Ugotovitve tedna

Nekje na polovici tedna sem padla na tla, kot sem dolga in široka. Človeško je, da me v takih trenutkih zapusti večni optimizem in ponavljajoče se odločitve, da se bom borila do zadnjega diha. Običajno se v takih primerih kot divja mačka z ranjenim ponosom odvlečem v svoje skrivališče, da si lahko v miru oblizujem s krvjo prepojen kožuh. Tokrat sem si morala poiskati drug brlog utehe, saj so se v mojem naselile hijene, pred katerimi se nisem hotela pokazati v svoji zelo-ne-kraljevski levji drži. Človeško je, da si je v težkih trenutkih težko priznati resnico ter jo sprejeti. Včasih podležem šibkosti svoje (čoveške) narave in obračam pogled stran od resnice, ki se mi smeji v obraz ter pometam dejstva pod predpražnik v upanju, da tam tudi ostanejo. Takrat si zaželim odrešujočih motečih dejavnikov, ki bi preglasili moje misli. Prvi na seznamu so najbližji prijatelji. Klepet v bližnji kavarnici me vedno napolni z navideznim občutkom sproščenosti. Življenje mi na pot postavlja izzive in odločitve, ki jim nisem kos. Komaj uspevam manevrirati med vratci in včasih se mi zazdi tempo tega veleslaloma tako nečloveški, da si zaželim zamižati in prepustiti hitrosti do... dokler mi pot ne prekriža prvo drevo. Streznitev bi bila milo rečeno boleča, a bi se vsaj končala kalvarija na katero sem se - brez pomisleka - podala, ko sem se spustila po tistem klancu navzdol. Krivično ocenjujem svoje najbližje za tako šibke, kot sem sama, da jim postrežem samo s tistim, kar so po mojem mnenju sposobni prebaviti. Nikdar jim nisem bila tako zelo ne-blizu. Nikdar si nisem bila tako zelo ne-blizu. Ko mi eden po eden ne sprejmejo klic ali pa vljudno zavrnejo moje povabilo na pijačo, ostanem sama. Sama.

Po krajšem preblisku, da pokličem še tiste, ki bi se mojemu povabilu na pijačo znali odzvati, a si tega pravzaprav ne želim, se odpravim po trgovinah. Dan vsekakor ni bil ustvarjen za študij v knjižnici. Kupim si torbo, ki sem si jo ogledovala od dneva ko se je pojavila na prodajnih policah naprej in je sedaj dosegla dovolj znižano ceno, vendar se ne ustavim. Hodim od trgovine do trgovine kot v transu, vešče rokujem s plastičnim denarjem ter polnim reklamne vrečke kot za šalo. Ko obredem vse trgovine v centru in obstojim na Čopovi 'okranclana' kot novoletna jelka se ponovno zavem, da sem sama. Sama. Ura je še zgodnja. Vihar v meni divja. Moram si prisluhniti. Se umiriti. Do takrat ne morem in nočem prestopiti domači prag. Nimam se več kam skriti. Na obraz sem si nadela že vse maske, ki jih premorem. Vsedem se v kot ter si naročim belo kavo s cimetom in kepico sladoleda z okusom cimeta. Poslušam se. Prisluhnem sebi, majhni deklici, ki je nase prevzela preveliko breme. Vzamem jo v naročje in jo božam po laseh medtem ko mi pripoveduje o tem, kako neuspešno rešuje svet pred bolečino in trpljenjem. Govorim ji o žametni mehkobi cvetnih lističev vrtnice in o neizogibnosti trnja na njenem steblu. Prisluhnem sebi, krhki najstnici, ki se bojuje s svojimi strahovi. Strah pred nesprejetjem in strah pred tem, da bo razočarala svoje najbližje ji krojita sleherni vsakdan. Vlivam ji pogum in ji kažem primere kako neupravičeni in neutemeljeni so njeni strahovi. Iskrice v njenih očeh in nasmeh na obrazu dokazujejo, da je sprejela ljubezen v svoje(m) življenje(u). Prisluhnem sebi, utrujeni materi, ki jo razjeda občutek krivde. Ker je kdaj pa kdaj sebe postavila na prvo mesto in se sedaj kaznuje tako, da izniči vsak svoj trud, ko iz dneva v dan skrbi za svoje najbližje in jih osrečuje (tudi na račun svoje sreče). Držim jo za roko in ji s potrpljenjem dopovedujem, da poskrbeti za sebe (še) ni sebičnost, da osrečiti najprej sebe (še) ni sebičnost, da postaviti se na prvo mesto (še) ni sebičnost. Dolga je pot do spoznanja, da se le s polnim lastnim rezervoarjem ljubezni lahko nesebično razdajamo drugim. Prisluhnem sebi, markantni domini, ki hoče vse takoj, v tem trenutku in zdaj. Ne meneč se za druge. Ne opazi razdejanje, ki ga pušča za seboj. Bijem notranjo bitko in se učim sprejemanja. Učim se sprejeti tudi tisti del sebe, ki mi ni všeč. Učim se sprejeti tudi tisti del sebe, ki ni všeč večjemu delu mene, saj se včasih zalotim kako z zavistjo pogledujem proti njej, ki si vzame kar se ji zahoče in kadar se ji zahoče. Plačam račun. Zdi se, kot da so se me ravnokar podajale kot 'slepo miš' s prevezo čez oči, sedaj sem z vsako izmed njih - z roko v roki - povezana v eno. En dih, eno telo.

