sobota, 17. maj 2008

Čas teče, nič ne reče

Na voljo imamo samo določeno število sekund in, ko bodo te sekunde potekle, jih enostavno ne moremo 'vzeti' nazaj. Zapravljeni čas izgubimo za vedno. Čas je edinstven, nenadomestljiv - ne moremo ga zbirati, ga shraniti, ustaviti ali pospešiti. Vsak dan imamo na izbiro, da čas, ki ga imamo na voljo porabimo za osebno in poslovno nadgradnjo, ali, da preprosto ne naredimo ničesar. V življenju so me (na)učili, da je potrebno z denarjem ravnati skrbno, vendar sem na tej točki prišla do zaključka, da bi bilo potrebno s časom ravnati skrbneje (kot z denarjem). Denar, ki ga potrošimo ali nespametno 'izgubimo' lahko pridobimo nazaj, isto - žal, ne velja za izgubljeni čas. Tako, kot lahko denar zapravimo ali ga premišljeno investiramo (in si s tem omogočimo željen nakup), tako lahko tudi svoj čas potrošimo, ali pa s skrbnim vlaganjem in planiranjem dosežemo, da ga bomo porabili kar se da učinkovito in skladno z našimi željami.

"Potrošiti ali izkoristiti čas, pomeni potrošiti ali izkoristiti življenje!"

Zadnje čase se mi v mislih porajajo vprašanja... Kam sem namenjena? Česa si želim? Kako uresničujem svoje sanje? Kakšni so moji kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni cilji? Priznam, da mi odgovori niso všeč. Pravzaprav, se zgražam nad dejstvom, da v večini primerov odgovor niti nimam izoblikovan. Kam me vodi moja barka, če v rokah ne držim krmilo? Se prepušča
m toku? Rahli sapici in/ali močnim sunkom vetra? Komu dovolim, da upravlja z mojim življenjem? Staršem, tržišču, šefu, sosedom, partnerju, uradnikom, neznanju, slučajno mimoidočim, nujnim situacijam, okoliščinam...

"Okoliščine so odgovorne za naš (osebni in poslovni) uspeh v enaki meri, kot je ogledalo odgovorno za naš videz!"

In vsi tisti, ki se jezimo nad svojo podobo v ogledalu, zanikajoč dejstvo, da smo podoba v ogledalu mi sami in ni pri tem ogledalo nič krivo, si mečemo pesek v oči oziroma tlačimo našo rodno zemljico s plašnicami čez oči! Človek, ki nima nadzora nad svojim časom, ne pripada sebi, temveč vsemu, kar ga doleti. S svojim življenjem smo torej zadovoljni toliko, kolikor imamo občutek,
da kontroliramo tisto, kar se nam dogaja. In kako to uresničimo?

Ločevanje bistvenega od nebistvenega se prične z razumevanjem dimenzij časa in njihove uporabe. Preteklosti ne moremo spremeniti, prihodnost pa je samo slutnja na obzorju. V nobeni od teh dimenzij ne moremo preživeti niti trenutka. Dolgoročno je za naše življenje zares pomembna samo sposobnost izkoriščanja sedanjega časa, trenutka , v katerem lahko dodamo znanje, sprejmemo boljšo odločitev, sklenemo drugačni dogovor in tako na najboljši način vplivamo na rezultate v prihodnosti.

Kako naj bi razumeli dimenzije časa?
  • PRETEKLOST: zavestno ostajanje v preteklosti je podobno, kot da bi se peljali z avtom in ves čas vožnje gledali samo v vzvratno ogledalo! Z zatekanjem v preteklost zapravljamo čas. Razen izkušenj ni ničesar, kar bi lahko uporabili iz preteklosti, saj nam samo naša današnja nova zaobljuba lahko omogoči jutrišnje drugačno ravnanje. Največja potrata časa je, da v preteklosti iščemo krivdo za današnje stanje ter sebe in/ali druge obsojamo za slabe rezultate.
  • SEDANJOST: smisel vsega, kar počnemo sedaj, so dosežki v prihodnosti!
  • PRIHODNOST: ljudje, ki obvladuje svoj čas, svoj čas namenjajo predvsem prihodnosti. Ne za sanjarjenje, temveč za konkretno postavljanje vizije, ciljev, načrtovanje in pripravo na dogodke, kakor tudi vsakdanjo vizualizacijo in morebitne popravke. Kako pomembna je prihodnost glede na to, da bomo vse preostalo življenje preživeli v njej?!
Znani slogan "pametni pišejo" ni iz trte zvit! Od danes naprej po svetu hodim še z enim blokom/rokovnikom v torbi! Od danes naprej pišem! Si zapisujem želje, sanje, cilje! Predvsem pa pot, pot njihove uresničitve!

