Every breath I take

Hmmm… Do mene je prišel glas, da nekateri pogrešate moje "čičke čačke" oziroma kak moj nov post. Ne, nimam vas - dragi moji bralci - namen zanemarjati, pa tudi dobra vila navdiha me še ni zapustila. Pravzaprav sem tudi sama pogrešala to moje pribežališče iz vsakdanjika. Po glavi se mi plete lepo število drobcev zgodb, ki silijo na plano, v beli dan.

Tam nekje, sem se izgubila tudi sama. V trenutkih, ki jemljejo dih. Ne, to niso tisti glamurozni trenutki, ki kar kličejo po samohvali. Ti svoj obraz kažejo skozi majhne delce sestavljanke, ki - ko vsakega postaviš na svoje mesto - svojo lepoto postavijo na ogled drug ob drugem, tesno drug ob drugem.

Sonce je počasi - a vstrajno - zarisovalo svoj obris na nebu in nam, tu spodaj, nasmeh na obraz. Priznam, sem kot hladnokrvne živalice, ki ga kravo potrebujejo za svoj obstoj, ali pa vsaj za funkcionalnost le-tega. Nebo, brez oblačka… bela svetloba… mrzel zrak, ki mi pri penetraciji v mojo notranjost povzroča rezko bolečino, vse do zadnjega pljučnega mešička. Every breath I take. Snežna prevleka. Od nje se svetloba odbija, kot od ogledala. Zamižim. Zavem se svojega telesa, svoje kože, svoje meje - tega tu notri in tistega tam zunaj. Drhtim. Skozi vsako poro tisto tam zunaj pronica vame. It feels good.

Ja, šla sem na sneg. Kot majhna punčka sem se dneve in dneve veselila pred dnevom D. Premagala sem samo sebe in sedla za volan, ter prvič pritisnila do 150. Pred menoj so se v sončnih žarkih kopali pobeljeni vrhovi in bolj, ko so švigali mimo mene na levo in desno, bolj sem se prebliževala svojemu cilju. Še parkiram v prvem poiskusu in voila. V ledeni ploskvi so zarisane sledi tistih, ki so jih tu pustili pred menoj. Jaz jih svojim zamancem ne bom. Pozabila sem na svoje drsalke. Nič ne de. Jo mahnem čez peš. V družbi račk. Na drugi strani se vržem v znak v sneg. Pri padcu se dvigne snežni prah, majhni drobci, ki mi silijo v oči. Zamižim. Rahlo priprem oči. Pogled uprem proti soncu. Svetloba se ujame v kapljicah, ki mi počivajo na trepalnicah. Pred očmi se mi zariše podoba mavrice. Every breath I take. Globok vdih mi napolni trebušno prepono, ki izoblikuje majhno trdo kroglico, katere vsebina se počasi izliva navzgor, skozi prstni koš do ustne votline in še malo dalj. Ko prispe do končne točke, se kot val- ki se zažre v obalo - vrne v svoj začetek. Zadnjič sem pri tečaju joge izvedela, da poznamo tri vrste dihanja. Ta način naj bi bil najpravilnejši, saj naj bi z njim v svoje telo vnesli največjo količino zraka. Ne vem kako dolgo ostanem ujeta v tem plimovanju, v uvajanju molekul kisika in odvajanju molekul dioksida, v in iz - svojega telesa. Every breath I take.

*****

Jutro, naslednji dan. Iz sanj me katapultira pisk budilke na mojem Sony Ericsson-u. Še predno bi si moj mobilnik začel požvižgavati melodijo ga ugasnem. Tema. Popolna tema. Tišina. Vse kar je moč slišati je dihanje mojega dragega, na moji levi. Nasmehnem se. Vendar mu ne namenim ne poljuba, ne objema. Ne želim ga prebuditi. Ima rahel spanec. Potiho se splazim iz postelje in ko odprem vrata iz spalnice me oslepi svetloba. Hitro zaprem vrata in si na oni strani mencam oči. Stopim v sobo nasproti, od koder svetloba prihaja. Počasi se moje oči privadijo nanjo. Odprem okno. Every breath I take. Sonce je že visoko na nebu. Kljub rani uri. No, gledano v kontekstu. Nedelja je, ura je 9.00. Zdaj že nekaj minut čez. In za menoj ni tistih 8h spanja, zato je pred menoj sončno jutro. Stojim pri odprtem oknu in diham. Prisežem, da voham pomlad. Every breath I take. Slečem svojo roza pižamo posuto z raznoraznimi snežinkami… tudi takšne s srebrnimi bleščicami. Te ujamejo moj pogled. Namreč v soncu se svetijo skoraj identično, kot tiste prave - včeraj. Skupaj s pižamo odvržem še zadnje sledi zimske idile.

Čez nekaj minut sm že na vhodnih vratih. Ja, brez zajtrka… ljubši so mi tisti v dvoje. Tečem po stopnicah, še zadnji skok… bum … in sem že zunaj. Na nos si povesim svoja sončna očala ter se peš odpravim v mesto. Pospešim korak. Toplo je. Slečem bundo in si jo zavežem okoli pasu. Prvič letos. Hodim po praznih ulicah, vsake toliko me iz misli predrami zvok avtobusa. Sem že v Tivoliju. Malčki se podijo med trobenticami, psi lajajo. Prijeten "šundr". V Čolnarni me čaka N., ki je že zasedla mizo s strateško pozicijo. Srkam svojo belo kavo s cimetom, iz njene skodelice se vije vonj po gozdnih sadežih. Klepetava. Lepo nama je. Preventivno si oblečem bundo. Sonce mi greje hrbet. Prijetno mi je. Smejiva se. V dvoje pojem še zajtrk. N. se je na poti v Tivoli ustavila v pekarni. Sveže orehovo pecivo samo zame. Preden greva z žličko pojem še cimet, ki je ostal v moji skodelici.

"M. na Grad grem? Greš zraven?" Zmeniva se, da pridem mimo njenega bloka. Očitno ima novice. Mahnem jo mimo stojnic na Cankarjevem nabrežju. Tokrat me razstavljene starine ne ganejo. Iščem le bližnjice mimo Italijanov. Pozvonim, odpre mi. Čaka me na vhodnih vratih. Povabi me naj vstopim. Ja, očitno ima res novice. Na hitro mi postreže z njimi. Da bolje teknejo zraven doda še nekaj fotomateriala.

Odpraviva se na Grad. Hodiva v najhujši klanec in v isti sapi klepetava, klepetava, klepetava. Every breath I take. Pod nama se v soncu kopa Ljubljana. Takrat enkrat - ko se pojavi prvi oblak - se nama pridruži moj dragi. M. se poda novim dogodivščinam naproti in s sabo odnese tudi tisti smotani oblak. Midva uživava naprej, v sončnem popoldnevu. Jutro se je prevesilo v dan.

******

Life isn’t about the breaths you take, it’s about the moments that take your breath away.

*****

THE END