Življenje je igra

Vsak pozna rek “življenje je igra”. Pred dnevi sem naletela na članek, ki govori ravno o tem. Sicer je res, da je ga. avtorica svojo teorijo gradila na teoriji reinkarnacije. Pravi namreč, da z vsakim svojim življenjem odigramo določeno igro, v kateri igramo določeno(e) vlogo(e), po v naprej določenem scenariju. In, ko z eno igro končamo, lahko pričnemo z drugo, kjer prevzamemo drugo(e) vlogo(e). Vendar pa naš življenjski scenarij ni togo določen, z zapisanim vsakim našim korakom in vzdihljajem. Ne. Scenarij naj bi si v naprej (torej pred začetkom igre, t.j. pred začetkom življenja) grobo določili sami, s pomočjo drugih duš (to so ostale razdeljene vloge v našem scenariju oz. ljudje, ki nas potem v življenju spremljajo).

Ga. avtorica pravi:

"Preden pridemo v to življenje, se dobimo skupaj z drugimi dušami (večino jih poznamo že iz prejšnjih inkarnacij) in se odločimo za scenarij naslednje skupne igre, v kateri se bo vsak med nami nekaj naučil ali pa dokončal nedokončano iz prejšnjih življenj. Ko je dorečen okviren plan, se odločimo, kaj se želimo naučiti in dokončati v kolektivnem oziru (kot skupina, družina, prijatelji …). Ko so vse te informacije na mizi, skupaj skreiramo grobi plan in si razdelimo vloge."

V prvi vrsti je pomemben scenarij oz. njegova vsebina, sporočilna vrednost, druga - nič manj pomembna - je razdelitev vlog. Pojavljajo se vprašanja kot: kdo bi bil primeren za določeno vlogo, kdo si želi odigrati določeno vlogo. To traja, dokler se vsi ne zedinijo, katere vloge bodo najbolj primerne za to, da uresničijo tisto, kar so se namenili naučiti se v naslednji igri življenja. Enkrat, ko dobiš svojo vlogo je treba dodelati in razčleniti še oseben življenjski načrt življenja, ki postane sestavni del te igre življenja.

Ko so vse vloge razdeljene, načrti izdelani in usklajeni, je na vrsti generalka, ki pokaže na morebiten manjko malih, a ključnih informacij. Prav med generalko se domislimo posebnih znamenjev ali ključev, ki bodo za časa igre življenja odigrali vlogo dušnih opomnikov oz. sprožilcev ali 'trigerjev'. Ti naj bi izgledali nekako tako:

"…ko bom 28. januarja ob treh popoldan hodila po centru mesta in bom opazila kljunčkanje para belih golobov na mestnem spomeniku, mi boš prišel nasproti in ponesreči se bom zaletela vate. Ko se bo to zgodilo, mi boš rekel nekaj v zvezi z astrologijo in takrat se bom spomnila in odločila, da je pravi trenutek, da se vpišem v astrološki tečaj, kar bo močno spremenilo moje nadaljne življenje…"

Ko je generalka mimo, se še določi, kdaj se bo kdo vključil v igro (kar pomeni, kdaj se bo kdo rodil). V trenutku, ko se posameznik rodi oz. vstopi v življenje, se igra zanj začne. In ko se igra za posameznika zaključi (ko ta umre), se z ostalimi soigralci dobi na drugi strani, v dušnem svetu, kjer nato predebatirajo vse aspekte minulega življenja.

Meni - pri vsej tej stvari - nekaj ne da miru. Vsak je že na lastni koži občutil občutek že videnega. Vsak je že na lastni koži občutil, da se je nekaj že zgodilo ali pa, da je nekje že bil. Vsak je že na lastni koži občutil, kot da že od 'pamtiveka' pozna popolnega neznanca. Deja vu. So to res spomini na generalko, ki se je odvijala pred igro življenja? So to tisti opomniki, ki naj bi nas spomnili na to, kam smo namenjeni?

Sprašujem se, če znamo prepoznati svoje 'trigerje'? Ali pa le za trenutek pomislimo: kako nenavadno in gremo s svojim tokom naprej. Sprašujem se (v članku nič ne piše), ali se eden in isti ‘triger’ pojavlja večkrat? Na primer, da se tisto dekle takrat - po srečanju v parku - ne bi vpisalo v astrološki tečaj. Bi ji bil na ulici ponujen letak z vabilom k vpisu v astrološki tečaj? Bi za darilo prejela knjigo s podobno vsebino? Upam si reči, da ja. Da se isti 'trigerji' sprožajo večkrat. Vsaj nekateri. Za druge morda še ni napočil čas. Nekateri pa v naglici (s katero igramo igro življenja) niti niso bili zaznani kot taki. Sprašujem se, če so 'trigerji' učinkoviti? Včasih. Redko. Včasih tisto nekaj prestavim na kasnejši/primernejši čas. Prepogosto tisto nekaj prestavim na kasnejši/primernejši čas.

"Življenje ni generalka", zato v igro vložimo ves svoj talent in trud. Da bomo s svojo igro zadovoljni. Da nam - ko pade zavesa - ne bo žal, da bi to in ono lahko odigrali bolje. "Življenje je premiera", eno in neponovljivo.

Kratkočasnik, vojna med spoloma in otroški jok

Na eni izmed spletnih strani - ki mi je v veliko pomoč pri preganjaju g. Long Time-a in, ki mi ob vsakem vpisu servira z xy vabil za namestitev te in one aplikacije - je bila danes mojo pozornost usmerjena v naslednje vprašanje: "How many kids will you have?".

