četrtek, 03. april 2008

Pika na i

Spodobi se, da zaključim svojo zgodbo. Veliki 'marčevski' dogodek je zaključen. Hvala bogu, uspešno! Na trenutke je bilo naporno, vendar je bil na koncu ves trud poplačan. Marsikaj sem se naučila o sebi (I'm a born liar... oz. jaz temu pravim, da imam igralske sposobnosti, moj pa pravi, da bi šla lahko v politiko) ter odkrila novo strast (odprla bom slaščičarno s svojim tortami)!

Dva dneva pred dnevom D so se začele priprave. Tako sem najprej poklicala vse, ki mi svojo udeležbo na zabavi še niso potrdili. Malo me je skrbelo njih število, a se je izkazalo, da jih večina pride, samo so me nameravali poklicati naslednji dan, jim je ušlo iz spomina ali pa so sklepali, da se itak razume, da pridejo. Toliko o tem, če izrecno prosiš, da ti do tega in tega dne potrdijo svojo udeležbo. Sprašujem se, če bom mogla teden dni pred svojo poroko klicati ljudi in preverjati, ali se planirano število gostov ujema z realnim? Just a joke.

Trije povabljenci se žal zaradi prazničnega vikenda rojstnodnevne zabave niso mogli udeležiti. Štejem si v čast, da so se tudi Primorci odzvali povabilu. Tudi moj tega ni pričakoval. No, to mi je seveda pravil po zabavi. Namreč, v Ljubljano jih ravno ne vleče. In lani je zato moj dvakrat praznoval. Enkrat tu, z 'domačini' in enkrat na Obali. 1:0 zame. Tako, seznam je bil narejen.

V petek zvečer naj bi se dobila na pijači z 'londončanko' T., ki je prišla domov za velikonočne praznike. Za dan in - približno tudi - za uro sva bili že dogovorjeni, a sem ji vseeno že iz službe poslala sms. Tako sem imela za svoje skrivnostne podvige le nekaj popoldanskih ur časa. V najboljši veri sem imela namen zaključiti s službo malo prej in dokler se moj ne vrne doma speči torto. Klicala sem ga, če misli kaj 'potegniti' v službi in če si lahko sposodim avto. Ja, saj če bi imela ključe, prometno in kartico njihovega službenega parkirišča, ne bi nič spraševala. Tako so se name zgrnila temni oblaki suma. Namreč, če reeeeeeees ni nujno se voznikovega sedeža niti ne dotaknem. Raje sedim zraven, na sovoznikovem. Najbrž le zato, ker je bil v službi (in po možnosti ne sam v pisarni) mu je moj odgovor "grem mal v BTC, po štacunah" zadostoval. In sem šla. V City Park. V Interspar. (> to ni reklamno sporočilo!)

Ko sem se s polnim vozičkom približevala blagajni me kliče moj.

Moj: "A boš še dolg?"
Jaz: "Ne, zakaj?!" (se mi je že svitalo)
Moj: "Jst tud nam več dolg, dej me prid iskat" (neeeeeeeeeeeee...)

In so šli. Moji načrti v franže. Ko sva se peljala proti domu se je zmrdoval, saj je bil prepričan, da sem šla po stvari za njegovo rojstnodnevno zabavo (a so bile vrečke izven njegovega vidnega polja). Jaz sem mu pa nedolžno zatrjevala, da ne, in naj si že izbije iz glave, da mu jo pripravljam, ker mu jo ne. In pika. Čeprav bi se tudi jaz v drugačnih okoliščinah čudila vremenu (sneg za veliko noč), je bilo zame kot naročeno. Namreč zaradi nizkih temperatur sem prtljažnik lahko uporobila kot alternativo hladilniku. Tudi 'od zgoraj' se prispevali svoj delež pri organizaciji zabave presenečenja, ja.
Ko je ura odbila 19 in o T. ni bilo ne duha ne sluha, sem pomislila kaj ko bi šla k M. spečt torto. V trenutku mi s klicem odgovori na sms, da sicer z veseljem, a jim žal pečica ne dela. Kaj zdaj?
  1. lahko grem k mojim ali njegovim domov s prošnjo: "si lahko v naslednji uri sposodim kuhinjo"
  2. ali se zbudim sredi noči (okoli 1-2h) in se zaprem v kuhinjo.

