Lep je dan

Res je. Lep je dan. Prebudili smo se v sončno jutro! Zato so mi - oziroma soncu - oproščene sence na fotografijah. Ne bom na dolgo in široko opisovala nagradni žreb (čeprav je moj prvi), naj slike povejo svoje:

Čestitke izžrebankam!
Mymy, Vixi in Kameleonka pustite v komentarjih svoj kontakt.
I'll (try to) do my best!

Novo, novejše, najnovejše

Pa jo imam! Toaletno torbico. Manjšo. Priročno. Za v torbo. Sita sem že bila vsako jutro prestavljati vse tiste "must have with me" drobnarije iz torbe v torbo. Vkorakala sem v Lolo in od tam odkorakala s tole lepotico:

Toaletna torbica je unikatni izdelek Nine Holc, ki ustvarja pod blagovno znamko Ni-design. Blago je nedoločljive barve oziroma bi jo sama opisala kot sivo-sivkina barva. Na njem je svetleč potisk v petrolej modri barvi. Pravzaprav je bila ravno z njim ljubezen na prvi pogled. Prepričal me ja tale "smeško", ki mi na obraz prikliče nasmeh vsakič, ko ga zagledam. No, vsaj jaz vidim v teh dveh obkroženih jajčastih pikah smiley-ja. Čeprav so všečne prav vse toaletne torbice na spletni strani Ni design-a, mi je moja ravno zaradi "smeškota" najbolj všeč. Ima tisto nekaj.

Še vsebina za radovežneže:

What has made my day

Ko prejmeš novoletno voščilo februarja ter si privoščiš glas za dušo.

100-ka oz. ko Storyteller časti

Hja, se vam zdi neposrečena izbira fotografije za ta post?
Niti ne.
Naj vam razložim.
Zgodba gre tako...
Od začetka.

V novembru (lani, ja) sem pasla svoj firbec na raznoraznih domačih in tujih ustvarjalnih blogih (njih število v zaznamkih se je vsaj podvojilo v tistem obdobju), ki so "prilivali olja na ogenj" moji ustvarjalnosti. Ideje vezane na božično-novoletni čas so kar vrele iz mene. Seznam idej - kar se tiče izdelovanja home made voščilnic, okraskov in daril - se je vsak dan daljšal. Zaloga craft materiala iz Prometeja se je tudi - skladno z dolžino seznama - večala. Pravzaprav ga je bilo povsod dovolj, po celem stanovanju, saj vsega nisem uspela pospraviti v - mojim ustvarjalnostim namenjeno - omaro. Verjamem, da sem v prej omenjeni trgovini pustila vsaj polovico novemberske plače. Toliko za uvod. Da si ustvarite približek realne slike. Imela sem namen osnovati celo novo kategorijo, torej Bedtime story Božič, kamor bi "pospravljala" svoje izdelke. Menila sem, da bo teh ravno dovolj, da bom do 100-ke prišla tam nekje okoli Božiča. In takrat se seveda obdaruje. Pa mesec december žal ni bil ravno moj mesec. Idej in inspiracije mi ni zmanjkalo, zataknilo se je pri motivaciji in volji. Tako sem to, tako zaželjeno, obdarovanje prestavila na januar, ko tradicionalno, darove nosijo Sveti Trije Kralji. A kaj, ko je december (oz. to moje decembrsko vzdušje) trajal nekoliko dlje. Sem si rekla prav, kmalu bo moj blog praznoval svoj prvi rojstni dan. Tudi to je primeren čas za veselje in obdarovanje. Pa očitno spet ni bil pravi trenutek. Počasi sem se sestavila skupaj in sem začela bloganju posvečati nekoliko več pozornosti tako, da sem uspela spisati teh 99 postov in zakaj pa ne? Zakaj ne bi 7. februar primeren dan za obdarovanje? Torej, da ne bom dolgovezila ter ponovno natipkala še kakšno dolgo filozofsko razpravo ali post brez glave in repa, vas pozivam, da do nedelje 15. februarja pustite komentar na to objavo ter se pustite presenetiti! Nagrada je namreč tudi meni zaenkrat še neznanka oz. bom za izžrebanko(ca) poiskusila ustvariti osebno darilo, glede na mnenje, ki sem si ga ustvarila o vas na vaših blogih. Zmenjeno?!