Ugotovitve tedna:

• moj fetiš predstavljajo čevlji (sem ponosna lastnica dveh novih parov)
• my middle name could be "ovito" - moja garderoba sedaj šteje že kar lepo število oblačil (predvsem jop), ki se jih tesno ovije okoli životca pri čem se trakce zaveže v mašno (kič!)
• letošnjo pomlad bom preživela v tunikah in delno v etno stilu
• pri večerni toaleti ne moreš zgrešiti s črnino ujeto v svetleči material in s svetlečimi dodatki (veselim se kakšnega povabila na coctail, anyone?!)
• kljub temu, da sem si zadala (težko) nalogo, da se odpovedujem nakupovanju bižuterije (po novem prisegam na srebrnino in unikaten nakit) se nisem mogla upreti uhanom za 1 evro in verižici za 3.

Inventura

Šele sedaj ugotavljam, da si s pritajeno svetlobo v kopalnici ne delam usluge. Šele sedaj ugotavljam, da se nikdar zares ne pogledam v ogledalo. Na to sem sicer ponosna. Ponosna sem na to, da ne preživljam svojega prostega časa narcisoidno pred ogledalom. Vendar si lahko takrat, ko gre vsak kvadratni centimeter tvoje kože pod drobnogled zelo presenečen. Sicer se po delih svoji koži na obrazu posvečam dovolj pozorno, npr. pri puljenju obrvi, nanašanju in odstranjevanju make-upa ipd., vendar, ko z vatirano blazinico drsim po celotnem obrazu ali si nanašam na obraz kremo stojim vsaj meter stran od ogledala ali pa vanj moj pogled niti ni uprt. Včeraj sem prižgala vseh 6 žarnic v kopalnici, ogledalo je bilo sveže pomito in svoj obraz sem mu približala na manj kot 10 cm. Pogoji so bili idelani, da sem eno po eno, odkrivala (na novo nastale) gube na obrazu. Vas že vidim, kako se zgražate nad zadnjim stavkom! Ne gre za gube (na splošno) oz. za njih število, gre za vrsto gub! Menim, da premorem dovolj razuma, da se gub (na splošno) ne bojim, pravzaprav sem mnenja, da me moje gube opredeljujejo, me delajo posebno. Saj mi jih je na obraz izrisalo Življenje. Moje Življenje z vsemi vzponi in padci. Moje prve gubice so se mi zarisale v obraz že pred časom, niti ne vem točno kdaj. Pojavljale so se v kotičkih ustnic in oči... ja, to so tiste, ki jim pravimo smejalne. Sedaj napenjam kožo na teh predelih, a so zaradi njih ostale le bežne sledi. Površinske gubice. Dlje kot se opazujem v ogledalu bolj se mi zdi, da jih je manj kot včasih (sicer mi to dejstvo ni ravno logično). Gube so se preselile iz zunanjih kotičkov oči v notranje, kjer zarisujejo začetek vsakega začetka loka, ki orisuje podočnjake pod očmi. In vsak naslednji je malo nižje, malo bolj spuščen navzdol. Dve globoki in dolgi gubi sta se mi zarisali na sredino čela, ki ga dvigujem ob vsaki "ne me jeb*t" situaciji. Vsakič, ko gredo dogodki svojo smer, kljub mojemu prizadevanju, da bi jih usmerila v željeno smer potegnem obrvi skupaj in tisti del kože vmes se mi naguba tako, da je vsaj tisti del mojega obraza podoben Shar Pei-ju. Sklepam tako po tem, kako razbrazdana je moja koža na tem delu obraza. Sicer tanke in površinske gubice so tako gosto nasejane, kot linije v milimetrskem papirju. Ko si kdo (od mojih najbližjih) vzame pravico do "pametovanja" sem sicer tiho in izgleda, kot da sprejemam in ponotranjam "nauke", vendar moja obrazna mimika "muzanja" kaže na moje nelagodje in neodobravanje, ki se izrisalo nad zgornjo ustnico.

