Pomagaj!

Nekateri (ne, ne mislim sebe... a vseeno beri naprej!) v tem lepem vremenu pišejo diplomo. Uporabljam(o) vsa sredstva, ki so mi(nam) na razpolago, da bi pomagala(i) enemu FEJST fantu! V upanju, da bo pri tem koristen/uspešen (tudi) moj blog, vas naprošam, da rešite spodnjo anketo. Anketa je RES kratka!

PS 1: Vsi tisti, ki ste še samski... Sigurno vam bo reševanje te ankete prineslo "plus točke" v očeh Boga/vesoljne energije/dobre vile/angela varuha/ v karkoli pač verjamete in ob vas se bo pojavil princ ali princeska vaših sanj in živela bosta srečno do konca svojega življenja!

PS 2: Pripadnice nežnejšega spola... "Pocukajte za rokav" še vašega brata/fanta/soseda/bratranca/prijatelja/sošolca/prijatelja od prijatelja in ga povabite, naj reši anketo!

PS 3: Kakršnokoli "razmnoževanje" oz. "kopiranje" (beri: posredovanje) spodnje ankete je DOVOLJENO!

ANKETA O VIDENJU SAMSKOSTI mi bo v veliko pomoč pri pisanju diplomske naloge, vam pa zagotovo ne bo vzela preveč časa - največ 2 minuti. Anketa je anonimna. Proučujem mestno populacijo (tudi tiste, ki čez teden študirajo/delajo/živijo v mestu in so bolj vpeti v življenje v mestu), stare od 23 do 35 let. Rešijo jo lahko samski in vezani.

Angel varuh

Nisem te sanjala prvič. Vendar te že dolgo nisem. Sem pa prvič sanjala, da sva "skupaj". Soznala sva se v zakulisju, v Križankah. Nisem mogla odvrniti pogled od tvojih iskrivih oči. Ne zato, ker bi bile tako lepe (a kljub temu so), temveč zato, ker odsevajo energijo, ki omamlja. Kot v transu sem ti sledila, ne da bi se vprašala, ali je prav ali ne. Noč se je (pre)hitro prevesila v jutro. V nosnici se mi je ujel vonj po slovesu. Poslavljam se od družbe, od vsakega posebej, in ni mi vseeno. V zadnjih nekaj urah sem v popolnih neznancih spoznala prave prijatelje. Objameš me in rečeš, da me pokličeš, ko boš spet v mestu. In to naj bi bilo kmalu. Nisi si zapisal številko, tako da to tvojo gesto vzamem za dobro marketinško potezo. A ti ne zamerim. Začutiš me - ne da bi sama opazila svojo gesto/zvok glasu/pogled stran/karkoli si začutil - se mi zazreš v oči, tako globoko, da okamenim pred teboj in mi ponoviš: poklical te bom.

V manj kot dveh tednih se sama sprehajava po istih ulicah. Čeprav mi ura na roki kaže nasprotno, najini duši ostaneta ujeti v času, v drugi dimenziji, izven te - meni razumljive. Drugače si ne znam predstavljati, kako sva vse to doživela v tako kratkem času. Ko se vračam domov, vem, da boš poklical. Na nasledni postaji izstopim. V rokah trdno držim listič z zapisanim, komaj berljivim, naslovom. V tvojem zadnjem klicu si mi rekel, naj te tam počakam. Vendar me že čakaš ti. Ob sončnem vzhodu, na pomolu, sem na svojem obrazu začutila tvojo 3 dni staro brado. Nadaljnje so mi dnevi, tedni, meseci minevali v nočnih urah v tem ali onem mestu. Do najinega prvega nesporazuma.

