nedelja, 30. marec 2008

Eastern promises


Ja, saj vem... zamujam. Cel teden. Pa kaj. Pri meni je vse mogoče. Ni mi v navadi, da bi se 'zaobljubljala' na točno določene datume. Ne prakticiram rojstnodnevnih obljub, še manj novoletnih. Delujejo mi tako... tako prisiljeno. Enkrat samkrat sem si ji zapisala. Novoletne odločitve. Vzela sem A4 list papirja in si naredila razpredelnico. Vsak kvadrat (no ja, nekaj kar je spominjalo na kvadrat) sem posvetila določenemu področju svojega življenja, npr. socialno/družbeno življenje, zdravje/zdrav način življenja, nekaj za dušo/duhovno življenje (ne, tukaj ne mislim na religiozni aspekt), ljubezensko/partnersko življenje itd. Sprejela sem pomembne, manj pomembe in nepomebne odločitve. Oziroma drugače povedano, svoje odločitve sem rangirala po pomebnosti. Pomembne naj bi v naslednjem letu uresničila, nepomembne pa ni nujno (če ostane zanje kaj časa, volje in energije). Večina mojih odločitev je bilo rangiranih nekje vmes med obe skrajnosti in potrudila naj bi se, da se uresničijo/udejanijo. Ko zdaj razmišljam za nazaj se spominjam le (nekaterih) svojih nepomembnih odločitev. Tistih, ki so bile na seznamu mogoče samo zato, da je seznam deloval bolj poln. Ena od teh odločitev je bila, da se bom (bolj pogosto) udeleževala brezplačnih predavanj, brezplačnih potopisov, brezplačnih literarnih večerov (predstavitev knjig), brezplačnih razstav, brezplačnih nasvetov stilistov in vizažistov, ki nam jih od časa do časa 'servirajo' v trgovskih centrih. Da bom uvedla blagovno znamko "brezplačno". Na prste ene roke lahko preštejem kolikokrat sem grela sedež na kakšnem brezplačnem potopisnem predavanju ali zvijala vrat v kakšni galeriji.
Tokrat v roke nisem vzela list papirja, ampak ključ. Ključ od moje rdeče komode, ki v sebi skriva raznorazne 'umetniške dragocenosti'. Letos lahko ponovno pričakujete voščilnice made by me. Letos lahko ponovno pričakujete darila made by me. To vam obljubljam, tukaj in zdaj.

sobota, 29. marec 2008

Kdor čaka...

  • ... dočaka. In sem dočakala. Svoj blog na novem naslovu, v novi preobleki, z novim imenom.I like it.
  • ob tej priliki se zahvaljujem vsem mojim zvestim bralcem. Se priporočam tudi v bodoče!
  • tiste, ki ste se pridno (ne)strinjali z mano (ste komentirali), naprošam, da obdržite svoj nick ali pa se kako drugače jasno in glasno identificirajte (da vas bom lahko prepoznala, saj na blogger-ju v oknu za komentarje ni 'pusti svoj email' rubrike. Ja, določene sem le po mailu prepoznala, npr. J. alias Tija)
  • tisti, ki želite ostati anonimni imate seveda vso pravico
  • samo za K.: da ne bo tudi v bodoče tako, kot na prejšnjem na Life is LIFE. Na koncu vsake objave lahko najdeš sledeči tekst/link: 0 komentarji (številka se seveda spreminja). Tam lahko pustiš svoj komentar. Izberi opcijo Ime/URL. Vpiši svoje ime oz. nick, URL pusti prazen. Ne pozabi vpisati besede za preverjanje (tiste čudne, ja) in pritisni na 'oddaj komentar'. How easy is that?! RTM*
  • vem, da so med vami bralci (tu apeliram na my friends from real life), ki se nikakor ne opogumijo napisati kak komentar. Seveda je odločitev vaša. Na tem mestu in ob tem času bi vam samo rada povedala, da bi bila vesela vašega komentarja. My virtual friends, ni vas veliko (vsaj tistih, ki komentirate pri meni), a niso vaši komentarji nič manj dragoceni.
  • bloggerji na pomoč: kako objaviš video? Moj post o trebušnem plesu ni popoln brez videa, ki bi nazorno pokazal kaj je (vsaj zame) tako fascinantnega na njem. Kako sem se lotila objavljanja? Iz youtube sem si potegnila video in ga shranila v mapo k ostalim youtube posnetkom. Med pisanjem objave sem kliknila na ikonco 'dodaj video posnetek' ter izbrala mesto od kod naj ga download-a. Zgodilo se ni nič (po dolgem 'mletju', kar je vedno slab znak). Prosim, prosim, prosiiiiiiiiiiiiim, naj me kdo razsvetli!!!
  • še eno vprašanje glede bloga: pri nekaterih blogih sem opazila, da imajo spremenjene komentarje. Kaj hoče povedati?! Da imajo namesto 'komentarji' drug napis, npr. 'bla,bla,bla' (Bonny, ne kradem ti avtorskih pravic). Tudi jaz bi si rada ta napis spremenila (v tem postu lahko zasledite v kaj), sam me 0 komentarji, 3 komentarji in 22 komentarji spravljajo ob živce! Aha... Je možno, da imaš napis v obratnem vrstenem redu, najprej napis in potem številka??? I would like to have it this way: (ne)strinjanja:0
  • mislim, da je to več ali manj vse. Za zdaj. Zahvaljujem se Bonny, ki mi je prijazno zaupala, da lahko svoje objave prenesem sem in da lahko poljubno spreminjam datum in uro objave. Tako sem 'popokala' svoje poste, ki jih lahko z določenimi lepotnimi posegi vidite spodaj (če je kdo kaj zamudil).