Dilema. Odločim se za drugo možnost.

Me kliče K. = "Jamie v krilu" (vsakič, ko se mi zahoče, da bi pekla , jo pokličem in mi zaupa kak svoj res simple recept), če sem že spekla torto??? Da ji še nisem poročala o svoji (ne)uspešnosti (ja, K. se je vsaj toliko žrla, kot sem se sama). Pojamram ji, da je ideja o prostem popoldnevu padla v vodo in da imam sedaj namen pečt ponoči. In potem mi je sekira padla v med. Tako sem šla k njej, v njeno novo kuhinjo! Ko sem povedala svojemu, da grem h K. na obisk mi je - ne da bi odmaknil pogled z monitorja - navrgel "pa kej dobrga mi spečta"?!?!?! A mi na čelu piše?!

Večer je hitro minil, v dobri družbi K. in njenega S., ob peki kakavovega biskvita in ob pregledovanju fotografij raznoraznih tort (Lipoglavski gozdiček, delfin, želvak, rdeč Ferrari...). Ko sem se vrnila domov, me je moj čakal že na vratih. Z obrazom otroka, ki pričakuje rojstnodnevno torto. Prav žal mi ga je bilo, ko mu je nasmešek izginil iz obraza, ko sem se prikazala praznih rok. Kljub temu, da mi je prebrskal torbo in našel 'peki papir' sem ga uspela prepričati, da nisva pekli. In, ko sem mu to "očitala" 2 dneva kasneje, se je branil, da je itak vedel, da ne nosim 'peki papir' s seboj iz čistega zadovoljstva. Tisti večer ni deloval tako.

Sledila je užaljenost. Prepričeval me je, da ve, da mu naslednji dan pripravljam žurko. In, če mu jo ne, da mi zameri. Ker mu nisem pustila, da bi jo sam organiziral. Da je vsako leto praznoval, letos - ko bo 30, pa prvič ne bo. Zaradi mene. Najtežja stran priprav je bilo ravno prepričevanje v nasprotno. Odigrala sem lih hladne ženske. Da mi je žal, če je pričakoval zabavo, ki je ni. Da mi je žal, ker ne bo praznoval. Da nisem vedela, da mu to toliko pomeni. Da se mu bom probala kako drugače oddolžiti. Ipd.


Po naporni noči sem zjutraj vstala pred 9:00. Šla sem h K. dokončati torto. Pred nama je bil dolgotrajnejši, a zanimivejši del. Okraševanje torte. Najprej sva jo 'nafilale' s čokoladno kremo in višnjami iz kompota. Okrasili sva jo s čokoladnimi mrvicami, višnjami in ornamenti vrisanimi z vilicami. Po torti so bili na vrsti obloženi kruhki. Naredili sva jih za 4 pladnje in niti dva si nista bila enaka (vsaj jaz se s tem tolažim, saj so nama vzeli kar precej časa). Res pa je, da so bili precej unikatni, predvsem tisti od K..

Ob pogledu na uro in ugotovitvi, da se bliža čas kosila (pogled pred sebe pa je obetal še kar nekaj dela), me je zmrazilo. Pomenilo je namreč, da me čaka nova mera izgovorov in izmišljotin.

K.: "Te ne bo nč klical zarad kosila?"
Jaz: "Bo ja, lohk pričakujeva klic v kratkem."

In res, čez nekaj minut mi je zazvonil telefon. Sicer sem večji del dopoldneva preživela na telefonu. Usklajevanje in organizacija terjata svoj davek.

Na poti domov razmišljam, kaj naj mu povem, da bo zadosti neumno, da bo mogoče verjel, kaj sem počela celo dopoldne in del popoldneva, skoraj do 16h. Zaradi česa nisem prišla domov skuhat kosilo, ampak sem ga poslala ven jest oz. natančneje, k mami/babici. Spotoma sem se ustavila še pri njegovih doma (saj sva bila tja namenena kasneje tekom dneva) in jim pustila torto. Prtljažnik je bil namreč napolnjen s pladnji, torta pa je zasedala mesto na sovoznikovem sedežu.