Lahko bi se začela izogibati določeni obrazni mimiki iz lepotnih razlogov, da bi tudi v bodoče žela pohvale, da ne kažem svojih let in da izgledam dosti mlajša (vendar, če bolje pomislim, je teh vse manj). Vendar ne gre za to. Gre za to, da si želim Življenje, ki mi bo na obraz izrisovalo tudi prijaznejše gubice. Tiste v kotičkih ustnic in oči... ja, to so tiste, ki jim pravimo smejalne.

Magičnih sedem

Težko se odločim, kateri so moji najljubši filmi, knjige, igralci, slikarji, pevci itd. Čeprav tisti, ki me zares dobro poznate, veste, da bi vsaj v eni izmed zgoraj naštetih kategorij znala izpostaviti najljubšega. Vendar, kljub vsemu, v svoji kategoriji ni edini, ki je omembe vreden. Na splošno se ne znam odločati. Oziroma mi odločanje predstavlja konkreten zalogaj. Preveč je stvari, ki mi nagovarjajo duha, tako da sem odkrila, da lažje pridem skozi, če se prebijam iz obratne smeri. Npr. namesto, da poiskušam povedati svojo najljubšo barvo, povem tisto/e, ki to ni/so. Torej, ne maram modro (razen turkizno in petrolej zeleno - zame je to moder odtenek) in roza (čeprav se najde kakšen precej kričeč odtenek tudi pri meni).
Rada imam sončnice. Rada imam okus cimeta, karamele in kokosa. Po novem sem zelo sladkosneda. Rada imam poletje. Rada raziskujem novem kraje. Sem knjigožer. Rada na veliko razmišljam (in debatiram). Nikdar nimam prazno glavo. Rada odkrivam nove okuse. Že dolgo razmišljam o prostovoljnem delu. Hranim vsa pisma, vse čestitke in vse razglednice, ki sem jih prejela. Sem odvsinik spominov. Imam samo svojo skodelico, iz katere ni nikomur dovoljeno piti (ljubosumno branim svoje spomine). Moje življenje je zaznamovala rdeče-rumena kombinacija zastave in avtobus št. 20. Obožujem gledališče. Ljubim modo. Ne, kot neko slepo sledenje trendom, vendar kot eden izmed medijev skozi katerega lahko izražam sebe. Postajam internetni odvisnik. Predvsem v tem letu, v katerem sem se seznanjala z bloganjem. Sem zelo čustvena oseba, ki pa se navzven obdaja z visokom obzidjem.

I'm a (day) dreamer! Vedno o nečem sanjam in po nečem hrepenim. Moje sanje so moje gonilo. Vendar priznam, da nisem tako dober borec, kot sem sanjač. Sanjam o spalnici s svojo kopalnico z masažno kadjo. Sanjam o počitnicah, ki bi jih izbirala tako, da bi zamižala, zavrtela globus in počakala na svojo "usodo". Sanjam o dolgih sprehodih v dvoje. Sanjam o veliki jedilni mizi, ob kateri bi se zbirali s prijatelji - pogosteje. Sanjam o avtodomu. Sanjam o laježu lastne kepe dlak. Sanjam o tem, da mi bodo nekoč rože uspevale. Sanjam o treh navihanih otrocih. Sanjam o službi, ki bi dajala še kaj več kot le mesečno izplačilo. Sanjam o sreči.