ponedeljek, 17. marec 2008

Prazna baterija

Z žalostjo ugotavljam, da se vse pogosteje najdem v miselnosti "vse v zadnjem momentu". Torej, da vse pogosteje odlašam stvari do zadnjega momenta. Na to nisem ponosna, o ne. Pravzaprav bi me to prejšnji teden skoraj ugonobilo. Če potegnem črto je moj tedenski izkupiček naslednji: sivo razpoloženje, slabi živci in prekomeren stres. Za povrhu pa (ne)priznanje sama sebi, da sem se sama pahnila v to godljo.

Pisala sem že, da sem mami želela podariti izlet v Benetke ali v Padovo. Dan pred njenim rojstnim dnevom (pravzaprav večer pred njenim rojstnim dnevom) sem se odpravila v City Park, v eno izmed bolj znanih slovenskih turističnih agencij.

Jaz: "Dober večer, rada bi vplačala to (ji kažem v katalog) vaše potovanje v Padovo za to soboto, 15.3."
Gospa za pultom: "Žal je to potovanje odpovedano zaradi premajhnega števila prijavljenih."

Zgrabi me panika. Možgani komaj sledijo toku mojih mislih, obraz se ogrne v rdečico in postane mi vroče. Kaj zdaj? Nimam plana B.

Najprej jo povprašam o izletu v Benetke. Odvrne mi, da imajo zaenkrat premalo prijav za oba termina (na licu mesta izvem še za en termin: za velikonočni ponedeljek) in, da mi težko pove, ali bo kateri od teh dveh terminov dejansko realiziran.

Jaz: "Kaj pa kakšno drugo enodnevno potovanje v približno istem terminskem obdobju?" Teden dni gor ali dol, si mislim.

Izkaže se, da ima še "na pol odprte prijave" za Dunaj in Salzburg, ostala potovanja mi niso terminsko ustrezala, saj so vsa krepko zakorakala že v drugo polovico aprila ali še dlje. Vzamem si čas za premislek in, ko sem že tu, skočim do Interspara. Z vozičkom se prebijam skozi labirinte polic ne da bi zares registrirala s kakšnimi izdelki so napolnjene. Ne morem se skoncentrirati na to kaj bom kuhala, pekla… kaj bom (kot se za dobro gospodinjo spodobi) ponudila gostom na prvi, drugi, tretji zabavi v čast enemu in istemu rojstnemu dnevu. 3oki. V mislih imam le, kaj bom jutri podarila mami. Kmalu ugotovim, da iz današnjega nakupa ne bo nič, pogledam le še za pladnji, tistimi 'aluminijastimi' za enkratno uporabo, a jih žal ne premorejo. (EDIT: Premorejo, premorejo! Samo jaz sem bila takrat tako raztresena, da jih ne bi našla niti, če bi mi v voziček padli!)

