Unknown

EDIT: Uvod tega posta spada k KLIK

Kot že veste, sem pred dnevi 'upedenala' svoj blog. Sicer mi je nov videz res všeč, ampak… Ja, vedno je kak ampak! Pripetil se mi je spodrsljaj, ki mi 'kravžlja' živčke. Namreč, moja stran o avtorju ne obstaja! Malo me je zaneslo prejšnjič. Ugotovila sem, da lahko v tej strani spremenim naslov. In sem ga. Tisto o blogu in avtorju mi nekako ni ustrezalo, predvsem zato, ker nisem napisala niti besedice o blogu. Torej, sem že zaradi tega morala naslov spremeniti. Tisto o blogu je bilo potrebno črtat, brisat, delitat! Stran bi se kvečjemu lahko imenovala o avtorju, a mi je ta naslov deloval preveč neosebno. Tako sem se igrala z več različicami možnih naslovov in opisov avtorja tega bloga - torej sebe. Potrebovala sem kar nekaj časa, preden sem našla zmagovalno kombinacijo. Naslov, ki mi je ustrezal in sliko, ki o meni pove več, kot 1000 besed. Vendar se je stran shranila (tudi) pod novim naslovom pod rubriko strani. Torej se je dalo do strani priti po dveh poteh oz. z dvema klikoma. Zgoraj, s klikom na "o avtorju" (kjer se je vse začelo) in na desni, kjer se je nahajala na novo nastala stran "me, myself and I". In to me je motilo. Tu so se začele moje težave. Nisem se mogla sprijazniti z dejstvom, da imam dve različni povezavi do enega in istega posta. Ne! Tako sem na "me, myself and I" pritisnila tipko delete! Puf, it was gone in a second! Zadoščenje je trajalo nekaj minut, preden sem ogorčena ugotovila, da je skupaj s to stranjo izginila nezanano kam tudi stran "o avtorju". Res je, da je govor o strani, vendar jaz to doživljam osebno, zelo osebno. Torej, kot da avtor ne obstaja, kot da jaz ne obstajam! AAAAAAAAAaaaaaaaaaAAAAAAAAAaaaaaaaaaaAAAAAAAA…

Preostanek dneva sem preživela v iskanju rešitve, kako naj ta problem rešim in povrnem svoj obstoj v virtualni svet. Kot se lahko prepričate sami - neuspešno.

Tudi ponoči mi ni in ni dalo miru.

"Vam lahko pomagam?". S tako uradnim tonom ni z menoj govorila od dne, ko sem prišla k njej na razgovor za službo . Ne vem, če je opazila moj presenečen pogled in nejevero v glasu: "Prišla sem v službo, delat!". "Pomota. Napačna pisarna. Tu podjetje to in to, koga iščete vi? Mogoče vam lahko pomagam… Usmerim do prave pisarne." Najbrž sem že izbulila oči. Zadrego poskusim odpraviti z nasmehom. "Ja, to je podjetje to in to in jaz delam tukaj. Je to skrita kamera?!". Ni ji bilo do smeha. Hladno me zavrne: "Žal vam ne morem pomagati, povprašajte po podjetju, ki ga iščete, pri vratarju v pritličju". S pogledom mi da vedeti, da nimam tu več kaj iskati. Ne morem verjeti svojim ušesom. Ne morem verjeti svojim očem. Pri vratih se še enkrat ozrem in se s skritim vprašanjem v glasu poslovim: "Nasvidenje". Poslovi se z odločnim "Nasvidenje".

Na hodniku se oziram za znanimi obrazi, ki bi upravičili mojo prisotnost tukaj. Vse kar slišim je zvonjenje telefonov, zvok fotokopirnih strojev… Za temi 'papirnatimi' stenami ne ostane nič skrito. Le obrazi, osebe. Usedem se na stopnišče pred vhodom in čakam. Čakam mimoidočega, ki bi namenil tisti uradni dober dan. Besede, ki bi me vrnile nazaj v realnost. Da spadam sem. Po slabi uri odneham.

V centru je živahno. Že zelo dolgo se nisem v dopoldanskih urah sprehajala po Čopovi. 'Cikcakasto' se od trgovine do trgovine premikam v smeri Prešernovega trga. V H&M podležem skušnjavi in si kupim T-shirt. Belo majico s potiskom. V sadnih barvah. Mali, manjši, najmanši vprašaji. Prepričana sem, da je ne bom prav pogosto nosila (uporabna bo za zgornji del pižame). Vendar danes pritegne mojo pozornost. What the hell is going on?

