ponedeljek, 17. avgust 2009

The End

Že nekaj časa se borim sama s seboj. Vedno bolj ugotavljam, da nimam (več) prave motivacije za pisanje. Ko prebiram svoje stare zapise, se zdijo tako zelo oddaljeni, tako ne (več) moji. Čeprav mi je všeč - morda zdaj še bolj - kako besede tečejo. Sedaj se zatikajo. Rojevajo se v želodcu in obstanejo v grlu.

V delovni tabli imam shranjenih kar nekaj osnutkov, ki ne bodo ugledali luč dneva. Nekaj zato, ker nisem hotela, da bi me določeni bližnji bralci, ki bi objavo uspeli prebrati, narobe razumeli. Bala sem se, da bi moje pisanje sprožilo pri prej omenjenih bralcih določeno mišljenje, ki bi bilo najbrž povsem izkrivljeno in daleč od resnice. Ker vem, da ne bi bilo prvič. In hotela sem preprečiti, da bi bilo zadnjič. Ampak na žalost določenim življenjskim izzidom ne moreš ubežati. Med osnutki je tudi nekaj lahkotnejših besedil, ki pa sem jih raje izživela in le neko 'poročanje' o dogodkih je izvodenelo. Ali pa sem bila - roko na srce - le preveč lena, da bi jih zapakirala v lično obliko primerno za objavo. Hotela sem pisati o perfect darilu in še popolnejšem voščilu. Hotela sem pisati o rojstvu oziroma dveh. Hotela sem...

Danes sem šla skozi vse svoje objave. Jih prebrala od začetka do konca. Res je, da sem velikokrat pisala o manj pomembnih stvareh oziroma z drugimi besedami povedano, o vsakdanjih stvareh in ne le ob t.i. življenjskih prelomnicah. Pisala sem o modi, o hrani, o ustvarjanju. Sem čestitala in pozdravljala. Ali pa sem gor 'lepila' tuje besede, ki so me ogovarjale. Prijateljica mi je večkrat omenila, da če že ne pišem, naj vsaj kako sliko / fotografijo objavim. Lahko bi. In na nek način ohranjala svoj blog pri življenju. Vendar to ni moj stil. Bilo pi ponarejeno, umetno. Ne bi bilo iz pravega razloga. Tako sem (samo) v virtualnem svetu letos pozabila na vse rojstne dneve, vključno s svojim.

Vendar kljub vsem tem naštetim razlogom zakaj ne pišem oz. zakaj ne morem pisati, ta želja v meni tli. Sedaj še toliko bolj. Moram sprostiti vso bolečino. Vendar ne tukaj in zdaj. Razmišljam, da bi odprla nov blog, kjer ne bi prestopila prag anonimnosti. Razmišljam, da bi ta blog zbrisala in s tem iz svoje zavesti in zavesti drugih umanila spomin na zgodbe za lahko noč. Razmišljam, da bi ta blog zaklenila in bi mi služil, kot neke vrste dnevnik (pod ključem). Razmišljam, da bi si kupila zvezek s trdimi platnicami ter vanj - kot včasih - zapisovala svoje misli. Razmišljam, da bi se še naprej pogovarjala s stenami, dokler mi ne odgovorijo nazaj.

Ne vem kaj (mi) bo prihodnost prinesla, a zaenkrat to pomeni konec. Poslavljam se, drage bralke in dragi bralci. Lepo vas je bilo brati in spoznavati, nekatere tudi v živo. Če imate moj email ali mobi številko se ne držite nazaj, vesela bom kakršnega koli kontakta.

Vse dobro vam želi,
vaša Storyteller.


7 komentarjev:

vađajna pravi ...

Aaaa! Nikoli mi sicer ni bilo jasno, zakaj se mora bloger poslovit - bloger pač si in pika.... Ampak je očitno vseeno potrebno reči "adijo", da zaključiš s tem... Za vedno? Boš zdržala? Vsekakor, če ne drugega... Sem rada spremljala tvoj blog, dokler je bil aktualen, potem je bilo pa vedno manj objav... Škoda :)

Upam, da se vsaj še kdaj oglasiš pri meni ali pa da tvoje ime Storyteller zagledam kje drugje :)

Anonimni pravi ...

Vsak dogodek v življenju prikliče potrebo po spreminjanju.. zato ta trenutek sprejmi, se zahvali in stopi N.A.P.R.E.J.! sREČNO!:)
P.S. ne pozabi, da si kot blogerka zaznamovala marsikatero misel bralca in polepšala dan.. :)
cmokec**
mymy

Nu pravi ...

Škoda :-( Te je blo fajn brat!! No, mogoče te pa čez neki časa spet kej prime ;-)

Anita pravi ...

Tudi jaz te bom pogrešala, ker te v živo ne vidim prav pogosto, pa še sploh. :(
Fajn te je blo brat!

polonap pravi ...

oh.
ja lepo, da si rekla Adijo.
Pa kaj na obiske priti čebljat, če te ne bomo več brali.

polonap pravi ...

oh.
ja lepo, da si rekla Adijo.
Pa kaj na obiske priti čebljat, če te ne bomo več brali.

Teta Bina pravi ...

Zadnjič sem brskala po neki škatli pri svojih starših in naletela na moj dnevnik; na enega izmed dnevnikov. Ko sem brala tiste zapise, mi je bilo kar neprijetno in čisto tuje. Skoraj sem ga že zabrisala v smeti, potem pa se mi je zasmilil. Spomnila sem se koliko mi je takrat pomenil. Pridejo prelomna odbobja v življenju, ki kličejo po spremembah. Dovoli si spremembo.
Močno upam, da z novim blogom, ker bi te še naprej rada brala