(na fotografiji je detajl ene in edine hand made voščilnice, ki je bila ustvarjena izpod mojih prstov v pred-prazničnem času ~ tako sem letos pošiljala voščilnice iz "zaloge")

Dva obraza

Priznam, da sem presenečena. Presenečena sem nad tem, da me okolica vidi drugače, kot se sama. Trenutno od okolice sprejemam dražljaje kako močna da sem. Močna? Hja, ob pregledu skozi svoj 'življenjepis' lahko (po svojih merilih) izpostavim (le) dva dogodka, ki sta od mene zahtevala moč. Odločenost. Vero v svoje sanje. Prvi na samem začetku leta 2005 ter drugi jeseni 2006. 3-mesečno bivanje v Španiji ter selitev na svoje. Živo se spominjam občutkov, ki so se polaščali mojega telesa. A failure was not an option! (zveni znano?!) Vedno bolj ugotavljam, da smo tisto, kar mislimo. Naše misli nam izrisujejo načrt Življenja. No, tako sem se počutila takrat. Večino časa si ne upam leteti. Rekla bi, da sem v solidnem povprečju. Utrgam si svoj sadež, a iz tistih lažje dostopnih vej. Meni je prav. Vendar pridejo dnevi, ko se mi veja pod ritjo odlomi. In padem na tla. Pridejo dnevi, ko sem vse prej kot močna. Pridejo dnevi, ko sem šibka. Pridejo dnevi, ko postanem premajhna glede na lastno telo in se moja Duša zgrudi pod njegovo težo. In takrat ne morem pokazati svoj pravi obraz. Tako si nadanem masko, tisti drugi obraz, ki je domač okolici. Kar pa niti ni tako zelo napačno. Saj sem že rekla, da smo tisto, kar mislimo. In včasih mislimo, da smo tisto, kar drugi mislijo da smo. Complicated? Not really. Nekoč sem nekje prebrala, da če si želiš prisvojiti neko novo navado, jo je potrebno izvajati redno in dosledno 21 dni. Toliko naj bi bilo potrebno, da ti neka nova navada preide v kri. So, if I can fool the others I could fool myself too! To sicer ni moj namen, ne prvo, ne drugo. Verjamem pa v (pozitivno) moč afirmacij. Afirmacija je pravzaprav vse, kar izrečemo ali mislimo. Vse naše govorjenje o sebi, naši notranji dialogi so tok afirmacij. Afirmacije uporabljamo v vsakem trenutku, pa če se tega zavedamo ali ne. Z vsako besedo in mislijo potrjujemo in ustvarjamo svoje življenjske izkušnje.

"Tisto, kar si želite, in tisto, kar menite, da si zaslužite, sta morda zelo različni stvari. Biti morate pozorni na svoje misli, saj boste le tako lahko začeli izločevati tiste, ki botrjujejo izkušnjam, ki si jih ne želite v svojem življenju."

V roke sem vzela knjižico Zmorem!, ki sem jo dobila v dar od M.. Pustila sem, da me besede nagovarjajo. Pustila sem svoji Duši, da si izbere tisto, kar potrebuje.

"Zavedajte se, da je vsako pritoževanje afirmacija nečesa, za kar menite, da si tega ne želite v svojem življenju. Vsakič, ko se razjezite, potrdite, da si želite še več jeze. Vsakič, ko se počutite kot žrtev, potrdite, da si želite še naprej počutiti kot žrtev. Če menite, da vam Življenje ne daje tistega, česar si v svojem svetu želite, potem zanesljivo ne boste nikdar deležni bogastva, ki ga Življenje nudi drugim - se pravi, vse dokler ne boste spremenili načina razmišljanja in govorjenja."

Udejanjanje afirmacij je zavestno izbiranje določenih misli, ki bodo botrovale pozitivnemu razpletu v prihodnosti. Z besedami, ki jih izrekate zdaj oblikujete svojo prihodnost. Pomembno je, da afirmacije vedno izrekate v sedanjiku in v celoti. Vesolje jemlje vaše misli in besede povsem dobesedno in vam da pač tisto, kar pravite, da si želite. Vedno. Vsaka misel, ki jo mislite šteje, zato ne zapravljajte svojih dragocenih misli. Vsaka pozitivna misel prinaša v vaše življenje blaginjo. Vsaka negativna misel blaginjo odžene in jo prestavi izven vašega dosega.

Sedaj vem, mislim in čutim, da:

"Vse je v redu. Vse se odvija v moje najboljše dobro. Iz te situacije se bo porodilo le dobro. Vse življenjske spremembe, ki ležijo pred menoj so pozitivne. Sprejemam zdrave odločitve. Imam brezmejne možnosti. Varna sem. Močna sem. Sem sredi procesa uvajanja pozitivnih sprememb na vseh področjih svojega življenja. Dovolj močna sem, da ostanem mirna kljub spremembi. Življenje me podpira na vse mogoče načine. Svet vidim skozi oči ljubezni in sprejetja. V mojem svetu je vse dobro."

