sreda, 14. januar 2009

Voda sem

Voda sem. Redko predstavljam valove, ki silovito udarjajo v skale dokler le-te pod njihovo močjo ne popustijo in jim omogočijo prosto pot. Večino časa sem tiha voda, ki prestavlja bregove. No ja. Voda sem. In vsekakor je moj tok enakomeren, stanoviten, tak, ki ne dela problemov. Nič naravnih katastrof in gmotne škode. Voda sem. Včasih se leno vijem po ravnici, tako dolgo, tako počasi, da pozabim kam sem namenjena. Moji ovinki postajajo vedno daljši in vedno bolj odmaknjeni od začrtane poti. V moji strugi se nabira vedno več mulja in ostalih nečistoč, ki me še bolj upočasnujejo in mi onemogočajo bližnjice do cilja. Voda sem. Zgodi se, da se v svojem ovinku izgubim. Pogled v zvezdnato nebo ne ujame moje zvezde Severnice. Ne menim se za to, da že tedne in mesece moje struge ni napolnila sveža voda, polna življenja, ki bi se pomešala z mrtvo brozgo in ji vdahnila življenje. Ne menim se zato, da bo moja struga sčasoma izgubila na globini in s tem na ostrini, ki je potrebna, da se zažre v tisto skalo na poti in krene proti oddaljenemu morju. Voda sem. Sčasoma blato napolni mojo strugo in iz nje izpodrine vodo, ki se tako nemočno izlije po ravnici in tako izgubi še zadnjo bitko v že naprej izgubljeni vojni. Voda sem. Namočim okoliško zemljo, pronicam ji v pore in se tako izgubim. Izgubim samo sebe. Saj sem bila ustvarjena za veliko več. Lahko bi bila. Lahko bi bila deroča reka, mogočen slap, tok širnega oceana. Lahko bi. Voda sem. Tako ostanem ujeta tam, kjer ni moje mesto. Močvirje brez toka. Brez upanja na spremembo. V družbi komarjev, mušic, kačjih pastirjev in ostalega mrčesa se predajam mislim in sanjam, ki so mi bile vodilo, ko sem se v obliki dežnih kapelj rojevala v novo življenje. Voda sem. Mineva čas in zemlja okoli mene me začne dušiti in me rine iz svoje biti. Malo tu, malo tam. Vedno intenzivneje. Počasi se nabiram v kondenz, ta v drobne kapljice in te v majhen snop vode. Majhen curek vode, ki postaja vedno večji. Uspavana in presenečena nad dogajanjem napnem vse moči, da pridobim nazaj svoje bistvo. Svoj tok. Svoje gonilo. Svojo bit. Voda sem. Prečiščena vsega mulja in ostalih nečistoč, svetle, skoraj prozorne barve in prepojena s poskakujočimi kisikovimi mehurčki, ki mi vdihujejo življenje prodrem skozi špranjo na površje. Voda sem. Zavzamem svojo držo. Izlijem se v strugo. Ožjo kot prej. Globljo kot prej. Vendar je tok dovolj močan, da se premikam. Tokrat me ne skrbi. Vem, kam sem namenjena. Na poti se mi bodo pridružili enako misleči majhni tokovi in skupaj bomo močnejši na poti proti cilju. Voda sem. Ni me strah. Saj sem bila tako močvirje, kot dežna kaplja. Vem, od kod prihajam in čemu se na svoji poti želim izogniti. Voda sem. Postjam močnejša. Pripravljena na boj s skalami. Saj se za njimi nahaja moj paradiž, moj raj. Ko se izlijem v prostranstvo morja ter začutim ljubezen, ki mi je bila obljubljena, ko sem bila še dežna kaplja, takrat se bo moja pot šele začela. Voda sem.



7 komentarjev:

vađajna pravi ...

Na koncu se pa izkaže, da je voda še kako živa stvar. :)

Zelo dober sinonim za človeka.

K. pravi ...

Kar tako naprej...
Bodi zopet mogočna deroča reka, ki brez težav premaguje vse skalovje in vse vejevje, ter morebitno nesnago, ki ji leži na poti!

Če pa tvoj tok slučajno spet kdaj zanese v smrdljivo močvirje...ne skrbi, v takih primerih vedno slej ko prej posije sonce, ki te kot kapljico posrka v nebo in spet odnese nazaj v pravo čisto, hitro reko, ki teče proti morju! :)

PETRA IN SARA pravi ...

Želim ti, da z neskončnim morjem pride tudi neskončna sreča... Ko se ne boš nikoli več izgubila, pa čeprav boš v neskončnosti... Ko te bo solinar rešil preveč soli in boš zopet čista, mogočna kaplja, v vsej svoji veličini...
Oooo, si videla? En majhen potoček se ti je pridružil :o) V treh barvah... Potem si še močnejša:)

storyteller pravi ...

Vađajna, K., Petra in Sara - hvala vam! :) Vse smo kaplje istega oceana! :D

Shia JeZeBel pravi ...

wow ... to je pa eden mojih najljubših tvojih postov do sedaj .. vsaj 3x sem ga prebrala in sem vsakič znova bolj očarana ... lepo si napisala tole :-)

storyteller pravi ...

Hvala Shia! :) Res sem počaščena nad tvojim iskrenim komentarjem, pohvalo! :*

Crt pravi ...

res je, na kar je opozorila petrainsara. tok se morda sčasoma ustavlja, gorsko bistrino zamenjujeta blato in mulj, a esenca večne nosilke življenja ostane nespremenjena. reka poljubi morje in njena moč v hipu postane neskončna. gora, ki je bila kot mati, širna polja, ki so bila prevelika, da bi njen pogled videl do njihovega konca, vse to postane neznatno. in neopazno. zakaj, ko voda postane morje in morje ocean, je celo celina zgolj le neznatna krpica zemlje.