sreda, 23. april 2008

Zahir in sanje o diplomski nalogi

Vikend sva preživela na morju. Oba sva se ga že dlje časa veselila. On zaradi ribolova, jaz zaradi knjige, ki me je čakala da jo preberem. Še vsaka njegova knjiga - ki mi je prekrižala pot - me je potegnila vase. Njegove besede me nagovarjajo, izlijem se na papir ter postanem pika na koncu stavka. Vzklik duše, ki je nagovorjena.

"Udobje. V našem življenju je vedno dogodek, ki je kriv, da ne napredujemo več."

Ne govorim o udobnih čevljih, udobni postelji. To udobje je dobro. Govorim o dogodkih, ki našemu življenju jemljejo snov, iz katere je le-to sestavljeno. Govorim o dogodkih, ki našim očem jemljejo lesk. Govorim o dogodkih, ki na naših obrazih sprostijo vsako mišico (ki je nekoč na njem zarisovala nasmeh) in iz njega naredijo platno (p)obarvano v sivo. Platno na katerem ni nikakršnega sledu drugačnosti. Platno, ki nam kaže le en poteg čopiča. Poteg čopiča, ki gre vedno v isto smer. Poteg čopiča, ki pušča svojo sled na platnu po določenem (vrstnem) redu. Od spodaj navzgor. Ali ravno obratno. Ni važno. Važno je, da imamo (vrstni) red.

To naše dejanje ponavljamo toliko časa, da nam postane naravno, spojeno z nami, kot druga koža. Ne sprašujemo se več kaj je prav, kdo smo, kam gremo. Zjutraj vstanemo, zvečer gremo spat ter vmes počnemo stvari, za katere mislimo, da jih moramo početi. Če jih ne bi, bi bilo zelo narobe. Bi bilo res? Zemlja bi se še vedno vrtela okoli sonca in, če povzamem svoje življenje/svojo zgodbo: vsi okoli mene bi nadaljevali s svojim življenjem/svojo zgodbo, le jaz bi iztopila iz vlaka, ki drvi proti cilju. Sama bi se tja odpravila peš. Tudi peš se prispe do cilja, upam si celo trditi, da je v tem primeru pot do tja pristnejša.

"Enostavno, odgovori starec. Ujeti so v svojo osebno zgodbo. Vsi verjamejo, da je smisel življenja slediti načrtu. Nihče se ne vpraša, ali je načrt njegov ali je bil narejen za koga drugega. Nabirajo si izkušnje, spomine, stvari, ideje drugih, več kot lahko nosijo. In tako pozabijo na svoje sanje."

To poimenujemo udobje in zmotno mislimo, da je to dobro za nas. Ne. To udobje je slabo. To je trenutek v življenju, ko se odrečemo napredovanju in se zadovoljimo s tem, kar imamo.

Zadnjih nekaj mesecev (čeprav sem prve 'načrte' glede tega kovala že pred 3-4 leti) moje misli polno okupirata zaključek študija in diplomska naloga. Dolgo sem vedela česa si želim, a sem se bala, da moja ideja ne bo sprejeta. Da ne bo dovolj dobra. Preden sem prejela negativen odgovor (saj nisem poslala še nobenega maila) sem iskala alternativo. Temo za diplomsko nalogo, ki bo bolj sprejemljiva. Temo za diplomsko nalogo, ki ne bo izstopala iz povprečja. Temo za diplomsko nalogo, ki o meni ne bo razširila govorice (kaj si misli, da je). Povprečnost in anonimnost sta najboljši izbor.

"Če poskusim, pa ne uspem, ne vem, kakšen bo preostanek mojegaa življenja. Zato je bolje živeti v sanjah, kot pa se soočati z možnostjo, da sanje propadejo."

Pošljem en email, pošljem drugi. Odločim se, da z "ziher" temo in "ziher" mentorjem počakam. In čakam na odgovor na prvi email, čakam na odgovor na drugi. Mine mesec. Mine še en teden. Kličem na referat in ne obupam. Pošljem (še) en email, pošljem drugi. Čez nekaj dni prejmem odgovor. Negativen. Vendar, v njem ni niti besedice o moji predlagani temi. Sporoča mi le, da je do konca leta že polno zasedena z mentorstvi. "Ziher" tema in "ziher" mentor bosta še malo počakala (pa čeprav me vsi prepričujejo, da je ravno ta izbira najboljša zame). Čakam. Dobim odgovor na drugi email. Negativen. Vendar ta pušča odprta vrata. Tema se ji zdi zanimiva in primerna za obdelavo v diplomski nalogi, a me žal mora zavrniti zaradi pomanjkanja časa. Naj se obrnem na njenega asistenta pri tem predmetu. Pošljem email še njemu in vem/čutim, da "ziher" tema in "ziher" mentor nista več v igri (pa čeprav me vsi prepričujejo, da je ravno ta izbira najboljša zame).

Včeraj, ko so se stvari postavile na svoje mesto in, ko vem/čutim, da bom o tem pisala (tudi, če bo moje iskanje mentorja še nekaj časa neuspešno) prejmem odgovor na sedmi email. Pozitiven. Pravi, naj se zglasim na njegovih govorilnih urah, kjer bova mojo idejo sistematizirala v obliko diplomske naloge. Morala bi skakati do stropa od veselja, vendar čutim le pomirjenost in zadovoljstvo. Saj je bilo tako prav že od samega začetka. Moje kozmične sile so to vedele že od samega začetka. Le jaz sem potrebovala čas, da sem si zaupala in verjela vase. In takrat so se stvari postavile na svoje mesto. Moramo pozabiti na to, kar (mislimo da) smo, da bi postali, kar dejansko smo.