Ne želim si ob sebi le tvojo slabo kopijo! V zadnjem času si mi popolna neznanka, spreminjaš se v nekaj, kar ti nisi! Kje je tisto dekle, ki sem ji, ob pogledu v oči, videl v dušo? V dušo, lepo, kot cvetoči travnik? Kaj se je zgodilo s teboj? Oddaljuješ se od sebe in s tem tudi od mene! Ni mi všeč v kaj se spreminjaš in ne zaradi mene, zaradi tebe! Izgubila si stik sama s seboj! Dopustila si, da te drugi povozijo, da te poteptajo, ker si jim bila nevarna, ker si imela sanje! Vendar so sanje bit življenja in, če nimamo sanj, nimamo življenja! Se boš lahko s tem sprijaznila čez 5-10 let?

V času življenja si bil moj samotni otok, kamor sem se zatekla, ko me je razganjalo od sreče in ko sem se trgala od bolečine. Si zdaj moj učitelj? Moj pastir? Moj angel varuh?

Za S.

Tukaj sem zato, da bi se zabavala, kar najbolj, dokler sem na zemlji. Mislim, da je to tudi tvoja dolžnost.

(Janis Joplin)

Majhne modrosti

Kdor hoče NEKAJ narediti, bo našel pot.

Kdor noče NIČESAR narediti, bo našel izgovor.

Nihče ti ne more škoditi, ker imajo pot do tvojega srca samo tiste stvari, ki jim TI odpreš vrata.

Oboje, to od česar bežiš in to, po čemer hrepeniš, je že V TEBI.

Čemur se ne moreš izogniti - SPREJMI.

Resnično LJUBITI nekoga, pomeni razbremeniti ga naših pričakovanj.

Prihodnosti se bojimo, preteklost nas zadržuje in tako nam sedanjost UHAJA.

Misel je lahko beseda.
Beseda je lahko obljuba.
Šele dejanje pa lahko postane ZAUPANJE.

Sanje nas vedno prehitevajo. To, da jih dohitimo in kak trenutek živimo skupaj z njimi, to je ČUDEŽ.

Tisti trenutek, ko spoznaš resnico - umre ILUZIJA.

Raste trava zelena, zelenaaa, zelenaaa

Pozabila sem že kakšen je občutek, če spiš (skoraj) do 11h. Še dobro, da me je klicala mami (da preveri kako sem), drugače lahko le ugibam, kako dolgo bi se še mudila v deželi sanj. Ni lepšega občutka, kot prebuditi se v sončno jutro (no, v pozno dopoldne). Kmalu sem iz najine spalnice izoblikovala svoje majhno "kraljestvo". Na njegovo stran postelje sem razporedila "ženske" revije, knjige, križanko, svinčnik, blok, mobitel, domači telefon, sladkarije in skledo jagod. Za višje vzglavje sem si iz dnevne prinesla (še) dva pouštra, se udobno namestila in pokrila z volneno oddejo. Ob odprtem oknu in ob zvokih, ki so prodirali v spalnico so se moji omiljeni trenutki pričeli. Rada sem sama s seboj. Rada berem. Rada si izpisujem misli in besede, ki me nagovarjajo. Rada imam okuse, ki mi dražijo brbončice (na koncu jezika). Otroški smeh in lajež psov iz bližnjega igrišča pričarata prijetno glasbeno podlago. Kmalu se iz sna prebudi še eden izmed petih čutov - vonj. Prodoren, malce moteč zvok, pričara meni najbolj omamen vonj. Pokošena trava. Če bi obstajal parfum, ki bi zaobjel ta vonj, bi se le-ta sigurno nahajal v moji kopalnici. Tako, ja.