"Odločila sem se za potovanje v Salzburg", rečem. Sicer - nisem vam še povedala - imajo tudi za ta izlet premalo prijav, vendar mi je referentka zagotovila, da je do 5.4. še kar nekaj časa in da, bi ta izlet lahko 'splaval'. (EDIT: Ni!!!) V primeru, da se to ne zgodi, ti vrnejo denar oziroma si izbereš drug izlet ali termin. Vplačam in jo popiham proti domu.

Naslednji dan se z mami nisva videli. Če me ubijete, se sedaj ne spomnim kaj je bil temu razlog. Slišiva se pa vsak (včasih tudi večkrat) na dan. V enem izmed pogovorov prejšnjega tedna mi je potožila, da ne ve kaj naj kupi mojemu dragemu. Bolj ko sem ji naštevala možnosti, manj si je bila na jasnem. Zaupala sem ji celo njegove konfekcijske številke. Vključno z določenimi odstopanji, ki se pojavljajo od trgovine do tgovine, od modela do modela. Na koncu sem obupala tudi sama in se ji ponudila, da ji grem jaz kupit darilo. Seveda je bila takoj za. Vendar sem si s tem stavkom nakopala še dodatne tri telefonske klice na dan. "Če sem že kupila darilo", "kdaj ga mislim" ipd. Toliko o tem, če človek želi biti v pomoč. Torej, sem sedaj morala nabaviti dva darila. S tem, da sem že s prvim imela dela čez glavo. Ampak ta mi ni povzročal sivih las. Namreč, če dobiš od "bodoče tašče" pulover + še kaj, je ok. Samo jaz se ne morem sprijazniti z dejstvom, da bi mu podarila kaj za obleči.

Kot bi mignil je bil že petek, petek popoldne. Namreč v sredo in četrtek sem šla po službi še s svojim dragim na teren. Dvakrat do trikratna teden si gre (p)ogledat kak most. Včasih se na službeno pot poda v soboto in takrat grem z njim. Združiva prijetno s koristnim. On pove v kateri konec Slovenije greva, jaz se pa pozanimam kaj si lahko na poti (p)ogledava. Tokrat sem se mu za spremembo pridružila tekom tedna. Sem šla zraven za družbo. Vožnja ti hitreje mine, če imaš ob sebi sogovornika. Domov sva hodila po 20h. Praktično spat, saj tiste tri ure hiro minejo. Predvsem pa si zmatran po 12-urnem delovniku. V petek sem ob spoznanju, da moj list s črno na belo napisanimi zadolžitvami za ta teden sameva in da nisem niti ene obkljukala, obupala in se zaprla vase, v svoj svet. Zavrnila sem povabilo na pijačo, saj nisem bila za med ljudi. Sredi belega dne sem 'švignila' v pižamo in se 'zabubila' v posteljo. Priznam, to je moj način (ne)reševanja težav. Izolacija. Takrat me je bolje pustiti pri miru. Drezanje na lastno odgovornost!

Zato je bila sobota (spet zadnji dan) toliko bolj produktivna. Mami sem dostavila darilo (res šele proti večeru) tako, da se nama je lahko naslednji dan prikazala z darilno vrečko na vratih. Popoldne, ko se je končala gonja za darilom, se je nenačrtovano prevesilo v "babji" večer v dvoje. Sproščeno vzdušje polno smeha. Takoj sem se počutila malo bolj pri močeh, malo bolj pri življenju.

V noči iz sobote na nedeljo sem slabo spala. Pred vrati je bil pomemben dan za vse vpletene. Praznovanje rojstnega dne v družinskem krogu. Moji in njegovi 'na kupu'. Prvič zares. Uradno. Oziroma v sproščenem vzdušju ob kozarčku in prigrizku. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi še zjutraj šla v trgovino. Potrebovala sem še nekaj sestavin za čokoladne tartuffe, kruh in nekaj t.i. dodatkov. Ravno ko sem se odpravljala proti blagajni prejmem klic od prijateljice. Še dobro. Očitno mi je vspodbudila tok misli, kar me se spomni, da sem kljub polni košari pozabila na tiste sestavine, po katere sem prvenstveno prišla. Si bo treba začeti zapisovati stvari!