Smatram se za ustvarjalno bitje. Rada ustvarjam. Moj spekter ustvarjanja je širok. Ne, ne hvalim se. Kar hočem povedati je, da me zanima veliko različnih stvari. Veliko. Žal tako svoje znanje in sposobnosti na določenem področju ne izpilim do nekega zavidljivega nivoja in ustrajam v povprečju na več področjih. Saj, dokler se z ustvarjanjem ukvarjam le ljubiteljsko in za dušo mi tako tudi ustreza. Čeprav mi nek notranji glasek občasno pravi, da bi bilo prav fletno, če bi imela samo svojo 'prodajno ustvarjalnico'. Ravno prav natlačeno trgovinico s svojimi izdelki. Tako domačo. Kamor bi ljudje radi zahajali. In kdaj pa kdaj tudi kaj kupili. Pred novim letom je v meni vzklila ideja, da bi svoj stari blog na siol-u spremenila v moj ustvarjalni kotiček, kamor bi svoje izdelke postavila na ogled širšemu krogu ljudi. V oceno objektivnemu ljudstvu. Do tja je še dolga pot, medtem pa bom tudi v bodoče razveseljevala svoje najbližje s svojimi handmade darili. In, še letos se vpišem na šiviljski tečaj!

Perfekcionistka sem. Česarkoli se lotim, mora biti popolno. No, blizu popolnosti. Za moje standarde, seveda. Tako si pogosto naložim veliko dodatnega dela, saj s svojim izdelkom v prvem poiskusu nisem zadovoljna. Tako lahko poiskušam n-krat preden izdelek zadovolji moje standarde, da ga lahko dam iz rok. Če seveda prej ne obupam. Nemalokrat se zgodi, da darilo to be, kosilo to be ipd. pristanejo v košu za smeti. Takrat streljam z očmi in je bolje, da mi ne hodite blizu. Moji najbližji mi pravijo, da sem prestroga do sebe. Možno. Ne vem. Vem pa, da se zadnje čase skušam otresti nepotrebnega stresa v svojem življenju and I know I should work on this one!

Redoljubna sem. V tem milo rečeno - pretiravam! O svojem ritualu pospravljanja omare sem že pisala. Moja druga posebnost (ki meji že na bolezen) je obešanje perila. Namreč obešam ga v posebnem vrstnem redu. Oblačila si sledijo po velikosti, barvi... In ščipalki na istem kosu oblačila morata biti iste znamke, modela in barve. In barva ter velikost se morata ujemati z barvo in velikostjo z njima obešenega kosa perila. I know! V glavnem, te kalvarije me je pred časom rešila moja mami, ki mi je podarila ščipalke v eni - rdeči - barvi. Tako da, sedaj usklajujem le še velikost. Imam jih namreč v dveh velikosti - majhne in velike. Ampak to je zame mala malica!

Ugotavljam, da mi z leti postajajo všeč stvari, ki sem se jih včasih izogibala. Sem - med drugim - spada tudi kuhanje. Včasih sem se držala le preverjenih simple receptov. No, teh se držim še danes. Hočem reči, da včasih nisem verjela maminim besedam, da je kuhanje umetnost. Znala sem pripraviti špagete ala carbonara, peresnike s tunino omako in njoke s 4-mi siri. In od recepta nisem odstopala. Nisem si dovolila spontanosti, preizkušanja, inovativnosti. In zato se mi je kuhanje in vihtenje kuhalnice res zdela umetnost. Ampak ne v smislu nečesa lepega, nečasa, kar prebuja vse tvoje čute, ampak v smislu nečesa zapletenega, nečesa, kar je namenjeno le izbrancem (tistim, ki "znajo" kuhati). Od časa do časa sem v roke vzela kakšno debelo kuharsko knjigo, poiskala recept (ki bi mu - po mojem mnenju - lahko bila kos) in se zaprla v kuhinjo (vstop prepovedan!). Pred menoj nastajajoči jedi nisem upala dodati niti začimbo več ali manj, ko je bilo zapisano v receptu. Takšna kuha me je utrujala. Vendar s časom se je to spremenilo. Že preizkušene recepte sem počasi - a redno - spreminjala. Izboljševala. Preizkušala nove recepte. Si izmišljevala svoje. In tako sem se "naučila" kuhati. Kuhanje je igra. Mešanje arom in okusov. Se pa še vedno držim simple receptov. Preprosto je preprosto najboljše. Tudi v kuhi.

PS: Veliko vas, ki vas berem in bi o vas rada brala, vas je že napisalo svojih sedem dejstev. Hvala vsem, ki ste me izbrali za naslednjo. Pozno, a navkljub temu, sem izpolnila svoj del dolžnosti. Štafeto predajam naprej Ani, Loliti in Shii Jazebel. Punce, potrudite se!

