Po malo

Po malo se vračam na stare tirnice. Prijeti nazaj za kuhalnico niti ni bilo preveč boleče, še posebej zato, ker je prve dni ena ali druga mama povabila na kosilo in midva sva se - za spremembo - z veseljem odzvala. Je pa zato - še vedno - zvok budilke nekoliko manj prijeten, kot običajno. Ker sem ZELO zmrzljive narave, me še najbolj daje temperaturna razlika: manj kot dva tedna nazaj sem svojo kožo izpostavljala toplim sončnim žarkom, danes se ovijam v rumeno barvo svoje najnovejše jope, ki ji družbo delata šal okoli vratu in termo nogavice. Včeraj mi je določena oseba prijazno svetovala, da sem preveč oblečena za ta letni čas, da kaj bom oblekla, ko zima pokaže svoje zobe, če sem že sedaj v škornjih, bundi in s šalom okoli vratu! Hmmm... Rokavice! Šalo na stran. Najbrž še en pulover več, ali dva, tri. Pozimi znam imeti na sebi tudi po 3-4 dolge rokave naenkrat (seveda niso vsi pletenine). Me ne skrbi, še vsako zimo sem preživela. Samo da zakurijo (tako doma, kot v službi), pa bom na konju! Sprašujem se, kje je tu pravica, da v Šiški kurijo, za Bežigradom ne. Mislila sem, da smo vsi ljubljančani enakopravni!

Po malo se vračam na stare tirnice. Prebrala sem prav vse - v času moje odsotnosti - napisane in/oz. objavljene poste, na kar lepem številu blogov, ki jih - bolj ali manj - redno spremljam. Večkrat se zalotim, kako večkrat na dan pregledujem bloge, ki so na mojem seznamu top of the top, pa čeprav vem, da me v tistem dnevu najverjetneje ne bo čakala še ena objava. Se zato razveselim novega komentarja. Če tudi tega ni, se vrnem čez kako uro dve. Prav zato (zdi se, kot da dneve hodim gor in ni nič novega) sem bila presenečena kako pogosto moji sobloggerji/ke objavljajo nove poste. Tako sem vikend preživela z likalnikom v eni in miško v drugi roki.

Po malo se vračam na stare tirnice.