Ugotovitve tedna

Nekje na polovici tedna sem padla na tla, kot sem dolga in široka. Človeško je, da me v takih trenutkih zapusti večni optimizem in ponavljajoče se odločitve, da se bom borila do zadnjega diha. Običajno se v takih primerih kot divja mačka z ranjenim ponosom odvlečem v svoje skrivališče, da si lahko v miru oblizujem s krvjo prepojen kožuh. Tokrat sem si morala poiskati drug brlog utehe, saj so se v mojem naselile hijene, pred katerimi se nisem hotela pokazati v svoji zelo-ne-kraljevski levji drži. Človeško je, da si je v težkih trenutkih težko priznati resnico ter jo sprejeti. Včasih podležem šibkosti svoje (čoveške) narave in obračam pogled stran od resnice, ki se mi smeji v obraz ter pometam dejstva pod predpražnik v upanju, da tam tudi ostanejo. Takrat si zaželim odrešujočih motečih dejavnikov, ki bi preglasili moje misli. Prvi na seznamu so najbližji prijatelji. Klepet v bližnji kavarnici me vedno napolni z navideznim občutkom sproščenosti. Življenje mi na pot postavlja izzive in odločitve, ki jim nisem kos. Komaj uspevam manevrirati med vratci in včasih se mi zazdi tempo tega veleslaloma tako nečloveški, da si zaželim zamižati in prepustiti hitrosti do... dokler mi pot ne prekriža prvo drevo. Streznitev bi bila milo rečeno boleča, a bi se vsaj končala kalvarija na katero sem se - brez pomisleka - podala, ko sem se spustila po tistem klancu navzdol. Krivično ocenjujem svoje najbližje za tako šibke, kot sem sama, da jim postrežem samo s tistim, kar so po mojem mnenju sposobni prebaviti. Nikdar jim nisem bila tako zelo ne-blizu. Nikdar si nisem bila tako zelo ne-blizu. Ko mi eden po eden ne sprejmejo klic ali pa vljudno zavrnejo moje povabilo na pijačo, ostanem sama. Sama.

Po krajšem preblisku, da pokličem še tiste, ki bi se mojemu povabilu na pijačo znali odzvati, a si tega pravzaprav ne želim, se odpravim po trgovinah. Dan vsekakor ni bil ustvarjen za študij v knjižnici. Kupim si torbo, ki sem si jo ogledovala od dneva ko se je pojavila na prodajnih policah naprej in je sedaj dosegla dovolj znižano ceno, vendar se ne ustavim. Hodim od trgovine do trgovine kot v transu, vešče rokujem s plastičnim denarjem ter polnim reklamne vrečke kot za šalo. Ko obredem vse trgovine v centru in obstojim na Čopovi 'okranclana' kot novoletna jelka se ponovno zavem, da sem sama. Sama. Ura je še zgodnja. Vihar v meni divja. Moram si prisluhniti. Se umiriti. Do takrat ne morem in nočem prestopiti domači prag. Nimam se več kam skriti. Na obraz sem si nadela že vse maske, ki jih premorem. Vsedem se v kot ter si naročim belo kavo s cimetom in kepico sladoleda z okusom cimeta. Poslušam se. Prisluhnem sebi, majhni deklici, ki je nase prevzela preveliko breme. Vzamem jo v naročje in jo božam po laseh medtem ko mi pripoveduje o tem, kako neuspešno rešuje svet pred bolečino in trpljenjem. Govorim ji o žametni mehkobi cvetnih lističev vrtnice in o neizogibnosti trnja na njenem steblu. Prisluhnem sebi, krhki najstnici, ki se bojuje s svojimi strahovi. Strah pred nesprejetjem in strah pred tem, da bo razočarala svoje najbližje ji krojita sleherni vsakdan. Vlivam ji pogum in ji kažem primere kako neupravičeni in neutemeljeni so njeni strahovi. Iskrice v njenih očeh in nasmeh na obrazu dokazujejo, da je sprejela ljubezen v svoje(m) življenje(u). Prisluhnem sebi, utrujeni materi, ki jo razjeda občutek krivde. Ker je kdaj pa kdaj sebe postavila na prvo mesto in se sedaj kaznuje tako, da izniči vsak svoj trud, ko iz dneva v dan skrbi za svoje najbližje in jih osrečuje (tudi na račun svoje sreče). Držim jo za roko in ji s potrpljenjem dopovedujem, da poskrbeti za sebe (še) ni sebičnost, da osrečiti najprej sebe (še) ni sebičnost, da postaviti se na prvo mesto (še) ni sebičnost. Dolga je pot do spoznanja, da se le s polnim lastnim rezervoarjem ljubezni lahko nesebično razdajamo drugim. Prisluhnem sebi, markantni domini, ki hoče vse takoj, v tem trenutku in zdaj. Ne meneč se za druge. Ne opazi razdejanje, ki ga pušča za seboj. Bijem notranjo bitko in se učim sprejemanja. Učim se sprejeti tudi tisti del sebe, ki mi ni všeč. Učim se sprejeti tudi tisti del sebe, ki ni všeč večjemu delu mene, saj se včasih zalotim kako z zavistjo pogledujem proti njej, ki si vzame kar se ji zahoče in kadar se ji zahoče. Plačam račun. Zdi se, kot da so se me ravnokar podajale kot 'slepo miš' s prevezo čez oči, sedaj sem z vsako izmed njih - z roko v roki - povezana v eno. En dih, eno telo.

