Peš sem se odpravila v mesto. V center. Nedelja dopoldne. Ulice so prazne. Ljubim tišino. Takrat moje misli priplavajo na površje. Vedela sem že v naprej. Tako sem pripravljena. Pripravljena na soočenje z resnico. Pa sem res? Spominjam se, da sem v mojem po-otroškem in pred-odraslim življenjem (obdobje srednje šole) 'ubijala' tišino z raznoraznimi motečimi dejavniki. Če ni šlo drugače, sem se zamotila z glasnim govorenjem in prižganim radiom v ozadju. Od jutra do večera. V tišini sem postajala napeta in razdražljiva. Nezrelo? Mogoče. Pa ni (bolj) nezrelo to, da pustiš svojim mislim prosto pot, da se nemoteno pretakajo med ušesi, a jih enostavno ignoriraš? Vseskozi so s tabo, a jim ne nameniš zasluženo pozornost. Ljudje pravijo, da preveč razmišljam, da vseskozi kaj analiziram. Razmišljam? Ja. Preveč? Nikakor ne. Analiziram? I don't think so. Sama glagol analizirati povezujem z dejstvom, da te to dejanje privede do določenega zaključka, stanja, ki sproži akcijo. Torej, da se nekaj spremeni. Da je novo stanje drugačno od zdajšnjega. Definitivno ne analiziram stvari.
Korak me odnese v samo središče Ljubljane in kar naenkrat se znajdem v vrvežu. Mlade družine, zaljubljeni pari, osamljene ženice in razigrani turisti. Skupine turistov. Turisti so preplavili Ljubljano. Verjamem, da je Ljubljana za turista izredno privlačno mesto. Vem, da bi se sama rada vračala sem ter prijatelje 'posiljevala' s pripovedovanji in goro fotografij. Je možno, da ujamem največ nasmehov na obrazih turistov? Ste kdaj že videli zagrenjenega turista? Lahko je biti turist. Ko 'doma' pustiš monotonost, nezadovoljstvo, zdolgočasenost, probleme in skrbi. Ko odvržeš vse maske in si daleč stran od vsega in vseh ti ti. Ni to bistvo? Being yourself? Odkriješ destinacijo, ki te dela srečnega. Kjer se zbudiš z nasmehom na licu in z nasmehom na licu zaspiš. Če sploh kaj spiš. Enostavno lebdiš v svojem mehurčku sreče nad spoznanjem kdo v resnici si. Oziroma kdo bi lahko bil. Ko se bliža dan povratka si odločen, da se vrneš 'domov' da 'urediš' stvari in se vrneš nazaj sem, kamor sedaj po novem pripada tvoje srce. Res storiš to? Ali sčasoma, ob vseh obveznostih in dolžnostih realnega življenja pozabiš na tisti občutek sreče in se ti vse skupaj zdi le lep spomin? In, če kljub vsemu slediš svoji drzni odločitvi, koliko časa boš v svojem novem bivanjskem okolju lebdel v svojem mehurčku sreče? Boš tudi tu sčasoma občutil razočaranost, zagrenjenost, apatičnost? Boš tudi tu sčasoma obraz zakril z masko? Ja? Ne? Ne vem. Mogoče. Rada bi verjela, da ne. In če se to zgodi? Ustrajaš v tistem kraju? Se vrneš 'domov'? Ali iščeš naprej? Lahko je biti turist.
Privoščim si merico praženih mandeljnov in anglesko sporočilo. Vonj in okus me poneseta daleč, daleč stran. V obdobje, ko je bila moja edina skrb napisana domača naloga. Is it true? Not really. Zakaj smo pisali domače naloge? Zato, da bi ugajali staršem in učiteljem. Zato, da bi bili ljubljeni. Zakaj smo izostajali od pouka? Zato, da bi ugajali sošolcem in prijateljem. Zato, da bi bili ljubljeni. Za tisto malo merico ljubezni smo prodajali sebe. Pa lahko temu sploh rečemo ljubezen? Te nekdo, ki te ne sprejema takšnega kot v resnici si ljubi? Vprašanje je, če si mu sploh dal možnost, da te vzljubi. Tebe, ja. Z vsemi napakami in pomanjkljivostmi. Tebe brez mask. Najbrž ne. Ker si tak ne upaš niti pred ogledalo, za zaklenjenimi vrati in med štirimi stenami. Dokler ne ljubiš sam sebe, ne pričakuj ljubezni od drugih.
"Gradite dalje, četudi
je včasih
videti brezupno."
(angelsko sporočilo)
Graditi kaj?
Ja, včasih preveč razmišljam.
Vse dobro vam želi vaša Storyteller.
Objave