"V arabskem jeziku pomeni Zahir tistega, ki je viden, prisoten, nekdo, ki ga ni mogoče spregledati. Nekaj ali nekdo, ki nam po prvem srečanju vse bolj leze pod kožo, v misli, dokler ne moremo več misliti na nič drugega. Lahko si ga razlagamo kot nekaj svetega ali norega"

Vsi citati so iz knjige Paula Coelha: ZAHIR.

16 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Prvič: za morje sem ti mal fouš. Ampak čist mal, ker se meni bojda obeta drug teden.

Drugič: diploma. Ufff. Najprej čestitke za (vsaj) dogovor za govorilne ure. Začetek je, a ne:). Me prav zanima, o čem boš pisala. Jaz imam tudi že nekaj pomalem izbrano, a nisem vedela, da ti mora temo odobrit mentor in da imajo tako gnečo. Učim se, učim:).

Katja pravi ...

Oooo, kak fino, da se je boš lotla. Men je to učenje brez veze, js bi tud diplomo. ;)

A na morju si brala? Ti si pa faca. :)

storyteller pravi ...

Bonny,
prvič: tudi jaz se ga še nadejam drugi teden, jupiiiijej! :)

Drugič: ja, temo ti mora odobrit mentor. Pravzaprav ti jo kasneje odobri komisija (ne vem katera že), vendar to je šele takrat enkrat, ko imaš že vso napisano. Vendar, če gre "skozi" mentorja, gre tudi "skozi" komisijo. Vsaj jaz še nisem slišala drugače. In, vsaka tema ni ravno primerna za obdelavo v diplomski nalogi. Lahko je premalo obširna, ali pa ne pokriva primerno področje (študij). Slednjega sem se bala.

Ja, nekateri profesorji so preklemansko zasedeni in nedosegljivi (ponavadi tisti, ki imajo še milijon drugih zadolžitev poleg predavanj oz. vloge profesorja).


Katja, jaz se tudi že veselim, saj mi je izbira diplomske pisana na kožo!

In ja, berem na morju. Obožujem brat na morju. Z mano gre na počitnice (na morje) vedno še manjši kovček poln knjig! :D

storyteller pravi ...

Bonny, si na enopredmetni slovenščini? Če ne, te čakata 2 diplomi :P

Anonimni pravi ...

Kje bosta sončila okončine? Mene bo pot zanesla do Pule.

Sem enopredmetna in vem, da imajo dvopredmetni 2 diplomi ali eno, ki se povezuje. Samo to, da ti morajo temo odobrit, mi je pa novo. No, upam, da ne bo panike, ko prilezem do tja.

@ K.: Itak, branje, kaj pa drugega. No, če bi šla na morje s slovenistkami, ne bi ravno nosila knjig s sabo:). Drugače pa definitivno. Letos me čaka krasen izbor (še iz časov v skladišču MK:)) ...

storyteller pravi ...

Začela bova v Izoli, nadaljevala v Poreču (upam, na 'nočitev' v Puli) in končala v Izoli oz. "malo mešano" na slovenski obali.

Hjaaa, poznam samo dvopredmetne slovenistke in večina jih je imela po 2 diplomi.

Boooonny, reci, da ni res, kar mislim, da je! :P (še iz časov v skladišču MK)

Anonimni pravi ...

Ah, ta diploma...
Jest mojo pišem ze skoraj eno leto...pa sigurno bo minilo še vsaj pol leta preden bom končala!

Včasih se resno sprašujem, kako mi vedno rata zbrat take stvar, da si potem čist zakompliciram življenje...

storyteller pravi ...

No, glede na to, da si začela z diplomo še preden si se vpisala v 4. letnik, nimaš pravice ugovarjanja. Mislim, da ni tebi enake(ga)! :D

Anonimni pravi ...

Skladišče MK?
Kaj ti veš o tem:)?

storyteller pravi ...

Bonny, ne ravno dosti.
Moja prva asociacija na MK je povsem druga zgodba :P Vendar z mojo asociacijo 'skladišče' nima nič skupnega. Tako je moj veleum razbral, da je z MK mišljena založba in v kakem takem skladišču se zna kaka knjiga po pomoti znajti v žepu/torbi. Hehehe :D

Anonimni pravi ...

O ne, to pa ne. Vse je bilo po reglcih: http://bonny4u.blogspot.com/2008/01/slovenistkei-fou-mi-boste.html

storyteller pravi ...

Aha, aha... I can see! Očitno se splača včlanit tudi v knjižnico Bonny-Bonny ;)

PS: Kuža je pa cute za pojest!

Anonimni pravi ...

Shana (kuža) zasluži čisto desetko. Jure bi bil jako ponosen. če ni tole prebral:).

storyteller pravi ...

Če ni?! :o Če bi?? Kar povej mu! :D
Katere pasme pa je? saj veš, če bi rabili sprehajalko psa... me priporoči! :)

Bonny pravi ...

"Če bi" ja, ne "če ni". Kuža je neke ohoho pasme, ne spomnim se točno. Sprehajalke pa ne potrebuje, ker se se že jaz ponudila. Tej kuži je padla sekira v med, ko je prišla k njim:).

storyteller pravi ...

Blagor ti! Ajm fouuuuš. No, če se ti kdaj ne bo dalo... :P Hehehe.