nedelja, 11. maj 2008

Angel varuh

Nisem te sanjala prvič. Vendar te že dolgo nisem. Sem pa prvič sanjala, da sva "skupaj". Soznala sva se v zakulisju, v Križankah. Nisem mogla odvrniti pogled od tvojih iskrivih oči. Ne zato, ker bi bile tako lepe (a kljub temu so), temveč zato, ker odsevajo energijo, ki omamlja. Kot v transu sem ti sledila, ne da bi se vprašala, ali je prav ali ne. Noč se je (pre)hitro prevesila v jutro. V nosnici se mi je ujel vonj po slovesu. Poslavljam se od družbe, od vsakega posebej, in ni mi vseeno. V zadnjih nekaj urah sem v popolnih neznancih spoznala prave prijatelje. Objameš me in rečeš, da me pokličeš, ko boš spet v mestu. In to naj bi bilo kmalu. Nisi si zapisal številko, tako da to tvojo gesto vzamem za dobro marketinško potezo. A ti ne zamerim. Začutiš me - ne da bi sama opazila svojo gesto/zvok glasu/pogled stran/karkoli si začutil - se mi zazreš v oči, tako globoko, da okamenim pred teboj in mi ponoviš: poklical te bom.

V manj kot dveh tednih se sama sprehajava po istih ulicah. Čeprav mi ura na roki kaže nasprotno, najini duši ostaneta ujeti v času, v drugi dimenziji, izven te - meni razumljive. Drugače si ne znam predstavljati, kako sva vse to doživela v tako kratkem času. Ko se vračam domov, vem, da boš poklical.
Na nasledni postaji izstopim. V rokah trdno držim listič z zapisanim, komaj berljivim, naslovom. V tvojem zadnjem klicu si mi rekel, naj te tam počakam. Vendar me že čakaš ti. Ob sončnem vzhodu, na pomolu, sem na svojem obrazu začutila tvojo 3 dni staro brado. Nadaljnje so mi dnevi, tedni, meseci minevali v nočnih urah v tem ali onem mestu. Do najinega prvega nesporazuma.

Ne želim si ob sebi le tvojo slabo kopijo! V zadnjem času si mi popolna neznanka, spreminjaš se v nekaj, kar ti nisi! Kje je tisto dekle, ki sem ji, ob pogledu v oči, videl v dušo? V dušo, lepo, kot cvetoči travnik? Kaj se je zgodilo s teboj? Oddaljuješ se od sebe in s tem tudi od mene! Ni mi všeč v kaj se spreminjaš in ne zaradi mene, zaradi tebe! Izgubila si stik sama s seboj! Dopustila si, da te drugi povozijo, da te poteptajo, ker si jim bila nevarna, ker si imela sanje! Vendar so sanje bit življenja in, če nimamo sanj, nimamo življenja! Se boš lahko s tem sprijaznila čez 5-10 let?



V času življenja si bil moj samotni otok, kamor sem se zatekla, ko me je razganjalo od sreče in ko sem se trgala od bolečine. Si zdaj moj učitelj? Moj pastir? Moj angel varuh?

4 komentarji:

matej pravi ...

Se strinjam. Če čez čas pogruntaš, da živiš tako kot družba pričakuje in je "prav" ter pri tem povoziš prav vse svoje sanje (svoje slo). S časom postaneš zagrenjen in brezvoljen. Ko se pa zaveš, je pa včasih že toliko zamujenega in še huje: "Si drug človek". Se ne spoznaš več... Na tak način umre otrok v marsikomu in je "izpita" življenska energija do zadnje kaplje.

Lep post in odličen blog

Anonimni pravi ...

ful lepo...
m.

Katja pravi ...

Samo take stvari človek dojame, ko je že prepozno. Vsaj jaz sem taka in verjamem, da večina ostalih tudi.

In življenje gre naprej ...

storyteller pravi ...

Matej, mislim, da ljudje sami hitro ugotovimo, da nas življenje ne pelje v pravo/željeno smer, vendar si pred tem zatiskamo oči. In mislim, da nisi nikdar "drug človek". Globoko v sebi ostajaš isti, le čez je toliko balasta, da je to težko videti.Vendar za spremembo na bolje je potrebno vložiti veliko energije in sebe postaviti na prvo mesto, in to je tisto, česar velikokrat ne zmoremo. In se znajdemo v začaranem krogu. In če se prepustimo njegovemu toku, se na to navadimo... potem je hudo.
Hvala! (za: lep post in odličen blog :))

M., rtm*

Katja, res je. Strinjam se. Čeprav verjamem, da po malem vemo, da tonemo navzdol, a se do tega obnašamo indeferentno. Po moje se nam alarm vklopi šele takrat, ko samo še z glavo gledamo ven iz blata. In tudi takrat velikokrat ne storimo nič. Žal.