Z žalostjo ugotavljam, da se vse pogosteje najdem v miselnosti "vse v zadnjem momentu". Torej, da vse pogosteje odlašam stvari do zadnjega momenta. Na to nisem ponosna, o ne. Pravzaprav bi me to prejšnji teden skoraj ugonobilo. Če potegnem črto je moj tedenski izkupiček naslednji: sivo razpoloženje, slabi živci in prekomeren stres. Za povrhu pa (ne)priznanje sama sebi, da sem se sama pahnila v to godljo.
Pisala sem že, da sem mami želela podariti izlet v Benetke ali v Padovo. Dan pred njenim rojstnim dnevom (pravzaprav večer pred njenim rojstnim dnevom) sem se odpravila v City Park, v eno izmed bolj znanih slovenskih turističnih agencij.
Jaz: "Dober večer, rada bi vplačala to (ji kažem v katalog) vaše potovanje v Padovo za to soboto, 15.3."
Gospa za pultom: "Žal je to potovanje odpovedano zaradi premajhnega števila prijavljenih."
Zgrabi me panika. Možgani komaj sledijo toku mojih mislih, obraz se ogrne v rdečico in postane mi vroče. Kaj zdaj? Nimam plana B.
Najprej jo povprašam o izletu v Benetke. Odvrne mi, da imajo zaenkrat premalo prijav za oba termina (na licu mesta izvem še za en termin: za velikonočni ponedeljek) in, da mi težko pove, ali bo kateri od teh dveh terminov dejansko realiziran.
Jaz: "Kaj pa kakšno drugo enodnevno potovanje v približno istem terminskem obdobju?" Teden dni gor ali dol, si mislim.
Izkaže se, da ima še "na pol odprte prijave" za Dunaj in Salzburg, ostala potovanja mi niso terminsko ustrezala, saj so vsa krepko zakorakala že v drugo polovico aprila ali še dlje. Vzamem si čas za premislek in, ko sem že tu, skočim do Interspara. Z vozičkom se prebijam skozi labirinte polic ne da bi zares registrirala s kakšnimi izdelki so napolnjene. Ne morem se skoncentrirati na to kaj bom kuhala, pekla… kaj bom (kot se za dobro gospodinjo spodobi) ponudila gostom na prvi, drugi, tretji zabavi v čast enemu in istemu rojstnemu dnevu. 3oki. V mislih imam le, kaj bom jutri podarila mami. Kmalu ugotovim, da iz današnjega nakupa ne bo nič, pogledam le še za pladnji, tistimi 'aluminijastimi' za enkratno uporabo, a jih žal ne premorejo. (EDIT: Premorejo, premorejo! Samo jaz sem bila takrat tako raztresena, da jih ne bi našla niti, če bi mi v voziček padli!)
"Odločila sem se za potovanje v Salzburg", rečem. Sicer - nisem vam še povedala - imajo tudi za ta izlet premalo prijav, vendar mi je referentka zagotovila, da je do 5.4. še kar nekaj časa in da, bi ta izlet lahko 'splaval'. (EDIT: Ni!!!) V primeru, da se to ne zgodi, ti vrnejo denar oziroma si izbereš drug izlet ali termin. Vplačam in jo popiham proti domu.
Naslednji dan se z mami nisva videli. Če me ubijete, se sedaj ne spomnim kaj je bil temu razlog. Slišiva se pa vsak (včasih tudi večkrat) na dan. V enem izmed pogovorov prejšnjega tedna mi je potožila, da ne ve kaj naj kupi mojemu dragemu. Bolj ko sem ji naštevala možnosti, manj si je bila na jasnem. Zaupala sem ji celo njegove konfekcijske številke. Vključno z določenimi odstopanji, ki se pojavljajo od trgovine do tgovine, od modela do modela. Na koncu sem obupala tudi sama in se ji ponudila, da ji grem jaz kupit darilo. Seveda je bila takoj za. Vendar sem si s tem stavkom nakopala še dodatne tri telefonske klice na dan. "Če sem že kupila darilo", "kdaj ga mislim" ipd. Toliko o tem, če človek želi biti v pomoč. Torej, sem sedaj morala nabaviti dva darila. S tem, da sem že s prvim imela dela čez glavo. Ampak ta mi ni povzročal sivih las. Namreč, če dobiš od "bodoče tašče" pulover + še kaj, je ok. Samo jaz se ne morem sprijazniti z dejstvom, da bi mu podarila kaj za obleči.