Pridem domov ter mu v eni sapi povem, da se nama mudi k njegovim, da naju je njegova mami povabila na pirhe. Da smo potem z Nu. & co. zmenjeni v Trnovskem Zvonu, potem zvečer pa še z M.U. na pijači v Zlati Ladjici. To zadnje seveda ni res. Z M.U. sva bila zmenjena že v četrtek, da pride k nama zvečer oz. da prideta. M.U. je namreč v Slovenijo pripeljala še su novio. Svojega fanta. Da mu razkaže Slovenijo. In v četrtek sta bila od celodnevnega pohajkovanja preveč utrujena za druženje, kasneje pa žal za to ni bilo več časa.
Hasta la proxima, M.U.!

Temu sledi moj no.1 neumen izgovor, kje sem bila in kaj sem počela. Bila sem pri M. in se napila. Se delam, da mi je vse smešno in podležem napadom smeha (na koncu bi še sama sebi verjela). Čez čas se mu prižge žarnica: "Pa saj si vozila, ne moreš pit zraven, boš zgubila vozniško". Obstanem. Dobil me je. Moram slediti svoji zgodbi, drugače se bom preveč zapletla. "Vem ja, samo takrat pač nisem razmišljala. Saj veš kakšni sva, ko sva skupaj. Odklop!". Stojim v kopalnici, on sloni na vratih. Vidno razburjen. Sledi pridiga, da tako neodgovornega dejanja od mene ni pričakoval. Ok, vse lepo in prav, samo da mi verjame. Ker mu je misli treba usmeriti drugam, se začnem slačiti pred njim. "Grem pod tuš. Pejt se oblečt, se nama mudi" in smuknem v tuš kabino. Uspelo mi je! 2:0 zame.

Med vožnjo k njegovim me kličeta Nu. in M., obe prosim, če ju lahko pokličem čez 5min. Parkiram pred hišo in mu rečem, da pridem za njim. Smeji se mi. Ker zamujava vseeno izstopi. Spustim 'kljukico', a sama ne izstopim - zaklenem se v avto. Smeji se mi še bolj. Hvala bogu za mraz, ki ga spodi v hišo.

Nu. je v Müllerju. Naročim ji, naj kupi tiste sveče v obliki črk, ki sestavljajo napis "happy birthday" in še ene plastične vilice za vsak slučaj. Medtem pride že M. in prestaviva pladnje iz najinega avta v njen. Njegova mami mi je torto pustila na terasi, da mi ne bi bilo treba po njo hodit v hišo. Ufff... skoraj si lahko oddahnem. Samo še v Zlato Ladjico ga moram spravit, saj je nekaj protestiral, da naj se z M.U. in njenim sama dobim.

Medtem, ko sem si v kopalnici umivala roke, se je v dnevni bil boj za moj mobitel. Pozabila sem ga namreč na vidnem mestu in moj se je hotel dokopati do kakšnega podatka. Namreč cel dal je klicaril brata in svoje kolege, če mu lahko povejo, kaj se dogaja. Prepričan je bil, da bo zadevi prišel do dna. Ko se je polastil mojega mobitela se je njegova mami vrgla nanj, tako da sta oba s kavča padla po tleh. V tem položaju ju najdem in mu vzamem mobitel. On presenečen nad mamino reakcijo, jaz nad nastalo situacijo. Hitro zbrišem kočljive smse, pozabim pa na zadnje klice. In ko se ponovno polasti telefona (tokrat z dovoljenjem), veselo zakliče, da me je dobil! Da zakaj bi drugače klicala njegovega brata in D., njegovega kolega. Pravim, da zato, da bi se zmenili za tarok. K sreči sta se najini zgodbi (tista, kar sem mu jaz rekla, da sva govorila z D. in tista, kar sta onadva govorila) precej poklopli tako, da več, kot da je dvomil ni mogel. Ovrgla sem mu vse "dokaze".

