Za N.

Zaupajva zvezdi, ki žari že na milijone let!
Mar ni že dovolj čakanja v vrsti, hočem te imet.
Brez luči bosa pleševa na beat,
ki krade noč ga ulici.

Ne počiva niti mesto, glej blešči se kot zlato,
postaja kot ti, ki v ritem se spreminja ti telo.
Naj bo dež, da poskusiva v dežju,
edino, kar že slutiva.

Poslušaj,
divje ljubi me pred mestom,
divje naj poleti,
divje tu in zdaj!

Še vedno sva tu, pihava v svet, da se še bolj vrti,
in kakor prva ljubezen v telo mravljincev ne izpusti.
Nikdar več ne boš ostajal sam,
zvezda nosi madež sanj.

Poslušaj,
je kriv, da ponorel je ta svet,
zamajal tla, jih na valove pripel,
potrkal je luni, naj sence poda,
pokaže sledove svetlobi brez meja.

Draga moja N., ta pesem me vedno spomni na najine divje dni!
V S E N A J B O L J Š E!