četrtek, 25. september 2008

Po malo


Po malo se vračam na stare tirnice. Prijeti nazaj za kuhalnico niti ni bilo preveč boleče, še posebej zato, ker je prve dni ena ali druga mama povabila na kosilo in midva sva se - za spremembo - z veseljem odzvala. Je pa zato - še vedno - zvok budilke nekoliko manj prijeten, kot običajno. Ker sem ZELO zmrzljive narave, me še najbolj daje temperaturna razlika: manj kot dva tedna nazaj sem svojo kožo izpostavljala toplim sončnim žarkom, danes se ovijam v rumeno barvo svoje najnovejše jope, ki ji družbo delata šal okoli vratu in termo nogavice. Včeraj mi je določena oseba prijazno svetovala, da sem preveč oblečena za ta letni čas, da kaj bom oblekla, ko zima pokaže svoje zobe, če sem že sedaj v škornjih, bundi in s šalom okoli vratu! Hmmm... Rokavice! Šalo na stran. Najbrž še en pulover več, ali dva, tri. Pozimi znam imeti na sebi tudi po 3-4 dolge rokave naenkrat (seveda niso vsi pletenine). Me ne skrbi, še vsako zimo sem preživela. Samo da zakurijo (tako doma, kot v službi), pa bom na konju! Sprašujem se, kje je tu pravica, da v Šiški kurijo, za Bežigradom ne. Mislila sem, da smo vsi ljubljančani enakopravni!

Po malo se vračam na stare tirnice. Prebrala sem prav vse - v času moje odsotnosti - napisane in/oz. objavljene poste, na kar lepem številu blogov, ki jih - bolj ali manj - redno spremljam. Večkrat se zalotim, kako večkrat na dan pregledujem bloge, ki so na mojem seznamu top of the top, pa čeprav vem, da me v tistem dnevu najverjetneje ne bo čakala še ena objava. Se zato razveselim novega komentarja. Če tudi tega ni, se vrnem čez kako uro dve. Prav zato (zdi se, kot da dneve hodim gor in ni nič novega) sem bila presenečena kako pogosto moji sobloggerji/ke objavljajo nove poste. Tako sem vikend preživela z likalnikom v eni in miško v drugi roki.

Po malo se vračam na stare tirnice.

sreda, 24. september 2008

petek, 19. september 2008

Back to reality

I'm back! Pravzaprav sem doma že od srede, vendar mi minute minevajo s svetlobno hitrostjo in nikakor ne najdem časa, da bi se prepustila dopustniškemu vzdušju še do ponedeljka (I don't want to go backto work!).

Jesensko vreme me je dočakalo nepripravljeno. Ko sem se podala na jug, v lov za visokimi poletnimi temperaturami je tudi tu, pri nas, sonce kraljevalo še visoko na nebu. Spakirala sem svoje najljubše majice in obleke in pustila vse skrbi za seboj, ne da bi dvakrat vrgla oko na koledar. Vedela sem, da bomo ob mojem povratku že zakorakali v drugo polovico septembra, ki s seboj prinese dolge rokave in (tudi) pletenine. Lahko bi že pred odhodom na dopust zimsko garderobo povlekla ven iz najvišjih polic garderobne omare in bi me sedaj sveža ter dišeča po mojem mehčalcu in vonju vetra, ki bi se ga nalezla na balkonu pričakala željna novih podvigov. Pa nisem. Nisem razmišljala v naprej. Želela sem si le morja, visokih temperatur in vetra v laseh. In vse to sem dobila.

Tako so sedaj moji dnevi napolnjeni s pranjem, sušenjem in likanjem. Tako se je moj dom preoblikoval v pralnico, sušilnico in likalnico. Žal mi vreme pri tem (vsaj v 2. fazi) ni naklonjeno. Upam, da bom imela v ponedeljek kaj za obleči!

ponedeljek, 01. september 2008

"Beach party" part 2


Pretrgala se je še zadnja vez z mojim letošnjim rojstnim dnevom. In sicer z zadnjim dejanjem, ki se je odvijalo v soboto. Z "beach party"-jem. Vedno znova ugotavljam, da jaz ne bi bila jaz, če ne bi vedno znova komplicirala in, če ne bi v zadnjih uricah pred (kakršnim koli) dogodkom izgubljala živce. Se štejem med tiste nesrečneže, ki jim je le najboljše dovolj dobro. Ne, nisem popolna, tega se zavedam. Vendar bi si - v določenih trenutkih - želela biti. Takrat se, iz bitja, ki je večino časa v sozvočju samo s sabo, prelevim v žensko na robu živčnega zloma. Priznam! Takrat pozabim, da povabljenci prihajajo na zabavo zaradi mene, da bi se družili v prijetnem in sproščenem vzdušju in ne zaradi mojih kulinaričnih sposobnosti ali spoliranega parketa!

Ko prispejo prvi zamudniki (tisti najbolj točni me ponavadi ulovijo še pri 'finiširanju') se v družbi mojih najdražjih sprostim in prepustim prazničnemu vzdušju. Takrat pozabim na to, da sem pozabila pomiti ogledalo v kopalnici. Takrat pozabim na to, da se je moj načrtovan jedilnik skrčil za nekaj jedi (hrane je bilo tako ali tako preveč). Takrat s skupnimi močmi rešimo tudi to, da je pivo zaradi moje raztresenosti ostalo v shrambi in je - milo rečeno - nepitno (hvala bogu za zmrzovalnik). Takrat pozabim na to, da mi sladica ni uspela (vizualno ni bila ne vem kaj) in čeprav je pred začetkom zabave skoraj romala v smeti, jo ponudim in žanjem pohvale kako okusna, da je (morda le iz usmiljenja).

Večer se je iz polomije (ki to v resnici ni bil) prevesi v skoraj popolno noč. Vedno znova se prepričam v to, kako fajn prijatelje imam. Pravzaprav smo skupaj, v tandemu, popolni! Za piko na i pri vsej tej popolnosti so prispevala popolna darila. Prav vsa so mi všeč in zares težko sem sestavila lestvico naj-naj:

3. mesto: uhani iz pravega perja pava
- pred leti sem si jih želela, a jih kljub vnetemu iskanju nisem našla -
2. mesto: ogrlica z biseri in obeskom v obliki vrtnice (slabše vidna na kompletu spodnjega perila)
- ogledovala sem si jo tri dni zapored na štantu v Portorožu in moj dragi si jo je shranil v spomin -
1 . mesto: darilni bon "Čokoladni paket" v vodnem mestu Atlantis, ki vsebuje:
- celodnevno vstopnico v Deželo savn
(+ 3x vstop v Termalni tempelj, + 3x vstop v Svet doživetij)
- Čokoladno terapijo
- 15 min Tajske masažo
- Čokoladni fondue
- bogat animacijski program v Deželi savn (mediteranska terapija, vrtinčenje zraka, aroma terapija s soljo in medom, blatna terapija...)


Nagrada za posebne dosežke gre torti, ki je razlog za rdečo nit zabave. K., hvala ti!