Življenje je igra

Vsak pozna rek “življenje je igra”. Pred dnevi sem naletela na članek, ki govori ravno o tem. Sicer je res, da je ga. avtorica svojo teorijo gradila na teoriji reinkarnacije. Pravi namreč, da z vsakim svojim življenjem odigramo določeno igro, v kateri igramo določeno(e) vlogo(e), po v naprej določenem scenariju. In, ko z eno igro končamo, lahko pričnemo z drugo, kjer prevzamemo drugo(e) vlogo(e). Vendar pa naš življenjski scenarij ni togo določen, z zapisanim vsakim našim korakom in vzdihljajem. Ne. Scenarij naj bi si v naprej (torej pred začetkom igre, t.j. pred začetkom življenja) grobo določili sami, s pomočjo drugih duš (to so ostale razdeljene vloge v našem scenariju oz. ljudje, ki nas potem v življenju spremljajo).

Ga. avtorica pravi:

"Preden pridemo v to življenje, se dobimo skupaj z drugimi dušami (večino jih poznamo že iz prejšnjih inkarnacij) in se odločimo za scenarij naslednje skupne igre, v kateri se bo vsak med nami nekaj naučil ali pa dokončal nedokončano iz prejšnjih življenj. Ko je dorečen okviren plan, se odločimo, kaj se želimo naučiti in dokončati v kolektivnem oziru (kot skupina, družina, prijatelji …). Ko so vse te informacije na mizi, skupaj skreiramo grobi plan in si razdelimo vloge."

V prvi vrsti je pomemben scenarij oz. njegova vsebina, sporočilna vrednost, druga - nič manj pomembna - je razdelitev vlog. Pojavljajo se vprašanja kot: kdo bi bil primeren za določeno vlogo, kdo si želi odigrati določeno vlogo. To traja, dokler se vsi ne zedinijo, katere vloge bodo najbolj primerne za to, da uresničijo tisto, kar so se namenili naučiti se v naslednji igri življenja. Enkrat, ko dobiš svojo vlogo je treba dodelati in razčleniti še oseben življenjski načrt življenja, ki postane sestavni del te igre življenja.

Ko so vse vloge razdeljene, načrti izdelani in usklajeni, je na vrsti generalka, ki pokaže na morebiten manjko malih, a ključnih informacij. Prav med generalko se domislimo posebnih znamenjev ali ključev, ki bodo za časa igre življenja odigrali vlogo dušnih opomnikov oz. sprožilcev ali 'trigerjev'. Ti naj bi izgledali nekako tako:

"…ko bom 28. januarja ob treh popoldan hodila po centru mesta in bom opazila kljunčkanje para belih golobov na mestnem spomeniku, mi boš prišel nasproti in ponesreči se bom zaletela vate. Ko se bo to zgodilo, mi boš rekel nekaj v zvezi z astrologijo in takrat se bom spomnila in odločila, da je pravi trenutek, da se vpišem v astrološki tečaj, kar bo močno spremenilo moje nadaljne življenje…"

Ko je generalka mimo, se še določi, kdaj se bo kdo vključil v igro (kar pomeni, kdaj se bo kdo rodil). V trenutku, ko se posameznik rodi oz. vstopi v življenje, se igra zanj začne. In ko se igra za posameznika zaključi (ko ta umre), se z ostalimi soigralci dobi na drugi strani, v dušnem svetu, kjer nato predebatirajo vse aspekte minulega življenja.

Meni - pri vsej tej stvari - nekaj ne da miru. Vsak je že na lastni koži občutil občutek že videnega. Vsak je že na lastni koži občutil, da se je nekaj že zgodilo ali pa, da je nekje že bil. Vsak je že na lastni koži občutil, kot da že od 'pamtiveka' pozna popolnega neznanca. Deja vu. So to res spomini na generalko, ki se je odvijala pred igro življenja? So to tisti opomniki, ki naj bi nas spomnili na to, kam smo namenjeni?

Sprašujem se, če znamo prepoznati svoje 'trigerje'? Ali pa le za trenutek pomislimo: kako nenavadno in gremo s svojim tokom naprej. Sprašujem se (v članku nič ne piše), ali se eden in isti ‘triger’ pojavlja večkrat? Na primer, da se tisto dekle takrat - po srečanju v parku - ne bi vpisalo v astrološki tečaj. Bi ji bil na ulici ponujen letak z vabilom k vpisu v astrološki tečaj? Bi za darilo prejela knjigo s podobno vsebino? Upam si reči, da ja. Da se isti 'trigerji' sprožajo večkrat. Vsaj nekateri. Za druge morda še ni napočil čas. Nekateri pa v naglici (s katero igramo igro življenja) niti niso bili zaznani kot taki. Sprašujem se, če so 'trigerji' učinkoviti? Včasih. Redko. Včasih tisto nekaj prestavim na kasnejši/primernejši čas. Prepogosto tisto nekaj prestavim na kasnejši/primernejši čas.

"Življenje ni generalka", zato v igro vložimo ves svoj talent in trud. Da bomo s svojo igro zadovoljni. Da nam - ko pade zavesa - ne bo žal, da bi to in ono lahko odigrali bolje. "Življenje je premiera", eno in neponovljivo.