Kot bi mignil je bil že petek, petek popoldne. Namreč v sredo in četrtek sem šla po službi še s svojim dragim na teren. Dvakrat do trikratna teden si gre (p)ogledat kak most. Včasih se na službeno pot poda v soboto in takrat grem z njim. Združiva prijetno s koristnim. On pove v kateri konec Slovenije greva, jaz se pa pozanimam kaj si lahko na poti (p)ogledava. Tokrat sem se mu za spremembo pridružila tekom tedna. Sem šla zraven za družbo. Vožnja ti hitreje mine, če imaš ob sebi sogovornika. Domov sva hodila po 20h. Praktično spat, saj tiste tri ure hiro minejo. Predvsem pa si zmatran po 12-urnem delovniku. V petek sem ob spoznanju, da moj list s črno na belo napisanimi zadolžitvami za ta teden sameva in da nisem niti ene obkljukala, obupala in se zaprla vase, v svoj svet. Zavrnila sem povabilo na pijačo, saj nisem bila za med ljudi. Sredi belega dne sem 'švignila' v pižamo in se 'zabubila' v posteljo. Priznam, to je moj način (ne)reševanja težav. Izolacija. Takrat me je bolje pustiti pri miru. Drezanje na lastno odgovornost!
Zato je bila sobota (spet zadnji dan) toliko bolj produktivna. Mami sem dostavila darilo (res šele proti večeru) tako, da se nama je lahko naslednji dan prikazala z darilno vrečko na vratih. Popoldne, ko se je končala gonja za darilom, se je nenačrtovano prevesilo v "babji" večer v dvoje. Sproščeno vzdušje polno smeha. Takoj sem se počutila malo bolj pri močeh, malo bolj pri življenju.
V noči iz sobote na nedeljo sem slabo spala. Pred vrati je bil pomemben dan za vse vpletene. Praznovanje rojstnega dne v družinskem krogu. Moji in njegovi 'na kupu'. Prvič zares. Uradno. Oziroma v sproščenem vzdušju ob kozarčku in prigrizku. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi še zjutraj šla v trgovino. Potrebovala sem še nekaj sestavin za čokoladne tartuffe, kruh in nekaj t.i. dodatkov. Ravno ko sem se odpravljala proti blagajni prejmem klic od prijateljice. Še dobro. Očitno mi je vspodbudila tok misli, kar me se spomni, da sem kljub polni košari pozabila na tiste sestavine, po katere sem prvenstveno prišla. Si bo treba začeti zapisovati stvari!
Pridem domov in slišim dragega, kako me kliče iz spalnice. Se stisnem k njemu in mu voščim. Tako ostaneva ujeta v trenutku. Čez čas vstane, gre v kopalnico, po hodniku do kuhinje in nazaj v spalnico. Spet v kopalnico in nazaj. Umes klepetava. In jaz čakam. Po približno desetih minutah se nameni prižgat računalnik. Iz delovne sobi zaslišim presenečen krik: "Oooo, kakooo lepooo!" Katapultira ga nazaj v spalnico, k meni. Celo stanovanje sem oblepila s post-it listki, z napisi "vse najboljše", "30ka" in "RTM*". In on je "celo večnost" mimo hodil. Ah, ti moški!
Preostanek dneva sem preživela za štedilnikom. Ko je zazvonil zvonec pri vhodnih vratih sem še 'strašila' v predpasniku. Ujeli so se (starši), kot bi bili stari znanci. Vzdušje je bilo od prve minute blagodejno, tako se - v meni skrita drama queen - ni prebudila. Vsaj še za nekaj dni. Konec dober, vse dobro! A kaj, ko še ni konec!
Objave