"Ni tragedija to, da imate velike sanje, ki se vam morda ne uresničijo, tragedija je, da se vam uresničuje samo to, o čemer niste sanjali."

"Ne privoščite si, da ne bi nikoli izvedeli, kaj vse bi lahko naredili ali postali, če bi si drznili postaviti dovolj visoke cilje."

"Cilj je kot magnet, kot svetloba, ki vleče. Kadar hodimo proti svetlobi je senca vedno za nami, kadar gremo od nje, senca postaja vedno večja, hkrati pa se v nas večata strah in negotovost."

Nikoli ne bomo imeli dovolj časa za vse, vedno pa ga bo dovolj za najpomembnejše. Zgodovino so zaznamovali ljudje, ki so se predajali svojemu namenu. Zato največja tragedija človeške osebnosti ni to, da nas je morda zapustil partner, ali da smo bankrotirali, temveč to, da nismo razpoznali in izkoristili svojih izjemnih darov in smo jih zato neizkoriščene ponesli v grob (in ne, ne mislim spreminjat zgodovino). Kot v zgodbi o orlu, ki ga je kmet kot mladička prinesel na farmo in ga dal med kokoši. Ker je bil vzgojen kot kokoš, je celo življenje preživel med njimi, ne da bi okusil čarobnost višav za katere je bil rojen.

Lahko smo gospodarji, ali pa sužnji svojega časa. Jaz sem
se odločila za prvo! Da si organiziram svoje življenje, kar mi bo na neki točki omogočilo razpolagati s časom, doseči spontanost in vse tisto, kar si želim.

Za konec (v premislek):
" Malo ljudi ima dovolj časa in vendar ima vsakdo na razpolago ves čas, ki obstaja!"

25 komentarjev:

meeya pravi ...

Časa je vedno dovolj za tisto, za kar si ga vzameš ... čudno, ampak meni ga recimo največkrat zmanjka za pospravljanje ;-)

Katja pravi ...

Js sploh ne mislim na čas. Ker če pomislim, kolk sem v zaostanku, me kr stisne. :(

Sicer je pa dobro kdaj razmišljat o teh stvareh - smo pol bolj pozorni na ostale in več naredimo. Vsaj jaz ... :)

storyteller pravi ...

Meeya, zase imam občutek, da če bi bil jutri konec sveta, bi šla najprej stanovanje pospravit. Sem 'psiho', ja :P

Se strinjam, Katja. Nič ni narobe, če ne izpolnimo svoj 'dnevni načrt' (sem kljub vsemu zelo spontana in uživaška oseba :)), samo neke smernice moraš imet, če ne prideš do točke, ko se vprašaš "kaj sem naredila včeraj, prejšnji teden, v zadnjem letu?" in ugotoviš, da nič (konkretnega).

d pravi ...

Joj, kako fajn post...

Men trenutno kronično, ampak res kronično primankuje časa!
Zadnja dva tedna je vsak dan absolutno prekratek...

Moram priznat da res občudujem ljudi, ki jim je dolgčas!
Jih poznam kr enepar, ki se kronično dolgočasijo in ne vejo kaj bi sami sabo...halo?!
Življenje nam vsak dan ponuja toliko stvari, da res ne vem kako je to mogoče!

Daira pravi ...

Tale d sm jest, Daira...

Hmmmmmmmmm...
Ne vem kako to, da je napisalo samo d, verjetno sem se nevede kej zatipkala! :)

storyteller pravi ...

Se mi je zdelo, da si ti, ja ;)
No, meni ponavadi sicer ni dolgčas, se pa velikokrat zavem, da se ubadam z nepomembnimi stvarmi in gre (v tistih trenutkih) življenje mimo mene.

Je S. že nazaj? :) Veliko uspeha pri učenju! :*

Anita pravi ...

Odlična tema!
Tudi jaz se ravno v tem tednu spopadam sama s seboj in tem kako hudiča naj organiziram svoj čas in sem malo bolj produktivna.

Daira pravi ...

S. je že nazaj! Jeeee...
Včeraj ponoči je prsu...zdej pa že besno sestavlja omaro za v hodnik!

Ah, z učenjem je bl tko...problemi, problemi, problemi, 1000 problemov je, ki mi preprečujejo, da bi se skoncentrirala tako kot je treba!

