaj in zdaj odrekam obročnemu trpljenju, kateremu prilivam olje na ogenj v obliki praznega upanja v boljši jutri. Tako določenim ljudem v začetku novega leta prerežem medsebojno popkovino, ki našemu odnosu ne predstavlja več dovod kisika temveč železne okove, ki nas skupaj držijo iz navade, določenega ugodja, rahlo mazohističnih nagnjenj ter vse skupaj ovijam(o) v milni mehurček iluzije. Včasih je potrebno le eno večje dejanje, da je potem lahko - res - vsak dan nov začetek. Tako bodo moji dnevi plodna zemlja semenom vsakodnevnih odločitev, korakov in ciljem, ki bodo tekom leta zrasli v srečno LETinO. Upanje umre zadnje, tako verjamem, da bo l. 2010 prijaznejše od l. 2009. Takšnega želim tudi vam!