Zahir in sanje o diplomski nalogi

Vikend sva preživela na morju. Oba sva se ga že dlje časa veselila. On zaradi ribolova, jaz zaradi knjige, ki me je čakala da jo preberem. Še vsaka njegova knjiga - ki mi je prekrižala pot - me je potegnila vase. Njegove besede me nagovarjajo, izlijem se na papir ter postanem pika na koncu stavka. Vzklik duše, ki je nagovorjena.

"Udobje. V našem življenju je vedno dogodek, ki je kriv, da ne napredujemo več."

Ne govorim o udobnih čevljih, udobni postelji. To udobje je dobro. Govorim o dogodkih, ki našemu življenju jemljejo snov, iz katere je le-to sestavljeno. Govorim o dogodkih, ki našim očem jemljejo lesk. Govorim o dogodkih, ki na naših obrazih sprostijo vsako mišico (ki je nekoč na njem zarisovala nasmeh) in iz njega naredijo platno (p)obarvano v sivo. Platno na katerem ni nikakršnega sledu drugačnosti. Platno, ki nam kaže le en poteg čopiča. Poteg čopiča, ki gre vedno v isto smer. Poteg čopiča, ki pušča svojo sled na platnu po določenem (vrstnem) redu. Od spodaj navzgor. Ali ravno obratno. Ni važno. Važno je, da imamo (vrstni) red.

To naše dejanje ponavljamo toliko časa, da nam postane naravno, spojeno z nami, kot druga koža. Ne sprašujemo se več kaj je prav, kdo smo, kam gremo. Zjutraj vstanemo, zvečer gremo spat ter vmes počnemo stvari, za katere mislimo, da jih moramo početi. Če jih ne bi, bi bilo zelo narobe. Bi bilo res? Zemlja bi se še vedno vrtela okoli sonca in, če povzamem svoje življenje/svojo zgodbo: vsi okoli mene bi nadaljevali s svojim življenjem/svojo zgodbo, le jaz bi iztopila iz vlaka, ki drvi proti cilju. Sama bi se tja odpravila peš. Tudi peš se prispe do cilja, upam si celo trditi, da je v tem primeru pot do tja pristnejša.

"Enostavno, odgovori starec. Ujeti so v svojo osebno zgodbo. Vsi verjamejo, da je smisel življenja slediti načrtu. Nihče se ne vpraša, ali je načrt njegov ali je bil narejen za koga drugega. Nabirajo si izkušnje, spomine, stvari, ideje drugih, več kot lahko nosijo. In tako pozabijo na svoje sanje."

To poimenujemo udobje in zmotno mislimo, da je to dobro za nas. Ne. To udobje je slabo. To je trenutek v življenju, ko se odrečemo napredovanju in se zadovoljimo s tem, kar imamo.

Zadnjih nekaj mesecev (čeprav sem prve 'načrte' glede tega kovala že pred 3-4 leti) moje misli polno okupirata zaključek študija in diplomska naloga. Dolgo sem vedela česa si želim, a sem se bala, da moja ideja ne bo sprejeta. Da ne bo dovolj dobra. Preden sem prejela negativen odgovor (saj nisem poslala še nobenega maila) sem iskala alternativo. Temo za diplomsko nalogo, ki bo bolj sprejemljiva. Temo za diplomsko nalogo, ki ne bo izstopala iz povprečja. Temo za diplomsko nalogo, ki o meni ne bo razširila govorice (kaj si misli, da je). Povprečnost in anonimnost sta najboljši izbor.

"Če poskusim, pa ne uspem, ne vem, kakšen bo preostanek mojegaa življenja. Zato je bolje živeti v sanjah, kot pa se soočati z možnostjo, da sanje propadejo."

Pošljem en email, pošljem drugi. Odločim se, da z "ziher" temo in "ziher" mentorjem počakam. In čakam na odgovor na prvi email, čakam na odgovor na drugi. Mine mesec. Mine še en teden. Kličem na referat in ne obupam. Pošljem (še) en email, pošljem drugi. Čez nekaj dni prejmem odgovor. Negativen. Vendar, v njem ni niti besedice o moji predlagani temi. Sporoča mi le, da je do konca leta že polno zasedena z mentorstvi. "Ziher" tema in "ziher" mentor bosta še malo počakala (pa čeprav me vsi prepričujejo, da je ravno ta izbira najboljša zame). Čakam. Dobim odgovor na drugi email. Negativen. Vendar ta pušča odprta vrata. Tema se ji zdi zanimiva in primerna za obdelavo v diplomski nalogi, a me žal mora zavrniti zaradi pomanjkanja časa. Naj se obrnem na njenega asistenta pri tem predmetu. Pošljem email še njemu in vem/čutim, da "ziher" tema in "ziher" mentor nista več v igri (pa čeprav me vsi prepričujejo, da je ravno ta izbira najboljša zame).

Včeraj, ko so se stvari postavile na svoje mesto in, ko vem/čutim, da bom o tem pisala (tudi, če bo moje iskanje mentorja še nekaj časa neuspešno) prejmem odgovor na sedmi email. Pozitiven. Pravi, naj se zglasim na njegovih govorilnih urah, kjer bova mojo idejo sistematizirala v obliko diplomske naloge. Morala bi skakati do stropa od veselja, vendar čutim le pomirjenost in zadovoljstvo. Saj je bilo tako prav že od samega začetka. Moje kozmične sile so to vedele že od samega začetka. Le jaz sem potrebovala čas, da sem si zaupala in verjela vase. In takrat so se stvari postavile na svoje mesto. Moramo pozabiti na to, kar (mislimo da) smo, da bi postali, kar dejansko smo.

"V arabskem jeziku pomeni Zahir tistega, ki je viden, prisoten, nekdo, ki ga ni mogoče spregledati. Nekaj ali nekdo, ki nam po prvem srečanju vse bolj leze pod kožo, v misli, dokler ne moremo več misliti na nič drugega. Lahko si ga razlagamo kot nekaj svetega ali norega"

Vsi citati so iz knjige Paula Coelha: ZAHIR.