Pridem domov in slišim dragega, kako me kliče iz spalnice. Se stisnem k njemu in mu voščim. Tako ostaneva ujeta v trenutku. Čez čas vstane, gre v kopalnico, po hodniku do kuhinje in nazaj v spalnico. Spet v kopalnico in nazaj. Umes klepetava. In jaz čakam. Po približno desetih minutah se nameni prižgat računalnik. Iz delovne sobi zaslišim presenečen krik: "Oooo, kakooo lepooo!" Katapultira ga nazaj v spalnico, k meni. Celo stanovanje sem oblepila s post-it listki, z napisi "vse najboljše", "30ka" in "RTM*". In on je "celo večnost" mimo hodil. Ah, ti moški!

Preostanek dneva sem preživela za štedilnikom. Ko je zazvonil zvonec pri vhodnih vratih sem še 'strašila' v predpasniku. Ujeli so se (starši), kot bi bili stari znanci. Vzdušje je bilo od prve minute blagodejno, tako se - v meni skrita drama queen - ni prebudila. Vsaj še za nekaj dni. Konec dober, vse dobro! A kaj, ko še ni konec!


sobota, 08. marec 2008

Every woman deserves THE BEST

Woman will get only what she seeks.
Choose your goals carefully.
Know what you like and what you do not like.
Be critical about what you can do well and what you can not do well.
Choose a career or lifestyle that interest you and work hard to make it a success, but also make fun in what you do.
Be honest
with people and help them if you can, but do not depend on anyone to make life easy or happy for you - only you can do that for yourself.
Be strong and decisive but remain sensitive.
Understand who you are and what you want in life, before sharing your life with someone.
When you are ready to enter a relationship, make sure that person is worthy of everything you are - physically and mentally.
Strive to achive all that you want.
Find happiness in everything you do.
Love with your entire being.
Love with an uninhibited soul.
Make a triumph of every aspect of your life.


petek, 07. marec 2008

Kaj podariti?

No, pa se je začela sezona lova na darila. Ja, prav ste prebrali. Moj rokovnik je v mesecu marcu povsem 'okrancljan' z razno raznimi zaznamki, kdaj je treba komu voščiti. Če sem čisto iskrena, se je ta manija pričela že februarja.

Začelo se je z najino obletnico, ki jo - mimo grede - še nisva praznovala. Je bila prestavljena zaradi bolezni. Tako sva si na ta dan izkazovala ljubezen s kuhanjem čaja in celodnevnem 'ždenjem' pred TV-jem. Danes sva načela to temo in mislim, da me je jutri pelje ven, na večerjo. Pred tremi dnevi sem 'vrgla uč' na moje skrivališče in je bilo darilo v še nedotaknjenem stanju (beri: pentljica je še na mestu!). Kar se tega tiče, ne pričakujem večjih šokov. Skrivališče se je obneslo tudi v veselem božično-novoletnem času. In takrat je bilo treba skriti večjo količino daril. A kaj se mu kupila? Knjigo. Ne povem katero, mislim pa, da sem zadela v polno.


Na predzadnji dan letošnjega februarja, je praznoval moj oči. Moj oči je zelo skromna 'persona'. Enkrat samkrat sem ga vprašala, kaj si želi za darilo. Ne spomni se, ali je šlo za rojstnodnevno ali za božično darilo. Saj je vseeno. "Ničesar ne potrebujem", "ne zapravljaj denarja zame", "naredi že ta izpit, to bo moje najlepše darilo" ipd. Tako nekako so zveneli njegovi tipični izgovori. Vsakokrat, ko je svoje darilo odvil. Žal. Takrat mi je pa - na moje 'prigovarjanje' naj mi že pove česa si želi - odgovoril: "Kupi mi nekaj, kar si želiš sama… jaz bom nad darilom čisto navdušen in ga izročim tebi. Torej, tvoje darilo meni, bo tvoje darilo tebi". Vam je spodnja čeljust popustila pod silo gravitacije? Meni je tudi.

Lani sta z mami praznovala 'na okroglo': abraham + 10. Skupaj z bratom sva jima podarilo potovanje: '2dneva/1nočitev', v eno izmed evropskih prestolnic. Oči jih je večino 'dal skozi' službeno, tako da sva se z bratom na koncu odločila za tisto, za katero se mi je zdela še najmanjša verjetnost, da je tam že bil. Bratislava. Mami pa ni prav dosti v življenju potovala. Na koncu se je izkazalo, da je že bil v Bratislavi in da, naj grem kar jaz z njo. Nekaj dni je bilo pri nas doma napeto, na koncu sem šla res z mami jaz.