Tam, pri izložbi knjigarnice na Wolfovi srečam njo. Nisva ravno prijateljici, vendar za voljo najinih staršev, ki prijateljujejo - tam nekje med 15 in 20 let - vedno poklepetava, ko se srečava. Lahko da je razlog tudi v tem, da se mi pobaha s svojim življenjem. S svojim popolnim življenjem. Mož, dva otroka, hiška v predmestju. Tako pravijo. Veliko mi ima za povedati, pa čeprav sem že vse slišala. Pozdravim jo in čeprav se mi zazre v oči ne odzdravi nazaj. Upočasnim korak. Ne morem verjeti. Sedaj že sodim tako ven iz njenega konteksta, da niti odzravi ne več? Ji gre to, kar je slišala o meni tako v nos, da ne odzdravi? Ji moje življenje v dvoje 'zbija' točke njenemu popolnemu življenju, da ne odzdravi? Me je izbrisala iz spomina, da ne odzdravi?

Že tedne - no, mesece - prestavljam zmenek s starim znancem. Tako dolgo se že nisva videla, da sva drug pri drugem zamudila vse pomembne novice. Drobtinice sva si ponudila v obliki mailov na službene naslove. Lahko bi se dobila danes. Saj mi danes ni treba kuhati kosila. Moj dragi bo danes pozen. Pride okoli 18h. Ravno dovolj časa imam.

On: "Halo?"
Jaz: "Oj, jaz sem. Poslušaj, razmišljala sem, da bi se dobila. Kako si kaj s časom?"
On: "Oprostite, napačna številka."
Jaz: "Hmmm… Oprostite."

Še enkrat preverim številko v rokovniku. Čeprav sem jo že takrat, ko sem si jo zapisala. Mišljeno je bilo, da z njo preverim tisto, ki sem jo že imela shranjeno v telefonskem imeniku. Čutim svoj utrip. Z vsako številko, ki jo vtipkam, ga čutim bolj. Pritisnem na "kliči". Izpiše se mi njegovo ime. Zvoni. Tudi meni v glavi.

On: "Halo?"
Jaz: "Jaz sem. Imaš čas?"
On: "Pomota."
Jaz: "Neee. Poslušaj, jaz sem…"

Njegov telefon: "Piiiiiii…."

Oblije me mrzel pot. Panično pritiskam tipke na mobilniku in kličem. Prvič me 'skensla', drugič pusti, da zvoni v prazno. Otrpnem. Že v naslednjem trenutku se tresem. Ne razumem, ničesar ne razumem. What the hell is going on?

Ura bo vsak čas 18h. Hitim proti domu. Potrebujem ga, da me objame in mi reče: "vse bo še vredu". Luč gori v kuhinji. Je že doma. Hvala bogu. Vrgla se mu bom v objem in se (i)zjokala. Vzel me bo v naročje in mi brisal solze ter me potolažil.

Ključ se noče obrniti. Pozvonim.

Slišim korake, za trenutek postanejo. Očitno je uporabil kukalo. Nakar se obrnejo stran. Stran od mene. NE! It can't be! Z roko udarim po vratih in ga pokličem po imenu. "Odpriiiii miiii"! Koraki se ponovno približajo k vratom. Odpre jih. Uporabil je varnostno ključavnico. "Prosil bi vas, da ne zganjate hrupa, drugače bom primoran poklicati policijo". Oči se mi orosijo, v mojem glasu je moč prepoznati nemoč. "Srček, prosim, odpri mi. Ne muči me. Boli me. Grozen dan je za mano. Vse bo še vredu, samo spusti me v stanovanje. Se bova pogovorila...". Naredim korak bližje k vratom, stegnem roko proti njegovemu obrazu. Zapre jih. In obrne ključ. Obstanem. Srce mi želi iskočiti. Ubežati ven iz prsnega koša.

Solze se mi ulijejo. Tolčem po vratih in ga rotim naj me spusti notri. Sesedem se.

V daljavi slišim sireno. Zdrznem se. Policija? Pograbim torbo in stečem ven. Zvok sirene je iz sekunde v sekundo glasnejši. Tečem stran. Bežim od rezkega zvoka. Zvok je že tako glasen, da me bolijo bobenčki. Nekdo me prime za ramo. Prestrašeno se ozrem in…

… odprem oči. "Budilka ti zvoni. Jutro, draga". Hvala bogu, bile so le sanje.