Ukročeni piškoti

Decembra sem se odločila, da začnem peči še kaj drugega kot mafine in - sem in tja - še kako biskvitno pecivo. Glede na to, da pečem vsak vikend sem se mafinov prenajedla, po drugi strani sem si zaželela preizkusiti še v čem drugem. In december se zdi pravšnji mesec za peko piškotov. Moja prva misija so bili orehovi polžki z mandlji. Kupila sem 40 dag maslenega listnatega testa, ki sem ga na pomokani delovni površini razvaljala, premazala z maslom ter nanj položila zmes naribanih in grobo sesekljanih orehov (10 dag), rozin (3 dag) pomočenih v rum, cimeta in sladkorja (4 dag). Zvitek sem narezala na cca. 2 cm široke rezine, ki sem jih položila na pekač obložen s peki papirjem ter jih pri tem nekoliko sploščila. Na koncu sem jih premazala s stepenim jajcem in jih posula z mandljevimi lističi ter jih pekla 15-20 minut pri 170°C. Opogumljena z uspehom, dvakrat zaporedoma, sem se v tretje lotila zahtevnejšega projekta. Odločila sem se, da spečem piškote za dobrodelni sejem "Božič za vse". Tako sem se, poleg že zgoraj omenjenih polžkov lotila še čokoladnih palčk, ki so bile zelo krhke in najverjetneje pri transportu do Lesc niti ena ni ostala cela; kakavove razpokane piškote, ki sem si jih izbrala zaradi opisa lahke priprave, nisem pa kaj dosti razmišljala, da bodo zaradi 400 g sladkoraja zelo, zelo, zelo sladki; ingverjeve piškotke za katere lahko rečem, da so mi edini uspeli in pence (španski vetrci), ki so kljub izdatnemu sušenju od znotraj ostali precej mehki ter so se tako neprijetno lepili za nebo in zobe. Lotila sem se še Huzarskih krofkov, ki pa so luč sveta ugledali le kot neuspelo testo, ki je bilo tako zelo drobljivo, da se ga ni dalo razvaljati in je romalo v smeti. Tako sem svojo idejo o ličnih vrečkah s sladko vsebino, ki bi jih dolgobradi stric pustil vsem pridnim pod smrečico, opustila. Vendar sem zadnje praznične dni pridno zbirala všečne recepte ter jih pridno prepisovala v svojo kuharsko knjigo... no, na vložne liste, ki jih spravljam v akto z motivi sadja. Nakupila sem moko, sladkor, maslo, jajca... ter danes ponovno zavihala rokave. Sicer me je po peki prvih - dišavnih piškotov ustavilo to, da nisem preverila zalogo peki papirja, ki ga je bilo le za dva pekača, pa vendar... če jih pečeš pri 200°C (kot to piše v recetu), jih zažgeš! Ker imam s tovrstnimi navodili že slabe izkušnje, sem pekla krajši čas od navedenega ter na polovici časa znižala temperaturo, pa kljub temu ni pomagalo. S spodnje strani so bili... črni. Drugo rundo sem že od začetka pekla na nižji temperaturi in so tako dobili bolj rjavo barvo od njihovih črnih dvojčkov, vendar so precej trdi. Vem, da morajo piškoti "odležati" kak dan, tako čakajo v pločevinasti škatli na drugo pokušino. V jezi sem se po tem lotila čiščenja pečice, ki je po letu dni ponovno zasijala v vsem svojem sijaju brez maščob. Ker je "vidljivost" zdaj veliko boljša, bom najbrž pri prihodnji peki tudi prej opazila kakšon barvo prevzemajo piškoti. Ja, odločila sem se, da se jim ne pustim! Letos jih ukrotim!