Tako je bil letos prvi in edini pogoj pri izbiri darila zanj ta, da ga ne more odstopiti komu drugemu. In tako sem se na koncu odločila za darilni bon - ki 'nosi' njegovo ime - za masažo.


Za mami od mojega dragega je bilo darilo lažje izbrati. Jah, ženske nismo tako komplicirane. Imam pa manjšo pripombo čez MGL. Glede na to, da imam letos že 10. leto pri njih abonma, bi se lahko reklo, da sem zadovoljna stranka, ne?! Vendar ne morem verjeti, da raznorazne vstopnice ni moč dobiti v verziji 'brez cene' na vidnem mestu, oziroma, da ne zasedejo 1/3 celotne velikosti vstopnice. Res je, da jo lahko s črnim 'alkoholcem' prebarvaš prečrtaš, vendar potem izgled ni več estetski. Jaz sem bila lani nad Kabaret-om navdušena in tudi letošnje ponovitve so bolj kot ne - razprodane.


Na dan '11-M' pa praznuje moja mami. Darilo je že izbrano. Nekako sem se odločila, da 'odprem' novo tradicijo za naju. Potovanje za njen rojstni dan. Se še odločam med izletom v Padovo in izletom v Benetke. Ta dva sta časovno najbolj 'uskladljiva' z datumom njenega rojstnega dneva. Mislim, da bi lahko rekla, da sem uspela tudi 3. 'marčevsko' darilo spraviti po streho.

Zatakne se (milo rečeno) pa, pri četrtem. Namreč, pri rojstnodnevnem darilu mojega dragega. Upam si trditi, da je ves 'rompompom' okoli njega samo zato, ker letos praznuje 30-ko. Ufff… Včeraj sva se pogovarjala o njegovi pogostitvi za sodelavce. Odločila sva se za catering v lastni režiji oziroma za "catering Just Me s.p.". Spomnim se, da sem za bratovo birmo naredila za 5 ta'velikih pladnjev kanapejev in niti dva si nista bila enaka. Od pohvale, da "so tako lepi, da si jih ne upajo niti jesti" sem si 'filala' ego še kak teden. No, da si ne bi kdo mislil, da so bili le lepi. Tudi slastni so bili. Pladnji so se praznili kot za stavo! No, da ne bom čisto zašla.


Ko sva se dogovorila o "službeni zabavi" je tema nanesla še na "zabavo za prijatelje". Pogovor ni ravno stekel. Jaz sem mu dobesedno zabičala, da zabave pri nama doma ne bo. Najprej je presenečeno pogledal in začel ugovarjati v stilu "do letos sem še vedno praznoval", nato je pa najbrž le dojel, da je bolje, da ne sprašuje preveč in da počaka. Na presenečenje. Prav to bi mu rada priredila, surprise party. Da ga nedolžno odpeljem na pijačo, nekam v en (določen) lokal in da ga tam pričakajo vsi (I wish!) njegovi in skupni prijatelji in znanci. Glede na to, da njegov rojstni dan letos 'pade' na nedeljo, ga je možno praznovati en dan prej (in se seveda praznovanje zavleče do njegovega rojstnega dne) ali pa teden dni kasneje. Namreč praznovanja sredi tedna si, kot v študentskih letih, ne moremo več privoščiti. Termin praznovanja moram uskladiti še z darilom št. 3, z darilom moje mami. Namreč tista dva, zgoraj omenjena izleta sovpadata s tema dvema sobotoma. Torej, ju moram uskladiti. Predpostavimo, da sem ta korak že uspešno opravila. Zatika se mi tudi pri izbiri darila. Rada bi, da bi bilo nekaj posebnega.


Ne bi mu rada kupovala puloverjev, denarnic, parfumov. Vse to, je namreč že dobil. Pa tudi priložnosti za darila tega tipa, bo še veliko. Rada bi mu podarila nekaj drugačnega, nekaj izvirnega. V stilu reklame za Mastercard. Nekaj neprecenljivega.