Tablete vs. Sirup

Odločila sem se, da vam razkrijem še en del svoje temne plati. Namreč mojo (ne)zmožnost požiranja tablet. K sreči v življenju nisem bila prav pogosto bolna in sem večino svojega "bolniškega" staža oddelala že v vrtcu oz. v začetku osnovne šole. Takrat sem vojno virusom napovedala v obliki raznobarvnih sirupov. V spominu mi je predvsem ostal sirup roza barve. Do danes sem zmotno mislila, da je bil to Ospen. Čez čas so bitke postale krvoločneješe in izgube so bile tudi na moji strani. Boriti sem se morala sama s seboj, da sem lahko tekmovala proti virusom. Vse se je začelo takrat, ko mi je zdravnica prvič predpisala tablete. Nič posebnega, pravite? Tudi meni se ni zdelo, dokler, že ob prvi, nisem izgubila bitko. Najbrž, če niste take sorte, kot sem sama, težko razumete kakšno neznosno muko mi predstavlja požiranje tablet. Povem vam, da bi zame lahko bilo prisilno požiranje tablet predmet ustrahovanja oziroma učinkovita mučilna metoda, and I mean it!

Če vse skupaj povzamem, mi na pol stopljeno tableto uspe pogolniti v n-tem poiskusu ob abnormalni količini (že) popite tekočine. Temu dodajte še prebledel obraz, solzne oči in siljenje na bruhanje (zaradi prej omenjene količine popite tekočine) in si lahko dokaj natančno vizualizarate mojo podobo ob tem početju. Še sreča, da res redko zbolim! Sčasoma sem se "zdresirala" do te mere, da sem uspela pogoltniti tableto Lecadola v manj kot 5-ih poiskusih. In prevzel me je občutek zmagoslavja.

Včeraj je kazalo slabo, danes sem doživela misijo nemogoče. Torej, kot sem že rekla, sem bila včeraj pri zdravnici, tako sem dobila antibiotike, natančneje Ospen. Deset dni, po eno tableto na 8 ur. Torej, znaša skupno število zaužitih tablet, 30 tablet. Že sama misel na to mi sproži neprijetne občutke. Ko pridem domov si pogledam velikost le-teh. Cmok v grlu. V navodilu sicer preberem, da lahko tableto pred zaužitjem razpolovim. Lažni občutek olajšanja. Z nestrpnostjo pričakujem 11. uro zvečer, vmes za krajši čas celo zaspim. Napoči trenutek resnice. Skupni čas poiskušanja: cca. 30 minut. Zaužita količina popite tekočine: cca. 1/2 litra. Splošno počutje: olajšanje (predvsem zato, ker se mi je vmes zaletelo in sem se za las izmuznila dušitvi). Vidni znaki: polita pižama. Preden sem zaspala, sem morala še dvakrat na malo potrebo. Zjutraj se je ponovila ista zgodba. Pravzaprav v malce hujši obliki. Skupni čas poiskušanja: cca. 40 minut. Zaužita količina popite tekočine: cca. 1 liter. Splošno počutje: "bruhala bom!". Vidni znaki: popita le polovica tablete. V slabi uri sem bila petkrat na mali potrebi.

Vendar, dogajajo se čudeži! Nikdar nisem verjela v pomen vez. Morda zato, ker jih (do sedaj) nisem imela. Vendar tokrat, brez njih ne bi preživela. Dobila sem recept za Ospen v sirupu. To mi pomeni več, kot glavni dobitek na lotu! Popoldne sem zaužila 2 žlici rumenega sirupa (ja, ni roza) in se ne obremenjujem z 11. uro zvečer. Niti z jutrišnjim dnem. Še manj z dnevom, ki mu sledi. Hvala, hvala, hvala!

"Zdrava kot dren"

Ne dolgo tega naj bi spisala motivacijsko pismo (ja, prav ste prebrali naj bi, ker ga na koncu nisem, a to je že druga zgodba), ki mi je dalo misliti. Misliti o sebi. Zamislila sem si namreč, da bi ga oblikovala v obliki seznama. Po alinejah - oziroma raje s številkami od 1 do 10 - naj bi se opisala. V tekst od 1 do 10 naj bi strnila misli, ki me opisujejo in me delajo drugačno od drugih. Saj pravim, dlje od tu nisem prišla.