Ugotovitve tedna:

• moj fetiš predstavljajo čevlji (sem ponosna lastnica dveh novih parov)
• my middle name could be "ovito" - moja garderoba sedaj šteje že kar lepo število oblačil (predvsem jop), ki se jih tesno ovije okoli životca pri čem se trakce zaveže v mašno (kič!)
• letošnjo pomlad bom preživela v tunikah in delno v etno stilu
• pri večerni toaleti ne moreš zgrešiti s črnino ujeto v svetleči material in s svetlečimi dodatki (veselim se kakšnega povabila na coctail, anyone?!)
• kljub temu, da sem si zadala (težko) nalogo, da se odpovedujem nakupovanju bižuterije (po novem prisegam na srebrnino in unikaten nakit) se nisem mogla upreti uhanom za 1 evro in verižici za 3.

Inventura

Šele sedaj ugotavljam, da si s pritajeno svetlobo v kopalnici ne delam usluge. Šele sedaj ugotavljam, da se nikdar zares ne pogledam v ogledalo. Na to sem sicer ponosna. Ponosna sem na to, da ne preživljam svojega prostega časa narcisoidno pred ogledalom. Vendar si lahko takrat, ko gre vsak kvadratni centimeter tvoje kože pod drobnogled zelo presenečen. Sicer se po delih svoji koži na obrazu posvečam dovolj pozorno, npr. pri puljenju obrvi, nanašanju in odstranjevanju make-upa ipd., vendar, ko z vatirano blazinico drsim po celotnem obrazu ali si nanašam na obraz kremo stojim vsaj meter stran od ogledala ali pa vanj moj pogled niti ni uprt. Včeraj sem prižgala vseh 6 žarnic v kopalnici, ogledalo je bilo sveže pomito in svoj obraz sem mu približala na manj kot 10 cm. Pogoji so bili idelani, da sem eno po eno, odkrivala (na novo nastale) gube na obrazu. Vas že vidim, kako se zgražate nad zadnjim stavkom! Ne gre za gube (na splošno) oz. za njih število, gre za vrsto gub! Menim, da premorem dovolj razuma, da se gub (na splošno) ne bojim, pravzaprav sem mnenja, da me moje gube opredeljujejo, me delajo posebno. Saj mi jih je na obraz izrisalo Življenje. Moje Življenje z vsemi vzponi in padci. Moje prve gubice so se mi zarisale v obraz že pred časom, niti ne vem točno kdaj. Pojavljale so se v kotičkih ustnic in oči... ja, to so tiste, ki jim pravimo smejalne. Sedaj napenjam kožo na teh predelih, a so zaradi njih ostale le bežne sledi. Površinske gubice. Dlje kot se opazujem v ogledalu bolj se mi zdi, da jih je manj kot včasih (sicer mi to dejstvo ni ravno logično). Gube so se preselile iz zunanjih kotičkov oči v notranje, kjer zarisujejo začetek vsakega začetka loka, ki orisuje podočnjake pod očmi. In vsak naslednji je malo nižje, malo bolj spuščen navzdol. Dve globoki in dolgi gubi sta se mi zarisali na sredino čela, ki ga dvigujem ob vsaki "ne me jeb*t" situaciji. Vsakič, ko gredo dogodki svojo smer, kljub mojemu prizadevanju, da bi jih usmerila v željeno smer potegnem obrvi skupaj in tisti del kože vmes se mi naguba tako, da je vsaj tisti del mojega obraza podoben Shar Pei-ju. Sklepam tako po tem, kako razbrazdana je moja koža na tem delu obraza. Sicer tanke in površinske gubice so tako gosto nasejane, kot linije v milimetrskem papirju. Ko si kdo (od mojih najbližjih) vzame pravico do "pametovanja" sem sicer tiho in izgleda, kot da sprejemam in ponotranjam "nauke", vendar moja obrazna mimika "muzanja" kaže na moje nelagodje in neodobravanje, ki se izrisalo nad zgornjo ustnico.

Lahko bi se začela izogibati določeni obrazni mimiki iz lepotnih razlogov, da bi tudi v bodoče žela pohvale, da ne kažem svojih let in da izgledam dosti mlajša (vendar, če bolje pomislim, je teh vse manj). Vendar ne gre za to. Gre za to, da si želim Življenje, ki mi bo na obraz izrisovalo tudi prijaznejše gubice. Tiste v kotičkih ustnic in oči... ja, to so tiste, ki jim pravimo smejalne.