In, ker ta tema na določeni stopnji življenjske poti postane bolj aktualna (ko zaživiš s pripadnikom nasprotnega spola in ga ne imenuješ 'cimer', ampak 'moj dragi'), sem pomislila zakaj pa ne. Z enim klikom dodaš svojemu profilu aplikacijo, odgovoriš na vsega skupaj 5 vprašanj in čakaš na svojo instant usodo! To, da preden lahko izveš svoj rezultat moraš povabiti še določeno (dvomestno, ki je sestavljeno iz ene 2 in ene 0) število oseb (friends from your profile), ki naj bi ti sledili in storili isto, naj niti ne omenjam. Je itak že OT.

Rezultat je izven slovenskega povprečja. Pa ne govorim o dejanskih številkah, ampak o tipičnem odgovoru/komentarju na dotično temo. Torej, povprečnemu Slovencu in Slovenki ni važno število otrok ali pa spol otroka, le da je otrok zdrav in… da sta dva… par… torej fantek in punčka! Kot sem že rekla, ne spadam v slovensko povprečje in ne zato, ker mi je današnji mini kviz namenil 3 punčke, ampak zato, ker si nikdar nisem želela 2 otrok, punčko in fantka!

Pa poglejmo, kako se je pri meni odvijala materinska evolucija. Nekoč davno, ko sem bila še sama otrok, ko želja še nisem usklajevala z zdravo pametjo oz. takrat, ko se mi je poljubljanje med žensko in moškim zdel en sam 'bljak' (takrat sem si obljubila, da jaz tega že ne bom počela), takrat sem želela imeti veeeeeelikooooo družinico! Jaz - mami, 6 otrok in seveda očka. Ker pač mora biti! Še pomnite, kako smo risali svoje družinice! Očitno so bili 4-je (imam mlajšega brata) člani premalo za moje umetniško izražanje! Ne predstavljajte si napak, to ni bila le otroška želja, to je bil skrbno definiran načrt! Najprej bi povila prvorojenca (vedno sm si želela še starejšega brata), sledil bi mu še en korenjak, nato dvojčka - par (pa je vsaj malo povprečnosti v meni), peta bi bila punčka (da ne bila starostna razlika med sestricama prevelika in bi imeli druga drugo v boju za enakopravnost), zadnji pa bi bil mamin sinko!

Čez čas se je to število razpolovilo, tudi razmerje se je obrnilo le na 2:1 v prid fantkom. Priznam, nikoli si nisem želela hčerko zato, da bi jo lahko oblačila v vse tiste roza oblekice, z vsemi volančki in mašnicami. Tudi sama sem bila vedno bolj guy type of person (čeprav se to že nekaj let na kaže več v mojem oblačenju). Dolga leta sem verjela, da je moškim lažje v življenju in očitno sem želela svojim otrokom s spolom dati boljše predispozicije. Dokler nisem spoznala, da niso moški tisti, ki so zares močnejši spol.

In kakšna je situacija danes? Če sklepam iz preteklih časov, bi zlahka lahko prišla do zaključka, da predhodnemu številu odštejem število 3 in pridem do svoje najnovejše statistike, t.j. do števila 0. Danes se sprašujem ali sem pripravljena svoje življenje postaviti na glavo? Ali sem se pripravljena odpovedati - meni tako ljubemu - spancu? Ali sem pripravljena "ne videti" vsak teden novi madež na mojih lastnoročno pobeljenih stenah? Ali sem pripravljena nekomu zaupati svoje srce (v upravljanje)? Danes ne! Vprašajte me raje kdaj drugič!

First step...

Vsak začetek je težak… pravijo. In na vsako pot se podaš tako, da narediš prvi korak.

Prvič.

Le koliko jih je že bilo in le koliko jih še bo. Moj prvič v letu 2008 se nedvomno sedaj odvija pred vašimi očmi.
Res je. Moj in samo moj blog.

So nekateri prvič, ki te pustijo ravnodušne… ki se jih morda šele čez čas zaveš in presenečeno ugotoviš, da so pravzaprav bili prvič.

Spet drugi prvič ti ponoči ne pustijo spati še dolgo preden ugledajo luč sveta… to so tisti, zaradi katerih dneve in dneve hodiš naokoli s črnimi kolobarji okrog oči… to so tisti, zaradi katerih si deležen večje pozornosti v obliki vprašanj: je vse vredu s teboj in komentarjev: nekam slabo izgledaš.

Večina se jih skriva nekje vmes. To so tisti prvič - ki posušijo dežne kaplje in skozi oblake spustijo sončne žarke - ki s pomočjo vetra 'kravžlajo tvoje lase' - ki se nepričakovano pojavijo za tvojim hrbtom in ti namenijo objem - ki tvojo kožo zaobjamejo v milne mehurčke z vonjem po grozdju. To so tisti prvič - ki iz tvoje kuhe naredijo slastno pojedino - ki napolnijo sobo s takti čiste energije - ki okušajo najljubšo belo kavo s cimetom - ki gazijo v na novo zapadli sneg. To si tisti prvič - ki iz dneva v dan, iz ure v uro ter iz minute v minuto rišejo nasmeh na obraz - ki dajejo pomen življenju. Življenje je life. Life je LIFE.

Na vse prvič v letošnjem letu!!!