V Trnovskem Zvonu je pozabil na vse skupaj. Na WC-ju (saj sem vendar že spila velike količine tekočine in imam pravico it lulat!) sem diskretno opravila še nekaj klicev in Nu. mi je tja tudi prinesla svečke. Me. in njen G. sta se od nas vesele druščine poslovila. Bila sta tako prepričljiva, da sem ji še sama skoraj verjela, da gresta na obisk. Ura je bila 19:30 in moj namigne, če greva še midva. Ovrnem mu, da se je M.U. po toliko letih v Španiji že navadla njihovega zamujanja in da bo dovolj, če greva od tu 10 min pred 20:00. Vmes skočim še enkrat na WC, da preverim, če so že zbrani in, če lahko prideva. Posloviva se tudi midva, malo pred 20:00. Plačava še svoj del računa. Pri vodnjaku me kliče M.

M.: "Kje sta? Mi smo že vsi nestrpni?"
Jaz: "Tuki pri vodnjaku sva. Prideva iz te/zadnje strani."
M.: "Ok."
Moj: "Sta M.U. in njen že notr?"
Jaz: "Aha."

Vstopiva. Najprej jaz. On za mano. Ko stopim skozi obok v drugi prostor se hitro umaknem na stran.

Vsi:

"Vse najboljše zate,
vse najboljše za te...
...vse najboljše zate!"


PS: Hvala K. in S., M., N., Nu. in vsem ostalim!

7 komentarjev:

Bonny pravi ...

Tole je pa iskreno full lep zapis in če tvoj fant do sedaj še ni izvedel, da pišeš blog, je skrajni čas, da izve in prebere, kako zelo si se potrudila zanj.

Res, prav neprecenljivo! Upam, da te je fajn polubčkal, ker si zaslužiš! Madoniš, še jaz bi te:)!

storyteller pravi ...

Bonny, zadnjič sem mu med pogovorom nekaj malega omenila glede bloga. Vendar mislim, da me (še) ne bere. Takrat sem mu govorila o "delovnih" naslovih za moj novi blog, do tega dokončnega takrat še nisem prišla.

Verjemi, da po soboti nisem ostala tiho, tako da je izvedel vse in še več. Sva se na veliko nasmejala situaciji.

In ja, polubčkal me je, se mi 3 dni zahvaljeval za prijetno presenečenje in me razvajal v zameno, da me je zadnja 2 dneva pred dnevom D tako matral.
Ti povem, moški firbec je še hujši od ženskega. To tako ali tako že dolgo vem, to je bila le ena potrditev več! :D

Res hvala za prijazne besede (tako kot vedno)! :)

Daira pravi ...

Waw...Jamie v krilu! To pa je kompliment! :)

Anita pravi ...

Oj, ful lepo od tebe res.
Meni že za eno pametno darilo običajno zmanjka energije.

Svaka ti čast!

storyteller pravi ...

Daira - hehe. Zakaj pa ne? ;) Razmišljam, da bi si omislila še eno učno uro pri tebi. Mika me je "jabolčni štrudelj" ali pa "kremšnita"! Kaj praviš na to?

PS: Spraševala sem se, če ti bo všeč ta moja primerjava oz. če jo boš kaj pokomentirala?! :)))


Anita - hvala, hvala! Pa saj je bila zabava na nek način del darila. Ni nujno, da je darilo vedno materialne narave.

Daira pravi ...

Jabolčni štrudelj, jabolčni zavitek, kremsnita...ni panike!

Ti samo povej kdaj mas čas...pa bova spekle, ni problema! Bova ustvarjali v tvoji novi kuhinji al v moji novi kuhinji?! ;)

Ja, primerjava z Jamiem je pa res ful hud kompliment! Zardevam...tok dobro mi pa spet ne gre od rok, da bi me lahko z Jamiem primerjala!

storyteller pravi ...

Daira - moja nova kuhinja ni več tako zelo nova ;) Mi je pa čisto vseeno kje (v kateri kuhinji) ustvarjava. Predlagam, da enkrat v tvoji, enkrat v moji. Torej, da se kuhinji izmenjujeta. In naslednjič je moja na vrsti! :D

Okusi so pač različni. In za moj okus ne 'zaostajaš' dosti za Jamiem, jaz vama pa počasi, a vztrajno sledim! Hehe. :)