Voda sem

Voda sem. Redko predstavljam valove, ki silovito udarjajo v skale dokler le-te pod njihovo močjo ne popustijo in jim omogočijo prosto pot. Večino časa sem tiha voda, ki prestavlja bregove. No ja. Voda sem. In vsekakor je moj tok enakomeren, stanoviten, tak, ki ne dela problemov. Nič naravnih katastrof in gmotne škode. Voda sem. Včasih se leno vijem po ravnici, tako dolgo, tako počasi, da pozabim kam sem namenjena. Moji ovinki postajajo vedno daljši in vedno bolj odmaknjeni od začrtane poti. V moji strugi se nabira vedno več mulja in ostalih nečistoč, ki me še bolj upočasnujejo in mi onemogočajo bližnjice do cilja. Voda sem. Zgodi se, da se v svojem ovinku izgubim. Pogled v zvezdnato nebo ne ujame moje zvezde Severnice. Ne menim se za to, da že tedne in mesece moje struge ni napolnila sveža voda, polna življenja, ki bi se pomešala z mrtvo brozgo in ji vdahnila življenje. Ne menim se zato, da bo moja struga sčasoma izgubila na globini in s tem na ostrini, ki je potrebna, da se zažre v tisto skalo na poti in krene proti oddaljenemu morju. Voda sem. Sčasoma blato napolni mojo strugo in iz nje izpodrine vodo, ki se tako nemočno izlije po ravnici in tako izgubi še zadnjo bitko v že naprej izgubljeni vojni. Voda sem. Namočim okoliško zemljo, pronicam ji v pore in se tako izgubim. Izgubim samo sebe. Saj sem bila ustvarjena za veliko več. Lahko bi bila. Lahko bi bila deroča reka, mogočen slap, tok širnega oceana. Lahko bi. Voda sem. Tako ostanem ujeta tam, kjer ni moje mesto. Močvirje brez toka. Brez upanja na spremembo. V družbi komarjev, mušic, kačjih pastirjev in ostalega mrčesa se predajam mislim in sanjam, ki so mi bile vodilo, ko sem se v obliki dežnih kapelj rojevala v novo življenje. Voda sem. Mineva čas in zemlja okoli mene me začne dušiti in me rine iz svoje biti. Malo tu, malo tam. Vedno intenzivneje. Počasi se nabiram v kondenz, ta v drobne kapljice in te v majhen snop vode. Majhen curek vode, ki postaja vedno večji. Uspavana in presenečena nad dogajanjem napnem vse moči, da pridobim nazaj svoje bistvo. Svoj tok. Svoje gonilo. Svojo bit. Voda sem. Prečiščena vsega mulja in ostalih nečistoč, svetle, skoraj prozorne barve in prepojena s poskakujočimi kisikovimi mehurčki, ki mi vdihujejo življenje prodrem skozi špranjo na površje. Voda sem. Zavzamem svojo držo. Izlijem se v strugo. Ožjo kot prej. Globljo kot prej. Vendar je tok dovolj močan, da se premikam. Tokrat me ne skrbi. Vem, kam sem namenjena. Na poti se mi bodo pridružili enako misleči majhni tokovi in skupaj bomo močnejši na poti proti cilju. Voda sem. Ni me strah. Saj sem bila tako močvirje, kot dežna kaplja. Vem, od kod prihajam in čemu se na svoji poti želim izogniti. Voda sem. Postjam močnejša. Pripravljena na boj s skalami. Saj se za njimi nahaja moj paradiž, moj raj. Ko se izlijem v prostranstvo morja ter začutim ljubezen, ki mi je bila obljubljena, ko sem bila še dežna kaplja, takrat se bo moja pot šele začela. Voda sem.

Danes je prav poseben dan

Rojstvo novorojenčka je podobno odvijanju paketa,
ki vas je mikal in zanimal celo leto, potem pa odkrijeta,
da je njegova vsebina veliko bolj vznemirljiva, popolnejša in
tako čudovita, da si tega niti v sanjah nista mogla predstavljati.

Dorian - nekdaj bil si upanje in sanje, zdaj resničnosti si postal.

Hvala ti,

da si osrečil vse nas,

najbolj med vsemi pa

tvojo mami S., očija R. in svojega

(zdaj že) VELIKEGA brat(c)a!