Z organizacijo svojega časa načeloma nimam nekih problemov, mi gre kr dobro od rok...sam kaj, ko se potem (ravno takrat ko je najmanj treba)skoraj vsak dan najde kšna nepredvidena stvar/situacija, ki mi potem totalno pokvari vse plane/načrte in mi odžre en cel kup mojega skrbno planiranega časa! :(

N. pravi ...

Pomanjkanje časa - bolezen naše dobe. Pa je res tako? Se mi zdi, da bi bilo mnogo lažje, če si ne bi vse prevečkrat nakopali na glavo toliko nepotrebnih obrobnih opravkov, na bistvene pa pozabili. Zato je treba imeti dnevne/tedenske okvirne plane, za vse ostalo se sama držim plavanja s tokom :)

storyteller pravi ...

Anita, zase sem ugotovila, da sem najbolj produktivna takrat, ko si zapisujem stvari, ki jih moram naredit. Včasih si "priborim" več časa zase, če zjutraj prej vstanem, čeprav mi to ne diši preveč - rada spim :)

Daira, zate niti ne dvomim, da si zelo organiziran človek. Dobrodošlica S. tudi iz moje/najine strani! ;) Je omara že sestavljena?

N., ja, saj pravim, okviren plan, ostalo pa izkoristi kar se ti ponuja! Življenje je lepo! :)

Daira pravi ...

Ja, ja...spodnji del omare (za čevlje) je že sestavljen! Jutri gre S. naročit se les in ostale zadeve za zgornji del!

Drugač pa...
Ne bos verjela kaj S. zdejle dela?! Peče muffine! Jest na žalost zarad učenja nimam časa, pa se jih je kr sam lotu! :)

storyteller pravi ...

Mljask, mljask... Se priporočam za kakšnega :) Hehe. Hec.

Jooooj, mi je cuker padu. Grem pogledat v shrambo...

Daira pravi ...

Ni panike...

Ob priliki...ko bo ČAS, morva spet udart kšn kuharski dvoboj in spečt/skuhat kej dobrega! :)

Bonny pravi ...

@ D.: Kakšni pa so? Če so čokoladni, ne izdaj lokacije, kjer domuješ:).

Daira pravi ...

So čokoladni z gozdnimi sadeži...

So se že ohladili, sm jih že probala! Moram rečt, da so mu za prvič res kr dobr ratal! :)

Bravo 1:0 za S.!

ST, zgleda, da si dobila konkurenco...!

Bonny pravi ...

@ D.: O madoniš, a take fante delajo v vojski? Se bom zdaj nekaj časa zadrževala v bližini vojašnic:P ... tisto pri BTC-ju imam kar blizu:).

storyteller pravi ...

Bonny & Daira, nehajta že s temi muffini! :P Se mi cline cedijo, doma pa nimam zadoti jajc. Grrr...

Daira pravi ...

Ne, ne...vojska na žalost nima nič s tem!

To ga je pa treba kr lepo lastnoročno tako kvlitetno vzgojit in zdresirat, da pol začne take stvari kr sam od sebe počet...! ;)

Pa z dresuro morš začet takoj, ko ga dobiš roke! :)

Daira pravi ...

Sorry, ST...!

Sej če je ful kriza lahko komot prletiš na en muffin! Jih je še 5 na krožniku!

No, lahko pa prideš tud po jajca če hočes...mamo ful zalogo! Sva bla zadnjič pr Babici pa naju je založila!

S. pa pravi, da lahko prideš tud na tunin namaz...ga je še ful od zajtrka ostalo! :)

storyteller pravi ...

Je že vredu. Se bom mogla zadovoljit s sendvičem s pršutom in tablico čokolade oz. bom nehala brat komentarje :P Hehe :)

Daira pravi ...

No, sej to je pa čist kul!
A ni...?!

Pršut je mnjam, mnjam! :)

storyteller pravi ...

D., pršut je mnjam, mnjam... zraven sem pojedla še polovico kozarca kislih kumaric, na koncu pa še skledo jagod... na kratko... vse, kar mi je prišlo pod roke oz. usta :P Hehe.

Daira pravi ...

Ej, ST...teli tvoji napadi lakote so pa mal sumljivi!

A mogoče česa ne vemo?! :)

storyteller pravi ...

Ne, ne, ne... hehe. Jaz imam velikokrat napad lakote. Tud po določeni hrani. V momentu si česa zaželim in moram nujno tisto dobit za jest, tako da... to pri meni ni znak za - saj veš kaj :P

Daira pravi ...

Ja, škoda...sm se že veselila! :)

Uf, sam če je že zdej tok hudo, kaj šele bo...pomoje bo mogu K. vsake 5 minut laufat v štacuno! Še dobro, da mata najboljšega soseda na koncu ulice! ;)