What has made my day

Ko prejmeš novoletno voščilo februarja ter si privoščiš glas za dušo.

Igra bez granica

Da se bar mogu probuditi u svijetu ljubavi

bez starih dugova i ovih nakaza što su me stalno pratile
da te bar mogu poljubiti bez loših sječanja na hladna prolječa
bez slike stradanja što se baš na nas zalijepe

Jer moj je život igra bez granica
umorna priča, trganje stranica
na kojim ništa ne piše

Jer moj je život vječito padanje
kad zbrojim poraze ništa ne ostane
samo još vučem navike
i sve na tome ostane

Da te bar mogu probuditi, kavu ti skuhati, u krevet donjeti
pa te poljubiti, al' toga nema i ne postoji
da se bar mogu zaljubiti u malu seljanku na nekom proplanku
gore u svemiru tako da dolje ne vidim

Mine leto

Zajdi, zajdi jasno sonce,
Zajdi pomrachi se.
I ti jasna le mesechino,
Zajdi udavi se.

I ti jasna le mesechino,

Zajdi udavi se.
Crni goro, crni sestro!
Dvajca da crnime!
Ti za tvojte lisja le goro,
Jas za mojta mladost.
Tvojte lisja gori, sestro,
Pak ke ti se vratat.
Mojta mladost goro, le sestro
Nema da se vrati.
Mojta mladost goro, le sestro
Nema da se vrati.

Zajdi, zajdi

Angel varuh

Nisem te sanjala prvič. Vendar te že dolgo nisem. Sem pa prvič sanjala, da sva "skupaj". Soznala sva se v zakulisju, v Križankah. Nisem mogla odvrniti pogled od tvojih iskrivih oči. Ne zato, ker bi bile tako lepe (a kljub temu so), temveč zato, ker odsevajo energijo, ki omamlja. Kot v transu sem ti sledila, ne da bi se vprašala, ali je prav ali ne. Noč se je (pre)hitro prevesila v jutro. V nosnici se mi je ujel vonj po slovesu. Poslavljam se od družbe, od vsakega posebej, in ni mi vseeno. V zadnjih nekaj urah sem v popolnih neznancih spoznala prave prijatelje. Objameš me in rečeš, da me pokličeš, ko boš spet v mestu. In to naj bi bilo kmalu. Nisi si zapisal številko, tako da to tvojo gesto vzamem za dobro marketinško potezo. A ti ne zamerim. Začutiš me - ne da bi sama opazila svojo gesto/zvok glasu/pogled stran/karkoli si začutil - se mi zazreš v oči, tako globoko, da okamenim pred teboj in mi ponoviš: poklical te bom.

V manj kot dveh tednih se sama sprehajava po istih ulicah. Čeprav mi ura na roki kaže nasprotno, najini duši ostaneta ujeti v času, v drugi dimenziji, izven te - meni razumljive. Drugače si ne znam predstavljati, kako sva vse to doživela v tako kratkem času. Ko se vračam domov, vem, da boš poklical. Na nasledni postaji izstopim. V rokah trdno držim listič z zapisanim, komaj berljivim, naslovom. V tvojem zadnjem klicu si mi rekel, naj te tam počakam. Vendar me že čakaš ti. Ob sončnem vzhodu, na pomolu, sem na svojem obrazu začutila tvojo 3 dni staro brado. Nadaljnje so mi dnevi, tedni, meseci minevali v nočnih urah v tem ali onem mestu. Do najinega prvega nesporazuma.

Ne želim si ob sebi le tvojo slabo kopijo! V zadnjem času si mi popolna neznanka, spreminjaš se v nekaj, kar ti nisi! Kje je tisto dekle, ki sem ji, ob pogledu v oči, videl v dušo? V dušo, lepo, kot cvetoči travnik? Kaj se je zgodilo s teboj? Oddaljuješ se od sebe in s tem tudi od mene! Ni mi všeč v kaj se spreminjaš in ne zaradi mene, zaradi tebe! Izgubila si stik sama s seboj! Dopustila si, da te drugi povozijo, da te poteptajo, ker si jim bila nevarna, ker si imela sanje! Vendar so sanje bit življenja in, če nimamo sanj, nimamo življenja! Se boš lahko s tem sprijaznila čez 5-10 let?

V času življenja si bil moj samotni otok, kamor sem se zatekla, ko me je razganjalo od sreče in ko sem se trgala od bolečine. Si zdaj moj učitelj? Moj pastir? Moj angel varuh?