torek, 11. november 2008

Tudi to bo minilo

Nekoč je bila mogočna kraljica, ki je bila hitre jeze. Neko jesen, ko je leto pričelo pojemati, je kraljico zajela globoka potrtost. Ni mogla ne jesti ne spati in pogosto je brez razloga točila solze, kar jo je spravljalo v bes in povzročalo napade jeze, zaradi katerih so se vsi v njeni bližini tresli od strahu.
Kraljica je iz svojega kroga cenjenih modrecev vsak dan poklicala k sebi novega svetovalca, ki naj bi ji razložil vzrok za njeno nenavadno stanje. Prihajali so in odhajali: dvorni zdravnik, zvezdogled, jasnovidec, alkimist, zeliščar, filozof. Vsi so bili odslovljeni kot mazači, ker niso bili sposobni razkriti skrivnosti kraljičinega črnega uroka. Pa še srečni so bili, da je bila presekana le njihova sijajna kariera.
"Gotovo mora biti med vami kdo, ki ve za vir mojega trpljenja," je obupano jokala kraljica. Toda njeno žalostno tarnanje je naletelo le na neprijetno tišino, kajti vsi so se bali njene jeze. Končno se je uboga ženska tako zasmilila vrtnarju, da se je počasi približal njenemu prestolu.

"Pridite na vrt, veličanstvo, onstran sten zapora, ki ste si ga sami dodelili, in razkril vam bom vzrok vaše zadrege." Kraljica je bila tako obupana, da je storila, kot ji je dejal. Ko je prvič po mnogih tednih prišla na vrt, je opazila, da so sijoče, živahne barve poletja obledele in da je vrt videti gol. Videla pa je tudi, da ni povsem oropan lepote, kajti v njem so kraljevali sijoči jesenski odtenki škrlata in zlata. Zrak je bil dobrodejno hladen in svež, nebo pa jasno in modro. "Govori, vrtnar," je ukazala kraljica, "vendar previdno izbiraj besede, kajti želim resnico."

"Veličanstvo, bolna nista ne vaše telo ne vaš razum. Vaša duša je potrebna zdravljenja. Kajti čeprav ste silna in mogočna, niste božanski. Trpite za človeško boleznijo, ki doleti vse nas. V zemeljskih dušah se glede na čustvena obdobja menjavata oseka in plima žalosti in radosti, tako kot se svet narave giblje skozi obdobja življenja, smrti in ponovnega rojstva. To so dnevi, ko je treba čutiti hvaležnost za žetev srca, pa če je še tako skromna, in se pripraviti za prihod zaključka leta. Obdobje dnevne svetlobe se krajša in čas teme daljša. Toda prava svetloba v naravnem svetu nikdar ne ugasne in enako velja za tvojo dušo. Sprejmite oseko, moja ljuba kraljica, in ne bojte se teme. Kajti tako kot noč sledi dnevu, se bo tudi svetloba vrnila in spet boste poznali zadovoljne ure. Prepričan sem o tem."

Nesrečna kraljica je skrbno premislila to modrost in vprašala vratarja, kako je prišel do skrivnega spoznanja o notranjem miru med čustvenimi obdobji. Popeljal jo je do medeninaste sončne ure, kjer je pisalo:

Tudi to bo minilo.



× iz knjige Sarah Ban Breathnach: Preprosto bogastvo ×

9 komentarjev:

K. pravi ...

Iiiiiiiii...kok lepa pravljica! :)

N. pravi ...

Kdo je avtor?

To je zgodba mojega mizernega življenja, čustvenega tobogana :(

Ampak tudi to bo minilo, ja :)

storyteller pravi ...

Ups! N., pozabila sem dopisat :)
Bom takoj odpravila napako.

PETRA IN SARA pravi ...

Tudi meni je všeč. Dobra bi bila za uvod v moje pisarije:)

vađajna pravi ...

Seveda bo minilo:) - vse je minljivo, remember? :)

Moni pravi ...

Zelo lepa in poučna zgodbica! Lp, Moni

Bonny pravi ...

Lepo.

Shia JeZeBel pravi ...

From your blog, straight into my heart... Thank you for sharing this with us ...
hugs*

storyteller pravi ...

Shia, pričakovala sem tvoj komentar tukaj. Drži se! hugs* back