Pogled uprt v daljavo

Pogled uprt v daljavo. Kadarkoli sem se ujela v ta pogled sem se spraševala, kaj je krivo za to moje zamaknjeno stanje. Do odgovora (ponavadi) nisem prišla. Zadnje dni se ponovno sprašujem. Zalotim se v službi, kako strmim nekam daleč čez železniške tire. Zalotim se doma, pri pripravi kosila, ko mi zvok noža ob desko za rezanje zamegli pogled in, ko se zavem stanja ter trenutek preden se vse postavi na svoje mesto, narezano zelenjavo vidim kot skozi paus papir.

Ne vem kakšne misli takrat zaposljujejo moje sive celice, vendar se zadnje dni velikokrat zalotim, da mi misli odtavajo neznano kam. Opažam tudi, da sem na trenutke razdražljiva, preobčutljiva, nezaiteresirana za svet okoli sebe. Priča sem velikemu nihanju razpoloženja. Na vhodu v blok imam lahko še velike načrte o tem kaj vse bom postorila doma, na vhodu v stanovanje v prvem nadstropju se lahko ti načrti razblinijo v prazen nič. Poloti se me lenoba, apatičnost in moje telo je izsesano življenjske energije do zadnjega atoma.

Tako se me loti želja po pisanju in deljenju misli, vendar ko se vsedem za računalnik in se prijavim v blogger moj izvir inspiracije usahne. Tako se lotim pospravljanja stanovanja in generalnega (pozno-poletnega namesto spomladanskega) čiščenja in v 7. urah pospravim vse, od A do Z. Naslednji dan in dan za tem pa ne najdem dovolj moči, da bi do konca posparavila še balkon, ki je ostal v tem stanju le zato, ker me je pred tremi dnevi prehitela noč in je edina 'razsvetljava', ki je na razpolago na balkonu dnevna svetloba. Tako na youtube-u priklikam do pevke, ki je stopila na pot slavnih z objavo svojih pevskih vložkov na youtube-u. Navdušena nad njenimi pevskimi sposobnostmi in optimistično obarvanimi besedili, sem to želela podeliti na svojem blogu, vendar zvečer ni bil več tisti 'pravi trenutek'.

Me daje luna? So to zadnji vzdihljaji PMS-ja? Me vznemirja dejstvo, da se poletje počasi poslavlja (čeprav je glavni poletni dopust šele pred mano)? Ali pa se ne znam sprijazniti z določenimi dejstvi? Kot npr. to, da sem vedno bolj hormonsko pogojena, da kljub svojemu mladostnemu videzu postajam ženska. Tako, kot sem se sprijaznila z dejstvom, da mi sedaj moj mesečni cikel postavi za nekaj dni življenje na glavo, tako se bom morala sprijazniti z dejstvom, da so moji boki vedno širši in da moja nekoč ploska zadnjica pridobiva na oblinah. In da bodo določeni kosi iz moje garderobne omare zamenjali lastnika.

Tako, kot sem sprejela svetlejše strani sprememb, tako bom morala storiti tudi s tistimi manj prijetnimi. Lepota življenja je v tem, da se iz dneva v dan spreminja, in danes ni in ne more biti takšno, kot je bilo pred enim letom, dvema letoma, petimi leti. Prav tako se bodo spremembe odvijale tudi v bodoče in čez eno leto, dve leti, pet let bom bogatejša vsaj za veliko mero izkušenj. Ko se sprijazniš z določenemi dejstvi, umakneš pogled stran od daljave. Ko se sprijazniš z določenimi dejstvi, lahko ponovno občutiš 'It Feels like Heaven' občutke.

"Trying hard to reach out

but when I tried to speak out

felt like no one can hear me

wanted to belong here

so I prayed I could break away"