Kratkočasnik, vojna med spoloma in otroški jok

Na eni izmed spletnih strani - ki mi je v veliko pomoč pri preganjaju g. Long Time-a in, ki mi ob vsakem vpisu servira z xy vabil za namestitev te in one aplikacije - je bila danes mojo pozornost usmerjena v naslednje vprašanje: "How many kids will you have?".

In, ker ta tema na določeni stopnji življenjske poti postane bolj aktualna (ko zaživiš s pripadnikom nasprotnega spola in ga ne imenuješ 'cimer', ampak 'moj dragi'), sem pomislila zakaj pa ne. Z enim klikom dodaš svojemu profilu aplikacijo, odgovoriš na vsega skupaj 5 vprašanj in čakaš na svojo instant usodo! To, da preden lahko izveš svoj rezultat moraš povabiti še določeno (dvomestno, ki je sestavljeno iz ene 2 in ene 0) število oseb (friends from your profile), ki naj bi ti sledili in storili isto, naj niti ne omenjam. Je itak že OT.

Rezultat je izven slovenskega povprečja. Pa ne govorim o dejanskih številkah, ampak o tipičnem odgovoru/komentarju na dotično temo. Torej, povprečnemu Slovencu in Slovenki ni važno število otrok ali pa spol otroka, le da je otrok zdrav in… da sta dva… par… torej fantek in punčka! Kot sem že rekla, ne spadam v slovensko povprečje in ne zato, ker mi je današnji mini kviz namenil 3 punčke, ampak zato, ker si nikdar nisem želela 2 otrok, punčko in fantka!

Pa poglejmo, kako se je pri meni odvijala materinska evolucija. Nekoč davno, ko sem bila še sama otrok, ko želja še nisem usklajevala z zdravo pametjo oz. takrat, ko se mi je poljubljanje med žensko in moškim zdel en sam 'bljak' (takrat sem si obljubila, da jaz tega že ne bom počela), takrat sem želela imeti veeeeeelikooooo družinico! Jaz - mami, 6 otrok in seveda očka. Ker pač mora biti! Še pomnite, kako smo risali svoje družinice! Očitno so bili 4-je (imam mlajšega brata) člani premalo za moje umetniško izražanje! Ne predstavljajte si napak, to ni bila le otroška želja, to je bil skrbno definiran načrt! Najprej bi povila prvorojenca (vedno sm si želela še starejšega brata), sledil bi mu še en korenjak, nato dvojčka - par (pa je vsaj malo povprečnosti v meni), peta bi bila punčka (da ne bila starostna razlika med sestricama prevelika in bi imeli druga drugo v boju za enakopravnost), zadnji pa bi bil mamin sinko!

Čez čas se je to število razpolovilo, tudi razmerje se je obrnilo le na 2:1 v prid fantkom. Priznam, nikoli si nisem želela hčerko zato, da bi jo lahko oblačila v vse tiste roza oblekice, z vsemi volančki in mašnicami. Tudi sama sem bila vedno bolj guy type of person (čeprav se to že nekaj let na kaže več v mojem oblačenju). Dolga leta sem verjela, da je moškim lažje v življenju in očitno sem želela svojim otrokom s spolom dati boljše predispozicije. Dokler nisem spoznala, da niso moški tisti, ki so zares močnejši spol.

In kakšna je situacija danes? Če sklepam iz preteklih časov, bi zlahka lahko prišla do zaključka, da predhodnemu številu odštejem število 3 in pridem do svoje najnovejše statistike, t.j. do števila 0. Danes se sprašujem ali sem pripravljena svoje življenje postaviti na glavo? Ali sem se pripravljena odpovedati - meni tako ljubemu - spancu? Ali sem pripravljena "ne videti" vsak teden novi madež na mojih lastnoročno pobeljenih stenah? Ali sem pripravljena nekomu zaupati svoje srce (v upravljanje)? Danes ne! Vprašajte me raje kdaj drugič!