A kljub vsemu, se mi zadnje dni, od časa do časa, v misli prikrade kakšna "drobtinica", ki me opisuje. Ta ali ona omembe (ne)vredna (ne)pomebnost. Še ne dolgo tega sem se pred vesoljnim stvarstvom hvalila, kako nikdar ne zbolim. Kako sem "zdrava kot dren".

Nazadnje sem bila zares bolna v 3. letniku srednje šole. Spominjam se, da sem v tistem času hodila na priprave za maturo iz angleškega jezika. Tečaj smo imeli dvakrat na teden po dve šolski uri in to ob najbolj nemogočem časovnem terminu. Ob sredah zvečer ob pol 20h (to je še šlo) in ob sobotah zjutraj ob pol 8h (jaaa, prav ste prebrali!). Tisto soboto sem stežka vstala (no, če sem iskrena, to ni bila nobena izjema) in komaj dočakala konec predavanja. Pot domov mi je delovala 2x daljša, kot ponavadi. Ko sem prišla domov sem kljub glavobolu ustrajala za mizo in delala domačo nalogo. Nakar nisem (z)mogla več. Mami sem rekla, da grem "eno rundo odspat", ker me boli glava. Ta stavek sem uporabljala dovolj pogosto, da pri mami takrat (še) nisem vzbujala sumljivih občutkov. Minila je ena ura, dve, tri... Napočil je čas kosila in jaz sem še vedno spala. Iz sanj me je predramil oči, s prošnjo, naj grem jest. Pogledal mi je v oči in rekel, da imam v vročino. Z zadnjimi močmi sem se borila in ga prepričevala v nasprotno. Ni se pustil. Termometer je pokazal 39,6°. Tako sem se tudi sama sprijaznila z dejstvom, da bom v postelji ostala še nekaj časa. Dokler ne prebolim gripo.

V zadnjem letu sem kar nekajkrat obležala za dan dva. Dovolj je bil le lekadol in "doza" spanja, da sem se napolnila z energijo in zdravjem. Vendar se mi je to dogajalo pogosteje, kot sem bila navajena. Pogosteje, kot sem pričakovala. Prvič se mi je zgodilo po treh zaporednih dneh žuranja in moj imunski sistem je klecnil. Je možno, da se moja žurerska faza počasi poslavlja? Da sem za to že prestara? Drugič se mi je zgodilo zaradi stresa. Bil je mesec september. Hodila sem v dve službi. V eni sem se uvajala in obetala se mi je redna zaposlitev. V drugi sem lovila še zadnje dni s študentsko napotnico. Mešanica pomanjkanja spanja in neredno prehranjevanje me je položila v posteljo. Tretjič sem kot "medicinska sestra" svojemu dragemu s tabletami Tamiflu v kali zatrla viruse. Vendar sem bila tudi sama precej slabotna in sem na prvi pogled tudi sama delovala bolno. A sem bila bolje "ohranjena" kot on.

Tokrat se je bolezen prikradla potuhnjeno in pred prazniki (packa!). Po službi sem se komaj privlekla do doma, skuhala kosilo (ali pa tudi ne) in odšla v posteljo spat. Po 3-4 urah sem vstala, bila pokonci 2-3 ure in zopet odšla v posteljo. Tako je bilo iz dneva v dan. V četrtek, 1. maja, sem se počutila malo bolje in zbirala moči za morje. V petek sem ugotovila, da imam toliko moči, da se odpravim ven iz stanovanja in da mi bosta sonce in svež morski zrak gotovo pomagala. Na morju se je ponovila ista zgodba. Vsak sprehod je bil zame prevelik napor. Tako sem vikend preživela na ležalniku in s knjigo v roki (v dveh dneh sem prebrala 470 strani). Včeraj me je grlo že tako bolelo, da sem komaj požirala. Po krajšem pregovarjanju z mojim sem se le odpravila k zdravniku. Diagnoza: angina. Stanje: na bolniški.