Podarila bi mu "polet z balonom", "skok s padalom", "tečaj potapljanja". A bi bilo to bolj v mojem stilu, kot v njegovem. Podarila bi mu "lov na skriti zaklad", "opazovanje zvezd", "razvajanje v termah". Pa mi ne 'dišijo' romantično navdahnjena darila. Vsaj tokrat ne. Podarila bi mu "predpasnik z ženskimi oblinami", "računalniško miško v obliki čilija", "budilko, ki laja". A imam občutek, da smo ženske tiste, ki padamo na trapasta, neuporabna in kičasta darila. Podarila bi mu "majico z napisom Bear or not Bear", "otpirač, ki šteje količino odprtih pivskih flaš", "pivski vrček - z dvojno steno in prav posebnim gelom - ki ohranja vsebino prijetno hladno". Pa moj dragi ni ravno drinking tipe of guy. Vsaj piva ne.


Če bo šlo tako naprej, bom do njegovega rojstnega dne osivela, vam rečem! Človek si po tem zaželi, da bi imel tistih 229.000 EUR in bi mu podaril osebno voščeno lutko, ki bi jo naredili mojstri iz Madame Tussauds. A kaj, ko se ne bi mogla odločiti, ali naj 'ovekovečijo' njega, ali mene. Tako se človek nagiba k drugi skrajnosti. K darilom, ki ne stanejo (skoraj) nič. Razmišljam o "zlati ribici", ki bi mu izpolnila tri želje, ali pa, o "palčki dobre vile", ki bi mu izpolnila vsako željo v roku 24ih ur. Ahhh…

Še dobro, da je zadnji 'marčevski' rojstni dan čisto na koncu meseca.

torek, 04. marec 2008

Ljubim...

… prijatelje. Prijateljstvo. Pravo. Pristno. Največja sreča v življenju je, da si ljubljen takšen kakršen si - ali bolje rečeno - da si ljubljen kljub temu. Srečna sem, da imam ob sebi ljudi, ki me sprejemajo takšno kakršna sem, z vsemi napakami in slabostmi. Še bolje. Velikokrat v meni vidijo skrite potenciale in priložnosti, katere sama ne prepoznam. Ali, ko si grem z dlanjo čez oči in se pretvarjam, da se me svet okoli mene ‘ne tiče’; takrat me ‘okarajo’, naj že dvignem glavo ven iz peska.
Prijatelji so kot zvezde na nebu. Včasih jih ne vidiš prav pogosto, a veš, da so nekje tam - za vedno. Nekateri ljudje pridejo v naša življenja in hitro odidejo. Drugi ostanejo nekaj časa in pustijo v naših srcih svoje sledi, da nikoli več nismo taki, kot smo bili. Ti, se imenujejo prijatelji.


My gilfriends. Pred tabo - iz oči v oči - stojim na kvadratnem metru in pol površine (kolikor je premore kabina) v samem spodnjem perilu. My girlfriends. S tabo grem na počitnice in čeprav sva skupaj 24h/dan, si dajeva svojo svobodo. Kar pomeni, da sva v več kot enem tednu, le enkrat skupaj 'odjadrale v deželo sanj'. In ja, počitnikovali sva na istem naslovu. My girlfriends. Ko sem s tabo ne nadzorujeva svojih čustev. Če to pomeni - da si sredi belega dne v nabito polni Zlati Ladjici - nudiva 'ramo za jokanje'; tudi prav. Zame sva bili le jaz in ti. Bogatejši za izkušnjo. My girlfriends. Pridem k tebi, v varno zavetje. Srebam čaj, ti zraven likaš. No offence! Veš, da želim le, da me poslušaš. Prideš k meni, v varno zavetje. Kozarec vode pred tabo, jaz pečem muffine. No offence! Veš, da ti želim le najboljše. Lahko ti povem le svoj pogled na situacijo. In upam na 'srečni konec'. Skupaj s tabo. My girlfriends.

Sovražim...

… dneve, kot je današnji. Ko se Ljubljana ovije v 'vato' sivih oblakov. Siva gmota me pritiska k tlom in komaj se obdržim na nogah. Ozračje je polno tistih majhnih, očesu nevidnih 'iglic', ki skozi pore prodirajo v mojo notranjost. Vse do kosti. In od tam, v valovih, oddajajo hlad po mojem telesu. In ne glede na to, kaj vse navlečem nase, me zebe.

Siva gmota še kar pritiska name. Moje noge so težke. Moje roke so težke. Moje veke so težke. Lahko bi rekla, da počasi izgubljam zavest. Lahko bi zaspala in spala, vse dokler ne bi dežne kaplje iz mene sprale ves gnev, vso bolečino in nemoč. Vse dokler se ne bi prebudila v nov dan, lahka kot peresce!